Potujoča palica
| Potujoča palica, Severna bajka |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
Severna bajka.
I.[uredi]
V neko krčmo na samotni pustinji na severu vstopil je nekega dne mož resne vnanjosti. Njegov obraz je bil rjav kot sveže izkopana prst; v roki imel je palico iz trdnega, temnega lesa. To palico postavil je v kot pivne sobe. V krčmi bivala je le postarna ženska s svojim sinom, dečkom kakih štirinajstih let, in hlapcem in deklo. Ta dva bila sta še zunaj pri delu in v pivnici ni bilo nikogar razun krčmarice in njenega sina.
Mračni potnik zahteval je malega okrepčila, in krčmarica je hitela mu postreči. Tujec ostal je sam z dečkom, a se ni brigal za poslednjega, ampak stopil je k oknu, ki je bilo obrnjeno proti jutru in globoko vzdihnil. Stal je dolgo in strmel venkaj po prostrani, puščobni pustinji.
Deček je med tem radovedno ogledoval tujčevo palico. Na njenem ročaju zabitih je bilo sedmero srebrnih žrebljev v podobi križa. Ti žreb]ji so se blesteli kot novi in palica je mikala dečka. Radovednost njegova premenila se je kmalu v pohlep. Bojazljivo oziral se je po tujcu, ki je nepremično ob oknu stal — boječe stegnil je Jakob, tako je bilo ime krčmarice mladoletnemu sinu, roko po palici. Tik zraven stala je stara, visoka stenska ura v rjavi zrezljani omari. Oprezno je odprl Jakob vratica, rahlo prijel palico — roka se mu je tresla, ko se je je dotaknil — a vzel jo je in postavil v urino omaro ter vratica zopet tiho zaprl. Palice ni bilo več.
Sedaj je vstopila krčmarica in prinesla tujcu, česar je bil zahteval. Zanjo zmuznil se je deček iz sobe.
»Tako — tukaj je!« reče krčmarica svojemu edinemu gostu. »Bog vam blagoslovi! Sedite vendar!« — Tujec je nagnil glavo v zahvalo, vzel kozarec in si zmočil blede ustnice — a ni sedel.
Ženo je navdal nekov čuden strah pred tem človekom; in zunaj je jelo že mračiti se. Dasi ni želela, da bi ostal tujec pod njeno streho, je vsekako rekla: »Ali ne marate prenočiti tukaj? Noč se že dela; ali niste trudni, da ne marate sesti?«
»Ne morem ostati, moram iti dalje — kdo vpraša, če sem truden? Ah!« — glasil seje zamolkli odgovor.
Ženo je bilo še bolj groza. Tujec je položil denar na mizo, a krčmarica ni stegnila roke po njem. Nato je šel proti durim, posegel v kot in zaprašal:
»Kje je moja potna palica?«
»Ste imeli mar palico?« vpraša krmarica.
»Da, postavil sem jo v ta-le kot!« odvrnil je z votlim glasom mračni tujec.
»Moj Bog, kam naj bi bila prišla?« rekla je prestrašena žena. »Iščite jo — morda se motite? Postavili ste jo kam drugam!«
»Prešla je! Ali ne prinaša roki onega, ki jo je vzel, sreče!« rekel je tujec zamolklo.
»Vzel?« kriknila je krčmarica. »Kdo naj bi jo bil vzel? Saj ni bilo nikogar tukaj, razun vas in mene In« — tedaj je umolknila.
»In vašega sina!« končal je potnik.
»Bog v nebesih!« zavpila je žena —hitela iz sobe in klicala, da se je razlegalo po vsi hiši: »Jakob, Jakob!«
A Jakob se ni oglasil; skril se je, kajti dobro je vedel, čemu ga kliče mati in se je bal. Upehana prihitela je ta nazaj, rekoč: »Ne vidim in ne čujem nič o dečku; ne vem, je li storil ali ne? A počakajte še en hip!«
Rekši stopila je v čumnato in se vrnila takoj nato s sicer staro a lepo palico. Ponudila jo je tujcu, rekoč: »Vzemite za sedaj palico mojega pokojnega moža. Saj se še kedaj oglasite tukaj — ako se je vaša med tem našla, mi to zopet vrnete!«
»Zahvaljujem vas,« rekel je tujec, vzel palico in šel. Bilo je že mračno, megla je plavala nad pustinjo — v njo pa je koračil bledi potnik.
Krčmarici je bilo lažje pri srcu, ko je čudni gost ostavil njeno hišo. Pobrala je na mizi ležeči denar — bil je prastar srebrnik — žena ni poznala ni pisave ni kova; ni mogla vedeti, da je bil kovan za časa vlade rimskega cesarja Tiberija, onega cesarja, ki je bil Jeruzalem razdejal.
Tiho so se odprle duri — in boječe se je priplazil Jakob v sobo. »Nesrečni otrok!« sprejela ga je mati, »povej, ali si ti vzel tujčevo palico?«
Jakob je molčal, nekaj iz upornosti in nekaj iz strahu pred materino jezo in strogo kaznijo.
»Ti molčiš — torej si jo le vzel, hudobni otrok ti!« kričala je mati. »Kje je palica? Povej, kam si jo skril? — Takoj jo poišči in steči za tujcem, ter si daj vrniti tvojega pokojnega očeta nedeljsko palico, s katero je hodil k maši in ki sem jo posodila tujcu, da ne poreče, da je bil v moji hiši okraden— okraden od lastnega otroka!«
A Jakob je bil zakrknjen deček — ostal je nem, ni se ganil niti rekel besede, naj se je mati še bolj hudovala; dokler se ni ta razsrdila, ga hudo pretepla in brez večerje pognala spat.
II.[uredi]
Naslednjega dne, ko je imela mati v kuhinji opraviti, splazil se je Jakob k uri, odprl tiho vratica, posegel notri in izvlekel venkaj palico. Zadovoljno jo je ogledoval in vendar z nekakim strahom, kajti sedmeri žreblji blesteli so tako čudno in palica je bila tako ledeno mrzla in opolzla kakor okamenela kača. In vendar je bilo, kot da živi palica. Nehote je vleklo Jakoba, da bi šel ob tej palici in šel je — in šel — daleč, daleč — črez pustinjo, davno že ni videl več domače hiše. Neumorno se je gibala palica v njegovi roki, — zoper njegovo voljo — in smrtna groza je pretresala dečka. Kam, kam vede, kam ga tira palica? Iti, iti je moral neprenehoma, nikjer postati, ne počiti; na nobenem mestu, pri nobenem viru.
Končno, ko se je dan že nagnil in so zopet megle plule nad širno samotno pustinjo, opazil je pred seboj osamelo kočo. Ko je dospel bližje, spoznal je strmeč, da se nahaja doma. Mati ga je sprejela jako slabe volje; menila je, da ji je utekel, zato jo je zelo skrbelo in razposlala je hlapca in deklo, iskati ga. Vsled tega zastalo je delo celega dne. Ali Jakob je bil truden, oj tako truden! Omahoval je k postelji in pol nesvesten se zgrudil nanjo; palica zdrsnila mu je iz rok, ne da bi bil opazil, a mati je ni pobrala — bilo jo je groza!
Tako je potekel teden. Palica je stala nepremično v omari stenske ure, dasi se Jakob ni spominjal, da bi jo bil postavil tjekaj in se je čuval, dotakniti se je. Vendar se je od časa do časa ozrl nanjo in groza ga je pretresala. V temi omare svetili so se sedmeri, v podobi križa vdelani žreblji, liki demanti.
Bil je zopet petek kot onega dne, ko je Jakob skrivoma izmaknil tujemu potniku palico in glej, nakrat bila je ta v njegovih rokah, ne da bi bil stegnil roko po nji in Jakob je moral zopet potovati kot zadnjikrat, neumorno, brez prestanka, dokler niso jele zvezde blesteti na nebu. In potem se je vrnil truden bledega obličja, tresoč se na vsem telesu in ni govoril. In ako je govoril — bilo je grozno slušati! Hodil je skozi vasi in vsem ljudem, ki so ga srečavali, na obrazu bral, ako jim bo še istega leta umreti; hišam je videl, da jih bo v kratkem požar upepelil, polju, da ga bo toča opustošila.
In vsak petek moral je Jakob potovati — palica ga je tirala; moral gledati vse prihodnje gorje dotičnih krajev, kamor ga je vlekla palica in je pravil potem doma materi in poslom in ti so oznanjali potem čudne dogodke došlim gostom.
III.[uredi]
Jakob in njegova mati sta že sto in stokrat proklela palico. Mati je ugibala, kako bi se je bilo možno iznebiti in Jakob je rad slušal, kar mu je svetovala. Na svojem prihodnjem potovanju vstopil je v neko krčmo, postavil palico v kot, zaužil nekaj malega, plačal in odšel — ne da bi bil vzel palico s seboj. A ni prišel še trideset korakov daleč, ko prihiti krčmar za njim, kričeč: »Hoj, hoj, stojte, svojo palico ste pozabili!« In ko ga dohiti, zaluči palico za njim, ki se je znesla nakrat v njegovi roki.
Zopet drugikrat stal je ob deročem potoku. »Ha, sedaj jo imam!« misli si — in že je frčala palica v bežeče valove. Zdelo se je, da se zvija v vodi kot rjava kača. » Ta ne pridere več za mano!« tolažil se je Jakob in se olajšanega srca vračal domov. A njegovo veselje ni dolgo trajalo, kmalu je opazil v temi omare sedmere žreblje blesteti se!
Ker se je vse zanimalo za Jakobovo usodo, prišla je i dekla z nekim svetom. »Zabijte omaro!« rekla je. »To bo oviralo palico; ali ura gre ali ne, je že vseeno!«
To je bil jako pameten svet, le žal, da je bil brez uspeha. Ko je napočilo prihodnje jutro, bil je zopet petek, prišla je palica vnovič v Jakobovo roko, ta niti vedel ni, kako? A je moral iti — iti od jutra do večera — in se je vrnil bolj utrujen kot kedaj poprej.
»Ko bi se meni kaj takega pripetilo,« menil je hlapec, »jaz bi že vedel, kaj mi je storiti! Razsekal bi palico na drobne kosce!«
Tudi to so poiskusili, žal, da zaman — v kosce razpršilo se je sicer nekaj, a ne palica, pač pa sekira, s katero je udrihal Jakob po nji in omahnila mu je roka.
Potovati! Potovati! Sleherni petek, ki ga je Bog naredil — telesno oslabel, duševno bolan, obupu blizu. Potovati in naprej gledati vse človeško gorje, ki ga je sicer božja modrost dobrodejno prikrila človeškim očem. Vojne trume, ki bodo razdejale pokrajine, povodnji, ki jih bodo poplavile, črede, s kojih mrtvimi trupli bode kuga gnojila te planjave — vso grozo, ki jo ima donesti bodočnost, vse je gledal Jakob naprej.
Nekoč dospel je v neko vas, kjer je bil velikansk požar. Hišo za hišo je ugrabil plamen, iz ene strehe širil se na drugo. Zopet je preletela Jakoba rešilna misel: v ogenj s palico! In že je sfrčala palica, obvisela na gorečem strešnem tramu in postala živordeča, zatem bela in srebrni križ je blestel v višnjevem svitu. Jakob se je vrnil brez palice domov.
Tedaj je zdrknila stenska ura, vratica so se sama od sebe odprla, vkljub žrebljem, s katerimi so bila zabita — in tu je stala zopet palica, nepoškodovana.
Nezavesten se je zgrudil Jakob svoji materi v naročje — bil je uničen; ta je zdrsnila z drago težo, ki je ni mogla obdržati, na koleni in molila iskreno in vroče, ter vzdihovaje klicala k nebu.
In Jakob je zopet potoval — moral potovati; a daleč ni mogel več — njegove moči bile so pri kraju, vir njegovega življenja jel je usihati.
IV.[uredi]
Dvainpetdesetkrat moral je Jakob že potovati, moral, naj je stal ali ležal, palica ga je tirala. In če tudi ves teden smrtno truden nobenega uda ni mogel ganiti — v petek je nastopil potovanje. Vendar je bila palica sočutna; vodila ga je po krajših in vedno krajših potih nazaj v domačo hišo. Končno postal je Jakob tako slaboten, da je za hojo ene ure rabil ves dan, zakaj hitreje stopati mu je bilo nemogoče. Podoben je bil tresočemu se starčku in barva njegovega obličja je bila siva, kakor barva pepela.
Menil je, da mu bo končno umreti in mati in vsak, ki ga je videl, mislil je isto. No, on sam je upal! Tedaj je imel v noči na triinpetdeseti petek čudne sanje. Videl je prav živo, kot da se godi v resnici, kako so se vratica stare ure odprla in je stopila palica venkaj in k njegovi postelji.
In palica je jela govoriti:
»Čuj, Jakob,« rekla je, »jaz sem jako stara palica. Z menoj v roki stopal je očak, na čigar ime si krščen, črez reko Jordan. Počivala sem v roki Mojzesovi, ko je z Bogom govoril, in sem se premenila v kačo in zopet v palico. Nato sem bila v Aronovi roki in se zopet v kačo spremenila, ter pokončala kače palice čarovnikov Faraonovih. In zopet me je pobrala Mojzesova roka in Rdeče morje se je razdelilo pod menoj. Dvakrat je udaril Mojzes z menoj po suhi skali in iz nje je pritekla v puščavi voda in napojila žeje medleče ljudi in živali. Čigava palica sem sedaj — tega, deček, ne moreš umeti! Velik greh si storil, ko si ubogemu potniku njegovo palico in oporo skrivoma odtegnil, zato si moral potovati po temni dolini in skušati življenja grenkosti. A odslej bo Gospod tvojo skesano dušo okrepčal in te vodil po pravi stezi zavoljo Svojega Imena. Gospodova palica te bo tolažila!«
Ko je palica tako govorila, zdelo se je Jakobu, kot da mu pihljajo angelske peroti nebeški mir. In čutil ni nobene utrujenosti več; zaspal je in se prebudil kot prerojen.
In zopet je napočilo petkovo jutro — bilje veliki petek. Jakob je vsak hip pričakoval, da mu bo nastopiti potovanje, a palice ni bilo v njegovo roko.
Proti večeru pogovarjal se je Jakob s svojo materjo krotko in pobožno in o tako vzvišenih stvareh, kakršnih otroci sicer ne umejo. Kar se odpro duri in visok potnik vstopi in ju pozdravi: »Mir z vama!«
Groza pretrese mater in sina — oba sta spoznala tujca.
Tedaj se pa odpro vratica stenske omare in palica je splavala v tujčevo roko. Svetlo je žarel v somraku križ iz sedmerih žrebljev. Tujec pa je rekel še enkrat »Mir z vama!« se obrnil in odšel.
V dušo materino in sinovo pa se je vselil svečani mir. Palica gorje bila je od njiju odvzeta.