Potovanje po Béli reki
| Potovanje po Béli reki Ignacij Knoblehar |
| |||||||||||||
Uvod.
[uredi]Znotranji kraji Afrike z njihnimi dozdevnimi bogastvi in lepotami nature so nam se zlo neznani in to, kar po sameznih potovaveih, zlasti današnjih dni od tega dela sveta vemo, obuduje v nas le željo, se kaj več od ondi zvediti. Potovanje našiga rojaka Dr a. Ignacia Knobleherja,[1] velikiga vikarja v srednji Afriki, ima predstvo pred vsimi drugimi; zakaj tako dalječ je sol, kakor se noben Evropejc pred njim ni prišel!
Ker je bilo pervo misionstvo v Hartumu tako spesno, kaj se smo se od prihodnjosti pričakovati? in to toliko več, ker to misionstvo moža za vodnika ima, ki je v vsih za njegov visok poklic potrebnih vednostih tako izurjen in z svojo učenostjo krepko voljo zjedinjuje. Njegovo živo zaupanje v božjo previdnost in nebeško pomoč, kakor njegova goreča ljubezin do bližnjih dajejo upanje, de bo visoki namen dosegel.
Namen tega misionstva pa je: Nas s znotranjimi deželami Afrike soznaniti in kupčevanje s sušnimi za vselej odpravili. Podnebne in marsiktere druge okoljnosti tega dela sveta zaverajo se dan današnji njegovo dostojno spoznanovanje, in ga bodo zaverale, dokler popotovavec globoko v Afriki ne bo počitka našel, de bi se prestanih težav oddahnil in za daljno potovanje pripravil, kakor tudi to, kar je do tistih mal nabral in zvedil, v red djal.
Kar kupčevanje s sužnimi utiče, so si Evropejci že zlo prizadevali, mu konec storiti. Pa vse prizadevanje je omagalo. Sužnistvo se ne da ne s silo ne s postavami odpraviti. To se da samo s podučenjcm in prepričanjem doseči. In to je težavni namen misionarjev.
De bodo pa misionarji to doseči mogli, potrebujejo krepke podpore; podpore, ktera ne izhaja samo od posameznih, ampak ktero bi vladije posebno si k sercu vzeti imele.
Ena pervih in najpotrebnijih pogodb je, de glava misionstva, častitljivi gospod veliki vikar Dr. Ign. Knohleher v svoji razmeri do Turkov veči svobodnost dobi, zlasti pri potovanjih v notranje kraje Afrike. Zavoljo tega ima namen, si lastne barke z jadri napraviti, de bi se lahko na pot napravil, kadar bi se mu zdelo. Verh tega čertijo mnogi zamorski narodi Turke, in se jih boje zavoljo njih ljutiga in kervolocnign obnašanja.
Drug namen gosp. velikiga vikarja je, fanticev raznih zamorskih narodov nakupiti, v Hartumu seminise napraviti, v kterim bi se ubogi mladenci bogocastja in omikanja, raznih rokodelstev, kakor tudi kmetijstva, poljodelstva i. t. d. učili. Ko bi se tako omikali, bi sli k svojim rodovam nazaj, bi učili svoje rojake, in bi bili tako stvarniki njih dušne in telesne sreče.
Kdo more prevdariti, koliko korist in dobrot bi po taki osnovi uboge divjake doletelo? Pa pred vsim drugim je treba krepke pomoči, in Gospod bo svojim aposteljnam pomagal, de bodo enako zvedam v noči tem ubogim narodam svetili.
Slovenci! podperajte obilo to veliko, blagonosno početje!
V Ljubljani mesca Listopada 1850.
Že v letu 1846 so sveti Oče Gregor XVI. aposljsk vikariat v srednji Afriki napravili. Marsiktere napotja so pa prihod vikarjeviga namestnika z njegovimi tovarši v Hartum overale, ki je glavno mesto Nigricie, kamor so še le v Svečanu leta 1848 prišli. Vikarjev namestnik, slavno znani Pater Rilo je prišel zlo bolan v Hartum, ker je na celi poti grižo imel in za ktero je v žalo vsih 17. dan Rožnika tistiga leta umeri, brez de bi bil veselje doživel, neverne rodove zamorcov viditi, kteri zvunaj Egipta žive in ktere bi bil imel vikariat spreobračati. Kupil si je še prevej veliko hišo in vert, in je tako še veselje imel, mtsionstvo v Hartumu vtemeijitij misionstvo, od kteriga se zdi, de je zavoljo svoje lege v sedež aposloljskiga vikarja namenjeno. Doživel je tudi še majhni sad v sredi nekih keršanskih sirot, ktere bi brez tega vtemeljenja nikakoršne keršanske reje ne bile mogle vživati.
Pred svojo smertjo je izročil vikarjev namestnik svojo oblast Dru. Ignaciu Anobleharju, bivšimu učencu propagande, od ktere je bil ludi kmalo potem kot vikar izvoljen. Kmalo je spoznal novi vikar, de je, ako hoče svoj namen doseči, čverste pomoči v denarjih in kakor tudi več pomočnikov treba. Pisal je tedej mnogo prav iskrenih listov v Rim; prejel je pa zavoljo taeasnih prebitij komaj toliko od ondi, kolikor je za ohranjenje življenja in za preživež dveh mašnikov in eniga hlapca pogreba bilo; zavoljo tega v Kozopersku 1849 ni bilo mogoče misliti, se dalje podati. Do černih narodov priti, je bilo najlože po Beli reki (Bahr el Abiad), ki se pri Hartumu z Višnjevo reko (Bahr el Asrak) zjedini, in Veliki Ml naredi. Vetrovi, ki pol leta od severja, druziga pol leta pa od juga vlečejo, in vode, ki v svojim času rastejo in vpadejo, store, de je samo mesca Listopada mogoče, se po tej reki peljati in do zamorcov priti. Ta čas so odrinili brodovi od Hartuma, ktere veliki poglavar slonovih zob in druziga blaga kupit pošlje.
Mesca Kozoperska tistiga leta se je misionar Dr. Angel Vinko v Hartum vergel. Pri pervim potovanju je bil in se je mogel zdaj v Evropo podati, de bi svoje zdravje vterdil in pripomočkov za misionstvo nabral.
Ozdravel je popolnoma, pripomočkov pa le pičlo nabral, ker je ravno vojska na Laškim vihrala in deželo v revšino pahnila, tako de razun nekoliko cerkveniga orodja vse skupej ni 200 goldinarjev vrednosti doseglo. Nekaj je dobil v blagu, de bi ga z zamorci na Beli reki zamenjal, nekaj pa v denarjih.
Desiravno je imel tako malo pripomočkov in misionarjev, je vikar že z nevoljnostjo čas pričakovaje, sklenil, dalje iti, se bližnjim potnikam pridružili in zavoljo pomanjkanja bark eno najeli; to je tudi, tode s terdimi pogodbami, dobiti srečo imel. Razodel je svoj namen pasu, poglavarju dežel, in ga je prosil, svojim ljudem ukazati, ga ne nadlegovati, kakor so bdi že poprej Evropejci vedno nadlegovani, če so v barkah se na to pot podali. Poglavar, Haled paša, je sto in sto izgovorov delal. Po dolgim besedovanju je vunder vikar premagal; hišo in učence v Hartumu je izročil misionarju Kajetanu Žaru, mu pusti bratina kot tovarša, in se poda 10. Listopada ob dveh popoldne z misionarjema Dr. Angelam Vinko in Dr. Emanualam Pedemonte na pot.
Pervo noč je gnal siln sever valove, de so se barke vedno sim ter tje zibale; pa vunder so celo noč spali. Jutro je bilo hladno in v plajše so se mogli zaviti in tako ojstriga severja varovati. Barka, ki so jo včeraj v Hartuma zapustili, jih je ob 10. uri zjutrej došia; boben je razšle vojake in brodnike skup poklical. Vse jadra so razpeli in vsih sedem bark je veslalo v versti po valoviti reki. Vikarjeva barka, lahko jadrilo, je bila kmalo spredej, in cesarski avstrianski orel je kmalo tako dalječ pred turškim polmescam ferfral, de smo ga izpred oči zgubili. Zvečer smo pred sončnim zahodam na desni strani v nekim logu kermili in sami na samotnim bregu prenočili, kjer so na uni strani samo štorklje kričale. To noč smo vidili pervi pot zvezde, južni križ z imenam, na obnebju.
Drugo jutro smo spet veter imeli, ki pa ni tako močen bil. Desni breg je vedno više ležal kot levi. Le malo zemlje je bilo obdelane, kjer je bilo drevje izsekano; tode v tem letnim času manjka rodovitne zemlje ob veliki reki, kteriga bregove obdeljujejo po meri, kakor voda v svoj prod nazaj vpada.
Kdor se po Beli reki pelje, zapusti deržavo egiptovskiga paša na levim bregu pod 13 stopnjo in 20 minuto, in na desnim pod 12°, 10′ severne siročine; leviga brega je tadaj čez poldrugo stopnjo več Barbarskim Arapam, in desniga skoraj tri stopnje divjakam, ki se Dinka imenujejo. Otoki pa, ki so v tej reki, so druzih divjakov, ki se Šiluk imenujejo. Ker so Arapi kakor tudi Dinka pastirji, so v tem letnim času svoje črede v znotranjih krajih pasli, kjer je zavoljo poprejšnjiga dežja dovolj vode, de jih napajajo. Zapušeni so bili tedej bregovi kakor tudi otoki Šilukov, in peljali smo se do 28. Listopada, brez de smo kako živo dušo vidili, razun kakiga divjaka tu ali tam, ki je ali zbežal ali pa se skrival. Tega je neprestani strah kriv, v kterim ubogi divjaki žive, kader se Turki bližajo, kteri v vsakoletnim obiskanju hudo z njimi delajo. Tega hudiga ravnanja z njimi smo imeli en izgled še v pasovih deržavah. Barke so se 15. Listopada ob dveh popoldne pri Voad Selaje vstavile, de bi tam prenočile. Tukaj se vidijo na južni strani Torajske gore. Tudi smo tukaj perve opice s sivkastimi dlakami in černim obrazam, majhne mične postave, pod drevjem na desni strani zagledali. — Pred Toajsko goro se razprosti reka proti sončnim zahodu dalječ, de ni za pregledati. V Voad Selaje delajo barke, ki se po Višnjevi in Beli reki in po Nilu do mesta Berber vozijo. Naši ljudje so imeli skoraj celi dan opraviti; eni so hrano na barke nosili, drugi vervi, jadra in vesla popravljali. Barke, ki so popred zadej ostale, so nas tukaj došle, in so nam po 2 Arapih povedale, de so se Šiluki v 40 čotničih Arapam približevali, de bi jim živine . dr. vkradli. Zapovednik bark jim ukaže, se bolj stisniti, de bi sovražnika krepkeje sprejeli. Ponoči nas strašen hrup zbudi. Nekteri brodniki in vojaki grejo na suho. Kar zagledajo žareč oginj; kmalo potem pride k barkam misionarjev ubog fantič, kakih 6 let star, od tal do glave skorej ves spečen in britko upije. Missionar Vinko ga umije z dobrodelno vodo, in ko drugo jutro njegovi oče k barki pride, pove, de je fantiču že odleglo; na poti nazaj se je pa že slišalo, de je nesrečni otrok malo dni po našim odhodu umeri Tega požara in umoritve je bil vojak kriv, kteri je zgolj v svoje veselje lopo, v kteri je ubogi fantič spal, zapalil. Te strašne sirovosti ni nihče kaj porajtal, še menj, kot če bi bil vojak kokoš spekel! Ko so se na poti nazaj barke deželi bližale, in je zapovednik bark zvedil, de so se prebivavci pri novim poglavarju v Harlumu pritožili, je za dobro spoznal, sebe varovali in vojaka kaznovati.
V tem kraju je bilo na obeh bregovih toliko več žival in ptičev viditi, kolikor menj ljudi tu stanuje. Opice so med ptiči ob bregu tekale in so se na ternjevih drevesih igrale. Trope ptičev, zlasti povodnih ptičev so se zberale na pesenim bregu, in so nas kakor s svojim vpitjem pozdravljale, ko smo se inemo peljali.
18. Listopada smo prišli v samotne pa veličastne obkraje Bele reke, ktera se ob gosto zarašenimi potoki peni in naprej vali. Ob bregih so tisučletni gojzdovi, kteri se, kakor tudi valovi, s svojim drevjem tik iz reke vzdigujejo, in neštetim tropam krasnih ptičev in berzih opic i. t. d. prebivališe dajajo, medlem ko v ovinkih reke silovitih nilskih konj mnogo prebiva, in memo gredoče s smerčanjem pozdravlja, ko glavo in herbet iz vode vzdigujejo in polopljaje se mnogo vode kviško brizgajo.
Drugi dan je ob eni po poldne velik vihar vstal, ki je vse barke povezniti žugal in srednji s teženj s korenino zderl. Kermili smo zdajci na desnim bregu, tesarji so se dela lotili, drevo posekali in nov steženj stesali. — Tukaj smo tudi žabe slišali, ki so pele. Med tem, ko so imeli tesarji na barki opraviti, sim šel jez z nekterimi tovarši na suho. Otok je bil lepimu logu enak, ki je okoli in okoli z vodo obdan, vmes pa vodotoke in bajerje ima; znotraj otoka je zemlja z visoko travo porašeno in mnogo gosi, štorkelj, Ibisovih ptičev i. t. d-na njem živi.
Stopinje smo vidili na vsušeni persti, in ko smo se proti severju obernili, smo vidili steze, ki so se v mnogih krajih križale. Potem smo prišli v popolnoma zapušeno vas in še žareči ogenj nam je razodel, de so prebivavci ravno kar pobegniti mogli. Koče so bile silno majhno, iz stebljov raslljine dura zgrajene, in z durmi priperte iz enakiga snutka. Pred vsako kočo je bil majhen prijeten prostor, lepo snažen in z verčem v podobi možnarja, ki je bil globoko v zemljo izdobljen, v kterim so razne zernja čistili in lolkli, de so iz njih živež pripravljali. Zamorci so o svojim begu vse orodja v kočah zapustili. Brodnarji, ki so me spremljali, so začeli v koče lomastiti in siromaške orodja ropati; eden njih, ki s tem se ni bil dovoljin, je razbil v svoji hudobnosti glinjast vere. To slišati, priteče vikar, pokara v tej priči hudobneža, in je potem z vsimi selo zapustil.
Nikakor se ni čuditi, če zamorci vse bele tako zlo čertijo, ker jih ti z res živinsko neusmiljenostjo terpinčijo, tako de se jim bolje zdi, v boju s sovražnimi živinami z lovam se preživiti, kakor zemljo obdelovati in težko pridelan sad drugim prepustiti, ali pa s svojo premožnostjo morde še bolj pohlepne roparje k sebi vabiti.
Kako kmalo bi bili ti tako imenovani divji zamorci drugačni ljudje, če bi se bolj po človeško z njimi ravnalo. — Otok Omlaham je majhen, prav mičen otok, gosto z visocimi mimozami porašen, in okoli in okoli otoka rastejo kakor pisan pert v obilnosti vodne in druge rastljine. Tukaj smo tudi pervi pot feniksaste ptiče vidili.
21. dne smo vidili pred nami najlepši otoke, obrašene z najlepšim cvetjem. Kraj je lepši in lepši prihajal. Reka se razširi in objema mnogo majhnih otokov, na kterih vse v obilnosti raste. Zelene vodne in druge rastljine delajo med v vodi rastečimi germiči terdne jezove, med kterimi so si samo raztreseno živeči otočani in nilski konji, ki gredo ponoči na pašo, vozke steze naredili. V sredi teh jezov rastejo košate mimoze, ktere otoke vročih sončnih žarkov varjejo in o mraku prijeten hlad delajo, v kterim opice, ptici in zamorci pokoj vživajo. Ob krajeh so otoki z lepo zelenadjo zarobljene; — ti kraji so v resnici podobe raja.
Drugi dan je dobil kraj drugo podobo. Otoki se začnejo z terstjem in plavajočim drevjem (Ambay) pokrivati. Krasni gojzdi mimoz ne jeze več proda; očem se pogled dalječ odpre. Bičje raste na široko in dolgo ob obeh bregovih v reko in dvojnata versta dreves, ki se ali posamim ali več skup čez nizko germovje vzdigujejo, dela dvojnato mejo med prodam in suho zemljo. Drevesa so ali tamarinde ali sikomore, ali pa druge nam neznane, pa vunder rodovitne.
23. dne smo zagledali proti zahodu dalječ višnjevo homasto goro in drugo v jugo-južno-izhodnim kraju še dalje. Te gore delajo severno mejo Dinka-zamorcov na desnim bregu reke; levi breg se pa še zmiraj k deželi šteje, ktero popotujoči Arapi v suhim letnim času s svojimi mnogimi čredami obiskavajo. V poldanski vročini smo kermili na desnim bregu, blizo zahodniga konca gore Niumar, na ktero sim šel. Nezmerne skale so ena verh druge navaljene, med njimi rastejo visoka trava in druge zelša. Na to goro je težavno priti, in v travnatih raz-porah nismo ne ene živalice našli. Vročina sonca ne pusti nobene žive reči v razparjenih skalah živeti. Mi sami smo komaj vročine sopeli, ki je nad nami pripekala. S te gore se vidi, kakor s skale v sredi morja. Nej se oberne oko, kamor koli, ne vidi nikjer nič, kjer bi počivalo, razun dveh blizo stoječih gor in kratkiga hribovja, ki se v jugo-južno-zahodu malo visoko vleče. Skozi planjavo teče silovita reka. Ob kraju so drevesa veči in krepkeji, in na več mestih smo vidili dim na bregu se kaditi, ki domačim prihod tujcov oznanuje. Domači se podajo nato z vsim svojim blagam bolj v deželo. Vročina na gori, tihota nature, pogled čez nezmerno planjava, ktera popotnika, desiravno ena najplodonosnijih rek po nji teče, vunder z nobenim selam ne razveseli, stori serce klaverno! — Nazaj z gore iti, ni nič menj težavno; zavoljo gladkih skal smo mogli čevlje izuti, in potem nam je bilo, kakor če bi po žerjavci hodili. Ko smo srečno z gore prišli, smo hiteli k barki priti, ker je bilo znaminje za odhod že dano.
Drugi dan smo zagledali mnogo otokov z zeleniga terslja, ki so nam nasproti plavali. Ali jih je reka sabo vzela, ali pa so jih sloni in nilski konji od zemlje odtergali. Na nekterih so beli labudje sedeli, ki so se lasno peljali, ko so se jim barke približale, svoje glave skorej novoželjno vzdignili in se potem mirno memo peljali.
Tako smo se ta in prihodnji dan ob rodovitnim bregovju Nila peljali. Pogled so nam zdaj orjaške tamarindne drevesa zoperale, ki so od dalječ našim lipam podobne; pa kmalo se je rasprostil v neizmerno Savansko pusavo, kakor v neskončno morje. V višavah smo gledali v ondašnim kraju ne redke zračne zerkala, ktere kažejo podobe drevja in druzih reči ob reki, ki se pa ravno tako urno umikajo, kakor se pokažejo in po druzih podobah namestujejo. — Ne dalječ od nas smo zagledali Tefafansko goro.
27. dne Listopada smo prišli do stanovitnih seliš Šiluških zamorcov. Razun otokov, med Dinkami in Baharmi, stanujejo Šiluki tudi na levim bregu do jezera, v kterim se iz zahodne strani tekoča Bela reka steka. Pravijo, de v sedem tavzent selih ali vaseh prebivajo, in vidi se res na vožnji po reki veliko in velicih sel, ki gosto skup leže. Kot divjaki so dobri kmetovavci in pastirji, in so med vsimi nar bolj omikani.
Tako velikiga in tako lepiga polja ni nikjer ob reki viditi, kakor je Siluško. Ta narod sadi fižol, sezam in pred vsim Duro, ktera je najpoglavitneji živež v Afriki. Iz nje peko kruh in pripravljajo drugo pičo; iz nje delajo meriso, vpijanočo pijačo, klero zlo pijo. Ta sadež je v Evropi malo znan; samo na Neapolitanskim se tu in tam vidi, kjer ga prijalli kmetijstva sade in ga miglione imenujejo.
Koče Šilukov so najvišji in najbolje zidane. Več sto hišic s homskimi strehami, v veliki štirivoglatnji v-verstene kažejo popotniku podobo stanovanj zamorcov v celi notranji Afriki. Sihiški zamorci hodijo, brez razločka starosti, kakor drugi divjaki, nagi; njih žene in deklice pa se s kožami zakrivajo, tako de se more reči, de so, razun pers, spodobno oblečene. Svojo glavo si popolnoma ostrižejo; možje pa, in posebno, ki se v boju skažejo, okinčujejo svoje kratke in voljne lase.
Zastran vere niso mogli misionarji nič gotoviga zvediti; zdi se pa, de v vsakim selu drevo, ktero ozi-dajo, in na ktero svoj kine obešajo, časte. Svoje merliče pokopovajo, skoraj vsi drugi divjaki pa svoje merliče v vodo mečejo, ko poprej trupla na snop susiga tertja privržejo.
28. dne Listopada smo pervi pot na Šiluke zadeli. Barke so na levim bregu ostale. Naš lomač, Mahomed Aga, rojen Dinka-zamorec, je šel na suho; spodili so ga pa, in dalje smo se peljali. Zdalječ smo le malo, potem več m več divjakov vidili; vsi so imeli sulice za orožje, in so se unstran bajarja vstavili. Dragoman bark je šel na suho k njim, in je barantal z njimi za voli, za ktere je vsaktero steklenino zamenjal. Po storjeni kupčiji smo vidili zamorce na vse kraje razsteči se, in skorej bi rekel, de so leteli, in kmalo potem so se s svojimi volmi vernili. Vecdel znajo divjaki silno berzo teči, in skačejo v teku enako gazeli. Ko so živino oddali, so še le si upali, čez bajer iti. K barkam so prišli in so tako dolgo prijazno kramljali, de so bili voli pobiti; potem smo dalje odrinili.
V deželi Šilukov je Denab kraljevi sedež, kar so Kaka, kjer je sicer stanoval, Turki napadli. Ta kraj je eden najrodovitniših ob Nilu. De je podnebje zdravo, kaže čversta in krepka postava ondašnjih ljudi. Reči se sme, de pride na vsako selo, ktere smo vidili, po srednji meri 500 stanovanj, in na vsako stanovanje narmenj 5 ljudi; to bi dalo 17 milionov 500,000 podložnih, če bi bilo res, de je imenovanih sel 7000. Kar pa ne more biti. Šiluski zamorci so verh tega še premalo znani, de bi se le kolikanj z gotovostjo njih število povedati moglo. Samo ob reki se vidijo dalj kot 15 milj dalječ prav čedne sela na levim bregu, gosto eno tik druziga. Pravijo, de so tudi v krajih dalje od reke ležečih take seliša. Reči se pa sme, de je zamorcov tega rodu 1 do 3 milione.
Drugi dan smo v Vavu obstali. To je veliko selišc in tukaj nismo ne sumljivosti ne boječosti vidili. Poprejšni dan so prišli samo močni in oboroženi ljudje h kupčiji; tukaj so pa prišli ljudje vsake starosti in obojiga spola.
Zlo smo se zavzeli, ko smo žene in dekleta snažno in spodobno oblečene vidili, može pa in fante, od najstarjiga do najmlajšiga, čisto nage in s pepelam sivo in rudečkasto po celim životu potresene. Ženske imajo kratke pripase in ovčjo kožo, ki je čez eno pleče pripeta in čez celi život do kolen gre. — Ti ljudje so prav čedne postave in kakor vsi divjaki silno urni. Kar njih zaderžanje vtiče, niso tako dalječ zadej, kakor bi kdo misliti vtegnil. Ubijanje kaznujejo po kraljevi razsodbi.
Zakonska nezvestost je med njimi kaj redkiga, in jo, če se oba po begu ne odtegneta, s smertjo kaznujejo. Možje imajo, po svojim premoženju, eno do šest žen, ktere posebej v svojih kočah žive, tabak pijo in domače dela opravljajo; možje pa pasejo svoje cede, love ribe in zverine, in prežive veči del leta zvunaj doma.
Pri teh divjakih smo mesa, perutnine in sočivja nakupili.
Tudi sloni se v tej deželi dobe; tode njih zobe morajo vse kralju odrajtati, kteri jih potem kupcam proda. Ta kralj je edini med poglavarji divjakov, kteri si neko čast priderži; med vsimi druzimi pa ni nobeniga razločka med njim in med ljudstvam.
2. Grudna smo imeli celi predpoldan oblačno. Bregovi so niska, obširna planota, kjer voda počasi teče in deževnica dolgo v letu stoji. Reka se razdeli v več delov, v kterih mastne zeliša rastejo, ktere dajejo v sjghim letnim času čredam Šilukov dobro pašo. Po tretji uri po poldne smo prišli do Sovbdloviga iztoka, kteri se prek od potoka Sendrskiga čez deželo Dinkov v Belo reko izlije, kteri da dobro vodo.
3. dne smo vidili čredo žiraf v golim mimožju, ktere so svoje vratove visoko čez drevesa stegale; in potem 18 slonov, ki so se mirno v visoki travi zabavljali. Ko so barke zagledali, so vzdignili svoje rivce kviško ter vodo v višavo pihali in svoje ušesa široko odperali. — Reka je bila tu širji kot sicer, in na nekterih mestih z visoko travo porašena. Na levim bregu smo vidili tudi danes dolge verste Siluških seliš pod košatimi palmami, Tudi goro smo vidili naravnost prot jugu, ki je imela več verhov. Tako smo do 3. Grudna popotovali in v več mestih kupovali. Ta dan so pa Šiluske seliša nehale ob bregu. Šiluki so prav pripravni, krepki lovci in ribči, kteri znajo svoje vozke, dolge in lahke čolnove z čudovitno priročnostjo vižati. Njih se poslužijo, kadar nilske konje love in jih prinesejo na svojim herblu v svoje, dostikrat dalječ ležeče koče. Sužni tega rodu, kteri v Harlum in Nubio pridejo, so, kakor pravijo, neumni in jih imajo samo za težke dela. Šiluki ne prodajajo nikoli svojih, in listi, ki se v kupčiji najdejo, so ubogi vjetniki, ki so Baharanam ali Dinkanam v roko prišli. Tudi očitajo Šilukam, de so leni in zlasti tatvini podverženi. Ker so Šiluki edini in imajo vsi eniga kralja, kteri jih po županih kraljuje, kterih poslanci se vsake tri tedne pri kralju snidejo, so mogočni in sovražnikam strašni.
Breg je tukaj s prav visoko in gosto travo poražen, ki se tako dalječ v vodo zaraste, de ni mogoče, do brega priti. Ta trava pokriva oba brega od najjužniga dela Siluske deržave, vso deželo Noerov in polovico Kikov. Silno gosta je, dostikrat za pol-druziga moža visoka, in ko jo človek pogleda, se zdi, de je mehka; pa kmali se je eden misionarjev prepričal, de ni mehka. Ogledoval je steblo blizo, pa kmalo je čutil, de ga nekaj bode, in vidil, de ima celo roko s prav majhnimi zeli pokrito. Ko je to bolj natanjko ogledal, je vidil, de so steblo in žile tega zelsa obilo z zeli previdjene. Pa dvojno znaminje božje previdnosti je, ker je divjakam tabor zoper napade z brega, kakor tudi zernje o pomanjkanju druzih pič živež daje.— Drugi dan smo prišli z dobrini vetram čez jezero, ktero Baharci gazelno jezero (Bahar el Gazal) imenujejo. Takrat je bilo zavoljo niskiga povodja prav majhno in zavoljo velike trave se nismo mogli viditi, kje se reka vanj steka, ktera od zahoda v veliko Belo reko teče. Ko smo iz jezera zopet v reko prišli, je bil prod silno vozek, nekaj zavoljo trave, nekaj pa zavoljo raztakanja v mnoge vodotoke, kteri veliko veliko otokov delajo, kterih mnogi so komaj toliko visoki, kakor voda, in so od nje pokriti. Reke teko tukaj po sto in slo ovinkih, tako de zadnje barke, ki proti jugu jadrijo, dostikrat prednje proti severju iti vidijo. O visoki vodi se pa veliko teh ovinkov skrije. V takim času mora ta posebna reka v velikim delu svojiga teka sirokimu morju podobna biti.
Treba ni opomniti, de je tolika množica povodnih zelis v tako vročim podnebju zraku in vodi zlo škodljiva, in de morajo ljudje v tem kraju zlo bolehni biti. Tudi si je lahko misliti, de je tukaj mercesov brez števila, pa njih množico more samo tisti prevdariti, kteri jih je vidil. Komaj se skrijejo poslednji solnčni žarki, se že vse obsračje polno komarjev vidi; in žal mora biti vsakimu, kteri se ne vmakne zdajci za zagrinjalo, ki je zoper te marčese narejeno, in se jim ne zapre. Tudi neke muhe so zlo nadležne, klere po sončnim zahodu komarje zalazovajo. Te muhe so skorej dvakrat tolike, kakor tako imenovane konjske muhe, in kamor pičijo, teče kri kaplama.
Na teh nesrečnih bregovih pa vunder divjaki prebivajo, desiravno bi se moglo mislili, de tam ni človeka viditi. Res je sicer, de so njih stanovanja nekoliko od brega; menj priljudni so pa sploh, kakor drugi divjaki; zakaj ne ene vasi nismo vidili, ampak le tu in lam raztresene posamezne koče. V prejšnjih obhodih so dajali slonove zobe; ker so pa Turki večkrat po tolovajsko se obnašali, ni prišel noben teh divjakov več blizo bark. Enaki jezik govore kakor Šiluki, kakor ga tudi Kihh Eliabi m Bori govore.
10. Grudna smo zapustili deželo Noerov in prišli med Kike. Ta narod mende samo od ribslva živi; njih sela so majhne, revne njih koče in njih opravila delajo skorej povsod smerad, ki skorej ni za prestati. Ko zagledajo kako barko se selu bližati, beže ribske barke, napolnjene z mladimi ženami, fantiči in deklici, kot blisk, de se v kakim bližnjim selu skrijejo. Tega je to krivo, ker imajo Turki navado, tukaj fante in dekleta ropati, de jih ali kot sužne obderže ali pa v Hartumu prodajo.
Pa vunder zamenjuje ta narod slonove zobe za drugo blago. Ta pot smo pa vunder malo zob, kakor tudi prav malo prebivavcov našli, zlasti iz pervih sel.
Ko smo prasali, zakaj de jih je tako malo, smo zvedili, de je neki Kogiur (prerokovavec) po deželi hodil, in svojim rojakam prepovedoval, slonove zobe ptujeam dajati, in clo s smertjo je vsakimu žugal, ki bi se prederznil, prepoved prelomiti ali s Turki le govoriti.
Ko so to in tudi zvediii, de Kogiur ne stanuje dalječ, so se vodniki bark posvetovali, ali bi se ga ne polastili in ali bi to z zvijačo ali s silo storili. Vsi so rekli de, samo vikar ne, kteri je bil že po svojim stanu sovražnik vsaciga prelivanja kervi, kar bi se pa pri laki priložnosti zgoditi moglo. Sicer se je pa vikarju prav naravno zdelo, de se je eden izmed divjakov pri svojih rojakih poganjal, s Turki nič ne imeti, ker so Turki poslednje leta toliko roparstva in neusmiljenja doprinesli. Ta pot so vodniki bark se v željo vikarjevo vdali, ker se jim je za njih prihodne namene potrebno zdelo, se pokorne pokazali. — Pot je šla dalje in 13. so barke pri nekim selu kermile, kjer so Kogiuru menj verovali, in kjer je bilo nekaj slonovih zob dobiti. Tode do sela Angven jih je bilo malo dobiti, kamor smo 22. Grudna prišli. Angven je majhno selce med reko in jezeram. Koče prebivavcov so siromaške; v celim kraju ni drevesa viditi. Njih obličja so krokteji; tako topi se ne zde, kakor zamorci, ki pod drevesi žive. Tukaj smo pervikrat Soteb vidili, to je, nekak droben krompir, s kterim se zamorci žive. Kožo ima rudečkasto, okus pa je, kakor našiga krompirja, samo bolj voden m kisljat.
Tukaj ima poglavar Kikov svoj sedež, kteri nas je zavoljo prijatelstva, ktero je njegov oče vselej do tega letniga dohoda skazoval, posebno pa zavoljo tega, ker so ga dohodniki pred dvema le lama s častjo na njegoviga očeta mesto postavili, s častjo sprejel.
Vodja ravno imenovaniga dohoda je bil neki Evropejc, kteri je umel, se priložnosti, de je bil njegovi vodja malo poprej v boju umorjen, dobro poslužiti; nekaj zavoljo tega, de bi divjake bolj podveržne naredil, nekaj pa, de bi si mogočnost omikanih narodov veči mislili. Po mogočosti veliko divjakov so skupej poklicali, in o gromenju topov (kanonov) je bila izvolitev sina za poglavarja Kikov oznanjena. Ob enim so bile pa s papirja najslrašneji žuganja brane, če bi se kdo upal, se pri ribstvu, živinoreji ali na pašah se poglavarju zoperslavljati. To so divjaki in posebno novo izvoljeni z neizrečeno resnostjo vzeli. Pa vunder je bil poglavar vsakimu izmed ljudstva enak, razun nekiga spoštovanja ktero njegovi osebi in njegovi veliki postavi skazujejo.
Po prisrčnim sprejetju je pokazal svojo hvaležnost s tem, de si je po mogočosti prizadeval, slonovih zob nabrati; tudi pri zamenjevanju blaga je ostal vedno pričejoč. Nobenimu pa ni toliko zaupanja skazoval, kakor najstaršimu misionarju. Mende zavoljo tega, ker je imel misionar očala (špegle), in pa dolgo, skorej vso belo brado. Kolikorkrat ga je vidil, je šel k njemu, je šel za njim, in ga je včasi za roko prejel; pa pogovarjati se nista mogla, ker eden druziga jezika ni umel. Misionar se je vernil na barko, kamor je šel tudi poglavar za njim. Zdaj so poklicali vikarja z brega, kleri je zdajci tomača iskati ukazal. Med tem je pa poglavar zdaj vikarja zdaj misionarja za desnico prijemal, in jima jo je kuševal. Ko je tomač prišel, so zvedili, zakaj ju tako posebno časti. Ko je namreč misionarja vidil, ga je mislil imenitniga prcrokovavca, in prosil je zoper navadno šego divjakov, ki vselej lepotij prosijo, namest za kako čudovitno reč, mu štiri želje spolniti. Perva želja je bila, de bi veliko otrok imel; druga, de bi vsi umerli, ki so njegoviga očeta umorili in njega ranili, (imel je še veliko rano na glavi, ki mu jo je že pred tremi mesci pušica vsekala in ki je ostudno smerdela); tretja, de bi vselej svoje sovražnike premagal, in četerta, de bi mu rano zacelil.
Perva misel misionarjeva je bila, ktero je poglavar nazadnje izgovoril, in ktera mu je mende najmenj pri sercu ležala. Izmili so mu glavo cisto in čez rano namazek položili, kteriga so mu toliko dali, de je lahko več dni druziga nanjo deval. De ne govorim dalje od lega, opomnim samo, de smo ga popolnoma zdraviga našli, ko smo se vernili. Ker mu je bilo pa na tej reči po primeri z drugimi izrečenimi željami najmenj ležeče, se mu tudi ni truda vredno zdelo, se za to zahvaliti.
Ko smo mu tako za glavo zdravila dali, je zopet svoje želje ponovil, in misionarji niso bili v majhni stiski, mu dostojin odgovor dati. To je bilo pa še huje, ker je bilo zavoljo majhnih vednost poglavarja in tomača nemogoče, jih tako podučiti, de bi verjela. Zdaj se zmisli vikar, mu po dobo prečiste device Marie dati, ktero mu je okrog vratu obesil. Zlo je bil zavoljo tega dovoljin. Ko je vprašal, ali bo ta svetinja, kadar bo treba, z njim govorila, je odgovo ril vikar, de mu bo v vsih silah pomagala. Nazaj pridši smo vidili, de je dolgo in široko obleko slekel, ktero smo mu oblekli; podobo je pa vunder na vratu obderžal.
Spremil nas je do meje dežele Kikor, in po njegovim prizadetju smo dobili več slonovih zob, kakor v drugih selili, desiravno jih je bilo letaš menj dobili memo druzih let, ker so zavoljo Kogiuroviga šuntanja slone bolj iz nemar pustili.
25. smo prišli med Heliabske in Borske zamorce. Ti stanujejo na desni, uni pa na levi strani reke. Misionarji so tukaj Gospodovo rojstvo obhajali, kakor jim je bilo mogoče. Na barkah so bandera razpeli, in sicer francosko, kot barke vlastno, in avstrijansko, kot vikarjevo narodno bandero. Zjutrej in zvečer so z malim topam, ki je bil na barki, nekolikokrat vstrelili. Tudi druge barke so nam to čast skazale, de so svoje bandera raspele, na kterili so polovico mesca imele.
Heliabci in Borci so bolj priljudni narodi, kot poprejšni. V velicih selili stanujejo, imajo prav veliko živine, posebno goveje. Bolj prijazni in veseli so. Tudi ti so svoje sinove in otroke poskrili, ker so se bali, de bi jih jim ne vkradli. Slonovih zob niso letaš nič menj dobili memo druzih let, ker uni Kogiur k tema narodama ni prišel.
Proti zahodu od Heliabcov stanujejo s sorodnim jezikam narodi Dumiecov, Gvacov, Atvolcov, Vajacov, Madarcov, Lovcov, in Arolcov; s Heliabci so dostikrat v v prepiru, desiravno so ž njimi eniga rodu.
27. Grudna smo prišli do 6. stopnje, 16. minute, 44. sekunde severne širočine. Tukaj so razdeli reka v dva glavna čepa. Cela truma otokov, kterih število se ne da povedati, je očem prijetna. Pervi in zadnji otok sta po videsu največja, V severnim in severno zahodnim delu stanujejo Heliabci, v južnim in južno zahodnim pa Čirci.
Pri teh dveh cepah reke se navadno obhodstvo razdeli, in sklenili so, de imajo tri barke po zahodnim, šteri pa — med njimi vikarjeva barka — po izhodnim čepu iti. Ker se je že začelo mračili, so sklenili v vasi Heliabcov prenočiti, ktera leži tik reke tam, kjer se razdeli. Pa komaj smo se k temu pripriavljali, so se prebivavci oddalili, de bi vsaj brez strahu prenočili, in barko so kermile, vsake na strani otoka, od kodar jim je bilo prihodnje iti.
Drugi dan so misionarji dobro vidili, de so divjaki popolnoma prav imeli, od bark bežati; zakaj ko so se barke dalje po reki peljale, so se vidili ostanki sela, in zvedilo seje, de so ga o prejsnim obhodstvu Turki požgali.
Ta dan smo vunder enkrat po dolgim času, na zgornji meji dežele Barcov, prav lep, krasen zelen gojzd ob desnim bregu proli jugu vidili. Dalebova palma raste med Heliabci in Anderabci, tamarinte in drugo drevje, z listjem, kakor mimoze ali pa z podolgastim. V Savani je le tu in tam kak posamezen povoden ptič vidili. Tukaj je pa mnogo ptičev žvergolelo, ki imajo najlepši perje.
Preden smo deželo Heliabcov in Barcov zapustili, s kterimi tudi podnarečja in premeno Niluskiga jezika nehajo, so vzeli barke tomače izmed tacih prebivavcov, kteri so jezik Čircov in Barcov (kteri je pri obeh narodih enak), kakor tudi kaj Arabskiga umeli. O pa arabsko ni dosti, se umejo po tomačih. Vikar je že iz Hartuma mladiga človeka, Barskiga rodu, v službi sabo vzel; ta je srednje arabsko govoril, in je bil pozneje misionarjam zlo koristen.
Heliabci so visoke, ravne postave, plečati, z zbočenimi persmi in glavo pokonci nosijo. Možki in ženske imajo večdel nesčesane lase, kteri jim v majhnih svitkih dol vise. Njih čelo je visoko zbočeno, nos ne preveč preč moleč, malo vtisnjen, z širocimi nosnicami. Usta so široke, ustnice ne debele. Vsi so s pepelam namazani, s kterim tudi svojo živino namažejo, ktero tako zlo ljubijo. Zgolj pastirji so in se žive z mlekarn in mešam cerknjenih goved in ovac. Sumni so zlasti do Turkov, med sabo pa se ljubijo, desiravno se včasi zavoljo majhnih reci preper in boj vname. Omožene žene so okrog ledij z kožami pokrite, devicam pa le telečja koža čez pleča visi, ki pod eno pazdiho doli maha. Žene se lepotičijo z debelimi železnimi krogi na obeh nogah in rokah, ki grejo do komolcov in kolen; druge imajo verige lepšigadela, ki na herbtu in persih čez križ grejo. Njih voljni lasje so 4 do 5 perslov dolgi; na čelu imajo ali verslo steklenih biserov ali pa trak iz perja kake trave.
Ko smo 29. na desnim bregu na deželo stopili, je prišlo veliko černih, prav lepe, visoke postave, iz Iesovja. Lepo so bili stvarjeni, černi kot žamet, de so se na soncu svetili, možkiga pa prijelniga obličja, — čisto delo nature! Njih gladko čelo je visoko in lepo izbočeno, obličje okroglovato in pravšne dolgosti, nos ne širok, majhen in malo zakrivljen. Na tla so se vsedli, in narodno vojaško pesem peli. — Zvečer smo vidili čedo več kot 30 nilskih konj, ki so bili vkupej v reki.
Poslednji dan leta smo prišli v deželo Čircov, in tu se je vse premenilo. Ljudstva je prišlo vse černo našim barkam naproti, in ko so k njim prišli, so jih spremljevale žene vsake starosti, dekleta in fantji ob bregu reke, so peli in k svojimu petju primerno z rokami ploskali. Pesem je bila: Mata da do-to, Mata da do-to! in so jo tako soglasno peli, kakor bi se pri divjim narodu gotovo ne pričakovalo. To je njih pozdravljenje, in pomeni: „Sultan dobro se imaj!“ — „Sultan, dobro se imaj!“ Samo takrat so nehali nekoliko peti, kadar so stekleno blago poberali, ki so jim ga na breg vergli, potem so se pa zopet prizadevali, barke doiti.
Tako so nas do sela spremili, kjer so se nekaj časa vstavili; zakaj, ko smo se memo peljali, so sli veliko bolj daljec za nami, kakor so nam naproti prišli.
Veči priljudnost tega naroda, kakor tudi Barcov izvira od todi, de Turki pri svojih prejšnjih prihodih niso po svoji navadi tako neusmiljeno in tolovajsko se obnašali. De lega niso storili, hočejo nekteri hrabrosti pripisati, ktero imajo ti med vsimi drugimi divjimi narodi.
V njih selih in prostornih lesah, v ktere svoje goveda gonijo, smo vidili, na suho pridši, ljudi vsake starosti in obojiga spola. Prijazen spominj zapustiti, je razdelil vikar mod otroke vsaktcre steklene reci. Očetje in matere so jih sami prinesli, včasi pa so jih clo s silo privlekli, če so se otroci sami priti bali.
Ta dan smo se zlo dolgočasovali, ker zavoljo majhne vode nismo mogli dalje iti. Zakaj voda se raz teka tukaj v mnogo vodotokov. Od perviga dne, ko so se barke razšle, so hotle tiste, ki so se po izhodnim čepu peljale, med dvema vodotokama po desnim iti, kakor se je to tudi pri prejšnjih obhodih godilo. Pa komaj so perve barke za streljaj daljec prišle, so spoznali, de ni mogoče dalje ili. Sreča je bila zanje, de množica zbraniga ljudstva od Turkov še ni bila tako razkačena, kakor poprejsni narodi. Če bi bilo tako, bi se bili gotovo vernili mogli. Zasipi so bili, kamor so se ganili, in dostikrat je bilo treba, de so vsi barkarji mogli v vodo iti. Gosto tik eden druziga so bili barkarji pri sprednjim in zadnjim delu, kakor pri bokih barke, z nogami so se ter-dno v dno reke vperli, z herblam pa v barko; na kričaj vsih so barko vzdignili, ktero je tačas sto in sto divjakov s terdno vervjo za korak dalje vleklo. Zdaj so se barkarji zopet tako postavili, ravno tako so barko za korak naprej spravili in to tako dolgo delali, de je začela barka plavati. Plačilo smo hotli tem divjakam dati, pa to ni bilo lahko.
Komaj so verv spustili, so od veselja zakriknili; na tisto stran barke so se rili, kjer je bil razdeljivec steklenih reci. Tlačili so se; eden čez druziga je roke molil, in tako, de je steklenih reci vec v vodo padlo, kakor njim v rokah ostalo. Drugač so jih mogli tedaj deliti. Delivec je zlezel na visok steženj barke, in je vergel od ondi od časa do časa perst steklenih reci v vodo, kjer jo je menj globoko vidil. Kako so se tukaj divjaki pripogovali in skerbno iskali! nekteri so polne pesti blata in peska iz vode prinesli, in so steklenino iz njega iskali. Ker nihče posode ni imel, kamor bi bil te reči spravljal, je vzel vsaki vse v usta, kar je našel. To je terpelo dve ali tri ure; v tem času so se iskavci pozgubili. — Ko so pervo barko tako naprej spravili, ali bolj nesli, so začeli z drugo ravno tako delati in z ostalimi.
V tem kraju so misionarji pervi dan Prosenca pozdravili, in novo leto je odgovorilo z neprevideno nevihto; dežja, bliskanja in gromenja je prišlo obilo. To je bilo kaj posebniga; zakaj še več ko en mesec je bilo do tisti-ga časa, ko vsako leto dežuje. Drugi dan je zopet nevihta protila, pa vunder ni prišla. Ta dan (3. Prosenca) smo zagledali dalječ na južno - zahodni strani hribje, ki se Nierkanij imenuje. V deželi Barcov leži, ne dalječ od reke, kjer divjaki železno rudo kopljejo. To je bila perva gora, ktero smo zagledali, ko smo uno zadej pustili, ki se na obrazih zemlje Tefafan, navadno pa gora Dinkov zato imenuje, ker v deželi tega naroda leži. Če se Čirska dežela pogleda, se vidi, de Čirci niso pastirji samo, ampak tudi kmetje, in de Šilukam malo odjenjajo. Njih koče so okrogle, kterih stene so iz terstja z ilam zamazaniga in strehe tudi okrogle. Terdno so zidane, in varjejo hudiga deževanja. Prav krotki so viditi, pa vunder vejo svoje premoženje braniti, so serčni, in znajo lok in pušice dobro sukali. Kradež v svojih čedah so vselej s smertjo kaznovati pripravljeni. To je ravno vzrok njih vzajemnih bojev. Bolj brihini so, vedno v gibanju in ne preže, kakor Kiki, enako štoram cele ure v eno reč. — 3. Prosenca je prišel Bajski poglavar k meni, me v svojo hišo povabiti. Prosil me je tudi v njegovi hiši ostati in gospodariti. Zagotovil sim mu, de se bom vernil in mu ljudi pripeljal, ki se bodo pri njem vselili in ljudstvo v vsim podučili, česar mu bo treba, in de jih potem nihče več ne bo nadlegoval. Dovoljin je bil s tem in me je še enkrat prosil, svojo besedo prihodnje leto spolniti. V tem letnim času smo vidili tukaj polje s sezam; tudi boba in že gori imenovane dure veliko pridelajo. Povertnine nimajo divjaki nič, razun buč, ktere so pa tukaj komaj tolike, kakor majhne kumare. Z veseljem smo jih jedli, ko smo tako dolgo presnino pogrešali.
Posebno me je pogled nekakiga kozolca razveselil, kakorhie imajo pri meni doma — na Krajnskim. Tukaj suše sizamovo bilje v njih in kažejo ob enim, de so ti prebivavci vgodni za kmetijstvo.
Sedmi dan so prišle sidri barke na konec imenovanih otokov in na konec silno težavniga veslanja, in so našli ondi ime tri barke, ki so v noči pred tu sim prišle. Tli je meja med Čirci m Barci. Pred kratkim sta imela ta dva naroda eniga samiga poglavarja, očeta bratov, ktera sta zdaj poglavarja razdeljeniga naroda Barcov, in vsaj po videsu — v prijatelstvu živita. — Čirci pa niso hotli po smerti omenjeniga poglavarja nobeniga njegovih sinov kot vladarja spoznali, in žive zdaj vsi raztreseni. Vsako selo z njegovo okolijo ima namreč posebniga poglavarja, kterimu se Magd pravi. Se ve, de je dostikrat preper med seli, posebno z unimi na uni strani reke.
9. Prosenca je prišel Nigila, mlajši imenovanih bratov, barke obiskat. S streljanjem z malim topam in s puškami je bilo slovesno sprejet. V rudeči suknjeni obleki je bil, ktera je pa že ob svojo barvo prišla; se naši prednjiki so mu jo podarili. Ta pot je dobil široke hlače, belo srajco in poverimo suknjeno rudečo obleko. Dokler je bi pri barkah, se ni nikoli slekel; pa povedano nam je bilo, de po odhodu nag, kakor uni drugi, hodi. Ne minutice nas ni zapustil; jedel in spal je na barki misionarjev, in Evropejcov memo Turkov ni mogel prehvaliti.
Nigila je mož prav velike postave, ima bistro oko, brihtcn um in je vedno prav delaven. Pravijo, in verjetno je tudi, de je v bojih vselej pervi med vsimi, in je tako enak kralju zverin. Njegovo ljudstvo ga ljubi in spoštuje, in to spoštovanje in ljubezni, z lastnostmi njegove osebe, so edine prednosti pred njegovimi rojaki. Sicer stanuje v prosti koči, kakor drugi, dela vse z lastnimi rokami in nosi zmeraj sam svoj majhen stolček, na kteriga se, kadar je treba, vsede. Ti so edini divjaki, kteri imajo navado, na prav majhnih stolčkih sedeti. Delajo jih iz eniga samiga kosa lesa s svojimi pušicami, in jih včasi olepotijo, ker jih s steklino vlože.
11. je prišlo k Nigilu več njegovih žen, sinov in hčeri. Hčere in žene so imele vsaka jerbas na glavi, v kterim so imele orodje za kuho in za svoje druge potrebe. Ena bolj postarnih žena je imela okrog ledij rudečo kožo, ki je do kolen segla. Druge žene in hčere so imele za pas vozek usnjat jermen, ki je, kakor de bi bil iz borniga železa tkan, na kterim je tkanje iz špage in majhnih železnih krožčkov viselo; druge so imele prav goste franže iz majhnih verižic ali usnjatih jermenov. Zadej visi tudi iz usnjatih jermenov, malo tanjši kot tanek konjsk rep, narejen povezek skorej do pete. To je edina obleka ondašnjih kraljic in kraljičen. Okrog vratu nosijo obvrat-niee iz steklenih biserov, na rokah železne opestnice in obroče za lepotijo; in sicer toliko in tako težkih, de jih oranijo. Pa vunder se ne morejo premagati, te reči preč djati. Tisti dan je prišel tudi Šioka, starji brat Nigilov, spremljen od več svojih žen, barke obiskat. Kar dobro serce utiče, je bratu enak; pa menj hreposli in pogumnosti ima. Zavoljo tega sta se mende tudi ločila, in ima manj i gospodarstvo. Barci imajo med vsimi divjaki, ki v tem kraju ob reki stanujejo, najbrihtnejsi glave. De pa ne bom preobširn, hočem tukaj samo od njih del z železarn govorili. Oni imajo v tu in tam v njih deželi ležečih gorah bogate rudarija za železo, ktere je eden prednjikov teh dveh bratov, in sicer v sedmim kolenu, znajdel.
Pri razsojevanju njilmih dušnih vgodnost se mora tudi na to gledati, de nimajo skorej nič orodja, m čuditi se je le, de jih se dozdaj nimajo; ja misliti bi kdo mogel, de jim njih prebrisana glava njih pomanjkanja še ni dala čutiti.
Oni nimajo nobeniga mehu, nadomestijo ga pa z dvema lončenima posodama, ki ste zdolej izvotljene. Na eni strani posode je cev (ror). Luknjo posode zakrijejo z mehko kožo, ki je okrog in okrog posode z tanko vervico privezana. Na sredi kože narede luknjo, h kteri palčico privežejo, ktera luknje ne pokrije popolnoma, ampak pusti, de sapa zraven more. Na koncu palčice je iz terdiga usnja krog, kteri je pa veči, kakor gori popisana luknja, in je divjakam zaporica tega mehu. Poslužijo se ga tako le:
V senci kakiga veliciga drevesa skopljejo okroglo jamo, in narede na eni strani grabenček, kteriga tam, kjer se v jamo izteka, z majhnim ilnatim mostkam pokrijejo. Tista jama je kovačnica, ktero s ogljem napolnijo. V imenovanim grabnu pa napravijo po mogočosti blizo mostka gori imenovane cevi obeh popisanih posod na prav, in kovačev fant vzdiguje in suje, kolikor more, hitro obe palčici, zdaj eno, zdaj drugo. Zavoljo vunanjih krogov, ki sta na koncu palčic, se vzdiguje pri vzdigovanju, in pada pri priliskovanju luknja v sredi kože. Tako izganjajo sapo iz nje, ki vanjo pride, in sicer vso pod malim mostkam. Res je, de tak meh ni tako močan, kakor so naši; pa sapa vleče tako bolj neprestano, kakor pri naših.
De ogenj bolj podpihovajo, ga ne škrope, kakor pri nas, z vodo, ampak potresajo neka v prah zdrobljeno perst na-nj.
Kleš nimajo nikakoršnih, de bi razbeljeno železo iz ognja jemali, ampak v ta namen odrežejo kako vejo z drevesa in jo razcepijo, kakor je treba. Nakovo jim je plošast, prav terd kamen, in namest kladva imajo tudi v začetku prav terd kamen, s kterim železo v pervo obdelajo; potem ga oblikajo s železnim drogam še bolj, ki je za eden obeh kamnov terdno privezan. Šravbov, škarij, pil, svedrov, i. t. d. ne poznajo. Kdo bi tadaj mogel verjeti, de s tako malimi in nepopolnimi orodji sto in sto tako raznih reči izdeljujejo, s klerimi ne zakladajo samo druge divje narode, ampak tudi arabske pastirje in varhe veljbljudov (kamel), Turke in Sudanske barbarje! —
Kmetijstvo in ribštvo dobiva od njih svoje orodja, možje in žene lepotičijo z njimi glavo, vrat, ušesa, roke, kolke in noge. Železo mora verh tega v drogeh in plošah vsake mere, kakor njegovo poveršje v raznih oblikah (formah) izdelano biti. Nobene reči pa ne izdelujejo tako popolnoma, kakor orožje. Če v evropejskih muzejih njih pušice z čudenjem ogledujemo, moremo komaj verjeti, de so brez kladva in pile tako lično izdelane; ja svest sim si, de bi, če bi marsikter boljši kovač samo sirovo orodje teh divjakov imel, ne bil v majhni zadregi, take reči izdelati.
Ta narod je dalje najpriljudnisi in najpostrežniši med vsimi, kteri ob reki stanujejo, tako de so misionarji hvalo poterjeno našli, ktero franeozki popotovavec Dr. Arnaud in drugi, ki so pred njimi tu bili, temu narodu dajo. Zato se je vikarju in njegovim tovaršem prav vgodno zdelo, namen, ki je bil že v Harf umu sklenjen, pa do lega dneva neznan, izpeljati. Ta namen je bil: Koj ko bi bili gotovi, de je življenje misionarjev brez nevarnosti, bi Dr. Angelo Vinko in Dr. Emanuel Pedemonte med njimi ostala, de bi zamorce v srednji Afriki spreobračala; tode zdaj le, kakor če bi Dr. Vinko geografskih lastnost teh dežela se učiti, Dr. Pedemonte pa, kakor, če bi te kraje obdelovati in z novimi izdelki obogatiti hotel. Zavoljo tega je imel obilo razniga semena pri sebi. Ta namen obeh misionarjev „je bil Nigilu in Šioku, kakor tudi poglavarjem bark razodet, kterim to zavoljo stariga prijatelstva z Nigilam ni moglo skrito ostati. Oba brata sta bila s tem zlo dovoljna, in vsaki nja ju je hotel pri sebi obderžati. Vozniki bark pa so se po mogočosti prizadevali, jima to odsvetovati, in rekli so ti nevosljivci, de zavoljo ničesar druziga tega ne odsvetjejo, kakor ker previdijo, v kaki nevarnosti bi bilo življenje misionarjev med tako srovimi ljudmi.
4. dan prosenca so bile barke pod 4 stopnjo in 50 minuto severne širočine, ne več dalječ od ondi, kjer so so se druge obhodstva vstavile, ker se tukaj pripoveduje, de je nekoliko višje slap, čez kteriga ni mogoče priti. Ta pot pa je bilo sklenjeno, dalje iti, kolikor bi bilo mogoče, in če ne dalje, vsaj do slapa. Tu se je reka, kakor jezero razprostrla; skušali so na razne kraje se dalje peljati, pa silno plitva voda ni pustila že obloženih bark naprej. Sklenili so tedaj nazadnje, tri barke in med njimi vikarjevo sprazniti, in tako poskusiti, dalje iti. Čez malo več kot pol dne so bile barke spraznjene in peljale so se dalje v družbi Nigila. Misionar Emanuel Pedemonte pa je tukaj ostal, de bi najpripravniši kraj poiskal, kjer bi se vselil.
Najprej je prašal po Nigilovim stanovanju in kako dalječ od reke de stanuje. Za potrebno je namreč spoznal, to stanovanje obiskati, viditi, ali je mogoče v njegovo ponudbo se podati, de bi misionarji pri njem stanovali. Šioka mu je odgovoril, de je Nigilova hiša v Belenjanu, blizo gora, ki se proti izhodu vidijo; tode predalječ je bilo do tje, kakor de bi pred nočjo do bark mogel nazaj priti. Misionar seje pa vunder z nekterimi divjaki, ki so bili Nigilove rodovine in hotli se k svojim kočam verniti, koj na pot podal, ktero so peš storili, ker nimajo ne ti ne drugi divjaki nikakoršnih voz. Najhuje pri tem je bilo, de jih je komaj dohajati mogel, ker so bili silno urni, in ker so prošnje, bolj počasi iti, malo pomagale, ker so kmalo zopet po navadi teči začeli. Prizadevali so se sicer, ga zavoljo tega tolažiti, in kjer so še dalje kako kočo zagledali, so rekli, de je Nigilova hiša; ko so pa do ondi prišli, se je pokazalo, de ni bila, ker so memo hiteli. Tako dalječ so že prišli, de je bilo vsako drevo bližnjih gora razločiti; pa Nigilove hiše še ni bilo viditi. Sonce je že precej nizko stalo, in komaj je bilo še toliko časa, de bi bilo mogoče k barkam nazaj priti. Pa le majhna še dalja je bila dosti, de bi se dalo prevdariti, de lega tega kraja ni za to, se tami vseliti, ker je bil tako pod goro, de je mogla vročina tam neizrečena bili. Vcrh tega je bila tudi voda silno slaba, klero so v vodnjakih hranili. Tega se jez žalostjo prepričal, ko ga je velika žeja pekla, in je s polarna ženo srečal, ktera je v buči vodo nesla. Le prav malo je je pokusil, ker je bila belkasta in silno zoperna. Pa teh kaplic mu je bilo dovolj, de se je par dni slabiga čutil. Sklenil je tadaj, na bregu reke stanovati; vernil se je, in dva Nigilove rodovine sta mu bila tako dobra, ga k barkam nazaj spremiti.
Tri ostale prazne barke so med tem dalje šle. Ko so čez tisto mesto prišle, ki jih je popred zaderzavalo, so se peljale brez spotike naprej, in prenočili smo tam, kjer je bil konec prejsnih obhodov. Zjutrej so jadra napeli in o poldne smo bili že pri gori imenovanim strašnim slapu, čez kteriga do zdej še nobena barka ni prišla.
Dr. Amaud se je mogel tukaj vstaviti, desiravno je serčno hrepenel, dalje priti.
Ta njegova želja je pa vunder v boječosti barkarjev, kakor tudi v hudobni volji poglavarjev bark nepremaglivo oporo dobila, ki so se prizadevali, v svojih podložnih boječost delati.
Tukaj se reka zopet silno razširi; voda dere zavoljo nagnjenja proda hudo, in tu in tam gledajo skale iz vode. Pri lej širjavi reke in pri tolikih vodotokih ni bilo drugače, kakor preiskovati, de bi se zvedilo, kje je dosti vode, de bi barke nesla.
Vodnik barke, na kteri je bil vikar, je bil zopet, kakor navadno na vsih nevarnih mestih, pervi, in je vse zapreke premagal. Ostale dve barki ste jadrile po brazdi perve. Njegova pogumnost, kakor njegova priročnost in izurenost v brodništvu gotovo zaslužijo, de se tukaj njegovo ime kakor ime tistiga zapiše, kteri je pervi čez ta nevarni kraj prišel, in v povišanje te slave naj se še pristavi, de voda še morde nikoli tako plitva bila, kakor ravno to leto. Ta verli mož se imenuje Soleiman Abu-Zajd, rojen v Vadi el Kentis, Nubški deželi, iz ktere pridejo najboljši brodniki.
Ko smo čez to mesto srečno prišli, smo se srečno dalje peljali. Pa čez malo milj je bila vsa reka z peškam zaperta in po natanjknim preiskovanju smo našli, de je prav blizo bregov dovolj globočine. Potem smo se ob levim bregu dalje peljali. Ko smo tudi iz le soteske prišli, smo se peljali štiri milje brez zaderžka. Potem smo zopet mnogo skalovja pred sabo vidili, kije iz vode na mnogih krajih molilo. Pa ne nevarno ne težavno ni bilo tu skozi priti.
Dovolj časa smo še imeli, lepote tega zlo obljudjeniga kraja vživati in smo pri selu Tokiman ker mili. Vganili smo zares željo ljudstva; zakaj komaj smo se vstavili, kar je velika množica prideiia, novo reč m prikazin gledati, ki jim je bila čudo. Slišali so siser od posameznih svojih rojakov, ki so v bolj severnih krajih slonove zobe prodajali, de so tudi beli ljudje na svetu; pa vidili se niso nikoli nobeniga beliga. Misliti si more tadaj vsaki, kako so se čudili, ko so pervi pot bele, bradate in od nog do glave oblečene možove zagledali. Nič menj se niso čudili, ko so tako težke barke zagledali, ki so s pomočjo širocih in velicih jader tako lahko po reki plavale. Nad ničemur se niso pa tako veselo zavzeli, kakor nad glasovi harmonike, ktero je vikar s sabo imel. S napeto pazljivostjo so gledali gibanje rok in perstov, in zapopasti niso mogli, od kodi taki glasovi pridejo, ki tako veselje delajo. Neki poglavar dežele, vnet oo prirojenih čutljejev, pride k vikarju in mu razodene voljo, mu gospodarstvo sela prepustiti, če bi hotel sklep storiti, ondi ostati. To so bili pervi divjaki, kteri so imeli to čut za muziko, in ktero tako sploh pri divjakih v Ameriki opazijo. Tudi njih rojaki nad slapam so imeli veselje nad muziko, zlasti pa Nigila in Sioba; vsi drugi rodovi pa si niso nič inaciga iz nje storili. Ta harmonika je bila potem dar, ki gaje Nigila z neizrečenim veseljem prejel.
16. Prosenca smo zjutraj zgodaj odrinili in smo se pripeljali čez dve uri v selo Logvek na levim bregu, ki ima ime od na samim sloječiga griča. Želel sim, na-nj iti, de bi okolico izobrazil, in nekteri rojakov so me spremili. Od ondi se je dalječ vidilo, tu visočine, tam globine; po vsi planjavi žive ljudje ali v posameznih kočah, ali v majhnih selih, posebno ob reki. Povsod raste drevje, pa nikjer tako skup, de bi gojzd storilo. Dalječ proti jugo-zahodu se vidite gori Regs in Rigi, blizo ena druge, ki storite v tistim kraju mejo dežele Barskih zamorcov. Reka, ki med njima teče, izvira, po dopovedkih ondašnjih rojakov malo nižeje, se potem zavije, gre začetkama proti izhodu, in potem proti severju, dokler do majhne gore pride. Ne dalječ od ondi leži proti izhodu gora Kerek, kjer veliko železne rude nakopljejo; za njo se vidijo v raznih daljavah visoke gore, na kterih nezmernih planjavah Jangvarajski zamorci prebivajo, kteri so sovražniki Barcov. Dalječ na severni strani leži že imenovani Nierkanij. Proti zahodu kupi mnogo gora kviško, med kterimi je Belenjanska najvišja in najdaljša. Iz vsih kopljejo železo, tode ne iz vsih v enaki mnogosti. Za temi sterme glave Lagvajaskiga hribovja proti nebu, blizo kterih Berijci stanujejo, kterim so tu Barci, tam pa Galaci mejači. Proti jugu smo vidili dolgo rajdo gora, ktere so bile pa zavoljo dalje komej viditi, in od kterih zamorci niso vedili povedati, čiga de so.
Desiravno je bilo popred izgovorjeno, tako dalječ proti viru iti, kolikor dalječ bi voda pripustila in kolikor bi mogoče bilo, se peljati; so vunder začeli težavnosti poti nazaj premišljevati, in sklenili so, se verniti. 17. Prosenca smo se vernili, in drugi dan smo prišli k unim štirim barkam.
Perva misel misionarjev je bila, tukaj kermiti. Pa Nigila in Šioba sta se med tem premislila. Šioba je očitno rekel, de jih nikakor neče pri sebi; uni se jih je pa v Belenjan branil, kamor jih je poprej povabil. Odločil jim je pa selo Berigiju, kjer je njegova mati stanovala. Desiravno smo nad to premeno misel zlo ostermeli, se nam je vunder najbolje zdelo, se ne zoperstavljati, in se v to voljo vdati. Zavoljo tega so se 18. Prosenca vse barke vstavile, de bi v Berigi na suho stopili, in tukaj se nismo neč menj zavzeli, de Nigila misionarjev ni spremil, kar je doslej zmiraj storil. K naši barki je prišel, slovo vzel, ter rekel, de hoče po suhim v selo iti, kjer ga bomo že našli, kadar pridemo. To je v nas koj sum zbudilo, de nam Turki nagajajo; ta sum je bil pa še pomnožen, ker o celi vožnji nič od Nigilove poti nismo zvedili.
Čez dva dni smo prišli v Geri, selo na desnim bregu, eno miljo nad selam Berigia, kjer smo kermili, de bi od Nigila kaj zvedili. Ko tudi tu nismo mogli nič od njega zvediti, je bilo gotovo, de se je samo po nagajivosli barknih vodnikov tako prevergel, in de se je Nigila samo po njih prigovorjanju tako krivo zgovoril. To je preveč prirojeni priprostosti zoper govorilo, ki je misionarjem na Nigilu kakor tudi na ostalih divjakih tako dopadla. Tako prepričani smo svojimu namenu zvesti ostali, tam ostati, ker smo mislili, de bomo Nigila prav lahko od njegove nasprotne, nam škodljive misli odvernili. Misionar Dr. Angelo Vinku je sel pri Berigil na suho, viditi, ali ni Nigila zastran nas nikakosniga povelja poslal, in če bi se to ne bilo zgodilo, se s poglavarjem zastran našiga vseljenja zmeniti. V Geri ni bilo nobeniga poglavarja, ker je še le undan umeri; Emanuel Pedemonte se je pa o njegovi pervi poti z enim prav priljudnim kovačem soznanil, od kteriga je tudi zvedil, kako v teh krajih železo kujejo. Ker ima ta misionar nekoliko kovaške umetnosti, je imel več kovaškiga orodja pri sebi, in vgodno se mu je zdelo, se ga zdaj poslužiti. Poiskal je imenovaniga kovača in pripeljal ga je na barko. Pokazal mu je vse orodje, in pokazal, kako se ga poslužiti, rekoč, de ga mika, lam ostati, in kot dobra prijatla bi se ga skup poslužila. Černiga je pogled njegov silno razveselil, in se je silno nad njimi čudil, in to lim več, ko je slišal, de se hoče misionar ondi vselili. Skup sta sla na suho, in zamorc je vsim misionarjev namen razodel, ktere je srečal. Nazadnje prideta h kovačnici pod velikim drevesam, kjer je bilo veliko divjakov zbranih in vsi so se zlo veselili, de bodo mogli oba misionarja med sabo imeti. Potem se je vernil Pedemonte nazaj k barki, kamor je o tistim času tudi Vinko prišel, kteri ni v Berigii ne Nigiloviga povelja ne poglavarja sela dobil, de bi se ž njim zavoljo vselitve zmenil. Desiravno je bilo ljudstvo tam zlo dovoljno, vunder brez poglavarja niso nič skleniti hotli. Misionar je pustil tadaj služabnika tam, de bi mu koj povedal, ko bi uni prišel.
Med tem so mislili vikar in misionarja dobro voljo, ki so jo v Geri našli, v svoj prid oberniti. Barko so, kolikor je bilo mogoče, blizo imenovaniga drevesa spravili in začeli blago in hrano skladati, s klero so se do bližnjiga obhoda previdili. K drevesu je prišel star, dobro rejen zamorc, poglavar sela v soseski. Na svojim malim stolčku je sedel, obdan od množice gledavcov, in je mirno delo gledal, ki je šlo h koncu, kar se približa množici eden barknih poglavarjev s tomačem. V sredo se vstopi, prime stariga zamorca za roko, in pelje na stran. To viditi, zapusti Pedemonte blago, pri kterim je na traži stal, in hiti za obema, slišat, kaj se menita.
Zakaj od tistiga Barskiga zamorca, ki je bil naš služabnik, se je že nekoliko jezika naučil. Komaj ju doide, kar se razideta, brez de bi bil le besedico zvedil; ko je zamorski poglavar misionarja zagledal, prime tomača za roko, in mu pomigne z očmi, kakor če bi ga bil hotel prašati: „Ali je ta tisti?“
Stari zamorc se je vsedel na svoje mesto, misionar pa na svoje. Pa niste še dve minuti pretekle, kar začnejo na vsih stranah mermrati, in vsi, kakor zmešani, se sim ter tje gibati. Iz te mesave stopi eden oholo, ter migne misionarju, nazaj na barko iti; in ko si je ta prizadeval, ga vtolažiti, stopita dva druga, in terjata ravno to. Ves skerben iše misionar prijazniga kovača med množico; pa ta je zginil, in že je začelo vse ljudstvo kakor z enimi ustmi vpiti: To kibo, To kibo! (Na barko, na barko!) Missionar je zdaj spoznal, de nobeno odlašanje nič ne pomaga; pove koj vse vikarju, in v tem hipu so začeli zopet vse v barko nositi. Med tem je šel vikar pod veliko dervo, in vpraša z veliko žalostjo, kaj de se njegovih tovaršev boje. In ko mu nihče ni odgovoril, jim je začel dobičke razkladati, kteri bi jih po novim naselniku došli. Molče in pazljivo so ga poslušali; v njih obrazih se je strah in grevinga brala; in še tisti dan se je moglo viditi, koliko moči je ta govor imel!
Ko je bilo zopet vse na barko spravljeno in so misionarji glavarjem bark umeti dali, de so njih zanjke pregledali, so pospešili odhod barke, de bi v Berigio pred in ne z unimi barkami prišli. Te so se pa tudi sukale, jo doiti, kar se je tudi skorej popolnoma zgodilo, ko smo kake dve uri pred sončnim zahodam tje prišli. Tu smo zvedili, de poglavar sela še ni prišel. Tukaj so vodniki barke vikarja obstopili, in mu gladko tajili, de se niso pri hrupu ljudstva v Geri kar nič vdeležili.
Prosili so ga, poglavarja počakati, ter obljubili, tega na stroške obhoda spremiti, in se tudi zastran namenjene neslitve zmeniti. Teh obširnih in gotovo tudi zvijačastih ponudb pa vikar ni poslušal, jim rekoč, de mora on sam čez to govoriti in dognati.
Med tem, ko so tu poglavarja čakali, je prišlo iz Geri deset poslanih zamorcov, ki so rekli, de poprejšno obnašanje obžaljujejo in misionarje povabijo, se verniti. Med njimi je bil tudi imenovani kovač. Povedali so nam, de je temač z malo besedi, ktere je s starim zamorskim poglavarjem govoril, temu zagotovil, de sta dva belokožnika, ki sta se hotla tukaj naseliti, dva hudobna copernika, ki bi deževanje vstavila; tako bi zamorci ne dure za živež, ne pijač, ne paš za svojo živino ne imeli. In če bi taki čas belokožnika tudi nič jesti ne imela, bi se z olrocmi domačih živila. Tako lahko je, tem divjakam, tem res rraturnim otrokam kaj natveziti.
Missionarji niso mogli v to se vdati, ker so že Berigiancam obljubili, de bodo tam stanovali; verh tega so mogli bolj besedi poglavarja verjeti, kakor povabilu ljudstva, ki je brez gospodarja; več gotovosti so imeli tako za svoje življenje.
Proti večeru še le je prišel poglavar, in vikar ga je obiskal v svoji hiši. Blizo hišnih vrat se je uni na svoj mali stolček vsedel, in je zbral okrog sebe vse prebivavce sela, de bi se pogovarjanja vdeležiti mogli. Dalječ okrog so sedeli nekteri na svojih stolčkih, drugi kleče na svojih petah; za možmi so stale dekleta, žene in fantje vsake starosti vsi zmešani. Tudi vikar se je vsedel na svoj stolček, in je začel glasno nekaj sam, nekaj pa po svojim tomaču, mladim Barcu, ki ga je kot služabnika pri sebi imel, namen svojih tovaršev razkladati in jim dobičke pred oči postavljati, kteri bi po tej naselitvi selu došle; — vsi so ga molče in pazljivo poslušali. Ko je vikar nehal govoriti, je začel poglavar, rekoč. de bi bil, kar njega utiče, dovoljin, če bi ondi ostala; pa popred je treba zbrano ljudstvo prašati. Obernil se je tadaj vikar k vsim pričejočim in jih je zastran te reči vprašal. Vsi so rekli, de so z naselitvijo dovoljni. Ko je potem, vikar vprašal, ali je kaka koča v selu za oddati, so mu odgovorili, de ta čas nobene prazne ni, pa naredili bi eno v dveh dnevih.
Med tem se je začelo mračiti, in vikar je ljudstvo opomnil, ta sklep do druziga jutra dobro prevdariti; ta čas bo pa gotov odgovor prišel. Ves dovoljin se je vernil na barko, in je tolažil svoja tovarša, de bo vse po sreči šlo. Misionarji so mislili, de bodo to noč mirno spati mogli; zakaj po noči se ni bilo nobenih sleparij barknih glavarjev bati, ker je pri obhodstvih postava, se ponoči z divjaki ne pečati. Koj ko se noč stori, mora vse v barke iti, in ob njih postavijo na bregu straže, ki po noči ena drugo kličejo. Misliti si je bilo tudi, de se Turki v drugo ne bodo kaj upali, ker so se pervi pot v Geri prevarili.
Komaj se je dan znaznaval, že pride Berigijski poglavar proti barkam, preden se je vikar na pot podal. Ko je zamorc prišel, je šel vikar na suho; stare se mu je z železnim zvoncam bližal, ter rekel: „Tega boš svoji kravi obesel.“ Vikar je vzel dar, mu je druziga nasproti dal in ga vprašal, zakaj ga ni v selu čakal, kakor sta se vunder sinoč zgovorila. Ob enim mu je tudi rekel, de tukaj ni mesto pogovarjati se, in de ga bo koj v selo spremil. Ko je pa na barko se vernil, de bi kaj majhnih reči sabo vzel, je zamorski poglavar z brega zginil. Disiravno se je zavoljo tega zavzel, je šel vikar vunder v selo; pa poglavarja ni našel ondi, in le malo prebivavcov.
Misionarja, vikarjeva tovarša, sta začela beguna iskati, in Dr. Angelo Vinko je srečo imel, ga najti. Pa ni ga malo stalo, ga pregovoriti, k vikarju na pogovor iti. Ko je vunder prišel, seje vsedel, kakor sinoč, na svoj mali stolček; pa ta pot je bilo le malo mož in žen okrog njega. Prizadevali so si kolikor so mogli, zvediti, zakaj se tako obnašajo; pa ne čerhici niso mogli za odgovor dobiti. Po dolgim moledovanju je nazadnje rekel, de se obeh belikožnikov boji, ki se hočeta tukaj naseliti. Ko so, kakor koli je bilo mogoče, naganjali, tudi povedati, zakaj se boji, je nazadnje povedal, de je po noči tomač od bark prišel, kteri je rekel, de sla belokožnika dva nevarna in hudobna copernika. Tukaj je tomač tajisle hudobne, strah delajoče marne razstrosil, kakor včeraj v Geri. Poglavarjeve besede so drugi prebivavci sela poterdili, in priča vikarja in misionarjev so rekli zamorci, de je ta opravljivic tisti tomač, kteri je tudi v Geri tako opravljal.
Vikar se je hotel zoper to turško hudobnost pritožiti, pa vidil je, de se glavarji bark zlo za obdolžence vlečejo, in jasno je mogel spoznati, de ni bil tomač te hudobnosti kriv. Tako taptajo Turki sami svoje postave z nogami, de svoj namen dosežejo. Vikar in misionarja so dobro vidili, de bi jim zavoljo hudobnih tovaršev nemogoče bilo, se zdaj med divjaki naselili; zakaj če bi še kaj taciga poskusiti hodi, bi gotovo Turki še enkrat svoje zanjke nastavili. Peljali so se še tisti dan, 21. Prosenca z unimi barkami dalje, s terdnim sklepam, v Hartum se verniti.
23. so prišle barke do južne meje Heliabcov, kar so zaslišali na bregu: Nigila, Nigila! klicati. Dva barkarja sta hitela, vikarju Nigilov prihod naznaniti.
Kmalo potem pride Nigila na vikarjevo barko, ne več v obleki, ktero je malo popred v dar dobil, ampak samo s platnam okrog ledij. Rekel je, de je barke samo za to zapustil, ker so ga Turki pregnali, mu stotero reci od vikarja in njegovih tovaršev pripovedajoči; pa pristavil je vunder, de pozna Turke, pa tudi Evropejce. Sklenil je svoje govorjenje s povabilam, de bi se misionarja ž njim v njegovo deželo vernila. Tudi glavarji bark so misionarjama prigovarjali lerdovratno pri svoji hlinjenosti obstoječi. Po dobrim prevdarjenju so pa vikar in misionarja ravno nasprotno sklenili. Pervič niso imeli priprave, svoje reči na tisto mesto prenesli. V barko bi se bili mogli verniti; za lo bi bili pa najmenj šteri dni potrebovali, in ravno toliko, de bi bili nazaj prišli. Tako bi si bili odgovornost do paša Harutmskiga in do gospodarjev bark na glavo navlekli, posebno, če bi se do tistihmal ne bili mogli nazaj vmakniti, ko začne voda zopet rasti. Iz tega bi bila pa lahko škoda prišla, ki se ne da prev-ariti, ker barke za toliko časa niso bile z živežem preskerbljene. Drugič se je dalo komaj upati, de bi se bili vsi prebivavci v svojih mislih do misionarjev spreobernili. Zadnjič so imeli tudi malo pripomočkov pri roki, zlasti tisti, kteri je imel namen, poljedelstvo povzdigniti, ker je premalo steklenine (glažovniga blaga) in druziga blaga pri sebi imel, de bi divjake mogel za delo vneti. Zahvalili so se tadaj Nigilu za prijazno povabilo, prizadevaje se, ga z mnogimi darili vpokojili. Zadnjič smo se pri njem poslovili in mu obljubili, prihodnje leto z veeimi darili se verniti.
Ko smo se dalje peljali, je povedal eden vodnikov barke, ki je bila Hartumskiga paša, de je bilo res vse tako, kakor so divjaki govorili. Rekel je, de se je to zato zgodilo, ker je paša poglavarju svojih bark in vsim ukazal, na vsako vižo tri Evropejce nazaj v Hartum pripeljati. Višji vodnik, ki ni bil ne hudoben ne dosti serčen, to povelje, ki je našo svobodo kratilo, sam izpeljati, je izročil to enimu nižjih vodnikov, in sicer tajistimu, kteri je v Geri z tistim tomačem stariga zamorca tako zoper nas našuntal.
Ko smo v tisti kraj dežele Kikov prišli, kjer je po prejšnih povedbah gori imenovani Kogiur živel, so vodniki bark zopet sklenili, ga v svojo oblast dobiti. Poslali so mu, brez vikarjeve vednosti, razne steklenine po druzih divjakih, in so ga s zagotovljenjem k barkam povabili, de bo še več darov dobil, kadar pride. To zvediti, se je vikar resno zoperstavil, tukaj se vstavljati, in je rekel, de zavoljo nezdraviga kraja ne, kakor tudi zavoljo plitve vode ne, in je rekel, de ga skerbi, de bi barke v tem letnim času morde poti v Hartum clo ne mogle končati. Vodniki niso mogli zoper to nič reči in so se vdali, se rajši poslanih daril anati. Tako smo se srečno dalje peljali, samo plitva voda nas je včasi zaderževala.
7. dan Sušca smo prišli v Hartum nazaj, in kako smo se veselili, misionarja Gaetana Zara, bratina in naše uboge učence vse zdrave viditi.
To potovanje je vikarja prepričalo, kako krotko-dušni so divji narodi, ktere je obiskal, pa tudi skušnjo mu je dalo, prihodnje po mogočosti samostojno potovati, ker so Turki na eni strani sklep storili, vsaki naselitvi napotja delati, na drugi pa se vsakletnih turških obhodov boje in jih sovražijo.
Bog daj, de bi ta blagonosni začetek vetiko podpore in pomočkov dobil!
DOKLADA.
Dr. Knobleherja slovo od Rima.
[uredi]Ni še dolgo, kar nas je naš slavni rojak, prečastitljivi gospod veliki vikar, Dr. Ignaci Knobleher po svojim obiskovanji staršev, bratov in sester, prijatlov, znancov, dobrotnikov, in predrage domovine s prisercnimi besedami slovesa zopet zapustil. Te besede se še marsikomu v spominju in opustimo jih tukaj, de namesto njih ravno tako priserčne besede poslovljenja od Rima tu sim postavimo, ktere so bile po nekim prijatlu misionarja v Ljubljanskim nemškim časniku natisnjene, kakor jih je Dr. Knobleher sam pisal.
„Poslednje dni, — piše gospod vikar — ktere sim še v Rimu živel, sim posebno za obiskovanje in slovo od svetih krajev obernil, ki so mi bili po večletnim prebivanju v večnim mestu tako ljubi in dragi postali, de se nisim mogel od njih ločiti, brez de bi se mi bilo serce topilo. Sej so bili ti sveti kraji moje pribežališe o času terde skušnje in v kterih sim za posvetne pomanjkanja v tihoti, od pričejočosti Najsvetejšiga napolnjeni zveličanost vžival, ki me je bolj in bolj serčno z Odrešenikam sklepala in sklep, se vsiga razširjevanju njegove svete vere posvečiti, vedno z noviga oživljala. Na grobu porviga aposteljnov, kjer sim kot ubog romar svoje serce Gospodu razodel, in na altarju se vsiga njegovim rokam izročil, sim večnimu Očetu večkrat daritev smerti njegoviga Sina daroval, ko so bile moje zelje spolnjcne. Komaj bi mi bilo treba, tukaj opomniti, de pri teli in enacih priložnostih svoje preljube domovine in vsili tistih častitljivih dobrotnikov nisim pozabil, po kterih mi je Gospod svojo mogočno roko podal. Preveč spoznam ceno dobrot, ktere mi je moja domovina skazala, kakor de bi jih pozabiti mogel. Če mi Gospod milost dodeli, de bom svete kraje, ktere je s svojo pričejočnostjo o njegovim popotovanju na zemlji posvečil, obiskal, ne ne bom opustil, na mestu, kjer se je sam za zveličanje ljudi daroval, za vse svoje rojake in dobrotnike prositi.
2. dan maliga serpana je bil za nas odhod namenjen. Se so me gospe presvetiga serca Jezusa prosile, sveto daritev mase poslednji pot v kapeli Matere božje k „presveti Trojici“ darovati. Serčna spoznovavka vere, mater Makrena, in več pobožnih žen so prejele sveto obhajilo iz mojih rok, in vse so se pripravile, sveti blagoslov prejeti. Ob 10. uri je bil pri njegovi eminencii, kardinal-prefektu sveti zbor; to je bilo nase poslednje ustno pogovarjanje zastran misionslva.
Slovesa od njegove eminencie, kardinala Mezofante ki je vedno po očetovo za mene skerbel, ne smem molče preiti. Ljubeznivi kardinal je prišel tajisti dan, že pred večeram v misionijo, me pred odhodam blagosloviti. Kakor navadno se je v mnogih jezikih z mano prijazno pogovarjal, in je med drugimi tudi obžaloval, de prihodnje ne bo nobene priložnosti imel, slovensko govoriti. „Ti me zapustiš, moj sin! —je rekel ves ginjen, — s kom bom zdaj po krajnsko govoril? Na tem svetu vsaka reč le en las terpi!?“ — Potem, ko je starček s prav prav pobožnim glasam pota božje previdnosti hvalit, ki me je do-zdaj po očetovo vodila, je vstal, me objel s ponižnostjo, ki mu je bila med vsimi vlastna, in mi je rekel te le, meni nepozabljive besede v nemškim jeziku: „Pojdi v miru, moj sin! Gospod te spremljaj na vsili tvojih potih, imaj ga vedno pred očmi. Poglej moje sive lase, in ta moj od starosti že pripognjen život. Spomniš se, de sim pred petimi letmi, ko si k meni prišel, veliko terdneji bil. Gospod me bo poklical, ko tebe pošlje, daljnim narodam njegovo sveto ime oznanovati. Zaupaj vedno v njega, in spomni se včasi besed, ktere sim dostikrat prijazno tebi govoril. Moli za me, dokler se zopet vidimo. — Tukaj je kardinal omolknil, — namesto besede Amen, ki mi je iz globočine mojiga serca kupela, pa se je zavolj v očeh stoječih solz na jeziku stopila, sim svoje žnablje na njegovo roko pritisnil, ktero sim še vedno v svoji deržal. Molče sim ga spremil po stopnicah. Mogoče mi ni bilo, besedico spregovoriti, brez de bi solz ne točil. Na pragu sim mu še enkrat roko poljubnih V voz se je vsedel, in urno zderjal; jez sim pa še dolgo molče stal in besede ponavljal, ki so se mi v ušesih še odmevale. Nikoli Vam ne bom mogel dosti povedati, kaj mi je kardinal bil. Preden sim bil v zbor vzet, sim smel k njemu iti, kadar je bilo. Nikoli se ni vtrudil, mi v vsili rečeh s svojim svetam pomagati in me k stanovitnosti opominjati. Ko sim bil v propagando vzet, je še bolj za mene skerbel. Tri ure v tednu mi je odločil, de bi se v učilnici jezikov njegovih ravno tako učenih, kakor povzdigojočih in nehlinjeno ponižnih pogovorov sam vdeležil; zavoljo tega mi je bilo pa tudi zdaj o ločitvi ravno tako težko, kakor mi je bilo pred petimi letmi, ko sim svoje starše, obdane od bratov in sester, v tihi britkosti zapustil, dobro vedijoč, de jih na zemlji več ne bom vidil.
Po večerji sim se poslovil pri svojih 120 bratih, ktere sim v misioniji zapustil, in sim objel svojiga vodja m somisijonarja, ljubezniviga Patra Rilo ki bo čez nekaj mescov po mene v obljubljeno deželo prišel. Ob 11. uri po noči sim se s častitljivim gospodam Angelo Vinko iz Verone v kočijo. S španjolskiga terga smo se peljali čez že zapušene ulice mesta, čez angeljski most, in smo prišli kmalo na sv. Petra terg. Kakor če bi se bil memo hiše ljubiga prijatla peljal, sim pogledal urno skozi okno na veličansko cerkev. Urno smo derdrali čez terg, kar se kočija vstavi. Postiljonu se je bič odvezal in na tla padel. Ta minutica mi je prav prišla, de sim veličansko poslopje poslednji pot pogledal.
Mogočno, tiho je stalo v sredi noči s svojo krasno krono, kuplo ponosno proti ozvezdanimu obnebju moleče. Iz tamniga stebrija nam je slaba lučica nasproti lesketala. Molče in ravno so gledale cele verste štatev z visociga obstrešja na nas. Zdele so se množica občudevavcov, ki so iz daljnih vekov — od škerbljanja obeh umetnih vodnjakov iz pokoja predramljeni — tu sim prišli, pri pogledu podobe uboziga Galitejskiga ribča se zavzeti vstavili, in zdaj v premišljevanje nezapopadljivih sklepov božjih zakopani še zdaj molče lam stoje. V tej uri sim še enkrat perviga vsili aposteljnov prosil, de naj za mene pred božjim sedežem moli, in me svojimu poklicu zvestiga ohrani.
Tiho sim molil še eno Cešena si Maria, in pogledal še enkrat na križ na kuplji med nebam in zemljo, in komaj sim ga še s svojimi očmi zagledal, je že voz zderjal in se zavil na levo v vozke ulice, ki pelje k vratam Porta Cavagliere. V nekih sekundah smo bili pri mestnih vratih in v varstvu nebeške kraljice Marii smo se peljali v ponočni tamoti, vsak v svoje misli zakopan, po samotnih cestah rimske dežele.“
Popisavši zdaj svojo vožnjo po morji ob krasnim obmorju Italie, govori od čudne prikazni goreče gore Vesuva z besedami: „Pozna noč je že bila, in z urno naprej hitečo barko smo šli novimu pogledu nasproti. Luna je prišla s svitlo blisobo izza gora, in osvetovala v veliki dalji gost steber dima, ki se je proti jugu iz hribovja valil in na koncu svoje visočine enako oblaku na obnebju razprostil. Goreč plamen je švignil iz srede silniga dima in steber kervavo orudečil, ki nas je do mozga prešinil. Gora Vesuv je bila. Dim se je valil više in više, bolj in bolj močno proti nebu, plameni so pa od časa do časa iz globočine švigali in ravno tako hitro v dimu zgubili. To je terpelo dolgo krasno, pa enako merno. Polnoči je že minulo, in šel sim, zahvalivši se Gospodu za lepote nature, v spavnico k pokoju.“
Potem popiše svojo daljno vožnjo ob italskim obmorju; kaj je pa o svoji vožnji do mesta Aleksandrie v Egiptu doživel, pustimo gospod vikarja samiga govoriti: „Kar je bilo še dneva, smo se peljali vedno ob morju memo mest Katanee, Avguste, Sirakuze in Nole. Pozno v noči smo zagledali Maltežki svetilni stolp (turn), kamor smo o polnoči prišli, in brez odloga v lune siji v krasno barkostajo zakermili.
Samo en dan sim tu ostal. Zvečer sim pri svojim častitljivim škofu in druzih znancih se poslovil, potem pa z francozkim parobrodam Sezostris čez Aleksandrio v Sirio odrinil.“
Naš odhod od Malte je bil bolj dolgočasen, kakor ob italskim obmorju. Pa desiravno se moje oko ni moglo nad lepimi pogledi razveseljevati, je imel ta del mojiga popotovanja za me veliko več posebnost, kakor poprojšni. Ker nismo imeli reči, ki bi nam bile oči razveseljevale, so mogli popotniki si z branjem ali pa pogovarjenjem čaz kratiti. Desiravno so bili skorej vsi pro-testantje, sim bil vunder dovoljin, de sim se mogel ž njimi pogovarjati. Posebno me je veselilo, de so imeli do mene kot misionarja zaupanje, kteri je po njih mislih razširjevavec tamote in vraže. Razun tega, de so me v družini spoštovati, so prišli prijazno k meni, kader sim s kakimi bukvami na barki sedel, in so mi odkrito razodeli, kakšnih misel so zastran vere sploh, in zastran katoljške posebno. — Če ravno se ne morem z mislijo potolažiti, de sim bil spreobračevavec. se vundar nadjam. de sim jih mnogih silnih presodb rešil, ktere so imeli do svete vere; in kjer mi ni bilo mogoče, se v djaljši pogovore ž njimi podati, sim jim dal bukvic, ki so bile v njih jeziku pisane, in so jim prav k sercu šle. Neka angleška gospodična je želela nalaš z mano govoriti, de bi se vse svoje nevolje, ktero je v svojim sercu do katoljške vere, in zlasti do češenja, ktero katoljški kristjani presveti devici in materi Marii skazujejo, pred mano znebila. Tode Gospodovo usmiljenje je neskončno! Ta gospodična, ktere serce in glava ste bile polne najostudnejih predsodb, in ki ni mogla ne piti ne jesti več, ko je slišala, de bo z katoljškim misionarjem in duhovnam pri eni mizi sedela, je, ko je ves svoj žele zoper katoljške kristjane izlila, tako pazljivo in podučljivo moje mirne pogovore poslušala, de je, preden smo v Aleksandrio prišli, britke solze točila, de je tako dolgo tacih pogubljivih misel bila. Iz mojih angležkih molilnih bukvic se je naučila Češena si Marija moliti, in ravno tako pobožno je molila Litanije prečiste device Marie, kakor je poprej terdovratno jezik nad njo brusila. Serce me je bolelo, de mi Gospod zavoljo pomanjkanja časa ni dokončati dal, kar sim z njegovo pomočjo začel. Vse, kar sim mogel storiti, je bilo, de sim jo v Aleksandrii, kamor je šla, višji usmiljenih sester priporočil. Na naši barki je bilo več Mohamedancov, ki so svoje molitve in vmivanja priča nas opravljali, brez de bi se bili nad kom spodtikali, in bi — če njih vraznjih djanj ne porajtamo — marsikterimu mlačnimu kristjanu, kteri se svetih šeg cerkve sramuje, v natanjčnim spolnovanju od njih vere postavljenih zapoved izgled mogli biti. Ti tako verni Mohamedanci so sedeli celi dan z naskriž položenimi nogami v najveci lenobi, in so iz dolzih pip tobak puhali ali pa gladke jagode svojih roženkrancov med perstmi sukali. De bi ne bil preobširn v svojim potopisu, opustim popisovanje ostalih mojih tovaršev.“
Častitljivi misionar popiše zdaj dalje misli, ki so ga pri pogledu noviga dela sveta z vsimi, ali resnimi ali le domišljevanimi nevarnostimi glede podnebja, zemlje, ljudi in zverin naenkrat obšle; pa pozdravil je, v božjo previdnost zaupajoč, z veselo vestjo obrežje Afrike, de bo tukaj za čast božjo, za razširjevanje keršanske vere, za v dušni in telesni omiki popolnoma zapušene zamorske ljudstva z velikim pridam delati mogel.
S prihodam v Aleksandrio je sklenjeno, kar je častitljivi misionar dalje na svoji poti zapisal, preden je na izhodno obmorje stopil.
Naj ta košček pripomore, častite bravce k krepki podpori tega človekoljubniga, velikiga započetja eniga njih rojakav ravno zdaj tim več spodbadati, ker je mogoče, s kupljenjem za misionske namene spisanih bukvic Potovanje po Beli reki tako vlastni dovoljnosti, kakor tudi zapušenim ljudstvam Afrike v djanju služiti.
Med drugimi krajnskimi misionarji sta dva naših rojakov v svojim misionstvu posebno izverstna, in sta vsaki na svojim kraju tudi za druge narode imenitna. Ko Friderik Baraga v starodovne gojzde severne Amerike vedno globočeje in globočeje zahaja in s plamenečim meceni božje besede tamoto nevernosti z velikim pridam razsvitljuje, vsaja Dr. Ignaci Knobleher premagojoči križ v serce Afrike, od kodar ima rešenje, od očetove kletve obloženim, v vsakim ozeru nesrečnim zamorskim narodam enako sončnim žarkam po vsih straneh priti.
Tam bo nas krepkoverni in od serčnosti vneti rojak bandero Kristusoviga vstajenja postavil, de bo vihralo čez samotne, nezmerne dežele od sonca ožganiga dela sveta in vse obudi k novimu življenju!
- ↑ Dr. Ignaci Knobleher je sin kmetiških staršev Ignacia in Urše, rojen v letu 1819 v Škočianu v Mokronoškim okraju na Dolenskim. V šolo so ga poslali v 7. letu starosti v Kostanjevico, drugo leto pa v Celje, Nemških šol drugi in tretji razred in latinske šole je v Novim mestu izdelal, potem pa je prišel v letu 1837 v sedmo šolo v Ljubljano, kjer je do leta 1841 dva tečeja desete šole izdelal. Njegovo serco je že dalj časa gorečo željo redilo, nevernim divjakam božjo besedo oznanovati in jih tako na pot spoznanja in omikanja pripeljati. Zdaj mu je pa ta sveta želja dozorila, in zapustivši vse drago - starše, brate in domovino - je šel to leto (1841) v Rim, kjer je dve leti v rimskim kolegiumu se učil, Tretje leto ga je veliki škof Brunelli v rimsko propagando vzel, ktero je v letu 1845 izdelal. Ko so v letu 1846 misionstvo v znotranji Afriki napravili, je bil Knobleher od kardinala Franzoni za to namenjen. Ker je bila pa pot v ta kraj silno težavna, je bilo treba mladiga moža za-njo pripraviti. Poslali so ga tadaj v Sirio ali tako imenovano jutrovo deželo j nekaj de bi se bil počasi vterdil, še bolj pa, de bi se jezikov jutrodeželauov naučil in z njihnimi šegami soziianil. Tukaj je bil 8 meseov v Gazim na Libanonu, in je pred svojim odhodam v Afriko še svete kraje obiskal, v kterih je nas Gospod in Izvcličar živel, učil, terpel in umeri; obiskal je Jeruzalem, Betlchem, reko Jordan, mertvo morje, i. dr, kraje.