Potovanje skozi čas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potovanje skozi čas
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Andrej se je dolgočasil. Sedel je v sobi in razmišljal, kaj bi počel. Vseh igrač, ki jih je imel, se je že naveličal.

"Kaj naj delam?" se je spraševal.

Kdor misli, se domisli. In domislil se je tudi Andrej.

"Že vem. Igral se bom čarovnika."

Stekel je v spalnico, potegnil odejo s postelje in rekel:

"To bo čarovniško ogrinjalo."

Nato si je na glavo poveznil očetov klobuk.

"Čarovniki navadno nosijo cilinder, ker pa cilindra nimam, bo dober tudi navaden klobuk z zavihanimi krajci. Potrebujem še čarobno palico. Samo kje naj jo najdem? O, že vem!" je vzkliknil in stekel v kuhinjo. V predalu je poiskal največjo kuhalnico, kar so jih imeli pri hiši.

"Ta bo dobra za čarobno palico."

In že jo je preizkušal. Zamahnil je z njo nekajkrat v desno in nekajkrat v levo. Nato je rekel:

"Kadar bom zakrožil v smeri urinega kazalca, bom odšel v prihodnost, ko bom pa krožil v nasprotno smer, bom poiskal minule čase."

Ko je tako predstavil svojo igro, se je postavil na sredino sobe, zamahnil s kuhalnico na vse štiri strani neba in rekel:

"Kuha, lamuha!" in že je letel skozi viharno temo, skozi dim in ogenj. Nič ga ni peklo, le zelo se je bal. Končno je pristal na nečem mehkem, toplem in gugajočem se. Hitro je odprl oči, kajti prej jih je od strahu zaprl, in se vprašal:

"Kam neki sem prišel?"

Toda joj, prejoj! Ko je malo bolje pogledal, je opazil, da sedi na hrbtu ogromnega dinozavra. Od strahu je skoraj padel na tla.

"Tu ne morem ostati. Hitro drugam!"

Dvignil se je in z rokami loveč ravnotežje stopil dva koraka nazaj. Počilo je, zašumelo je in spet je potoval skozi dim in ogenj nekam v neznano. Od strahu je zaprl oči. Ko jih je odprl, je videl, da sedi vrh stolpa mogočnega gradu. Po obzidju so tekali vojščaki. napenjali so loke in sprožali puščice nekam med obzidje, ki gaje krog in krog obdajala sovražna vojska. Puščice so švigale sem in tja in ena je švignila tik mimo Andrejevega ušesa.

"Ne, tudi tukaj ni varno zame. Grem domov."

Spet je lovil ravnotežje, se spretno izogibal puščicam in s težavo stopil dva koraka naprej. Spet je završelo, počilo in se zakadilo in ko je odprl oči, je uvidel, da sedi doma na lastni postelji. Oddahnil si je in si rekel, da nikoli več ne bo preizkušal svojih čarovniških moči.