Potuhnjeni Hans
| Jari junaki Potuhnjeni Hans Rado Murnik |
| |||||||||||
Stražni trobec je zatrobil živahno budnico in
zateglo molitev, da se je svečano razlegalo po
novi vojaščnici v Metelkovih ulicah, po tiheim
predmestju in mirnem Ljubljanskem polju v vedro
nedeljsko jutro.
Angel varuh gospod Morove stotnije, dnevni korporal s čako na glavi in rdečo listnico med prvim in tretjim gumbom napete vojne suknje, je burno odprl vrata prvega voda, jih zaloputnil in kričal: "Vstanite, mrhe lene! Šest je že! Danes ste smeli smrčati celo uro več kakor o delavnikih. Na noge, lenuhi zanikarni!" In odkolovratil je v svojih težkih škornjih iz zatohle sobe bodrit tudi druge tri vode z iskrenim jutranjim pozdravom.
Vstalo je pa le nekaj mladih vojakov, ki so služili šele prvo leto in veljali starejšim še zmeraj za neumne rekrute. Fantje drugega in tretjega letnika pa so se komaj malce poguncali na kavaletih, se razleknili udobneje po trdih ležiščih in hiteli mižati kakor o polnoči.
V gorenjem kotu je ležal enoletnik-desetnik Raunegger. Ime mu je bilo Hans, kakor oslu, ki je vozil pomije iz kasarne. Rauneggerjev obraz je bil ozek in dolg, takorekoč zgrajen v tri nadstrop]a: na vrhu pa je bilo le majčkeno podstrešje, koder je bila zatorej uboga pamet v hudi stiski. Tem ošabneje so se šopirila njegova velebujno razvita in premična ušesa. Raunegger je bil v civilu pravnik, nemškutar in navdušen burš; nosil je rdečo čepico, še lepšo nego ljubljanski podvorniki. Razkošna velikost njegovih bajnobujnih ušes je bila njegovim tovarišem neizčrpen vir čudnih pripovedk. Damam je ugajal uhač baje zlasti zato, ker je znal tako vztrajno migati s svojimi junaškirni ušesi in delati tako prijetno hladilno sapo, da jim ni bilo treba nobene pahljače. Doma da si je z ušesi lahko prezračil sobo in ugasil svečo, po Ljubljanici pa da se je vozil čudovito naglo v čolnu, kadar so se mu ušesa bela od južnih sap napela. Tako so obrekovali in obirali Rauneggerja njegovi tovariši, ki so imeli samo malovredna navadna ušesa.
Raunegger je mirno ležal na svoji postelji in sanjaril o tajno ljubljeni gorenjski deklici. Krasnooka Breznikova Milka, hči bogatega lesnega trgovca, mu je bila že izza prvih logaritmov tako po godu kakor nobena druga! Njena prožna postava, njen zanimivi, duhoviti obrazek mu je bil vedno pred očmi.........
Danes popoldne je hotel Raunegger zopet obiskati Breznikove na Gorenjskem. Strašno pa mu je hodilo narobe, da pojde z njim tja tudi enoletnik- korporal Igor Zoran, trdovraten Slovenec in nevaren tekmec!
"Šopka bo treba," si je mislil, Raunegger, "prav lepega šopka! Oh, če bi le mogel Zorana, tega neumnega Slovenca, kako zadržati, da ne bi mogol danes z mano k Breznikovim! Moram ga prehiteti in še danes izpregovorti resno besedo z Milko na samem..."
Prirobantil je nadzorni poddesetnik Okoren, stotnije sitna hišna. Navzlic vsej svoji servilnosti in stremljivosti še zmeraj ni dosegel korporalskega dostojanstva s portepejem in rokavicami ter nosil še vedno le črno-žolt konopec na čaki in vsega skupaj samo dve zvezdi pod brado.
"Ali mi ne vstanete precej?" je vpil na vso sapo, zadovoljen, da se more malo postavljati. "Kaj pa mislite? Ali hočete vso nedeljo prespati? No - Jeran, ali se ti ne ljubi? Ali naj ti prinesem kave in potice k postelji, kakor grofu? Lenobe zavržene! Menažo bi žrli, rnenažo, in spali ves dan!"
"Kar z vodo jih polij, Okoren!" mu je svetoval vodnik, tukaj najvišji poveljnik voda. Sam pa se je obrnil na drugo stran, da bi poležal še nekoliko.
Vojaki so si mencali oči, zehali, se pretegovali in hiteli na hodnik k nerodnim umivalnikom. Dva sta prinesla jutranjo kavo. Fantje so peli, žvižgali in kleli, kričali, zlagali rjuhe in odeje v strogo predpisane gube, se smejali in ropotali na vseh koncih in krajih.
Prišel je dnevni korporal vprašat, če je kdo marod, bolan, ali če se kdo piše k raportu? Toda kdo bi se "marod upilil" v nedeljo? Malone polovica se je oglasila k raportu, da bi dobili od stotnika More dovoljenje čez deveto uro, med njimi tudi Raunegger. Naglo se je umil v posebnem umivalniku, ki mu ga je prinesel snažilec: napravil se je, počesal in odhitel v kantino.
Ondi je že sedelo nekaj tovarišev. Posebno židane volje je bil Igor Zoran, živahen modrook mladenič s komaj vidnim mahom ob licih. Vsi drugi so bili odkriti, le on je imel čako na glavi in Rauneggerju salutiral z nalašč pretirano spoštljivostjo.
Raunegger je sedel in si naročil kave. Potem pa so se njegove oči za par trenotkov zapele v Zoranovo čako in hudobna misel mu je šinila po ozkem podstrešju.
Zoranova čaka je bila sicer kaj lepa, toda narejena ni bila po veljavnih natančnih predpisih. Bila je mnogo prenizka. Široki korporalski trak j bil svilen in žveplenorurnen. Moral bi biti iz cesarsko-rumene ovčje volne. Orel spredaj je bil premajhen in ni segal od senčila do rože. Usnjeno senčilo je bilo preozko in gledalo preošabno navzgor. Skratka: Zoranova čaka je bila polna grehotnih posebnosti.
"S to čako vendar ne pojdeš k raportu?" je vprašal Raunegger prežeče.
"Kape v nedeljo dopoldne vendar ne smem nositi," mu je odgovoril Zoran. "Za raport si izposodim drugo čako. Naš Mora bi me pogoltnil kar živega in sirovega, če bi stopil talde predenj. Ampak v Zvezdo se pojdem pa vendarle malo bahat s tole."
"Ne vem, če naj bi ti verjel ali ne," je dejal Hans in oči so se mu zasvetile kakor mačku ob mišnici.
"S1aviva kaj, ljubi moj Ravnikar?"
"Tri butelje šampanjca!« je predlagal Raunegger.
"Dobro, velja!"
"Velja!" je vzkliknil Raunegger in stisnil Zoranu desnico. "Ako pojdeš s to čako iz kasarne v Zvezdo, plačam tri butelje šampanjca; ako pa ne pojdeš, jih plačaš ti."
"0 nič se ne boj, saj pojdem!" se je smejal Igor. "Pojdem tako gotovo, kakor se je tvoj stari oče imenoval Ravnikarja!"
"Samo glej, da te ne sreča naš major Pust!" je Hans poizkušal plašiti neljubega tekmeca in tiho pogoltnil njegovo zafrkacijo.
"No, majorja Pusta se še ne bojim toliko, pač pa stotnika More. Upam pa, da uidem obema o pravem času, akotudi bi srečal koga izmed njiju."
Raunegger je zadovoljno pomigal z ušesi. Mislil si je: V nedeljo je vse polno častnikov po ulicah; akotudi bi Zoran srečno prišel do Zvezde in iz Zvezde, bi ga vendarle pozneje morebiti zalitil kakšen sitnež, ga zapodil v vojaščnico in mu pokvaril vso nedeljo.
Prostovoljci so odzajtrkovali in si kupili tiskanih listkov, kamor so napisali svoje prošnje za dovoljenje, da smejo izostati do te in te ure in da smejo iz Ljubljane.
Raunegger se je vrnil k stotniji. Ob polidevetih je prišel lajtnant Knickebein pregiedavat. Bil je zadovoljen. Nihče si ni bil namazal prepasnika s prepovedanim pokostom, ampak ga zlikal z voskom in pluto; obleka na policah je bila pravilno zložena; telečjaki so viseli vsi enako visoko; kavaleti so stali vsi v eni vrsti; noben železni posteljnjak ni bil namazan s črnilom, temveč s povlakom; mize in klopi so bile vse omite, tla čista: vse je bilo v redu.
Raunegger je postavil moža k oknu, naj pazi, kdaj pride stotnik Mora, in naj gleda, če drži sabljo na hrbtu; to je bilo namreč najboijše znamenje, da je mogočnik dobre volje.
Proti devetim je prikorakal gospod Mora, stotnije hrabri poglavar. Držal je sabljo na hrbtu. Pri raportu je milostno uslišal vse prošnje in podpisal vse listke.
Dobro uro pozneje je hitel Zoran z nevarno čako iz vojaščnice. Raunegger in dva, trije tovariši so mu sledili v majhni razdalji. Službujoči lajtnant z rumenim vojnim pasom je korakal proti oficirskemu poslopju in zatorej ni mogel videti pregrešne čake. Prvo nevarnost je Zoran srečno prebil in veselo romal v mesto.
Po zelenih kostanjih, okrašenih z belocvetnimi svečami, je pihljala rahla sapica in dovajala opojno vonjavo dehtečih akacij z južne strani Zvezde. Po potih, posutih z drobnim peskom, in na rjavih klopeh je bilo že mnogo pražnje oblečenega občinstva. Veselo so kričali vrabci po vejah in se pojali psi po nizki travi. Vse je bilo nedeljsko- radostno, še celo stari grof Radetzky, od hudega revmatizma ves črn po obrazu, se je držal danes prijazneje in zdelo se je, da zdajzdaj skoči z erarično dolgočasnega podstavka med pisano množico in se ponudi kar brez nog, brez rok in brez pokrivala lepi Ljubljančanki za kavalirja.
Prdrzni Zoran je korakal po srednjem drevoredu gorindol. Srečno je prehodil nevarno pot, ko se je izza realke prikazal stotnik Mora. Zato se je Zoran naglo poslovil od tovarišev, češ, da mora iti po lep šopek in da pride potem takoj k "Žejnemu Pegazu" na požirek šampanjca.
S prisiljenim nasmehom se mu je pridružil Raunegger. Kupila sta šopke in jo krenila v gostilnico. Tovariši so ju komaj čakali.
Raunegger se je zaradi izgubljene stave držal malo bolj kislo, Zoran pa je bil prav židane volje. Na njegov predlog so nemudoma odmašili prvo buteljo šampanjca. Vsi so se izvrstno zabavali ob Rauneggerjevih stroških in hitro jim je potekal čas.
"Neumni Zoran obsedi tukaj in gotovo zamudi vlak!" se je hinavsko veselil Raunegger na tihem. "Lacherliche Begeisterung! To je že vredno par petakov! Sam se peljem k Milki, sam!"
Vstal je in šel brez čake iz sobe, da ne bi spomnil Zorana na odhod. Na hodniku je naglo plačal natakarici in ji naročil, naj mu prinese njegovo čako, tisto s prvega klina pri peči; sname naj jo pa skrivaj, da nihče ne opazi ničesar.
"Zdaj pa mnogo zabave, Zoran!" se je radoval.
Toda ne dolgo. Natakarica mu je prinesla čako - Zoranovo. Zaklel je in planil nazaj v sobo. Zoran pa je bil izginil skozi druga vrata in z njim Rauneggerjeva čaka.
"Peklenska smola!" se je jezil Hans. "Zdaj mi je odnesel Zoran mojo dobro čako, svojo slabo je pustil pa tukaj! Zu dumm!"
"Mislil je, da si odšel," je dejal eden izmed tovarišev. "Ker ni dobil svoje čake, je vzel tvojo. Letel je za tabo na kolodvor!"
"Prosim, menja kdo z mano?"
Vsi so se branili nevarnega pokrivala.
"Pa se pelji na kolodvor!"
"A kaj, še voza bom čakal!" se je raztogotil Hans in odhitel.
Ves bled od jeze jo je ubral proti državnemu kolodvoru. Mislil je, da se tam laglje vtihotapi na vlak kakor na južni postaji. Po stranskih ulicah je hitel s čako v roki, da bi se manj videle njene velike napake. Na cesti na Rudo1fovo železnico je srečal dvoje artiljerijskih častnikov; nič se nista zmenila za njegovo pomanjkljivo posodo. Že se je bližal postajnemu poslopju, že se je oddehnil, kar je pridrdral za njim voz.
"Enoletnik!" je slišal za sabo, se pokril in obrnil.
O jerurn! Predenj je skočil gospod Mora, stotnije sitni poglavar. Raunegger se je zdrznil. Irčil je s petami in salutiral. Častniku pa je zaigraval neusmiljen sardonski nasmeh okoli širokih ust; izbulil je oči in pogledal grešnika, kakor lačen lev pitano antilopo.
"A, jako me veseli, da vas zopet vidim, mladi gospod!" je zasikal skozi jezno stisnjene zobe. "A, lej, lej, kakšna je ta čaka! Videl sem vas že v Zvezdi z njo! Kaj? Zamcnjali ste jo? To mi ni nič mar! Tiho! Grom in strela, kje pa ste našli ta naprstek? Čudim se le, da ne letate razoglavi po mestu! O, če bi vas videl gospod polkovnik! Zato je bolje, da se vrnete takoj v kaasarno in se skrijete v najtemnejši kot! Jutri boste tako prijazni, da pridete k raportu in me spomnite tega naprstka! Odstopite!"
"Če jutri ne dobim svojih trideset dni aresta v kasarni, sem pa gospod!" si je mislil poraženi Hans. Ko je ves pobit odhajal, je pravkar prižvižgal gorenjec, poln izletnikov. Med njimi je zagledal Raunegger tudi Zorana, ki ga je ob oknu radostno vabil k sebi in mu ponujal zamenjano čako. Hans je klel vso pot in škripal z zobmi.
Pri raportu je naznanil stotnik hudodelniku, da se mora pokoriti trideset dni v kasarni, ker si tako laglje zapomni, kdaj je delal vsemu polku sramoto z naprstkom.
Oni mesec so bile najlepše nedelje in najlepši prazniki. - Zoran jih je kaj vestno porabljal za izlete na Gorenjsko in se zaročil z zalo Milko. Potuhnjeni Hans mu je sladko čestital in nehote žalostno pomigal s svojimi ušesi.