Potrgane strune

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potrgane strune
M. B.
Izdano: Prosveta 20.–26. februar 1917, (10/43–47)
Viri: 43, 44, 45, 46, 47
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I.[uredi]

Velik, lep nagroben spomenik stoji na pokopališču Duške vasi, pa na da bi bil kakemu gospod župniku v spomin postavljen. Sicer jih počiva tu več, petero ali šestero spominkov imajo, pa tako veličastnega, tako bogatega nobeden. Od daleč, predno človek napis bere, sodil bi, da ga je postavil kak plemenit gospod ali plemenita gospa iz kakega belega gradu kje; pa ni tako. Preprost mož in preprosta ženska počivata pod tem težkim kamnom.

Kamen pa ima svojo zgodovino, vsak otrok v vasi jo ve pripovedovati, če tudi je poteklo že mnogo let, odkar so jele trohneti tam tiste kosti.

Valentina še danes pomnijo v vasi.

Kako milo je jokal, ko je jelo grmeti debelo kamenje na deske, kamor so mu zabili mater, drago, edino mater, — za vselej. To je bil grozen dan, za desetletnega šibkega dečka skoro pregrozen. Po materinem pogrebu ni zanj živela na vsem širokem svetu živa duša, ki bi ji mogel položiti svoje grozne bolečine, in kako mu joče in poka srce. A naj bi imel vsaj zdrave ude, ubožec nadložni, na eno nogo šepa in v plečih grbasta reva. Ko je njegova ljuba mamica še živela, če so ga otročaji in paglavci v vasi kje srečali in ga obstopili, ter z njegovo nadložnostjo norce brili, pribežal je v materino naročje in zjokala sta se mati in sin. A kdo ga bode odslej varoval, otiral mu solze, v čegavo naročje se bode zatekal, ko si bo ves svet z njegovo krivo nogo in z grbo kratek čas delal. Mati, draga mati, ki ga je ljubila, kakor lastno oko, — več je ni, v mrzli zemlji počiva, ki kar bo njen ljubljenec trpel, več ne bo videla, več ne slišala in več je ne bo bolelo ... In oče — Oj, očeta ni poznal, mati mu je dejala celo, da ga še imel ni.

Kogar Bog tepe, za tega ima več ko eno šibo.

Roke čez obraz, tako je ležal na grobu na mehki zemlji in milo, milo je plakal. Ljudje so ga morali z groba dvigniti, ter ga voditi domov. — Domov? Kam domov? — Ali ima pod svetlim solncem, kamor bi položil svojo trudno, bolno glavo? Obolelo mater so vzeli usmiljeni ljudje k sebi, a kaj bodo njemu dejali! Ali ga ne bodo pahnili pod kap, ter vrgli za njim materino beraško zapuščeno?

Ne, stegnila se je proti njemu gorka roka, pobrala ga s ceste, ter ga posadila nazaj mej ljudi ...

Čerinovi so ga vzeli za pastirja.

Prve tri, štiri dni, morda ves prvi teden imeli so vaški paglavci na paši, pač toliko srca za njegovo nesrečo in bolečine, da so ga pustili v miru. Proč, vstran se je vsedel, ter jih gledal pri igri; kako se jim ves svet smeje in oni njemu, a Valentin, ta ubogi Valentin pa mora nositi toliko gorja, tako vročo bolečino na svojem mladem srcu!

In stisnil je obraz v roke, ter se mnogokrat milo zjokal.

Nekega popoldne ga pa pokličejo med se, treba jim je bilo še enega pri igri. A s svojo ukrivljeno nogo in bolno dušo, kako bi vstrezal, kako zalegel za zdravega, čvrstega dečka? Nič ni z njim opraviti, zato ga počno psovati in zbadati, zdaj eden, zdaj dva in trije in s posmehovanjem ga izpode iz druščine. Eden postopi celo za njim, vdari ga po plečih, ter pravi: „Boga zahvali, če ti potisnem to kepo nazaj v hrbet, ko je ven prišla, pa bi se nazaj ne skrila?“

To so bili težki, težki vdarci!

Proč od njih je odšel; kjer ga oni niso videli in on njih ne, posedal je omamljen pod visoko smreko na mogočni, z mahom poraščeni skali. Bral je iz kake knjige, pa ko se je naveličal, vzel je nož v roko, izbral si je kos lesa, ter ga jel zrezljavati. Nič ni nameraval izrezali, le igral se je z lesom in nožem in vendar, prav po sili so se jele snovati igrače in drobnarija, ki jih je nosil domov Čerinovim malim. Delo mu gre dan za dnem boljše izpod rok in kako veselje to, ko izgotovi nekega dne trpečega Krista z razpetimi rokami. Z dragim zlatom bi mu ne odkupil te radosti, ko ga je pribijal z lesenimi žebljiči na križ, za roke in noge. Nesel ga je domov, Se danes visi pri Čerinovih notri v kotu, in kdor vzame Valentina v misel, pokažejo mu ga, ter potožijo; „Škoda ga, dober človek je bil.“

Proti, jeseni, toliko da ni prišlo nekega dne do tepeža mej pastirji. Valentin jim je za slugo; ničemur se ne ustavlja, kar mu v kažejo. Kaj bi pomagalo kratovičenje, sila ne bi pomagala nič in prijateljev — o, teh ni imel! Sram je bilo vsakega, baviti se s tem šepavim mi grbastim Valentinom, ki še pravih starišev ni imel. Del naj je desno roko v levo in imel je vse svoje prijatelje pri sebi.

Na paši se vsak dan kuri, če ničesar ne peko, pa se vsaj z dimom in plamenom igrajo, drva za kurjavo pa so Valentinova skrb; po hosti ob pašniku jih mora nabirati, nadložna reva, ko drugi čvrsti in zdravi po ledini rajajo, skačejo in učijo, pa se posmehujejo tako poslušnemu slugi. Prvi čas ni bil v zadregi, po gozdu je bilo mnogo suhih vej, klinčevja, storžičev, kmalo jih je nabral, a s časoma je bilo treba iti globočje notri v gozd. Nekateri večer, ko se je vse popoldne ubijal in mučil po gozdu, spehal in utrudil se je, da so ga noge komaj nositi hotele.

A dobro, blago srce se sveti, kakor v tamni polnoči sveti črv v travi. Prvi, drugi gre mimo in tretji, pa ne opazi ga, a naposled pride popotnik, ki ga pobere, ter nese seboj domov. Dobro dušo Valentinovo spoznale so male deklice na paši. Surovo postopanje njihovih vrstnikov obrnilo jih je proč od njih in zbirali so se jele okrog Valentina in tudi eden ali drugi izmed fantovske druščine, bolj rahločutnega srca, pridruži se novi družbi. Male deklice priskočijo revi na pomoč, same se mu ponudijo, ter mu prepovedo hojo v gozd. Kako se podvizajo, kako se hitajo ter nabirajo, zadnja noče biti nobena. In Valentin jim je dobro plačal. Kadar so se sešle zopet vse okrog njega, peljal jih je seboj na svoj priljubljeni kraj, na mahovito skalo, sedel je na no, ter jel pripovedovati lepe, čudovite pravljice in zgodbe iz davno preteklih dni. Deklice in dečki pa so polegli okrog skale, ter pazno poslušali, in ko jih je videl, kako vpirajo oči v njegove ustne, kakor bi mu hoteli vzeti besedo z jezika, in da se komaj upajo dihati in ganiti, takrat se je tudi njemu svet posmejal, zdelo se mu je, da je vendar le lep ta svet in da biva na njem mimo hudobnih tudi mnogokatero blago srce!

Pripovedovati pa je znal tako milo, tako lepo; njegove besede so segale globoko v srce!

Reklo se je že, da bi bilo prišlo nekega dne kmalu do tepeža med pastirji, pa deklice in oni Valentinovi prijatelji potegnejo se zanj, ter napravijo mir med razsrdenimi prijatelji. Po polju so jeli ljudje zgodnji krompir kopati, zrel je bil, in Valentina so hoteli napraviti za tatu. A zdaj je zavrelo po njem, spne se kvišku, da je bil videti veči, ko sicer. In če me tudi vbijete, kral ne bom nikdar, jaz ne bom kral, in svojo palico dvigne kvišku, da paglavci kar osupnejo, pa le mimogrede je to. Najstarejši skoči k njemu, zgrabi ga za ramo, ter pahne šibkega, nadložnega daleč proč od sebe, da telebi znak v travo. Velik šum in vrišč je nastal in gotovo bi se bili spoprijeli, pa Valentinova druščina napravi mir.

Od tega dne se je od druščine fantovske popolnoma odločil. Posedal je osamljen — kadar ni pripovedoval lepih povesti — na visoki skali, in takrat je prišla Brodarjeva Lenica, sedla je k njemu, ter mu gledala v bistre, jasne oči. In mnogokrat se je zjokala na njegovi strani. „Zakaj pa ti ne jočeš? Ali tebe nič ne boli, ko ravnajo s teboj tako hudo?“

Nič ji ni odgovarjal na to, jokal tudi ni, ker tega se je bil odvadil.

II.[uredi]

Tako je preživel šest ali sedem poletij na pašniku. Vaški paglavci so odrasli pastirskim palicam zginili so s paše in nov rod je stopil na njihovo mesto. Le Valentin je ostal, ker za drugo delo ni bil. Zopet je bil osamljen, kakor v početku svojega pastirovanja. Zdaj ni več prisedala Lenica k njemu, ter se poigravala z njegovimi lasmi. Popreje, kolikokrat je pokleknila k njemu v mehek mah, ter mu razčesavala lase, vsak dan drugače. In če je položila svoje roke na njegova lica in mu stisnila ustne od obeh strani skupaj, ter pritisnila nanje gorak, vroč poljub, takrat se je razkadila tudi iznad njegovega srca temna megla, razjasnila se mu je duša in ogrela, kakor narava, ko posije nanjo pomladansko solnce.

A tudi Lenica je odrasla in ostala doma.

Poprej, kedaj se je brigaj Valentin za čas, večer se mu je vselej preurno približal, a zdaj je pričel pogledovati, kako visoko se vozi solnce še po sinjem nebu. Dan za dnem se mu je leneje dalje pomikalo in dneva ni hotelo nikakor biti konec. Tudi na skali pod mogočno smreko ni več posedal; šepal je po pašniku sem in tja od enega konca do drugega in časih je z velikim trudom splezal na veliko črešnjo, odkoder se je videlo noter v vas. Sam ni vedel, zakaj. Nikogar ni iskal s svojimi očmi po vasi, pa saj bi tudi nikogar ne našel, vas je preoddaljena, a vendar, koliko krajši mu je čas, ko sedi v mogočnem vejevju, ter gleda doli v vas. In zopet mu je postalo tako pusto, tako otožno na svetu. Najraje bi bil vrgel palico iz rok, ter se napotil ven, med ljudi, v svet, in vedno dalje naprej, dokler ne bi našla njegova duša tiste sreče, tistega miru, ki ga je vživala kedaj.

Zopet si je jel čas s izrezljavanjem krajšati.

Nekega dne, proti večeru je že bilo, sedel je na svojem starem kraju, ter pridno rezljal.

Nenadoma, kakor bi ga gad pičil, skoči na noge, ter vleče na uho. Ali prav sliši? Da, to piskanje pozna! Še enkrat se oglasi in zopet enkrat. Da, tu se ne more moliti!

Kar najurnejše šepa tje na stran, k mahoviti skali, leže na obraz, ter seže v razpoko. Tu je njegova shramba za nož in les in podobe, in tudi malo piščalko ima tu notri shranjeno.

„Ali si ti, Lenica?“ vpraša Valentin.

„Da, da,“ odgovori mu piščalka.

„Kje si?“ zapiska Valentin.

„Vgani!“ odvrne mu piščalka.

Valentin vgiba in vgiba, a v eno mer se mu z "ne" odgovarja.

„Saj za več krajev se vendar nisva zmenila, premišlja Valentin. Ali ji nisem vseh krajev zapiskal? Sem li katerega izpustil! — Tu ni, tu tudi ne, in tu zopet ne.

Še enkrat ponovi vse kraje, za katere sta imela znamenje na piščalko zmenjena, a zastonj. Lenica mu le odgovarja: „Ne, ne!“

„Iskat bi je šel!“ pravi sam pri nebi. Toda kam? Malo časa še premišlja, potem pa zapiska: „Lenica, povej kje si, jaz ne vganem.“

Pazno vleče na uho. — Nič odgovora!

„Lenica, odgovori, kje si!“ zapiska še enkrat.

Zopet nič! A na enkrat obesite se od zadaj dve roki na njegove oči.

„Lenica, Lenica, ti si, ti,“ veseli se Valentin, ter sili roke z oči. „Le oglasi se, ti si, naj te poznam, tako velika ni nobena, nobena mi z rameni ne seza do glave. Ne, ne! Smeje se, zdaj le si se izdala, nikari se ne delaj manjšo.“

„Lenica piska ne vem kje visoko tam gori,“ pravi mu dekle, ter dene roke z oči.

„Čisto sem pozabil na piskanje,“ pravi Valentin, „ko si mi zakrila oči. — Pa vsedi se, vsedi, včeraj sem novega mahu na skalo nanesel. — Da, prav čisto sem pozabil,“ pripoveduje Valentin ves iznenaden, ter jo lovi za roko. „Preumo si me zasačila, ob vso pamet si me pripravila, na koga bi ti mogel vgibati; in ko si me tako rahlo prijela za glavo, da sem komaj čutil tvoje roke, takrat sem si dejal, drug ne more biti, kakor kdo, ki mi je dober in ki ima usmiljenje z menoj, in takrat nisem mogel drugega vganiti, ko tebe, Lenica.“

In v mehek mah sedeta, ter se pogovarjata dolgo in skrivnostno, ker mnogo tednov je že preteklo, odkar sta zadnjič govorila, in kmalu bo leto, ko sta zadnjikrat tu na skali sedela, ter drug drugemu brala srečo in veselje z obraza. Videla sta se sicer vsak dan; ko je zjutraj mimo Brodarjeve hiše poganjal, stala je Lenica na vse zgodaj na dvorišču, ter mu voščila čisto glasno: Dobro jutro! — „Tudi že pridna!“ ogovarjal jo je, in „prav malo!“ mu je odgovorila. Več pa nista nikoli besedovala.

„Kako je pusto zdaj tu gori,“ toži Valentin, „in tebe ni nikoli več sem pogledat, je le še vse na starem, ali se je kaj premenilo, kakor bi bilo za deseto goro. Vse leto sem hranil to piščalko; prvi čas, ko si ti od tod odšla, nosil sem jo celo seboj, ker vsak dan sem se tolažil, danes ali danes prideš in me pokličeš. Pa zaman, in spravil sem jo; danes sem piskal zopet na nji, toda zadnjikrat.“

„Kaj počenjaš!“ vzklikne Lenica. Zgrabi ga za roko, toda prepozno. Valentin je vrgel piščalko daleč proč doli, kjer se je na robatih skalah na drobne kose razdrobila.

„In jaz svoje tudi ne potrebujem več. Tako!“ pravi Lenica, ter jo zaluči v grapo. „Če ti piščalke več ne ceniš, tudi je jaz ne moram. Bog te varuj!“ zakliče še, ter steče pevaje in ukaje po ledini doli proti vasi.

„Lenica, Lenica!“ kliče in šepa Valentin za njo. Se ve da, doteči je nemore, kmalu mu toliko odide, da je še glas njegov ne doseže in na ovinku pri onih mogočnih hrastih mu izgine popolnoma izpred oči.

III.[uredi]

Dva dni je minulo in ves ta dolgi čas ni bilo Lenice nikjer in nikod na izpregled. Zjutraj, ko je šel mimo Brodarjevih, bilo je vse tiho in mirno, nikogar ni bilo na dvorišču, nihče mu ni voščil "dobro jutro!" in zvečer ni stal nihče na pragu, da bi se mu prijazno nasmejal. Kakor da bi bilo pri Brodarjevih vse izmrlo!

Tretji večer po tistem nesrečnem prepiru je bilo. Valentin ne more zatisniti očesa. Prevroče mu je pod streho, na dišeči mehki mrvi, ravno kar pokošeni. Ven, pod milo nebo, na vrt za hišo leže v kopico mrve, ter prične preiskavati razna, skrivna kota svojega srca in našel je mnogokaj, o čemur se mu prej še dozdevalo ni, in to bolest, ki mu sedaj krči dušo. Bog vedi, čuti li jo ali jo je čutil kedaj kje kak nesrečen človek!

Pa kaj je to? Ni to nek znan glas? Ali je slišal prav, ali ne? Nič se ne zmeni, neka nerazumna moč postavi ga z viškoma na noge. Oprta se, ter stopa, kolikor mogoče previdno, po prstih čez vrt in od tod po stezi za vrt pa na drug konec vasi. Za Brodarjevim vrtom se ustavi, preleze leso, ker odpreti se je ne upa, da ga škripanje ne izda, ter gre po vrtu dalje proti hiši.

Da, prav je slišal; otožna pesmica se glasi po tihi noči, taka, kakoršne je on piskal po paši, takih je tudi Lenico učil. Nihče drug jih ne zna. Nek stari berač, Bog vedi, od kod je prišel, ta ga je naučil. Pesem je njegova, Valentinova melodija, in piščal, tudi ta je njegova! Po glasu jo pozna, on jo je naredil. A tako otožen, tako mil se mu njen glas ni zdel nikoli, toliko da mu solza iz oči ne izvabi.

Videti ni moči, noč je pretemna. Valentin postoji malo na vrtu, potem pa gre varno dalje, pa naenkrat, po dveh ali treh korakih, prestane petje. Lenica — kdo drugi more biti — je začula šum. Prav blizu pod oknom je Valentin že, ko piskanje umolkne: ustavi se tudi on, ter drži sapo nase, da bi ga naposled celo ta ne izdala, ker okno je gotovo odprto, pri zaprtem bi se ti mehki glasovi ne slišali tako daleč po vasi.

Dolgo čaka, vse je tiho, naposled se celo okno zapre z nekakim šumom, kakor bi se bilo zaprlo nalašč.

Zopet malo počaka, potem šepeče kvišku:

„Lenica, Lenica, jaz sem tu, Valentin!“

A nič odgovora.

„Ko bi te smel glasno poklicati!“

Dalj časa ugiba, ali naj bi šel, od koder je prišel; kar mu šine dobra misel v glavo. Pripogne se k tlom, ter lušči od zidu doli proti zemlji male koščke, zdrobi jih še drobneje, ter počne počasi drugega za drugim na lahno kvišku v okno metati.

Res, čez malo časa se okno odpre in Lenica pogleda skozi.

„Jaz sem tu, Valentin!“

„V miru me pusti, pa domu pojdi!“ zašepeče Lenica z okna doli, ter zapre okno.

Kaj bi sedaj počel! Ali bi šel? Ne, še enkrat hoče svojo srečo poskusiti, ter ji povedati, kake hudo mu je, in kako dolgočasno in tesno pri srci, sam ne ve kako in zakaj, pa prositi jo še hoče naj pride jutri na pašnik gori k njemu, ker ji ima nekaj povedati.

In res, še enkrat vrže peska kvišku in še enkrat se okno odpre, pa šepetaje mu Lenica zapreti: „Valentin, idi, ako ne, doli k očetu pojdem klicati jih, da izpuste psa z verige.“

In Valentin odide.

Drugo jutro je kaj zgodaj živinčeta odklenil. Sredi vasi, pri koritu jih je napajal, ter jim žvižgal; človek bi mislil, bolj veselega, bolj srečnega človeka ni pod solncem. Kar mu nekdo položi od zadaj roko na ramena.

„Lenica, Lenica!“ vzklikne Valentin, ter zgrabi njeno roko, kakor bi jo moral pridržati za vse večne čase.

„Veš, povedati ti pa moram, zakaj sem na ti huda,“ pravi mu, „in po noči pusti ljudi v miru. Samo povedala ti bom, saj zate tako ne bom marala več. Za voljo piščalke, veš, sem huda! Za tvoje besede pa ne dam piškavega oreha. Ali si že pozabil, ko si me učil, pa si mi rekel, da kar človek reče, naj bo resnica, in kadar obljubi, to in to bom storil, ali to in to bom rekel, naj pri tem tudi ostane. Tak človek je mož beseda, si rekel, in zdaj, ko že vse laže, je tak človek vreden, da se mu človek odkrije in do tal prikloni. Ti si pa vse to pozabil in nisi več mož beseda in nisi več vreden, da bi se ti človek odkrival, veš!“

„Kaj pa sem obljubil in ne storil?“ vpraša Valentin, ter strese zaupno z glavo.

„Če tudi ni bila nič vredna!“ huduje se Lenica nad njim, „pa bi je le ne smel proč vreči.“

„Kaj? Piščalko, da,“ trdi Lenica, ter vdarja z roko na posodo. „Za zlat denar, rekel si, je ne oddaš. Pa to je vse nič, samo zato sem huda, da si besedo prelomil, in kar boš odslej dalje povedal, noben človek ti ne bo verjel, pa godi se ti prav, prav se ti godi! Pa tudi jaz sem rekla, da jo bom hranila in še staro jo bom imela v skrinji zaprto. Veš, jaz nisem besede prelomila, glej jo, tu jo imam. Sinoči sem je šla doli v grapo iskat. Našla sem jo popolnoma celo, tvoja pa se je na drobne kose razbila, ker si besedo prelomil, veš!"

Po teh besedah zadene posodo, ki se je bila med tem do vrha že zdavno napolnila, na glavo, ter se zasuče proti domu. „Le srečen hodi!“ zakliče mu, „pa drugikrat mnogo ne obetaj. To sem ti morala povedati, veš!“ pravi mu odhajajoča, „huda sem pa vendar le na te.“

In zdihnila je, kakor nekdo, ki se mu je odvalil težak kamen s srca.

„Jaz sem pač ostal mož beseda!“ pravi Valentin zanjo, „le ti si jo prelomila.“

„Jaz?“ pravi ona, ter se naglo zasuče. „Glej kaj ti neki na misel ne hodi!“

„Se ve da, ti, jaz sem rekel, le toliko časa jo čem shranjevati, dokler bova vedela zanjo samo jaz in ti, midva sama, ne pa drugi ljudje in morda vsa vas, pa Bog ve, kdo drugi še.“

„In vsi ti vedo zdaj to?“ vpraša Lenica zbadljivo.

„Če zdaj še ne, pa saj kmalo,“ odvrne Valentin. „Kar ve eden, ne ve nobeden, kar vesta dva, vesta sama, kar vedo trije, vedo pa vsi ljudje, ta pregovor je zlat.“

„In kdo ti je to povedal, da vedo že trije,“ vpraša Lenica, „da se s piski pozdravljava!“

„Saj ni bilo treba, da bi mi bil kdo pravil. Ali ga nisem pred predvčerajšnjem sam slišal visoko v gorah? Kdo je bil, se ve da ne vem; a to pa, da se bodo posihmal kmalo pričeli z mojimi znamenji norčevati. Kdo je ostal mož beseda, ti ali jaz?“

Bog vedi, je li Valentin čutil zob, s katerim pika in zbada ljubosumnost?

Lenica, ki je dosedaj ves čas držala polno po sodo vode na glavi, postavi jo nazaj na korito.

„Oj, ti nevednik!“ pravi mu, ter steče proti domu in doma po stopicali v svojo spalnico. „Počakaj me tu!“ dejala je Valentinu, ko je odbežala.

V malo trenotkih se je povrnila. „Sedaj se od mene proč obrni!“ pravi mu, stisne piščalko v pest, ter jame piskati na njo znamenja, za katera sta bila zmenjena.

„Glej, bedak! Toliko nisi mogel presoditi. In jaz, da sem te li mogla kedaj za tako pametnega in prebrisanega imeti. Zdaj veš, kdo je piskal. Jaz! Stisnila sem piščalko v roko, kakor sedaj le in tebe se ve da, zdel se je glas, da je prišel z velike daljave. Na, naj bo, tu imaš mojo roko, za zdaj ti odpustim, a drugič nikoli več.“

In prijateljstvo, ki se je bilo — ali človek bi vsaj mislil kmalo — za vselej razbilo, podalo si je zopet gorko roko.

Tako srečnega človeka, kakor je bil Valentin, solnce ta dan na vsem svojem dolgem potu ni obsijalo.

IV.[uredi]

Nekega dne je bilo kaj živo po vasi in glasno ...

V "komisiji" je bilo vojaško nabiranje. Kar so modre ženice že dalj časa prorokovale, danes se je uresničilo. Mnogo fantov so izveli in izbrali niso skoro kar čisto nič. Obveljalo je, kar se je govorilo, da bodo vzeli vsakega, da le žvižgati zna, ker vnela se bo hudo vojska, in vse, do zadnjega vse bodo pobili in vsi bodo

„Na vojski dali glavo,
Nazaj jih več nebo!“

Tiste modre žene so neki morda od cesarja samega zvedele:

„Franc Jožef, svetli naš cesar,
Pa rusovski mogočni car
Sta vragu Turku pošto dala,
Da bosta z njim se bojevala.“

Oh, kaj se je zmislil naš cesar naš kralj!

Le kak razloček mej davi in nocoj, še zdanilo se ni, ko ga onih, ki so morali ili danes "na listek v komisijo," ni bilo nikogar več v postelji. Na vse zgodnje jutro so bile krčme glasne, a tudi sedaj na noč je glasno po njih. Za mizami sede fantje, pojo in sveže kite, ki so ob mraku še po raznih oknih cvetele, imajo za klobuki. A to petje se glasi iz obupnih prsi in po vinu plavajo žalost in skrbi, doli s srca.

Ko bi jih bilo vsaj mogoče utopiti tako globoko, da bi nikdar več ne pomolile svojih strašilnih glav kvišku.

Prišli so, če ima kdo kaj svojih ljudi, tudi ti v krčmo. Postaren oče in objokana mati prisedeta vsak na eno stran sinovo; napivata mu in tolažita ga, ko je njima tolažbe tako zelo treba. A vesela naj sta, da smeta svojo žalost očitno kazati, saj razodeta žalost ni več žalost. Mnogo pa je ljudi v vasi, mladih ljudi ženskega spola, ki zapirajo svoje bolečine v tesne sobice, ter za rožnimi grmiči v gosto debelo noč strmeči premišljujejo, kaj bodo poslej, uboga dekleta! Tak se jim zdi nocojšnji večer, kakor sodnji dan, s katerim je vsega konec. Danes in jutri bodo ta ali oni še v vasi, po jutrišnjem pa odšli. Videla ga morda ne bo nikoli več, ker

„Na vojski bo dal glavo,
Nazaj ga več ne bo!“

Lep je, čvrst in raven kakor sveča, a danes bi na kolenih Boga hvalila in nič bi je ne bilo sram voditi se z njim za roko po vasi in po polju, naj bi bil sedaj le tudi tak, kakor tisti grbasti in šepasti Valentin.

Da, Valentin!

Kaka tri ali štiri leta so minila od takrat, ko smo se zadnjič videli z njim pri vodnjaku. V tem času, ki ga imamo sedaj v mislih, je mož vse drugačnih žil.

Ljudje po vasi niso zastonj govorili, da če g. kaplanu vse knjige iz župnije iznesli. Starčki sivoglavi čudili so se, odkod zajema ta mladi, ubogi človek toliko izkušenosti, ker Valentinova beseda je imela že med starimi veljavo in mnogokateri možak v najboljših letih ravnal se je po Valentinovem nasvetu.

Časi so se mu premenili. Vsa vas bi bila morda zanj na noge stopila. Polagoma so ga jeli klicati v hiše, kadar je šel po vasi doli, saj mnogokrat ko so se ubijale nad kako rečjo najmodrejše glave in je še ne spravile na dan, reklo se je: „Valentin to že vedel, v eno mer ne tiči zastonj v knjigah. Ko bi revče ne bilo, postalo bi iz njega lahko kaj.“

Torej tudi njemu so poslali listek, ter ga vabili na cesarski kruh, pa gospoda na komisiji se mu je posmejala ter ga izpustila domov. Taki iz vasi, ki je mislil, da ga še ne poznajo, ponujali so mu danes roke z leve in desne, ko je šel prost mimo njih iz sobe. Iz prijaznosti, mislil bi kdo bil! Kakor davi, ko ga niso dalje pustili, ko jih je na poti v komisijo došel! Vzeli so ga med se. Pa prijaznost to ni bila, prava prijaznost vsaj ne, ker pri mladem svetu ni imel sreče, ne pri moškem, ne pri ženskah. Saj poleg svoje bistre glave je bil naposled le grbasti, šepasti Valentin, pritepenec, ki so mu bili roditelji Bog ve kaki. A nesreča zmeče vse ljudi na eno pot, berač in bogatin se srečata na nji in sežeta si v roke. K prijaznosti jih je napotila tista mučilna misel, ki se polasti človeka, ko gre negotovi bodočnosti, morda žalostni in nesrečni, naproti. Ko bodo Valentina izpustili, saj je človeče nedolžno, kdo ve, če ne izvržejo tudi tega in onega in tretjega, in veseli bodo popevali popoldne proti domu. Tako tudi pomornik, ki se sredi sinjega morja lovi ob trski, katera bi ne nosila teden starega otroka vrhu voda, ne obupa nad svojo rešitvijo.

A te želje se jim niso uresničile. Skoro do malega vsem so obljubili bele suknje in

„ ... pol hleba in kar je treba.“

Pa žalostnega obraza nocoj le ni videti nikjer. Vse poje in vriska v Čerinovi krčmi, če tudi bi se danes jok lahko kaj ceno kupil v Duški vasi. Komu bi bilo li tesno pri srcu? Zato, kdor nocoj peti ne zna, govori, kriči, vriska, burke uganja, najglasneje ženitnina ne bi napravljala takega šuma. Čerinova kuretnina gori po gredah je vriša vajena — brez tega ni minula nobena nedelja, a nocoj mlademu petelinu z lanskega gnezda kar prestajati ni. Glasno kokodaje sfrfota proti pozni polnoči doli z gnezda, ter poje in se dere na dvorišču na vse grlo.

A hipoma, kakor bi strela vdarila, postane po krčmi tiho. Ne enega glasu ni slišati, sredi sobe pa stoji Valentin bled in upaden. Kakor razdražen lev izza skale, planil je izza mize! Toliko gibčnosti bi nihče ne bil tem udom prisojal, to vsem životu se trese in ognjenih oči se ozira po fantovski druščini.

Vse molči.

„Sramujte se!“ zakriči čez nekaj časa. „Hvalite Boga, da nimate mojih križev, a če tudi nunam čvrstih žil in ravnih kit, sram me je, da sem v vašo druščino zašel. In ti, France, zapomni si, ta Valentin tu, ti bode kedaj dokazal, da more iz takoga nesrečnika postati toliko veljaven, ali veljavnejši človek, kakor iz korenjaka tvojo vrste. Sram te bodi!“ pravi mu, ter vrže predenj na mizo glinasto pipo, ki jo je dosedaj držal v roki, da se na drobne kose razbije in kosci od stropa in sten odškropijo.

„In tudi ta kita te bode? Imej jo!“ Pravi mu, vzame jo izza klobuka, ter jo vrže, v drobne kosce razmelo, korenjaku Francetu v obraz.

Ne eden se ne oglasi, tiho je, da bi bilo slišati bitje Valentinovega srca.

„Sram vas bodi!“ zakliče jim še enkrat, ter odide iz krčme.

Tega dogodka drugo jutro neki ni nihče prej zvedel, ko Brodarjeva Lenica. Sinoči je bilo nekaj deklet navzočih. Na vse zgodnje jutro donesle so ji stvar, kakor se pravi, še popolnoma "gorko". Pravile so, da se je Valentin hvalil, češ da tako lepe kite ni dobil nihče, do mu jo je dalo najzalše dekle in da to najzalše dekle je "njegovo", in Bog vedi kaj še, in da so ga zatem postavili fantje na smeh, in da je odšel jezen iz sobe.

Po vasi se je sinočni dogodek raznesel kakor blisk. Tako, kakor če se v sušju in protji tleči iskri podpiše, tako je bilo Lenici, ko je slišala to čudno novico. V njeno srce je hodilo že dalj časa vprašanje v vas: „Lenica, kdo si ti in kdo je Valentin? In kaj sta si drug drugemu?“ — Na glas se je časih posmejala tem nespametnim mislim. „Nič!“ dejala je, ter mahnila z roko preko obraza, kakor bi odganjala kako neljubo misel. Z Valentinom ima usmiljenje in prijazna mu je bila, ker so pohajali ljudje znjim, ne kakor z nesrečnim človekom, ampak s psom pritepencem, ki ga človek s polenom od ogla odpodi. In zato jo vlečejo sedaj čez zobe? In Valentin? — Kri ji šine v glavo, ko se spomni: „Njegova?“ Ali se ji ne bodo smejali in s prstom za njo kazali: „Valentinova ljubica! Najlepše dekle, po ljubica tistega šepastega, grbastega Valentina! Ne, nemogoče!“ pravi sama s seboj, ter vdari z nogo ob tla. Za rožne grmiče stopi k oknu gledat doli po cesti, če neki ne pogledujejo ljudje kvišku k njenemu oknu, ter smehljaje se, dalje gredo. Z obema rokama si pokrije obraz, pade na posteljo in potok gorkih solza se ji vdere po licu.

A mahoma plane kvišku, ter se med solzami dvakrat in trikrat glasno nasmeje. Pač pa je bridek ta smeh. Urno si otere solze s predpasnikom, ter steče doli po stopnicah na vrt, od tod po vrtu zadaj za vsa jo proti hosti.

Če ji je morda v srcu jelo poganjati; kar imenujejo ljudje ljubezen, sedaj ji je izruvala in zadušila nesrečne kali!

Megle so ležale ie po dolinah it) hribih, ko je prišla Leniča gori na pašnik.

Valentin je sedel na svoji mahnati skali.

„Tvoja je prišla!“ zakliče mu od daleč naproti.

Valentinu poženo te besede kri v glavo. Tvoja? Že sinoči je slišal to in zdaj le iz Leničinih ust celo, danes prvikrat, prej še nikoli, ki če se mu je, ko je samoten tukaj gori posedal, prikradla kedaj ta misel v glavo, zarudel je, stresnil z glavo, ter jo odgnal.

„Čast Bogu, da vem za ženina!“ pravi Lenica, ko ji Valentin na njen ogovor nič ne reče. „Ponašati se smem! Od vseh strani mi te danes ponujajo. Srečo bom imela, kakor se mi vidi, na svetu čez največjo mero. — Torej tvoja? Ha, ha, ha!“ zasmeje se glasno, da ji kri uhaja v lica. „Se ve da, ko bi bila šepasta še jaz, kako pristojen par bi bila midva. Škoda, da nisem, škoda res! Nemara bi se dal iz te moke celo kruh izpeči. — Pa toliko mi povej!“ pravi, šalo v resno besedo zasukaje, „zakaj si se sinoči hvalil z menoj. Kito sem ti dala, ker si se mi smilil. Kje bi jo dobil, ako ne od mene? S prstom bodo za menoj kazali!“ pravi mu ihteča se, pa kakor bi jo bilo sram te slabosti, napne zopet svoje ponosne ustne, ter mu pravi: „Veš, Valentin, jaz bi jih lahko imela, ko bi hotela, deset na en prst, ker za menoj postopajo korenjaki, čvrsti in ravni, da jih je treba po treh farah iskati!“

Na to prestane malo, čakaje Valentinovega odgovora. A on ne zine ničesar.

„Poprej,“ pravi mu potem bolj prijaznega glasu, kakor bi ji bilo žal, da ga je žalila, „poprej, ko so ti ljudje le čmerne obraze kazali, branila sem te pred njimi; menim dolgo dovolj. Devetnajst let že star, hočeš še dalje varuha? Izberi si ga, kjer ti ljubo, jaz denem odslej ta posel iz rok. Haha!“ posmeje se zopet. „Ali naj bi ne bila vesela, ko sem tvoja, in z rokami ploskala! Pa mora že res biti, ko se hvališ z menoj.“

„Ni res!“ oglasi se Valentin. „Resnico ti povem jaz. Kar so ti drugi na uho nanesli, zato se ne brigam. Tako je bilo: Ko je fantom jelo vino razgrevati glavo, lotijo se mene. Tisti Vratarjev France mi sname klobuk z glave, ter vpraša druščino: „Kdo ve, kdo mu je dal to kito?“ in jeli so ugiboje norce briti z menoj, jaz sem pa le molčal.“

„Nihče nič ne ve!“ pravi France z glasnim krohotom, „jaz pa vem, in če mi plača kdo polič vina, pa vam povem, katera mu ga je dala in čegavo ima za ljubico.“

„Za dva, za tri,“ kriče fantje, „če poveš!“

„Lenica!“ spravi France, slednjič zavoljo prevelikega smeha s silo na dan.

„Brodarjeva?“ vprašujejo fantje.

„Da, da, Brodarjeva!“ trdi France. „Pa smo mislili, da mi kaj veljamo. Glejte ga Valentina, taki korenjaki morate biti, če hočete, da vam Lenica da prijazno besedo.“

Stopil je na to k meni, izpulivši nekemu paglavcu na peči glinasto pipo iz zob, ter potisne jo meni v roke: „Kadi! Saj veš, pri nas je navada taka, če noče kateri, da se mu dekle ne izneveri. Kadi, če ne te izpodrinemo pri Lenici, ko bi bilo kako mogoče.“ Na to sem pa skočil izza mize, razbil pipo, vrgel Francetu kito v obraz, ter šel. Tako je bilo.

„Se ve da, zdaj sem pa vsekakor tvoja, ko si druge odgnal.“

„Ne bo mi na mar hodilo,“ pravi Valentin miren. „Menil sem, da ljudi in svet že malo poznam. Motil sem se, kaj bo. Mislil sem, vsaj en človek na svetu ima usmiljenje in potrpljenje z menoj. Tudi o tebi sem se motil. Naj bo, če je moralo tako biti. Valentin, ki še pravih roditeljev nima, ne sme tirjati od sveta dobrovoljnega obraza. Mi smo vsi več. Nas bi bilo treba. Kaj neki? Kdo bi bil vprašal po nas, ko bi nas ne bilo. Tu ste me izmed sebe pahnili, a svet je velik, morda najdem med berači in nadložniki moje vrste kje rahlo dušo, ki je med vami ni. Jutri odidem od tod!“

„Kam?“ vpraša Lenica naglo in iznenadena, ter vpre vanjo svoje črne, globoke oči.

„Sreče iskat!“

„Bog ti jo daj!“ pravi mu, zasuče se, ter če iti. Skoro ji je bilo žal, da je s tako čudnim glasom vprašala, kam.

„Lenica!“ zakliče Valentin, „Počakaj!“

„Še kaj?“

„Samo to še. Za tvoj god sem ti namenil vezilo. Ker ga ne bodem tu učakal, dam ti ga sedaj,“ pravi, seže pod skalo v razpoko, ter ji da umetno izrezljano podobo matere božje. „Seboj je ne maram vzeti, stori z njo, kar ti ljubo in drago.“

Lenica jo vzame, pa urno mu jo da nazaj, ter se pogladi po čelu, kakor bi morala izvabiti iz njega nek spomin.

„Ne maraš je sprejeti?“

„Stoj, kje se dobil to podobo? Nekje sem jo videla, a ne pride mi na um, kje.“

„Nikjer še, sam sem jo izdelal.“

„In vendar mi je ta obraz popolnoma znan.“ Na to poseže še enkrat po podobi. Kakor bi jo bil gar pičil umakne roko od nje, ko ji Valentin reče:

„Morda zato, ker je tebi podobna.“

„Valentin!“ vzklikne Lenica prestrašena, ker ta obraz kolikrat ga je videla doma. „Valentin! S svetimi rečmi norčije uganjati, je greh, a greh je tvoj, jaz sem nedolžna pri tem.“

„Če je sedaj ne maraš, spravim jo nazaj. Morda ti pride kedaj na misel, takrat pridi ponjo, tvoja je, ako ne, naj strohni, jaz je ne bodem iskal nikoli.“

„Če jutri odideš, Bog te obvaruj!“

In šla je.

Tako! Edina zadnja vez, ki ga je vezala s svetom in z upanjem do sveta, pretrgala se je. Kakor takrat, ko so mu mater pokopali, stoji sedaj sam na svetu brez srca, brez duše.

Bog mu pomagaj nositi gorje!

Počasi so se mu strgale struna za struno.

Drug dan še ni šel, ker imel je z gospodom kaplanom mnogo, mnogo govorjenja. A dan po tem peljala sta se iz vasi Valentin in kaplan, kam vedel nihče. Pa ko sta se peljala mimo Brodarjevih, zaklicalo se jima je od nekod z vrhu doki na cesto: „Ali greš res! Z Bogom, Valentin!“

V.[uredi]

V vas nazaj pripeljal se je gospod kaplan sam, Valentin pa je odšel na tuje nekam, kam, ni povedal in prašal ga ni nihče. Kdo bi li Valentina pogrešal, saj so mu dali slovo že pred leti, vsi, tudi Lenica, ki se je, Bog vedi zakaj, še pomišljala. Z domačim svetom je Valentin račun končal, in tudi svet z njim. Za kar je imel tirjati še to svoj svet, na katerem so mu minile mlade pa tako trpke ure, povezal je v culico in — šel je. Nihče ni več govoril o njem, in celo tako je bilo ljudem po vasi, kakor bi se to moralo enkrat zgoditi. Ta nadložni človek je neki vso vas kazil. Čast Bogu, da je šel! Če so ga kje in kedaj v misel jemali, bilo je le v šali, ali pa če so hoteli Lenico dražiti. Pa dolgo tudi to ni trajalo. V malo tednih je izginil tudi tu spomin izmed ljudi.

Valentin je bil pozabljen.

Štiri ali pet let je minolo, ko se pripelje nekega dne velik, bradat in imeniten gospod v lepem vozu po vasi doli. Trop radovednih, moških in žensk se nabere pred Frojanovo hišo, kjer se je kočija vstavila in gospod izstopil. Stvar, zavoljo katere so ljudje z glavo zmajevali, bila je ta: gospod je kupil od Frojana neko raztrgano, na pol podrto in vso trohljivo leseno kočo, od vasi nekoliko v stran pomakneno, še prave, dobre poti do nje ni bilo. Zastonj bi je ne hoteli, dejali so ljudje, pa — kupi jo gospod, tako bogat, imeniten gospod! In zakaj ravno to, zakaj ne kako drugo? Za dober denar bi bila mnogokatera na prodaj. Čez to zapreko niso prišli najmodrejši možganje. Res je, da jo je gospod ceno kupil, a vendar so se skrbne glave vpraševale, če je pa gospod pri pravi pameti tudi. Kmečkega človeka bi bilo sram skoro zahajali vanjo, kaj bode pa gospod z njo počel?

Nič! — Takoj prihodnji teden, v ponedeljek, jele so se pridne roke nad ostarelim pohištvom. Do tal ga je dal gospod podreti. Mnogo opravka to delo se ve da ni dalo, vsak korenjak bi jo bil lahko na dvoje razril. En mesec po tem pa se je jelo dvigati širno zidovje iz tal, in ko je prišla zima v deželo, stala je lepa, široka hiša dozidana in pobeljena, najlepša v vasi, nad vratih pa je visela črna plošča z belimi črkami: „Valentin Bilčar, podobar in kamnorez.“

Bilo je spomladi za tem, in lep, prijazen dan. Po vasi je priderčala ravno ista kočija, ko leto vsorej, a sedaj sta sedela dva v nji, oni bradati velikanski gospod, ki je bil že lani tu, drugega pa ni bilo tako spoznati; še le ko se je voz pred ono novo hišo vstavil in je izstopil iz njega majhen, šepast človek, izvil se je vaščanom iz ust zdih začudenja: „Ha, Valentin!“

Da, stari znanec, Valentin se je vrnil! A danes ni več oni zaničevani človek, ni več oni, sicer le od malo koga pomilovani oni ubožec, kakor je bil pred kakimi petimi leti. Sedaj nosi gosposko obleko, zlato in drago kamenje se mu sveti na rokah. Nova hiša je njegova nova domačija, spremljevalec njegov pa je mojster, slaven mož, pri katerem se je podobarstva učil. Naglo je gospod mojster upoznal nenavadno nadarjenost svojega učenca. Na ta zaklad in na njegovo moško pošteno besedo posodil je denarja, kolikor ga je Valentin k izpolnitvi svoje najgorkejše želje potreboval. Na tem kraju, v oni prejšnji ubožni koči se je Valentin rodil. V nji je preživel svojo revno otroško mladost, dokler ni revščina pahnila njega in mater ven pred prag v roke usmiljenih ljudi. Naj je človek skusil tudi največe gorje, vendar, ali morda ravno zato vleče ga nazaj v kraj, kjer je stekla njegova zibelka in so mu položili očeta in mater pod zeleno rušo. Še več, Valentinu so vrhu tega ravno tu nesli njegovo prvo ljubezen k pogrebu.

Kako so se sedaj oni ponašali in glave kvišku nosili, ki so dejali kedaj, da bi Valentin postal človek, kakor malokedo, naj bi ubožca božja šiba ne bila tako zelo vdarila.

Kar v glavo jim ni hotelo iti, s katero čudežno močjo li vleče Valentin ljudi nase, ker le malo časa zatem jela je po njem vpraševati imenitna gospoda z bližine in daljave, in skoro ni minul teden, da ni eden ali drug gospode postaval v njegovi delavnici; delo pa so mu, tako se je izvedelo, z dragim denarjem plačevali.

Le nekoga v vasi ni Valentin nikoli srečal — Brodarjeve Lenice! Kadar bi bila morala drug mimo drugega iti, zavila sta eden ali drugi na stran, a kadar se ni bilo mogoče vmakniti ne na levo ne na desno, vrnila sta se mnogokrat oba naenkrat.

To je bilo čudno znamenje, posebno se je zdelo onim tako, ki so natanko dobro vedeli, kaj je pripeljalo Valentina v vas nazaj, in ki jim ni bila nobena reč na svetu bolj gotova, kakor ta, da bosta Valentin in Lenica kedaj še mož in žena. „Stare ljubezni rja ne je,“ ta pregovor je bil vaščanom sedaj veljavnejši, ker so se Valentinove razmere tako celo zboljšale.

Drugi ne vsi, a dekleta po vasi so dobro vedela, da je tlela v Leničinih prsih nekdaj, in če sedaj ne več, pa vsaj še nekaj časa po Valentinovem odhodu ona čut, ki ji pravijo vsi ljudje ljubezen.

Pa kako se je neko nedeljo začudil ta mladi svet, ko so Lenico z lece doli oklicevali, toda ne z Valentinom, nego z nekim vrstnikom njegovim. Da se ta ženitev kuje, se ve da ni bila skrivnost, toda da je vse le boj s senco, to prepričanje je imel vsak, ki se je še za te stvari sploh brigal. Lenico so poznali, da se s silo pri nji malo ali pa nič ne opravi in oče Brodarjev so bili dovolj moža, da so znali in hoteli presoditi, da se s človeškim srcem, posebno če je žensko, naj nekari ne igra.

Zato ni maral ne eden, ne drugi trditi, da je stvar z Valentinom in Lenico pri kraju. Tako očitno izogibanje veljalo je celo mnogokomu za nasprotni dokaz in podtikali so Lenici, da snuje to ženitev le na videz, češ Valentin naj bi bil s tom toliko preje prisiljen k izjavi svojega mnenja.

Pred poroko se lahko vse razdere – sto in stokrat se je to že zgodilo. Te resnice so bile nedvomne, očitno in glasno se pa o njih seveda ni moglo in tudi ni smelo govoriti. Modrih glav, ali jih ni povsod na ostajanje?

Prvi oklic jim ni omajal prepričanja. Za prvim je prišel drugi in tretji in zatem je bila – poroka.

Svatovščino so praznovali slovesno, ker bogata sta bila ženin in nevesta. Veselja je bilo na vseh koncih in krajih na zasipe. Ve je vriskalo, pelo in plesalo, žalostnega obraza nisi videl, če se izvzame nevesta, kar pa se vselej lahko vidi in ni nič nenavadnega. Korak ta je imeniten in težaven, saj pripelje človeka z norčave mladostne poti na resno stezo, na težavna, sto in stokrat s trnjem posuta tla. Vse prihodnje dolžnosti, vse mogoče in bolesti zaganjajo se ta dan in ta večer z vso svojo močjo v mlado srce, ter grejejo na njem svoje ledene, ostudne glave.

Vse čuti razen veselja so si priborile nocoj vhod v nevestine prsi in najboljša šala ji ne more razkleniti ustnic v ljubeznjiv, dobrodejen nasmeh. Kadar je veselje najglasnejše, izmakne se tiho in počasi od mize, ter sede ven na klopico pred hišo v temno noč, kjer vodi brezštevilno neljubih misli po svojem žalostnem srcu na sprehod. Kadar jo pride ženin prosit nazaj mej svate, najde jo zamišljeno in zajokano. – Nič novega, nič nenavadnega, tako se godi vselej, tako se godi vsaki, težko, da bi kateri ta žalost prizanesla.

Približala se je polnoč.

Ta trenotek je lep, on enem pa žalosten za nevesto in tudi svatov je ta in oni ginjen, kadar se postavi pred nevesto torilček na mizo in ji sname njena družica venec iz las, ter ga položi pred njo. Mnogokatera solza kane takrat iz nevestinih oči na dragi zaklad, a – godci zatrobijo nove raje.

Lep simbol je to, lep simbol koraka v drug stan, ki ni več s cvetlicami olepšan, ni več z vencem ovit.

A čujte, ura gre že na polnoč, pa kje je nevesta? – Ali jo je kdo videl? – Nikjer je ni najti, od nikodar priklicati. Vse iskanje, vse pozvedovanje je zastonj. Ljudje zunaj okrog hiše, ki gledajo pri oknih v svatovsko sobo, ti so jo videli sicer mimo iti, in tudi, da se je zavila okrog ogla po vasi doli nekam, toda kam? Tega ne ve nihče! Morda na očetov dom, k Brodarjevim? Tudi tu nič ne izvedo, saj je hiša zaprta, doma ni nikogar, domači so mej svati, hlapci in dekle na plesišču na podu, pastir pa leži na vroči peči v svatovski sobi, ter ima danes med vrstniki njegova beseda največjo veljavo.

Zastonj je iščejo eno in dve uri!

Tesna groza se polasti svatov in ko zaukaže ženin godcem mir, nastane tiho mej obilnimi gosti, kakor bi ležal mrlič sredi sobe na odru. Le šepetaje izražajo svoja mnenja, in vsakdo je prepričan, da se je nevesti pripetila nesreča. Toda kje? – drug za drugim se začno sedaj spominjati, kako čudnega obnašanja je bila nevesta danes ves dan. Davi je že k poroki pozvanjalo, ko je bila še vedno v svojo sobico zaprta. Oče Brodar so morali sami noter, pa kaj ugledajo? – Na tleh pri stolu je klečala v solzah zatopljena. – – In dalje se začno svatje spominjati, da takega čudnega, strašnega "da!" še niso slišali nikoli pred nobenim oltarjem. Tako mirno ga je izrekla, da so se potresla okna po mali sobici. Takega kaj se ni še slišalo. In ko bi je ženin ne bil v roke prestregel, zgrudila bi se bila na tla. Sploh je bilo vso njeno današnje obnašanje čudno, da se je nekomu od strani pritrdilo, da je nevesta zblaznela; premagana ... čutili današnjega dne.

Iskali so jo še do belega dne, a je bilo vse prizadevanje zastonj. Vstal je ženin od mize, da je svatovščina končana.

In svatje so se lazali pa s takimi ču

VI.[uredi]

To noč je Valentin nenavadno dolgo delal. Pozno v noč pa mu moči odpovedo, in glava se mu izmakne na roke, s katerimi se je na mizo naslonil. Premagan po utrudljivem delu, zaspal je pri goreči luči.

A ni še dolgo počival, – proti polnoči je bilo – ko se priplazi okrog ogla tiho in počasi ženska podoba. Vežna vrata so bila le prislonjena. Pazno se ozre enkrat in drugikrat po temni noči, je li ni opazilo kako sovražno oko, potem pa pritisne varno na kljuko, ter odpre vežna vrata. Z groznim glasom, s takim, kakor govore v pravljicah mrliči z njim, zakliče: „Valentin, Valentin!“ a to so bile pa tudi vse njene zadnje moči. Pala je – poklekniti je mislila – na tla, kakor vojak na bojnem polju, ki sreča s svojimi prsmi sovražnikovo krogljo.

Valentinu se je to vse preurno zgodilo. Prestrašil se je in planil iz spanja, kakor bi se bil lastil razbojnik njegovega življenja. A na drugi hip ga spreleti mraz in vročina. Tesno se izvije iz njegovih razburjenih prs izdih: „Lenica!“

Tu leži pred njegovimi nogami, na pol mrtva, mrtva morda, saj ji še žila ne utriplje.

Kmalu se mu posreči izbuditi jo iz omotice. Z začudenimi očmi pogleda okrog sebe, kakor bi se hotela spomniti, kje da je. Ko spozna Valentina, šine ji lahka tenka rudečica v bledi obraz, s silo se spne kvišku, ter se obesi z vsem svojim životom okrog njegovega vratu: „Valentin, reši me, reši, na lasu visim ob prepadu, iz katerega steza obup svoje bele roke proti meni.“

„Molči!“ pravi ji Valentin, „ne napenjaj svojih moči, bolna si.“

„Da, bolna sem, Valentin!“ pravi z neko blazno nemirnostjo. „Grešila sem, glas, ki je tu notri govoril, klical, zadušiti sem ga hotela, tebi, meni in Bogu na kljub.“

Zopet ji poidejo moči in z obema rokama si pokrije obraz, pa bliskoma skoči na noge, ko se dotakne venca na glavi. Iztrga si ga z lasmi vred, ter ga vrže v sredo sobe: „Jaz ostanem tu, nobena ženska moč me ne odpravi več od tvoje strani in povrnile se mi bodo zopet one blažene ure, tisti dragi čas, ki me je kedaj vodil skozi nebeške dni. Valentin, daj mi roko, reši me, odpusti mi in pozabi vse.“

„Lenica!“ zažuga Valentin, ter stopi za korak od nje. „Moja roka se ne sme proti tebi stegniti, ker po potih skozi življenje te vodi odslej skrb in ljubezen tvojega moža. Najine poti sta šli narazen, Bog ju je nama odkazal. Danes si dala svojo besedo večne zvestobe, dala si jo njemu in Bogu. – Ali si pozabila, česar sem te učil in na kar si me pred leti sama opominjala? Dana beseda naj bode človeku sveta, ako jo človek da človeku. In naj bi ne bila sveta, ko se da pred oltarjem, Bogu samemu! – Idi sedaj, pogrešajo te že, in moli, da ti Bog ta sedanji greh odpusti. Idi k svojemu možu nazaj, ter mu skesana obljubi še enkrat sveto zvestobo do zadnjega izdiha!“

„Valentin, reši me! Prišla sem do semkaj, nazaj ne vem, ne morem. Pokaži mi pot, ki me bo rešila pogube. Tu pri tebi čem ostati na vse večne čase.“

Resnega obraza ji Valentin odvrne: „Idi, ter ne skušaj božje jeze! Med nama je končano vse, tolaži se in moli, da bodem znal nositi svoje gorje. Za zadnji up me je svet ogoljufal.“

„Valentin! Usmili se me, Valentin!“

„Jaz sem izgovoril, idi!“

„Torej z Bogom, Valentin,“ zakliče mu z groznim glasom, hoče ga še poljubiti, ali Valentin se brani, potem izbeži pobravši venec od tal, kakor preganjana divjačina. „Valentin, moli za me!“

• • •

V onem prepadu, kamor je Valentin nekdaj vrgel svojo piščalko, našli so tretji dan Lenico v svatovski obleki z vencem na glavi, v naročju pa je držala z obema rokama oklenjeno ono podobo, katero ji je Valentin nekdaj podaril v spomin.

Bodi ji zemljica lahka in pomirjena njena duša!

In kadar so jo pokopali – je bil tudi Valentin pri pogrebu – dal je od one skale, na kateri je vžil toliko sreče in veselja, odlomiti velik koš, ter ga pripeljal v svojo delavnico.

Jeseni, ko je jelo padati listje u drevja, našli so neki dan Valentina, ki je že dalj časa hiral mrtvega.

Utrgala se je zadnja struna!

Našli so ga naslonjenega na ravnokar izdelan spomenik, zraven njega pa je ležal list, ki je pripovedoval, kaj se je godilo oni svatovski večer. K sklepu je bila izražena želja, naj polože njegovo truplo zraven pokojne, da bosta ljubeči se srci združili vsaj v mrzli zemlji.

Ono podobo matere božje pa so postavili na kraj nesreče in gospod župnik so jo dali čez in čez pomalati z debelimi kričečimi barvami. Greh se ji je zdelo, da bi nosila poteze one grešnice na svoje obrazu. Kadar so pa g. župnik umrli in je prišel mlajši naslednik na njegovo mesto, izprosil je nekdanji kaplan duške vasi, oni dobri Valentinov prijatelj, ki je znal ceniti nadarjenost nesrečnikovo, da se je umetno izdelana podoba matere božje vzela iz nad prepada, odluščila se debela barva, z nje, ter se postavila v cerkev, kjer stoji še danes in je na glasu čudodelne podobe.

• • •

To je zgodovina onega velikega, lepega nagrobnega spomenika na pokopališču duške vasi. Tako velik, tako bogat ni noben. Priprost mož in priprosta ženska počivati pod tem težkim kamnom.