Potujoča duša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potujoča duša.
Andrej Čebokli
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/20 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pastirja sta pasla črede svojih gospodarjev in sta se zmenila, da jih bosta stražila menjaje. Prvi se je vlegel in zaspal takoj; drugi pa je pazil na živino. Ko je pogledal čez nekaj časa na spečega tovariša, je zagledal v veliko začudenje, da mu je prišla iz ust mala rdečkasta miš in zbežala. Radoveden deček pa je bežal za njo, kar so ga nesle noge. Čudovita živalca je bežala čez polja in travnike do močvirja, sredi katerega je stalo po streli preklano deblo. Miška je splezala po deblu in izginila v razpoki. Čez nekaj hipov se je prikazala zopet in šla po isti poti nazaj v usta spečega dečka. Zdaj ga je ta zbudil in vprašal: »Kaj si sanjal?«

»Jaz? Bežal sem čez polja, travnike in močvirja do stolpa, v katerem je bilo skrito zlato. Zakaj vprašaš?« Tovariš mu je povedal vse, kar je videl.

Posvetovala sta se nato, preskrbela se s sekiro in vrečami in se podala na pot do močvirja. Ko sta razklala deblo, sta našla v njem silno množino zlata in postala bogata. Močvirje pa se je izsušilo.