Potujoča duša
Potujoča duša. Andrej Čebokli |
|
Pastirja sta pasla črede svojih gospodarjev in sta se zmenila, da jih bosta stražila menjaje. Prvi se je vlegel in zaspal takoj; drugi pa je pazil na živino. Ko je pogledal čez nekaj časa na spečega tovariša, je zagledal v veliko začudenje, da mu je prišla iz ust mala rdečkasta miš in zbežala. Radoveden deček pa je bežal za njo, kar so ga nesle noge. Čudovita živalca je bežala čez polja in travnike do močvirja, sredi katerega je stalo po streli preklano deblo. Miška je splezala po deblu in izginila v razpoki. Čez nekaj hipov se je prikazala zopet in šla po isti poti nazaj v usta spečega dečka. Zdaj ga je ta zbudil in vprašal: »Kaj si sanjal?«
»Jaz? Bežal sem čez polja, travnike in močvirja do stolpa, v katerem je bilo skrito zlato. Zakaj vprašaš?« Tovariš mu je povedal vse, kar je videl.
Posvetovala sta se nato, preskrbela se s sekiro in vrečami in se podala na pot do močvirja. Ko sta razklala deblo, sta našla v njem silno množino zlata in postala bogata. Močvirje pa se je izsušilo.