Potovanje okoli sveta (Črtice iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potovanje okoli sveta (Črtice iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika)
Izdano: Planinski vestnik 25. januar 1898, leto 4, štev. 1, str. 1-4,

Planinski vestnik 25. februar 1898, leto 4, štev. 2, str. 17-19, Planinski vestnik 25. marec 1898, leto 4, štev. 3, str. 33-35, Planinski vestnik 25. april 1898, leto 4, štev. 4, str. 51-53, Planinski vestnik 25. maja 1898, leto 4, štev. 5, str. 67-69, Planinski vestnik 25. junija 1898, leto 4, štev. 6, str. 84-86, Planinski vestnik 25. januar 1898, leto 4, štev. 7, str. 99, Planinski vestnik 25. avgust 1898, leto 4, štev. 8, str. 115- 117, Planinski vestnik 25. september 1898, leto 4, štev. 9, str. 132- 134, Planinski vestnik 25. oktober 1898, leto 4, štev. 10, str. 147-149, Planinski vestnik 25. november 1898, leto 4, štev. 11, str. 163-165, Planinski vestnik 25. december 1898, leto 4, štev. 12, str. 180-181

Viri: dLib 4/1

dLib 4/2 dLib 4/3 dLib 4/4 dLib 4/5 dLib 4/6 dLib 4/7 dLib 4/8 dLib 4/9 dLib 4/10,dLib 4/11, dLib 4/12

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Kdor ne pozna morja in sredstev za pomorsko vožnjo, kdor ne pozna uredb in priprav na vojni ladji, nima pojma o delu in trudu, katerega treba, predno se preskrbi z vsem potrebnim tako prebivališče za 400 ljudi, ki hočejo preživeti črez leto dni v taki zibajoči se hiši. Trudi se vsakdo, ki tu stanuje in gospoduje v svojem večjem ali manjšem stanovanju in si beli glavo, kako bi si le mogel povečati prebivališče, da bi mu zadostovalo. Na brodu uporabljajo najmanjši prostorček, nima ga kubičnega metra prostora, kateri ne bi imel svojega namena.

Posebno težavne in zahomotane so priprave pri brodu, ki se pripravlja na svoje prvo veliko potovanje, ker ni ga človeka, kateri bi po skušnji mogel svetovati to in ono. Nimaš pomorščakov, ki bi ti bili že na prejšnjih potovanjih pripravili vse potrebne malenkosti; treba, da si olajšuješ sicer težavno in mučno življenje na brodu.

Glavno nalogo pri opremi večjih brodov ima prvi kapetan, ki že mesece in mesece, predno se vkrcajo drugi, skrbi zato, da se ničesar ne pozabi in vse umestno pripravlja, dokler je še ladja v arsenalu.

Kapetan določuje že vsakemu mesto, kjer mora biti pri požaru in pri povodnji na brodu, ukazuje in ureja že prej natančno vse službeno življenje za vsakega. Vsak mornar dobiva pri vkrcanju svojo številko in jo obdrži potem ves čas, dokler je na brodu. Po teh številkah so razdeljene „brande", za katere so določena mesta, kamor se obešajo zvečer. Tudi na vreči za monture in zasebne reči ima mornar svojo številko; sploh se večinoma moštvo nazivlje na brodu le po broju in ne po imenu. Razdeljeno je moštvo na brodu v dve diviziji, v desno in levo, katerih vsaka se zopet deli v dva „kvartira" in sicer desna v 1. in 3., leva v 2. in 4. kvartir. Vsaki kvartir je razdeljen v manjše oddelke.

Razun teh oddelkov imamo še osebje pri stroju in kurjače, godce, vojaške delavce, kuharje, zdravstveno osebje, častniške sluge itd., ki niso uvrščeni v glavnih dveh divizijah. Zraven teh so še na brodu 2 založna oskrbnika (Proviantmeister) za štab, 1 kuhar, 1 brijač in vse civilno osebje.

Štabu pripadajo častniki, zdravniki, uradniki in ves letnik novoimenovanih kadetov.

Nj. V. ladja Dunav, dodelana leta 1893. v puljskem arsenalu, zgrajena je iz lesa in železa, kakor se sploh delajo sedaj ladje, ki so urejene za vožnjo z jadri in parom. Dolga je 70, široka 13 metrov, globine pod morsko gladino ima 6 metrov, prostornine pa 2344 ton. Oborožena je z 10 topovi, katerih strelni premer znaša 12 cm; nadalje ima 4 mitrelese in mali top za operacije na suhem. S strojem vozi do 11 morskih milj, t. j. 20 kilometrov v uri — z jadri pri ugodnem vetru dosega tudi hitrost 12 milj. Za jadra ima 3 jambore, kojih sprednja dva nosita po 4, zadnja 3 jadra. Razun teh ima ladja še vsa druga na brodih običajna jadra.

Živahnejšega življenja pač ni moči videti, ko na brodu zadnje dni pred odhodom na daljše potovanje. Vsakdo se trudi, da zase preskrbi kolikor možno vse, kar smatra kot potrebno pri dolgih traverzadah. — Tu ukrcuje častnik učenjak mnogo knjig, da proučuje razmere afrikanske. Drugi zopet pripelje cele zaboje steklenic za hrošče in druge nedolžne živalice na brod, tam zopet „Proviantmeister" vkrcuje dan na dan tisoče zabojev piva, sodov vina, konserv in spravlja žive vole na krov, kjer jim je napravljen poseben hlev; kuretnine je pa toliko, da misliš, gotovo bode tu kaka zoologična razstava.

„Capo gamella", dejal bi nekakov oskrbnik za splošne potrebe častnikov in uradnikov, (katero službo je pri nas prvi zdravnik prevzel), leta ves dan iz prodajalnice v prodajalnico in brzojavlja na vse strani, da ne bi prišle naročene stvari prepozno. Tržni sluge in spediteri nosijo na brod toliko najrazličnejših stvari, da ni mogoče si predstavljati, kako se spravi to vse na brodu.

Med vsem tem vriščem, ropotom in neredom vidiš pogostoma zelo ginljive prizore. — Tu stoji vsa družina okoli sina mornarja, ki jemlje slovo, mogoče za vedno od svoje obiteli. Tam na drugi strani bolj v zatišju vidiš zalo dekle s solznimi očmi stati pred svojim zaročencem. Teži ji srce, da bi se jej ne izneveril v tujini on, ki ji je obljubil, da jo povede pred oltar, kadar odsluži. Le tolaži se dečva, mornarji imajo zvesto srce!

Zadnji dan je pred odhodom. Zginilo je skoro že vse s krova v spodnje ladijne prostore. Jutri zjutraj ob 8 uri mora biti vse na brodu, zapovedal je poveljnik, toraj treba še hitro uporabljati čas, da se poslovimo od domovine.

Točno ob osmih zjutraj dne 2. septembra je vse na brodu. Strojevodja javlja, da je stroj pripravljen, in zapovednik stopa na most. Počasno začne se gibati stroj, kakor bi mu ne bilo všeč, iz mirne luke ven v burno morje, a kmalu se je premislil in pokoren povelju se pričenja sukati hitreje in hitreje. Mogočno telo ladijno se tudi ne upira dolgo in, hrabro deleč valove, se premika proti pristanskemu izlazu.

Ob obali je vse polno poslavljajočih se gledalcev, ki z robci mahljajo zadnji pozdrav dragim odhajajočim. Mornarji po vrvju odgovarjajo jim zajedno s krepkim glasom na znamenje piščalke višjega podčastnika. Po tem slovesu se čutijo zopet kot mornarji, pretrgana je zadnja veriga, ki jih je še vezala s krajem. — Sedaj se pričenja resno mornarsko življenje.

Kmalu po odhodu iz luke smo vgasili stroj, napeli jadra in sedaj včasih pri ugodnem, včasih pri zelo neugodnem vetru jadrali proti jugu.

Dne 8. septembra smo bili na višini južne avstrijske meje in 12. zjutraj smo zapustili Jadransko morje.

Vplesti hočem tu službeno in zasebno življenje na brodu.

Na morju je vedno noč in dan ena divizija moštva v službi; moštvo te divizije mora ostati štiri ure na krovu opravljaje stražo. Ljudje na krmilu in drugih štacijah pripadajo tej diviziji. Drugi mornarji, ki niso na straži ali na enem omenjenih mest, imajo šolo na krovu, morajo pa vsaki trenutek biti pripravljeni za manever, kadar se čuje zapoved raz mosta od častnika, ki je na straži.

Druga divizija je te štiri ure zvečer in po noči prosta, po dnevi ima pa šolo ali vaje, kakor so v dnevnem redu napisane.

Splošno življenje in gibanje na brodu se pričenja zjutraj ob 5 1/2 ure. Moštvo, tudi od službe prosto, vstaja o tem času; po toaleti in zajutrku, ki obsega črno kavo in cvibak, je po dnevnem redu različno opravilo določeno; dvakrat na teden pranje perila, dvakrat splošno čiščenje broda in druge dni čiščenje različnih drugih reči. Gorenji krov pa umivajo vsak dan.

Po teh opravilih, ki trajajo do 8. ure, se pričenja čiščenje železnih, bakrenih in drugih delov broda. Potem se preoblači moštvo, ki je imelo po noči službo in slučajno tudi gorkejšo obleko, v dnevno opravo in ob 3/4 10 stopi vse moštvo v red na krovu, kjer se prepriča častnik, kvartirni zapovednik, da so vsi čedno opravljeni in da ima vsak svojo monturo v redu. — Med tem časom ima zapovednik ali nadomestujoči ga prvi kapetan raport.

Ob 10. uri so splošne šole in vaje, ki trajajo do 11 1/2 ure po učnem redu, ali vaje z topovi, s puškami ali pa manevri z jadri, teoretični pouk, znamenja, slovstvo, službenik i. t. d.; potem je obed, ki traja od poldne do ene. Ob dveh se pričenjajo zopet vaje in šole do 5. ure. Potem je splošno manevriranje, in o tej priliki se navadno prikrajšajo jadra za noč. Potem se zopet preoblači moštvo v nočno obleko in nastopa na dano znamenje vsakdo na svoje mesto za vojni alarm in o tem času se pripravlja vse na brodu za slučaj požara po noči. Večerja in prosti čas trajajo do 8., ob kateri uri se prosta divizija poda pod krov k počitku, da more o polnoči zopet na krovu službo opravljati.

Služba častnikova je straža, ki traja štiri ure; med tem časom vodi ladjo, zapovedujoč potrebne manevre z jadri in nadzirajoč krmilo in štacije za varnost ladje. Tudi zapoveduje splošno gibanje na brodu. Pri tem podpirajo ga kadeti, ki so mu prideljeni in imajo tudi štiriurno stražo. Razdeljeni so častniki za nadzorovanje vaj in šol pri kadetih in pri moštvu. Za izobraževanje kadetov v praktični službi je določen častnik, ki je prost od druge službe in izdeluje s kadeti astronomične in navtične naloge in jih sploh uvaja v brodarsko službo. Kar se tiče prebivališča na brodu, ima vsaki častnik svojo sobico; sicer si ne smeš misliti, lepa bralka, da je ta sobica podobna tvojemu budoarju, kjer vadiš korake za valček, ki Ti jih je kazal plesar. Mislim, da je ona sobica salon proti našemu stanovanju. A ker na brodu ne nahajaš takih prebivalcev, katerim bi bilo treba omenjenih sob, se privadiš v taki kabini, katera te s podobami iz lepe domovine in še lepšimi cvetlicami spominja časov, ki si jih preživel na dopustu.

Za obed imamo veliki skupni salon, kateri je radi svoje zračnosti vedno dobro obiskovan. V salonu, kateri je zelo luksurijozno in pripravno urejen, je glasovir, so igralne mize, razni časopisi, seveda pri daljših traverzadah že malo zastareli, ker včasih ves mesec ne prihaja pošta na krov. Zato pa imamo poseben časopis, ki izhaja na brodu in prinaša novice na brodu ob slavnostnih prilikah v humoristični obliki.


II.[uredi]

Dne 15. septembra zjutraj smo zakurili stroj, ker je bil neugoden veter v Mesinskem prelivu. Krasno je videti na obeh straneh obalo s prijaznimi mesti Beggio, Messino in manjšimi seli, železnico ob kraju, katere mostovi se vzpenjajo v mogočnih obokih čez precej velike struge po letu popolnoma posušenih hudournikov. Mnogo parnikov in jadrenic oživlja preliv sam in ob levi na sicilijanskih tleh se dviguje v sinje nebo Aetna, nadzirajoč z resnim licem vse to gibanje pod sabo.

Predno odpluje brod iz tega lepega morskega preliva, vidimo na desni že mesto Scyllo z znano skalo in klasično znanim vrtincem. Obrnivši se okoli severovzhodnega konca Sicilije proti zahodu, zagledali smo vulkanično značilne Liparijske otoke. Na potovanju od Sicilije proti Sardiniji in potem proti španski obali smo vedno imeli goste na brodu; ptice pevke, škorci in seveda tudi jih spremljajoči sokoli so vedno počivali čez noč na krovu, da so mogli zopet drugo jutro potovati dalje proti jugu.

Pri večinoma neugodnih, dvakrat tudi zelo viharnih vetrovih smo dospeli 28. septembra popoldne v Gibraltar. - Tam smo našli razun mnogih kupčijskih ladij tudi francosko vojno krožnieo Faucou in 2 angleški mali štacijski ladji.

Po običajnih pozdravih in salutovanju so je pričelo občevanje s krajem.

Gibraltar je mesto z 26.000 prebivalci in povzroča popoln vtis močne trdnjave, bodisi že po obliki naravne formacije same, bodisi po zgradbi vsega mesta. Mesto je zgrajeno ob mogočni skali, ki se razteguje v morje, kakor naravna mitnica pri vhodu v Sredozemsko morje. Obdano je z močnimi zidovi, ki so polni topov. Proti morju in posebno proti Španiji pretijo sovražniku. Gibraltar je velika vojaščnica, ulice so precej ozke in strme razun glavne ulice, ki je široka in omejena od lepih poslopij. Nekaj lepih trgov in krasen "public garden" vplivajo prijetno na sicer zelo enolično mesto. Zanimljive so v skalo vsekane baterije proti španski meji, znamenito delo, ki pa dan danes ne more več imeti posebnega pomena. Baterije so namreč vsekane v visočini 60—90 metrov v skalo, koja pozicija pri današnjem topničarstvu ni posebno ugodna. Vrh skale je postaja za znamenje, zvezana z mestom po telegrafu in telefonu. Tudi žična železnica olajšuje občevanje s to postajo.

Med to skalo in kraljevstvom Španskim se razteza velika ravan, nevtralna pokrajina, na kateri se različne angleške in španske vojaške in finančne straže dolgočasijo. Velik pomen za pomorsko trgovino ima Gibraltar kot zadnja postaja v Evropi posebno za parnike, ki se preskrbljujejo tam s premogom pri dohodu ali pri odhodu čez ocean.

Prvo špansko mestece onkraj meje je Linea, redno zidana ali zelo zanemarjena naselbina s precej veliko areno za boje z biki, sicer pa le finančne m carinske važnosti.

Dne 3. oktobra smo odjadrali iz lake, ker pa nas je močni tok proti vetru le gnal nazaj v Sredozemsko morje, smo morali kuriti stroj in tako smo prišli v Tanger. Tanger ima 30.000 prebivalcev (mod temi 7000 Židov). Evropci so po večjem trgovci, mnogo je pa tu zamorcev.

Tanger je važna marokanska luka nasproti Gibraltarju na afrikanskih tleh in ima velik pomen zaradi kupčije z notranjimi deželami. Od tod vodijo skozi puščavo glavna pota, po kojih dolge karavane prinašajo pridelke iz inozemstva na obalo, da jih oddajejo tam ladjam, koje jih zopet dalje prevažajo.

Prišli smo zvečer na kraj, kjer nas je sprejel takoj takozvani dragoman. Blizu pristanišča so glavne mestne duri, katere pri solnčnem zahodu zapirajo. Treba, da se legitimuje prišedši tujec, da ga spuste v mesto. Pri durih nas je opozoril čuvaj, da varujemo žepe pred tujimi rokami plašnih pošasti, ki se plazijo v temnem vhodu ob zidovju mimo tujcev.

Po ozkih in strmih, ne preveč oglajenih zakotnih ulicah nas vodi dragoman skozi mesto, kjer na vsakem oglu vidiš kakor vreče ležati pod milim nebom prenočujoče, v kako odejo zavite, postave, ki te preplašeno gledajo, ako jih slučajno zbudiš iz sladkih marokanskih sanj. Iz največje tmine prideš časih v boljše ulice, ki so električno razsvetljene in v kojih se nahajajo lepa poslopja, večinoma imetje bogatih zidov. Vse hiše so značilno marokansko zidane in imajo ploščnate strehe in zidovje belo pobarvano, tako da se vidi mesto na prvi pogled prav prijazno in čedno.

Koncem mesta se razprostira široka planjava, stojišče karavan. Na stotine velblodov počiva, eden tik drugega, kakor bi bila „velika gričasta planjava; samo dolge vratove dvigajo sem ter tje, kakor bi visoka palmina debla motila enoličnost te zanimljive planjave. Med večjo skupino teh velblodov žari na tleh ogenj, okoli katerega polegajo gonjači, ki si kuhajo večerjo, obstoječo iz močnate jedi, slično našim turščnim žgancem, neslanim in nezabeljenim. V sredi taborja je večji ogenj, okoli njega so zbrani posestniki karavan, ki si kuhajo čaj in molče pušijo svoje dolge pipe.

Zapustivši te temne sinove širne puščave, podali smo se zopet v mesto v narodno kavarno. V veliki, s slikanimi stebri podprti, dvorani sedijo gostje po turški šegi po tleh in slušajo godbo, obstoječo iz četvorice Marokancev, ki svirajo na svojih goslih, mandolini in tamburinom, spremljevaje svoje živahno in zopet melanholično petje. Sedli smo h godcem, kateri so nam v koncertnih odmorih basali svoje pipe z neprijetno dišečim močnim marokanskim duhanom (Hashis). Črna kava in čaj, ki ga točijo v kavarnah, je, kakor obče znano, izvrsten.

Od tam smo se podali zopet na brod, prej pa nam je osušil prej omenjeni stražar pri durih še malo naše mošnje.

Od Tangerja smo odpluli 4. oktobra a še isti dan ugasili smo stroj in postavili jadra ter odjadrali ven v sinji Atlantski ocean. Kmalu smo imeli priliko občudovati ga tudi v jezi. Močen vihar iz jugozahoda je razburil prej tako mirno ravan, in mnogo jih je rajši ostalo v svojih sobicah, da bi ne kazali tudi svoje lastne razburjenosti in tako so rajši čakali prijaznejši prizor brezmejnega morja. Pri obedih je bila miza slabo zasedena in je bilo mnogo prostora za krožnike, ki so tekali od enega do druzega. Zadovoljno s tem prvim darovanjem, se je pomirilo kmalu morje, in mirnejše valovje privabilo zopet na krov one blede obraze, ki so se predrznih skušati nepoznano jim Atlantsko morje.

15. zvečer smo srečali laško ladjo Leano, ki nam je znamenja dajala, katera se pa radi tmine niso mogla razločiti. Drugo jutro je bila nam bliže in nam je naznanila, da je v nevarnosti, ker jej voda prihaja v ladjo, in prosi nas, da ostanemo v bližini. Zvečer je nastala precej huda nevihta in omenjena barka je dajala zopet znamenja, da je v nevarnosti. Radi tega smo zakurili stroj in se bližali barki. Ker se pa je branila, da bi jo vlekli dalje, vgasili smo zopet stroj. Drugo jutro smo šli zopet v bližino laškega broda, ki se nam je zahvalil za pomoč, češ da so že popravili škodo. Potem smo zopet odjadrali dalje proti jugu in dospeli 21. oktobra v Santa Cruz na Tenerifi.

(Dalje prihodnjič.)

III.[uredi]

Tenerifa, eden kanarskih otokov, je španska posest in znamenita zaradi krasnega in zdravega podnebja. Mnogo jetičnih bogatašev obiskuje ta krasni otok, da bi si zopet pridobili izgubljeno zdravje. Otok s prijaznimi mesti „Santa (Cruz, Laguna, Oratava" in dr. ima plodno južno rastlinstvo, ki raste po dolinah sicer popolnoma vulkaničnega otoka in ob glavni gori, znamenitem Pico de Tevde ali Pick Tenerife. Le vrhunci so goli, in omenjena gora je pogosto pokrita s snegom. Znamenit je ta vršac ravno zaradi rastlinstva vseh klimat, ki se nahaja ob njem, pričenši ob vznožju s tropično vegetacijo, se izpremenja ista do najskromnejše planinske vegetacije pod vrhom, kateri se dviguje do višine 3800 metrov. Pod goro je prijazno mesto Oratava s krasnimi vrtovi, lepim botaničnim vrtom in velikim hotelom za tujce.

Po široki cesti ob obali smo prišli v mesto Gaguna, kjer je mnogo starinskih spomenikov. Eno najstarejših dreves najdeš tam (Drago drevo.)

Dalje po cesti prideš na vzhodno obalo v živahno mesto Santa Cruz. Izvrstna luka z lepimi in umetnimi stavbami daje mirno zavetje prihajajočim ladjam. Tam smo našli špansko štacijsko ladjo in več kupčijskih bark različnih narodov. Tudi prej omenjena laška ladja je prišla dva dni za nami sem. Sedanji prebivalci so večinoma iz Evrope došli Španci. Nekdanji prebivalci „Guanhi" so sedaj že popolnoma izmrli. Živalstvo je le slabo zastopano: razun pegosto se nahajajočih kuncev najdemo le ptice selilke, kljunače, golobe, nekoliko jerebic in ptice roparice, sledeče jim na potovanju. Nasprotno pa mrgoli vse ptic pevk, posebno kanarčkov, pradedov naših izbinih pevcev, ki pa s svojimi rjavkastimi krili bolj na naše vrabce spominjajo.

Dne 25. oktobra smo zapustili pri ugodnem vetru to špansko posestvo in jadrali proti domovini onih narodov, pri katerih ne najdeš bledoličnih gospic, ki v svoji priprostosti še ne poznajo kulturnih potreb in njih nasledkov in do sedaj le malo več poznajo ko svojo kočo v črni Afriki.

Pri ugodnem severovzhodnem pasatu smo jadrali in dospeli 1. novembra pod obalo etijopsko. Po načrtu bi bili morali v luko St. Louis, glavno mesto francoskega Senegala, ki ima 20.000 prebivalcev. Ker pa je luka, ako se more sploh tako nazivati odprto morje pod obalo, zelo slab prostor za ladje in brez zavetja proti valovom in ker je zveza s krajem zelo težaven i dolg pot za čolne, odpluli smo dalje proti jugu v najboljše senegalsko pristanišče Dakar.

Reka Senegal je namreč sedaj že skoro popolnoma pretrgala zvezo mesta St. Louis z morjem z nasipom, čez katerega le manjše ladje in čolni še morejo priti do mesta in sicer skozi ozke prostore v tem nasipu, po katerih se reka izteka v morje. Ti se pa mnogokrat spreminjajo, tako da so tudi zemljevidi popolnoma nezanesljivi. Radi tega je zgradila vlada železniško progo do dakarske luke, in sedaj nakladajo po Senegalu prihajajoče tvarine šele v dakarski Inki na različne parnike in jadrenice. Prihaja pa tudi vse uvozno blago po tem potu v notranjo deželo.

Dospeli smo 2. novembra v Dakar. To mesto, ki ima 4800 prebivalcev večinoma zamorcev, je zelo redno zidano. Po ulicah so lepi senčnati dreveredi, skoraj vsaka hiša je z vrtovi obdana, kar dela prav prijazen vtis. Po drevoredih sede skupine zamorcev, ki kvartajo ves dan ali navadni marjaš ali pa neko igro, slično dami, pri kateri mesto ploščic skopljejo kockaste jamice v pesek in igrajo s kamenčki. Sredi mesta je velika tržna dvorana, v kateri prodajajo meso, ribe, sadje, zemeljske orehe, različne korenine, staro orožje i.t.d. Po mestu je več državnih poslopij, lepa konjiška vojaščnica, velika bolnišnica iu nekaj cerkva. Tudi druga poslopja po mestu so prav čedna in se razlikujejo prav ugodno od mesta zamorcev, ki se raztega bolj v notranjo deželo in obsega skupino koč iz likovine zgrajenih, od kojih zopet štiri ali pet tvorijo večje dvorišče, ki je s plotom ograjeno. Med temi kočami je mnogo drevja in prav lepa vegetacija, tako da se nam prav prijazen zdi sicer precej enolični prizor sivih koč.

Dakar ima izvrstno naravno luko, ki je še zboljšana z različnimi umetnimi zidovi, v katerih nalivajo ladje najmirnejše zavetje. V Dakarju stanuje okolo 1400 zamorcev in nekaj stotin Evropcev, večinoma Francozov. Podnebje za Evropce ni posebno zdravo, vročinska bolezen nastopa pogosto, a nikakor ne v tem obsegu kakor se sicer čita. Mnogo belih biva tam leta in leta, ne da bi se jih lotila ta bolezen.

Prebivalci senegalski so večinoma po rodu Olovi ali tudi - Ivelovi, ki so najtemnejči zamorci vse Afrike. Ti zamorci so dobri otročji ljudje in čvrste postave. Ženske imajo v mladosti lepo postavo in so nekatere tudi prav čednega obraza. Vražjeverstvo je zelo razvito med ljudstvom, in takozvani kralji ali starešine delajo jim talismane zoper vse bolezni, neprilike in nezgode. Ne vidiš ga zamorca v teh krajih, ki ne bi imel okoli vratu ali na roki ali na nogi privezan svoj gri-gri, ki ga varuje pred vsem slabim. Ribiči in čolnarji, ki so vedno na vodi, imajo tak talisman proti morskim volkom. Tak gri-gri je iz koščeka usnja, v katerem je všit pergament s kakim blagoslovom. Mnogokrat pa tudi vidiš le kak kos lesa ali blagoslovljene kamenčke, ki jih nosijo, kakor pri nas svetine, na životu.

Prebivalci so večinoma mohamedanske vere, zaradi tega žive tudi zelo zmerno, ne pijejo vina in ne jedo svinjskega mesa: s sadjem, koreninami in vodo je zadovoljen zamorec ves dan V mestu govori vsakdo razun svojega narodnega jezika tudi francoščino, katero, prav dobro in razločno govore.

Živalstvo je zastopano.v Senegalu prav dobro. Različne antilope se pasejo po brezmejnih planjavah: ježevci,kune in zajci se skrivajo po grmovju; prepelic in jerebic nahajaš obilo po polju; krasni metulji, hrošči in drugi mrčesi oživljajo planjavo. Mogočna drevesa, kruhovec in različne palme, se dvigajo iz nižjega grmovja, obstoječega iz vinske palme (ßaphia vinifera) in drugih rastlin, med katerimi se pogostoma nahajajo krasni mlečnjaki (Eupharbiaceae), svoje mogočne vrhove proti nebu. Po tleh raste mnogo zemeljskih lešnikov (Arachis). ki so glavna hrana prebivalstvu na deželi. Tudi banane najdeš tu zelo pogostoma.

Dne 8. novembra zjutraj smo odšli pri slabem vetru proti jugu. Pod brodom je bilo v vodi polno rib, kakor se vedno lahko opazuje pri počasni vožnji in blizu kraja, polno malih morskih volkov in njih najzvestejših spremljevalcev ščitonoscev, ki se časih tako krepko drže morskih volkov, da smo jih še pri vjetih morskih volkovih opazovali in jih le težko odstranili.


(Dalje prihodnjič.)

IV.[uredi]

Ker je postajal veter neugoden, zakurili smo stroj in dne 15. novembra dospeli v Freetown, važno luko angleške Sierre Leone. Mesto leži ob izlivu mogočne reke Sierre Leone (Rokelle), ima krasno ležo ob levi obali omenjene reke in se razprostira ob vznožju plodno obrastlega gorovja. Mogočno drevje, takozvani Sitk-coltentrees Eriodendron aufraetuosum (svilnato bombažasto drevo) se dviga s stebli do 15 metrov obsega v višino 40—50 metrov nad nižjimi palmami, bananami, bambusi in drugimi tropičnimi rastlinami.

Mesto Freetown, ki s čednimi svojimi poslopji dela prav prijazen vtis, šteje nad 20 tisoč prebivalcev in se razteza okoli griča, na katerem se nahajajo erarična poslopja, vojaščnice in barake.

Ob obali ima mesto velika poslopja, obširno javno prodajalnico, šole, mnogo cerkva, večinoma angleške in eno katoliško. Za glavnim delom tega mesta se razsteza mesto zamorcev, obstoječe iz prijaznih lesenih hiš, večinoma z enim nadstropjem, obdanih s krasnimi vrtovi. Sploh je vegetacija tako bogata, da ob robu širokih cest po mestu samem rastejo najlepše cvetlice. Za mestom imajo prebivalci po goščavi krasna šetališča, kjer je na večer, posebno pa ob nedeljah, zelo živahna promenada.

Prebivalci so večinoma zamorci, finančni uradniki, poštarji, učitelji in vojaki so vsi zamorci, le častniki in višji uradniki so Evropci. Šole so jako dobro urejene, v veliki dvorani poučuje več učiteljev otroke, ki se zbirajo v krogu okoli njih in marljivo pišejo na ploščnate tablice račune in druge naloge. In res nahajajo se tu zelo omikani ljudje med črnci. Mnogi se nosijo po moderni šegi, kar se jim seveda tudi mnogokrat ponesreči; posebno ob nedeljah vidiš gigerle na promenadi s pol metra visokim zavratnikom, s frakom in cilindrom, ki ga je kupil s težko prisluženim denarjem, da more dostojno promenirati ob strani še bolj našopirjene ljube. Smešno za nas Evropce je videti dolgo četo gospic iz dekliške šole, katere so slično napravljene v rudečih ali pisanih oblekah. Za njimi stopa mogočno učiteljica z neobhodno potrebnim znamenjem svojega visocega dostojanstva, z velikanskimi očali na ploščnatem nosu.

Večinoma pa so obdržali prebivalci zamorskega mesta kakor tudi okoličani primernejšo jim nošo, veliko haljo, v obrambo solnčnih žarkov. Posebno se vidi pri ženskah posnemanje evropskih šeg. Češejo si kratke svoje lase in jih pletejo v kite, boljše rečeno kitice, ki dosežejo jedva dolgost 10 cm.

Dne 17. novembra sem se podal z dvema tovarišema na lov na drugo stran reke v bližino neke vasi Yongro. Zaradi močnega toka te reke smo se vozili štiri ure s čolnom, katerega sta veslala dva zamorca. Ob 10. uri dopoldne smo prišli na drugi kraj in pričeli lov po tratah, ki so z visoko likovino in travo pokrite. Po močvirnatih tleh je težko hoditi, in le počasi smo prišli dalje. Ustrelili smo nekaj jerebic in golobov in prišli bolj v notranjo deželo, kjer smo našli ob robu nekega grmovja krdelo antilop. Ker pa so te živali jako bojazljive, morali smo na veliko daljavo s kroglami streljati na nje; od 5 smo dobili le eno, druge so se poslovile hitrih nog in poskrile v visoko travo. Razun antilop se nahajajo tu še mali divji prasci, leopardi, katerih pa nismo imeli prilike občudovati. Od ptic smo dobili še nekoliko krasno barvanih srak in škorcev.

Popoldne smo prišli v vas Yongro, kjer smo pri nekem angleškem pastorju počivali od trudapolnega lova. Yongro je velika zamorska vas, obstoječa izključljivo le iz koč, katere pa so jako čedno in praktično iz likovine zgrajene. V krogu obdaja to okroglo kočo pokrito šetališče, katero tvorijo leseni stebri, ki nosijo streho. Nekaj stopnic nas pelje v notranjo kočo, pred kočami je veliko dvorišče, na katerem se kakor pri nas pase kuretnina. Vsa ta vas je skrita med visokim drevjem, tako da ni mogoče videti koče, predno nisi v vasi. To mogočno drevje z nižjo likovino in grmovjem, bršlinom in drugimi parasiti daje krasne tropične vegetacijske prizore.

Prebivalci so jako prijazni dobri ljudje, ki so nam prostovoljno pomagali na lovu, ne da bi zahtevali kake plače, kakor se to le redko opazuje pri zamorcih; navadno zahtevajo nesramno veliko za najmanjše delo.

Proti večeru smo se zopet spravili na pot črez reko in srečno dospeli po noči na brod.

V tem času sta nam dva mornarja z broda všla, in zato smo ostali še do 20. novembra v tej luki. Ker pa ni bilo mogoče dobiti jih, odšli smo zjutraj omenjenega dne s parom iz te najkrasnejše luke.

Po poznejših poročilih so vjeli kasneje omenjena dva mornarja in jih ukrcali na kupčijsko ladjo, da bi jih za nami poslali. Rajši pa, kakor da bi prišla zopet na brod, boječa se kazni, skočila sta v vodo in po poročilu zapovednika one ladje utonila.

Drugi dan smo ugasili stroj in stavili jadra, a posebno ugodne vožnje nismo imeli dalje. Slabi neugodni veter in deževno vreme sta nas prisilila, da smo zopet zakurili in se vozili od 27. novembra do 1. decembra s paro. Tedaj smo našli zopet bolj ugoden veter. Potem smo pa jadrali blizu do Cape Coast Castle, kamor so dospeli s paro 5. decembra.

Na večer sv. Barbare, katera je svetnica topničarjev, je bila veselica na brodu in sicer godba in ples. Mornarji so plesali zamorske plese, da smo se vsi čudili nadarjenosti našega moštva za posnemanje. Se ve da so imeli topničarji veliko besedo, ker to je bil njih dan.

A tudi dan sv. Miklavža, ki je splošen svetnik mornarjev, se je moral dostojno obhajati. Prišel je toraj na Miklavžev večer ta svetnik v osebi najvišjega podčastnika z veliko belo brado in svojim spremstvom k nam in kadetom in se nam pokazal. Ker je v tem tropičnem podnebju zelo vroče, posebno s tako veliko brado, treba je gasiti žejo in tako se potem praznuje visoki svetnik. Na sv. Miklavža dan popoldne je bilo se ve da moštvo prosto, godba je svirala, in igrali so veliko tombolo. Višji podčastniki kot središče te veselice sedé ob rudeče pregrnjeni mizi in delé dobitke srečnim dobivalcem. Okoli njih sedé mornarji, vsak s svojo tablico z zanimanjem sledeč vsakemu klicu profoza, ki razklicuje številke. Po vsakem dobitku svira godba.

(Dalje prihodnjič.)


V.[uredi]

Radi slabe pristanišča, ki je proti morju odprto in daje le slabo zavetje ladjam, le malo obiskujejo mesto Cape Coast Castle kupčijske ladije in vsled tega promet in kupčija tu nimata dosti važnosti.Mesto samo je eno najstarejših evropskih naselbin na zahodni afrikanski obali. Zelo zanemarjeno in večinoma tudi že zapuščena velika trdnjava priča o boljših časih, katere je videlo to mesto. Sedaj imajo Angleži le malo posadko, obstoječo iz zamorskih vojakov, v mestu, katero šteje blizu 25.000 prebivalcev večinoma zamorcev, ki stanujejo nekoliko v precej čednih zidanih poslopjih v mestu; v predmestjih pa so večinoma ilovnate hiše ali male koče iz likovine. Omenjene ilovnate hiše morajo prebivalci skoro vsako leto z nova graditi, ker močni dež v deževnem času tako izpere in podkoplje to jednostavno zidovje, da se stene razkrušijo in poderejo. Videli smo tudi mnogo takih na pol razrušenih poslopjih, katero potem ali z nova gradijo ali pa popolnoma zapusté. Mestna okolica je krasna in plodna, tropično rastlinstvo tudi tu spreminja sicer dolgočasno gričasto deželo v krasen divji park. Mogočni drevoredi senčijo pot v to mesto.

Pristanišče je, kakor prej omenjeno, jako slabo in radi tega je tudi zveza s krajem zelo težavna. Treba je, da se poslužnjejo potniki posebnih čolnov, katere vselajo zamorci s kratkimi lopatičastimi vesli. Ti čolni pristajajo na kraj na sledeči način. z hitro vožnjo in valovjem se vsede čoln na peščeno obalo, in tedaj skočijo zamorci v vodo in s krepkimi rokami in pomočjo sledečih valov potegnejo čoln blizu na kraj; potem nalože prišlece ali tvarino na krepke rame in jih nosijo na ta način na suho. Ob obali je sploh najživahnejše gibanje. Odhajajoče in prihajajoče čolne zamorcev, ki pri veslanju prepevajo svoje enolične pesmi, spremlja vsa mestna mladina,ki se suče ves dan po pesku in skaka v bučeče valovje. Tudi ribiči oživljajo obalo, ob kateri v posebnih pečeh sušijo svoj plen. Prebivalci so večinoma Ašanti, jako krepki in čili zamorci, kateri se bavijo z ribarstvom; tudi nežni spol je v mladosti lepe in čvrste postave, barva je temno rujava.

Po mestu se nahja mnogo zlatarjev, kateri svojim primitivnim orodjem izdelavajo znane prstane z zodijakovim krogom in druge dragocenosti. Dežela je precej bogata zlata, ob deževnem vremenu pobirajo ženske in otroci po mestu samem po jarkih in strugah zlati prah, ki ga voda z ilavnoto zemljo prinaša.

Razun teh pridelkov treba, da omenjam še iz enega kosa lesa izdelane stole, katere prav umetno izrezujejo tukajšnji prebivalci in opičino kažuhovino, katera je za izvažanje precejšnje važnosti.

Odšli smo iz Cape Coast Castle 7. januarja z ugodnim vetrom in dospeli 10. po noči z jadri pred mesto Lagos, kjer smo zopet usidrali brod. Ob sužnji obali ob ustju reke Ogun na nizkem otoku Kuramo leži veliko mesto največje na zahodni afrikanski obali, Lagos. Reka Ogun je precej velika in vozijo po njej parniki daleč v nortranjo deželo. Tekom let je nasula ta reka pred mestom ob ustju mnogo zemljišča, tako da je zveza z morjem jako težavna in nevarna, včasih še celo nemogoča. Pri lepem vremenu vozijo mali parniki ob času plime čez barjero k ladjam na morje, a tudi zveza s temi posebnimi ladjami je navadno le za nekaj ur na dan mogoča; mnogo teh brodov se je že pogubilo v velikanskem valovju ob ustju, kjer je jedina pot zaznamovana s posebnimi znamenji in še zdaj se vidi v pesku mnogo teh ponesrečenih parnikov, ki pričakujejo časa, da se popolnoma pogreznejo. Radi plitve vode in vedno nemirnega morja ni vredno, da bi dvignili te brodove.

Z morja skoraj ne vidiš ničesar od mesta, katero leži popolnoma v ravnini. Nizka zelena proga ti kaže od daleč plodno vegetacijo inozemstva.

Mesto šteje med 70 do 90 tisoč prebivalcev, ki so večinoma zamorci, Evropcev stanuje v mestu kakih 500. Po narodnosti so Angleži in Nemci, ki stanujejo v svojih faktorijah v obrambo sovražnih napadov, obzidanih z visokim zidovjem. Oni preskrbujejo kupčijo med inozemstvom in vnanjimi deželami.

Mesto je jako bogato in se nahajajo tu zamorci, ki imajo nešteto bogastva izključujejo angleško srebro, zakopano in skrito. to bogastvo pa imajo še od časa, ko so kupčevali s sužnji. Iz Angleške prihaja na leto blizu 66000L. v deželo, katera svota se pogubi večinoma v nenaitljivih breznih teh bogatašev.

Življenje po ulicah je zelo živahno, vse mesto je, rekel bi, velik trg. Prodajalka ob prodajalki sede zamorke ob cesti im prodajajo različne polske pridelke in importovane stvari, večinoma steklene bisere in drug lišp, katerega z veseljem kupujejo prebivalci. Skoraj pod vsakim drevesom vidiš brijače. Čudna je navada, da brijejo otroke po glavi, izvzvemši nekaj lis na vrhu glave, še celó obrvi revčkom obrijejo. Mati drži revčka med mučno operacijo in ti ga ponuja tujcem ako ga kočeš kupiti.

Vojaštva sedaj ni nič v mestu, le mnogobrojna mestna straža, katera je prav dobro urejena, skrbi za red in mir. Glavna trgovina v deželi je s palmovim oljem, večinoma se izvaža oljkino zrno, koje prihaja po reki do mesta, kjer se preklada na omenjen parnike, ki ga zopet oddajejo na velike transoceanične brodove.

Za mestom se razteza široko močvirje, katero je vzrok nezdravemu podnebju, mrzlici v teh krajih se ubrani le malo Evropcev. Vegetacija je jako plodna. Različne vrste palm dvigajo svoje krasne vrhove nad tropičnim grmovjem, ob katerem cveto najkrasuejše cvetlice.

Mesto ima ob morju lepe moderne hiše slikovite koče zamorcev pa stoje ob strani širokega drevoreda ob obali. Sredi mesta je le malo zidanih poslopij: lepa mohamedavska mošeja priča o velikem številu mohamedancev, kojo vero sploh zamorci tako radi sprejemajo, ker zahteva od naravno tako lenega ljudstva v življenju malo napora in mu po smrti obljubuje najkrasnejše večno življenje. To ugaja najbolj zamorcem. Tudi na ulicah zapazuješ mnogokrat mohamedanske šole. Okoli zamorca z velikim trubanom in veliko palico vidiš na stotine otrok, ki v vnemelodičnem zboru prepevajo lslamove psalme. Zanimivo, je da na trgu kopčujejo še s kaori (neko vrsto školjk): 300 teh polževih lušin ima vrednost 1 penny = 4 krajcerje. Nas je sprejel prijazno nemški konzul, ki je priredil tudi zanimiv ples;zamorske dame,našopirjene po evropski šegi prejšnjega stoletja so koketovale prav po vzoru njih olikanih sestra na evropskih plesih.poskušale so tudi ponemati one v plesanju,a v njih umetnosti še dolog niso dosegle svojih vzorov;vsaj mislim,da se nihče ni ločil teškega srca od teh afrikanskih krasotic.

 12.decembra smo odšli že zopet iz lagosa z jadri pri jako ugodnem vetru.veter je pa kmalu precej opešal,tako da smo dospeli šele 20.decembra do zliva reke Dualla,kjer smo s parom pluli ob nizkem obrežju proti severu.Ker je reka na več mestih jako plitva in zemljevidi precej nezanesljivi, usidrali smo brod kaeih 12 milj pod naselbino Kamerun.
 Z našim parnikom nam je bilo mogoče v treh urah dospeti do postaje,kjer so usidrane nemške štacijske ladje.Sperber in Hijena.Častniki nemških brodov so nas jako prijazno sprejeli in se veselili,da zopet enkrat vidijo ljudi belega obličja.


VI.[uredi]

Kamerun je od leta 1884. nemško posestvo in se razteza ob izlivu reke Dualle (Kamerunska reka) proti zapadu do gore Mungo ma Loba (gromiteljeva gora), katera se naravnost iz morja dviga do višine nad 4000 metrov. Pod goro je krasna luka Ambas z malo naselbino Victorija. Glavno mesto Kamerun obsega različne zamorske vasi, nekaj državnih poslopij in različnih angleških, nemških in švedskih kupčijskih poslopij s svojimi hramovi in skladišči, ki se nahajajo blizu ena tik druge ob levi obali prej omenjene reke, kakih 80 morskih milj od izliva Kamenina v morje.

Radi nasipljenega peska v ustju samem je velikim ladjam nemogoče, da bi vozile v reko: a ladje, katerih globina ne znaša nad 6 metrov, vozijo lahko do glavnega pristanišča pri državnih poslopjih. Od morja prišedši ne vidiš druzega nego različne izlive potokov in glavne reke, tako da bi bilo nemogoče najti pravega vhoda brez zemljevidov. Radi mnogih plitvin je zaznamovan glavni vhod z različnimi znamenji. Vožnja po reki je precej enolična, le krasna vegetacija ob obalah reke oživlja s svojo divjo krasoto enoličnost narave. Pristanišče ima različne umetne priprave za čolne; mali arzenal in omenjene faktorije (posestva trgovcev) so umeščene ob obali, za katero se vzdiguje precej visoka planjava, na kateri se vrste različne zamorske vasi. Na tej planjavi je tudi lepa guvernerjeva hiša, ki je obdana s krasnim tropičnim parkom. V divjem gozdu, deloma izsekanem, so napravljena lepa senčnata pota, ki kažejo strmečemu tujcu skrivnosti divjega tropičnega gozda. Visoke palme, obrastene s plodnim bršlinom, dvigujejo visoke svoje vrhove nad drugimi drevesi in grmovjem. Lepi metulji Motajo, tekmovaje s kolibri okoli krasnih cvetic, med tem ko se igrajo pisani martinčki in kameleoni pod njimi ob deblih mogočnih cotton-tree, palm. banan, mango, mangrove itd. V močvirju žive čaklje, race, pelikani, flamingo in druge ptice, ob izlivu rek pa je mnogo rib in krokodilov.

V bližini guvernerjeve hiše je še pošta, v kateri so tudi pisarne in uradi in šola. S tem smo pa tudi že pri koncu z evropskimi hišami. Koče zamorcev so pa le vse iz likovine sestavljene kvadratične koče, katerih prva skupina se imenujejo King Williams Town; vsaka teh vasi namreč ima svojega poveljnika kralja, kateri se le v tem razločuje od drugih vaščanov, da ima pravico odirati ljudi in jih tudi pošteno odira.

„ Kamerun" se izvaja od portugalske besede camarao (rakovica). Portugalci so reko imenovali Rio dos camaraos po množici omenjenih živali. Okoli prej omenjenih hiš so zeleni vrtovi, v katerih večinoma banane vidiš. Banane so 2—4 m visoka drevesa, katerih deblo na vrhu nosi šop dolgih širokih peres, pod katerimi visi temno-modri cvet ali sad, ki slično grozdu na vejici nabrane nosi male banane, kumaram podobne. Po visokih palmah visi na vsakem peresu ptičje gnezdo. Za vasmi se raztezajo po širokih planjavah nasadi Kassave-korenine (Manioka), kruhovca.

Nadalje najdeš papige, antilope, leoparde in tudi opice. Sloni se tu tudi še nahajajo.

Dualla zamorci so močni in krepki ljudje, obraza niso lepega. Ženske so mnogo manjše in slabejše od možakov; prebivalci so leni, tatinski in strahopez-ljivi. Na lovu sem opazoval, da se je nas vsaki izogibal, kolikor mogoče.

Tetoviranje ni pri Dualla zamorcih običajno, sicer pa se nahaja pri drugih zamorskih narodih jako pogosto. Posamezni narodi imajo navado, da si znamenja vrežejo v obraz, katera jim zaznamujejo njih narodnost; tako imajo Krn zamorci črno progo od čela čez nos, drugi imajo gotovo število zarez na licih ali na čelu. Morebiti bi bilo umestno, da bi vpeljali tudi pri nas dandanašnji taka neizbrisljiva znamenja narodnosti.

Oblačijo se jako priprosto, pisan prt okoli trebuha je navadna obleka; razun tega pričenjajo imovitejši posnemati evropsko šego, kar se jim pa večinoma le prav slabo posreči. Ženske se posebno trudijo, da bi jim zrastli dolgi lasje, zate potratijo mnogo časa s česanjem svojih kratkih las, katere pletejo v kite; mnogokrat vidiš zvečer pred vrati starejše ženske, ki poskušajo svojo umetnost ob glavah svojih hčera, da tudi tem Evinim hčeram vcepijo lepo lastnost nečimurnosti. Zapestnice iz slonove kosti, ovratniki iz stekla dičijo mnogokrat te črne kokete, katere pa vendar navzlic vsem tem umetnostim ne očarajo svojih mož in ljubimcev toliko, da bi jim odjemali ti težko breme poljskega in domačega dela, katere izključljivo opravljajo ženske, med tem ko se pečajo možki s kupčijo z evropskimi trgovci in inozemci.

Otroci so jako inteligentni in se prav pridno uče pisati in čitati v Kamerunski šoli. Na lovu, kamor smo šli v notranjo deželo, naučil sem zamorskega dečka, ki nam je nosil našo prtljago, malo slovensko pesnico, katere besede si je jako hitro zapomnil in s prav prijetnim glasom potem z drugim dečkom dvoglasno prepeval. Različni narodi se vojskujejo vedno med sabo; pri prirojeni bojazljivosti so seveda ti boji le bolj igrača in le malo ljudi se ponesreči pri teh rabukah. Zanimljiv je takozvani „udimbe", lesen boben, ki je izdelan iz enega kosa lesa in s katerim si poročajo novice med sabo od ene vasi do druge, in čudom sem se čudil, kako hitro se na ta način menijo med sabo.

Dne 26. decembra smo zapustili s parom ta zanimljivi kraj in pluli proti otoku S. Thome, ki je portugiška last. Jako zanemarjena luka in nečisto me-stice s portugalskimi zamorci, kateri so cvet temu človeškemu rodu, katerih najlepše lastnosti so goljufivost in prekanjenost, nas ni posebno zanimalo; zato smo zapustili ta otok že dne 20. decembra in prekoračili polutnik ali ekvator, obrnivši brod proti zahodu proti južni Ameriki.

(Dalje prihodnjič.)

VII.[uredi]

(Dalje.)

Proti večeru smo odpluli od Sv. Tomaža (S. Thome) proti jugu. Bil je krasen večer in veličasten sončni zahod; godba je svirala v slovo od afrikanske obale.

Bližamo se polutniku (ekvatorju). Zdajci pa začne lezti črez ladno pleče pri svitu raket in drugega umetalnega ognja na brod fantastna prikazen. V pisan plašč ograjen, prihaja Merkur, naznanjujoč za drugi dan obisk visokega mu poveljnika, Neptuna. Sledil mu je črn sluga z veliko knjigo, v katero je natančno napisal ime ladje, ime poveljnikovo, število moštva, nameravano pot i. t. d., kar je izprašujočemu Merkurju poveljnik na mostu natančno popisal. Po tem oficijalnem obisku se poslovi prijazni bog in zapusti ladjo, to je krov, ter se izgubi namesto v valovih v temni kotiček v ladji.

Drugi dan opravlja vse navadno službo; človek bi mislil, da je Neptun pozabil zopet samotne ladje, katera se bliža urno polutniku. Samo v spodnjih prostorih vidiš živahno gibanje, po kabinah zapaziš mogočne pošasti, črne in bele, bradate in gololične, katere se izpreminjajo kakor v Ovidovih metamorfozah iz priprostih ljudi v strašne pošasti. Brizgalnice pripravljajo, kakor da bi gorelo na brodu, a na krovu vlada neka tišina pred nenavadno prirodno prikaznijo.

Samo nekaj kilometrov še, potem pa prekoračimo polutnik. Vse je na krovu, mladi mornarji plezajo po vrveh, kakor da bi si hoteli ogledati ono progo, ki deli našo zemljo v dve poluti, v kateri vsaki je že toliko in toliko ljudi živelo, ne da bi tudi videli druge polute.

Zdaj zasvira godba na krovu; krepki tuš naznanja visokega obiskovalca. Dva zamorska redarja skrbita za prostor in red med gledalci, za njimi pa prihaja na visokem vozu, katerega vozi 10 krepkih zamorcev, poveljnik vsega morja, Neptun, z ljubko mu soprogo ob levi strani. Pred vozom koraka zamorska godba, ob straneh in za vozom častna straža, sami zamorci; tem pa slede pomočniki in sluge visokega poveljnika. Pred mostom se ustavi sprevod. Kralj in kraljica stopita na most k poveljniku naše ladje, ki ju tam sprejme in po poveljih kraljevih povprašuje. Kralj, z žarečo krono na glavi, temno gleda izpod svojih tri palce dolgih obrvi. Veličastno mu pada 1,1/2 metra dolga bela brada črez prsi, in obdaja ga škrlatni plašč, označujoč visoko njegovo oblast. Ob strani mu je Amfitrita, ljubezniva njegova plavolasa soproga, v krasni obleki, narejeni iz zastave severnoameriških zedinjenih držav. Rdečica obliva njo, ki ni vajena, da jo toliko radovednih oči občuduje. Za njima pa nosi strežaj mogočni trizob (harpuno). Z mogočno donečim glasom predstavlja Neptun naj prvo sebe in svojo soprogo, potem svoje spremstvo, izprašuje poveljnika po vsem, kar ga zanimlje, ter mu slednjič zapove, da mora dati vsakega na brodu krstiti, kateri še ni prekoračil proge. Ponudil mu je svojo pomoč in poklical svojega zvezdogleda, kateri je popravil pozicijo ladje in kurs in potem pokazal polutnik s svojem tri metre dolgim daljnogledom, v katerem je naprezena nit. Sedaj mu pa z resnim glasom prigovarja, naj popravi svoj kurs po njegovem nasvetu.

Potem prihaja zdravnik Neptunov in izprašuje poveljnika po zdravstvenem stanju in s svojo uro, naslikano na veliko leseno kroglo, preiskuje žilne udarce. Med tem se je spravil kraljevi brivec nad brivskega pomočnika našega broda, da ga pripravi za krst. Z lesenimi škarjami mu striže lase, da se revežu pot po čelu cedi, potem ga pobarva z belo barvo, ki nadomestuje milo, po vsem obrazu in ga z dva metra dolgo leseno, s stanijolom preoblečeno britvijo neusmiljeno brije po gladkem licu, katero še ni imelo prej sreče, da bi bilo videlo polutnik. Po ti operaciji ga maže z oljenim prahom, in to je bilo znamenje za splošni krst.

Vse brizgalke pričenjajo metati vode po nič hudega pričakujočih in veselih gledalcih, in sedaj se vname splošen boj; častniki in mornarji, vsakdo izkuša dobiti kak škaf z vodo ali kako drugo posodo, da malo poliva in moči druge. V petih minutah ni bilo suhega prostorčka, ne človeka na krovu in tudi ne na ladji. Vsakdo je dobil svoj delež in se bo radostno spominjal veselega krst a na polutniku, katerega so tako krasno priredili naši vrli podčastniki.

Žalibog, reakcija je bila tem žalostnejša. Na Silvestrov večer namreč, kateri se je slavil tudi primerno in je moštvo pozno v noč imelo dovoljenje, obhajati zadnji dan leta 1894., se je čul oni tožni klic, kateri preseneti za trenotek najhrabrejše srce: „Mož črez brod". Vse, kar je bilo mogoče, se je takoj storilo; jadra smo zmanjšali, brod ustavili, v vodo spustili rešilne vence i. t. d., a brez uspeha. Ko se je zdanilo, smo našli vse rešilne vence in druge priprave prazne. Kakor se je dognalo, je padel v vodo neki podčastnik, ki je bil nekoliko vinjen in je gotovo na okno sedel, da bi se ohladil. V temni noči ni mogel najti rešilnega venca ali pa je bil tudi kakov morski volk v bližini, ki je nesrečnega potegnil v brezno, kar je tem bolj verjetno, ker nam ni bilo moči najti niti sledu o možu, dasi smo ves dan iskali na mestu, kjer je izginil mož v valovih. Na večer 1. januarja je nastopilo moštvo na krov, poveljnik je molil molitev za mrtveca, stavili smo jadra in s težkim srcem zapustili mesto, kjer nam je umrl tovariš. Lahka mu bodi morska gomila!

S slabim vetrom smo jadrali proti zahodu. Dne 7. januarja smo ujeli velicega morskega volka, ki je meril blizu 3 metre in je imel v trebuhu pet mladičev do pol metra dolge.

Zanimljivo je opazovati vedenje starih mornarjev pri taki priliki. Kakor divjaki planejo na največjega sovražnika mornarjem: treba jih je zadrževati, da okoli se motajoča riba ne rani katerega teh od srda blaznih ljudi. Z divjim krikom dvigujejo svoje nože, dokler ne leži srce morskega roparja na krovu in ni razmesarjeno truplo v male kosce. V želodcu nismo našli drugega nego kos papirja, katerega je izstradani požeruh gotovo pogoltnil pod brodom, meneč, da je boljša pečenka.

(Dalje prih.)

VIII.[uredi]

(Dalje.)

Veter je postal po tem dnevu jako ugoden, in 170 do 190 milj na dan smo se pomikali proti Ameriki. Na tisoče rib je sledilo brodu; izkušale so se z brodom, ki je v jugovzhodnem pasatu vozil do 9 milj na uro, tako da smo dne 23. januarja zvečer prvič zagledali južnoameriško obalo in se bližali Braziliji.

Drugi dan pod večer smo se pomikali proti brazilskemu mestu Bahiiji, spričo močnega toka in brezvetrija pa smo morali prenočiti zunaj luke. Zasidrali smo brod in čakali ugodnejšega vetra. Proti jutru nas je pa že gnal ugoden veter v Vseh svetih luko — tako se imenuje pristanišče, kamor smo dospeli ob dveh popoldne. Ta luka je za potnika na brodu krasen prizor. Nizka obala obkrožuje prostrano pristanišče, le na desni, kjer stoji mesto, se razteza visoka planota, okrašena z lepimi poslopji in mnogimi cerkvami, ki mole svoje stolpe med visokimi tropičnimi drevesi proti nebu.

Mesto La cidade de San Salvador ob Bahiì do Todos os Santos, kakor slove celo ime tega glavnega brazilskega pristanišča, ima dva dela. V mestu ob obali, Praya imenovanem, se koncentruje vsa kupčija; vsako poslopje je polno prodajalnic, v različnih nadstropjih se nahajajo skladišča in pisarnice, Razen teh poslopij je nekoliko tvornic in skladišč za oglje, ki nikakor ne zaljšajo prav umazanega kupčijskega mesta, kjer se menda sploh nihče ne briga za snažnost po ulicah in javnih prostorih. Na obali je še nekaj cerkva, šola za mornarje, dobro urejen arsenal in poslopja za pristaniške služabnike. Za tem delom mesta se dviga še na prej omenjeni višini La cidade alta. Po hidravličnem elevatorju ali vrveni železnici, pa tudi po strmih potih prideš v mnogo lepše gorenje mesto; lepi trg s čednimi poslopji, krasne cerkve, javni nasadi, vrtovi in senčnati drevoredi po širokih ulicah odlikujejo le-ta del od spodnjega mesta. Po predmestjih Bom Fim na severni in Victoria na južni strani, koder so stanovanja bogatinov, prideš v krasno okolico. Težko zapaziš, kje se nehajo krasni umetni vrtovi in se prične naravni gozd. Pol ure vožnjo, pa prideš iz sredine mesta v pragozd z velikanskimi kruhovci in najlepšimi tropičnimi rastlinami. Z drevja vise do tal liki zeleni prtovi bršlini in drugi parasiti. Papige in opice oživljajo s svojim krikom in gimnastičnimi vajami veličastni prizor in metuljem podobni kolibri frče okolo cvetic.

Mesto šteje blizu 200.000 prebivalcev. Od nekdanjih stanovnikov je le še malo potomcev; večinoma stanujejo v mestu izmed Evropcev Portugalci, potem zamorci ter tudi mešanci teh dveh narodov. Občevalni jezik je portugalski; vse službene in zasebne reči se razpravljajo v tem jeziku. Javne razmere: sodstvo, redarstvo, vojaštvo, javna varnost so splošno zelo zanemarjene; vsakdo mora sam zase skrbeti. Kupčija je jako razvita; bogata dežela daje mnogo prirodnih pridelkov kakor kavo, tobak, različne vrste lesa in bombaž. Te pridelke primerno predelujejo v velikih tvornicah in jih razpošiljajo po svetu. Badi tega je gibanje v mestu kakor tudi v luki jako živahno. Tudi kot pristanišče za ladje jadrnice, ki potujejo iz Evrope okoli južne Afrike v Indijo in sploh proti vzhodu, ima Bahija velik pomen. — Promet po mestu in v okolico se vrši večinoma po tramvaju, ki je zelo dobro urejen in nekoliko s konji, nekoliko pa s parom vozi v vse dele obširnega mesta in vsa predmestja.

Prve dni, ki smo jih bivali v Bahiji, smo porabili v strelne vaje s topovi in s puškami. K tem vajam smo odšli dvakrat z brodom iz luke. S puškami smo streljali od obale proti odprtemu morju.

Dne 29. januarja si je ogledal deželni glavar bahijski bojno vajo in veliko parado, katera mu je bila jako všeč; mnogo ljudstva se je zbralo, da bi gledalo ta Brazilcem nenavadni prizor.

Dne 8. februarja smo napravili na brodu veselico s plesom; ob donečih glasovih domačih valčkov smo plesali prav marljivo v pozno noč.

Še ena plesna veselica na brodu in druga na obali sta mnogo vplivali, da smo se prav neradi ločili od južnoameriške obale. Prijetnejše se nam je zdelo plesati po krovu z lepimi Brazilijankami, nego pa da bi plesal brod z nami črez mogočno morsko valovje. A začuli smo neizogibno povelje, in dne 7. februarja popoldne smo zopet razpeli jadra in z njimi nastopili pot črez široko morje proti južni Afriki.

Dne 6. Februarja sta še prišla na brod bahijski predsednik in brazilijanskega predsednika namestnik s svojim spremstvom. Bojni alarm s streljanjem in požarni alarm sta jako zanimala posetnike, ki smo jim pri odhodu salutovali s predpisanim salutom, na katerega je odgovorila trdnjava na kraju. V Bahiji smo zapustili obolelega kadeta, ki se je moral izkrcati v bahijsko bolnišnico. Ob ugodnem vetru, a precej burnem morju in deževju smo jadrali proti jugu.

(Dalje prihodnjič.)

IX.[uredi]

(Dalje.)

Pluli smo proti vzhodu. Tedaj pa nam je bilo namenjeno, da izkusimo malo razburjeno valovje Atlantskega oceana. Začelo je deževati, in veter je postajal vedno neugodnejši, dokler nismo bili dne 17. pošteno v ciklonu. Kakor hiše visoko valovje je metalo brod od ene strani na drugo; mnogokrat je prišel tudi kakov val črez brod, čeprav so stene ob straneh jako visoke. Po krovu smo imeli napete vrvi, da je bilo sploh mogoče priti od krme na pleče, a navzlic temu je metalo včasih cele oddelke moštva od ene strani na drugo. Doli v ladji pa je bilo strašno. Kar ni bilo pribito, je letalo od ene strani na drugo; po sobah so se pomikali stoli in mize s prebivalci semtertja. Hudo je bilo po noči; treba si je bilo napraviti ležišče na tleh, sicer si padal raz posteljo, a tudi knjige in druge stvari so ti padale na glavo: a človek se privadi tudi na tak položaj, če je potreba. Najhujše je bilo dne 19. februarja; brod še je zibal do 40° na vsako stran; jadra so bila prikrajšana kar najbolj mogoče.

Dne 20. je ponehal veter, in potem se je tudi valovje pomirilo. Mnogo ptic je zopet spremljevalo mirno jadrajoči brod. Krasno je videti mogočnega albatrosa, ki mirno visi v zraku do četrt ure, ne da bi gibal z razprostrtimi perutmi, dokler ne zagleda pod sabo plena, na katerega so bliskoma spusti iz višine. Male morske lastavice, najzvestejše spremljevalke brodom, letajo vedno ob krmilu okoli broda in oživljajo z živahnim svojim gibanjem enolični prizor.

Brez posebnih dogodkov smo jadrali dalje proti južni Afriki in dne 13. marcija smo zagledali na obzorju značilne konture južnoafriške gore Table mountain. Z jadri ni lahko dospeti v Table bay, zaradi tega smo zakurili stroj. Dne 14 popoldne smo pripluli v luko. Odprl se nam je krasen prizor: značilne postave Lion heada in Lion rumpa ob desni strani, v ozadju veličastna gora Table mountain in ob vznožju do morja se razprostirajoče mesto Capetown (Capstadt). Kadi živahnega prometa v luki se mora vsaka ladja pritrditi ob lesenih in zidanih zidovih (molo). To nam je bilo jako prijetno, ker je bilo treba samo prekoračiti most, da smo bili na suhem.

Capetown šteje blizu 100.000 prebivalcev; večinoma so beli in sicer Angleži, a tudi mnogo zamorcev in Malajcev vidiš v mestu. Krasna poslopja dičijo redno zidano mesto. V glavni ulici Adderlay Street vidiš lepi parlament-house, javno knjižnico, muzej, kolodvor, gledališče in druge javne in zasebne palače. Dragocene izložbe, katere so po amerikanski šegi tudi po noči razsvetljene, se vrste v ulicah in se lahko izkušajo z dunajskimi palačami. Krasni vrtovi in drevoredi sredi mesta, ki so po angleškem vzoru obdelani jako redno in čedno, so priljubljena šetališča prebivalcem. Divna pa je mestna okolica. Vsak imoviti meščan ima v obližju, skoro bi rekel v predmestju, lepo vilo med senčnatimi gozdi in krasnimi vrtovi. Tukaj stanuje njegova družina, in semkaj hodi počivat tudi on sam od trudapolnega dela v pisarnici ali prodajalnici vsak večer, da se vrne čil in čvrst drugo jutro z vlakom, ki vozi jako ugodno, zopet v mesto.

Vegetacija je jako podobna naši, in veliko je bilo naše veselje, ko smo zopet našli zrelo grozdje, katerega že nismo videli, kar smo bili na Kanarskih otokih. Ta okusni sad nas je spominjal veselih ur pri vinski kapljici v domovini; takega veselja črnopolta ljudstva v Afriki pri svojem palmovem vinu pač ne poznajo.

V Capetownu smo srečali nemško križarko „Sperber", katera je sicer štacijska ladja v Kamerunu, pa vsako leto prihaja za nekaj mesecev iz divjine v Capetown, da se posadka malo razvedri in ladja popravi. A kmalu po našem dohodu so odšli častniki, kateri so nas v Afriki tako gostoljubno sprejeli, zopet nazaj v Kamerun.

Prebivalci v Capetownu so z nami jako vljudno ravnali in prav tekmovali, da nam napravijo bivanje v južni Afriki čim prijetnejše, posebno naš konzul se je jako nesebično trudil, da nam je priredil mnogo zabave in nas vvedel v prve kroge. In res smo imeli pri gostoljubnem konzulu dve jako živahni zabavi s plesom in tudi na brodu smo priredili dve veselici s plesom, ki so bile, kakor so nam gospice (prav kakor v Evropi) zatrjevale, najlepše v njih bolj ali manj mladem življenju. Takisto je bila živahna veselica v vojaščnici Highlandcev (Škotov), ki so v svoji narodni opravi priredili svoje narodne plese. A tudi naši mornarji so jako ugajali v južnoslovanski in ogrski narodni noši, katero smo jim posebno za to veselico pripravili. Zlasti je ugajal tamburaški kvartet in ples kolo naših mornarjev. Mnogo plavolasih Angležinj je živahno ploskalo krepkemu moškemu zboru, ki je zapel „Lepa naša domovina" in „Po jezeru bliz Triglava".

Dne 24. marcija smo imeli na brodu mašo zadušnico za pokojnega nadvojvodo Albrehta. Ob ti priliki si je ogledal tudi angleški general, vojaški zapovednik v Capetownu, naše moštvo in se je jako laskavo izrazil o strogo vojaškem vedenju naše posadke.

Imel sem tudi po gostoljubnosti nekega rojaka veletržca priliko, da sem si malo ogledal tudi notranjo deželo. Povabil nas je namreč omenjeni gospod na lov na svoje posestvo (farm), kjer smo imeli priliko občudovati krasno plodovito deželo. Ostali srno dva dni v gostoljubnem „klap mutsu" in se udeležili velikega lova, pri katerem je pa bilo, kakor je to že običajno, le malo plena. Tem večje pa je bilo veselje ob bogato obloženem taborju, katerega so sluge med lovom premenili v razkošno gostilnico.

Te splošne zabave in veselice, pa tudi mnogi zasebni, bolj v srce segajoči dogodki so provzročili, da je bilo dalj časa na brodu po odhodu iz Capetowna jako tiho in žalostno. Vsak je mislil na gostoljubno mesto, ki je bilo po soglasni sodbi najprijetnejše postajališče na vsem potovanju.

Kmalu pa so pričeli mornarji zopet zvečer, kadar so bili prosti, veselo prepevati, brod pa je z napetimi jadri mirno oral valovje v najkrasnejšem delu vesoljnega oceana, v delu, kjer stalni jugovzhodni pasat tako mirno nadomešča par. da ga ni lepšega prizora mornarju, nego videti malo na stran nagnjeno ladjo, letečo črez morsko gladino.

Najkrasnejši so ob takih prilikah večeri, ko krepka mornarska godba svira znane skladbe, in se mornarji, dasi utrujeni od dnevnega posla, sučejo ritmično na okrog po taktu dunajskega valčka. Ob večerih pa, kadar ne svira godba, se zbirajo mornarji po narodnostih, in sedaj čuješ melodične pesmi vseli narodov mnogojezične Avstrije. Zraven ognjeviti čardaš pojočih Ogrov tožijo v melanholičnih pesmih Poljaki. Med znano: „Pojd'mo na Štajersko" se mešajo glasovi laške opere, med češkimi in nemškimi pesmimi čuješ enolično oponašanje zamorskega petja, vse pa nadvlada krepki hrvaški moški zbor, ki je ponosen na svoj uspeli v daljnji tujini.

(Dalje prihodnjič.)

X.[uredi]

(Dalje.)

Po dvainpetdesetdnevni vožnji, izvzemši poldrugi dan v Jamestownu na Sv. Heleni, smo dospeli dne 24. maja do Zahodnoindijskih otokov in zasidrali ladjo v luki Port Castries na otoku Sta. Lucia.

Sta. Lucia je angleško posestvo. Otok je 614 km² velik in ima 43.000 prebivalcev; večinoma so zamorci, nekoliko je mulatov (to so mešanci belih in zamorskih starišev) in le malo belih. Glavno mesto je Port Castries s 4000 prebivalci. Mesto je jako čedno, ceste popolnoma ravne in široke; ob straneh jih senčijo visoka košata drevesa, ki razprostirajo bujne veje radodarno z vrtov in branijo vročim solnčnim žarkom. Tudi tu dajo značilen obraz prizoru različne palme, ki vzdigujejo visoke svoje vrhove na tenkih deblih nad nizkimi, jako čednimi lesenimi hišicami.

Luka sama je precej ozka, a jako dobra; nje tesnoba brani valovom dohod, zato imajo ladje prav ugodno zavetje v nji. Radi tega so izvolili tudi Angleži to luko za postajo, kjer dobivajo brodovi oglje; zategadelj je ta otok dandanes zelo važen. Kar se tiče življenja v mestu, spominja popolnoma drugih angleških naselbin: reden promet po cestah, na vsakem oglu stražar v značilni modri uniformi, prijazno ljudstvo, ki večinoma govori angleški in tudi francoski, ker je bil ta otok večkrat v francoski posesti, in radi bližine sosednjih francoskih otokov. Ker je bil ravno deževni letni čas, nas je močil na kraju dež, ki se je sicer vsakikrat le za par trenotkov, a prav izdatno ulival na plodne vrtove, obenem pa seveda tudi na nas tujce, ki smo si ogledovali zanimivosti v mestu.

Drugi dan popoldne smo odjadrali iz pristanišča in se peljali proti otoku Martinique, kamor smo dospeli ob polnoči. Radi slabe razsvetljave v luki nismo mogli po noči vanjo in smo šele drugo jutro zasidrali brod v bližini pristanišča pred glavnim mestom otoka, Fort de France. Prijazno mestece, ki šteje okolo 15.000 prebivalcev, sta skoro popolnoma razdejala hud ciklon in velikanski požar v začetku sedanjega desetletja. Mesto pa so kmalu zopet popravili. Mnogo večjih zgradb so postavili sedaj iz železa, da preprečijo podobno škodo. Tako je velikanska glavna cerkev popolnoma železna, takisto lepa javna knjižnica, ki jo je zgradil Parižan Schoelcher. Le-ta je, opravljajoč državne službe na tem otoku, storil mnogo za francoska posestva v Zahodni Indiji. Zanimiv je na široki planjavi, Savana imenovani, med krogom visokih palm stoječi kip Josephine Beaubarnais, francoske cesarice in prve soproge Napoleonove, ki je kot hči preprostega predstojnika Martiniške luke postala soproga največjega cesarja našega stoletja. Ko sem ta znameniti kip lepe Josephine fotografoval, me je prijela mestna straža, češ, da ni dovoljeno po mestu delati podob, in res sem moral z nekim uradnikom do glavarja, ki mi je, smejoč se moji predrznosti, da sem si upal povzdigniti oči do lepe Napoleonove soproge, rad dovolil fotografovati, kar in kolikor hočem.

Martinique je, kakor vsi zahodnoindijski otoki, poraščen s krasnim tropičnim rastlinjem, ki pa žalibog mrgoli strupenih kač; zato je jako nevarno hoditi po grmovju, pa tudi zelo težavno obdelovati plodno zemljo. Mnogo rudnih vrelcev, tujcem priljubljenih kopališč, veliko tvornic za sladkor in rum ti kaže prav živahno sliko o življenju na notranjem otoku. Žalibog je deževalo skoro ves čas, kar smo bivali na tem otoku, tako da so nam bili izleti v krasno naravo jako težavni.

Otočani so troje narodnosti: beli kreoli, to šotam rojeni potomci Evropcev, mulati in zamorci.

Največje mesto na otoku je St. Pierre, ki šteje blizu 25.000 prebivalcev. V njem cvete kupčija.

Zadnji dan v Fort de France smo priredili na brodu veselico s plesom, na katerem so črnooke hčerke častnikov francoske posadke prav pridno sukale drobne nožice po taktu naše godbe. Veselice niso mogle prehvaliti, češ, da že dolgo niso imele take lepe plesne zabave.

Zapustivši prijazni otok, smo jadrali mimo Dominika in Montserrata in se zopet ustavili v luki Charlestown na otoku Nevis, ki je angleško posestvo. Ta otok obstoji, skoro bi rekel, le iz visokega ugaslega vulkana, ki mu je vrh vedno v oblakih. Ob njem pa mole tvornice svoje visoke dimnike, pričujoče o marljivem gibanju prebivalcev, ki izdelujejo sladkor, rum in druge sladke pijače. Charlestown je prijazno mestece, zidano po angleškem vzoru, sicer pa nima mnogo pomena in važnosti.

Zapustili smo ga že drugo jutro in zopet zasidrali brod pred mestom Basseterre na otoku Christopher, ki je po krasni svoji naravi tako zelo očaral Kolumba, da je krstil otok po svojem imenu. In res, krasno je videti, kako se visoko gorovje, svoje vršace dvigujoč v oblake, vzpenja nad plodno ravnino, na kateri se do obale razteza živahno mesto Basseterre. Botanični vrt in krasen park povzdigujeta lepoto napredujočega mesta. Praktično urejene naprave olajšujejo zvezo z brodovi.

Sicer so si razmere po vseh teh otokih precej podobne, le da govore prebivalci večinoma jezik tistega naroda, čigaver je otok. V naselbinah se seveda ravnajo tudi navade in šege belih prebivalcev po domačih šegah. Rastlinstvo in živalstvo imata tropičen značaj, oboje je na vseh otokih enako. Glavni pridelki so, kakor sem že prej omenil, sladkor in rum, kava in kakao. Prebivalstvo se loči strogo v omenjene tri narodnosti; bogati kreoli se pečajo s kupčijo, zamorci in mulati so večinoma le v nižjih službah. Naravna lenoba se kaže pri teh zamorcih še bolj nego v Afriki. Neki francoski guverner piše v svojem poročilu, da vsakdo v Martiniquu nosi s seboj samokres, da bi ubil tistega, ki je izumil delo.

Zanimivo je, da zamorci, dasiravno so se nekateri šolali v Parizu in imajo visoke državne službe, v kolonijah ne morejo nikdar doseči kake socijalne veljave. Največja sramota za belo kreolko bi bila, ako bi se črnemu možu vdala ali se celo omožila z njim. Vsi poskusi vladni, da bi se približal narod narodu, so bili brezuspešni, da, rekel bi, da so le še pomnožili srd in socijalno razliko med njimi.

Predno smo se poslovili od Zahodnoindijskih otokov, je priredila brodna godba v Basseterru v krasnem mestnem parku promenadni koncert. Poslušalo je jako veliko belih in črnih krasotic, ki bi bile najrajše tudi plesale po taktu dunajskega valčka, ker taka ugodna prilika se ne primeri pogosto na teh malih otokih, a žalibog smo bili že prekoračili za nekaj dni svoj potovalni red in morali smo še isti večer odjadrati proti Severni Ameriki.

(Dalje prihodnjič.)

XI.[uredi]

(Dalje.)

S početka z jako ugodnim, pozneje pa slabim vetrom smo se pomikali le počasi proti severu. Morje je v tem delu, posebno pa v gorkejši severovzhodni zalivski struji jako živahno. Videli smo mnogo morskih somov (Pottwal Physeter macrocephalus), ki so v velikih krdelih plavali okoli ladje, izvršujoč zanimive igre po taktu promenadne godbe na brodu. Zanimivo je opazovati morske velikane, kako mečejo visoke stebre vode v višino, da se ti zdi, da vidiš najlepše vodomete v kakem parku pred sabo. Hipoma se dvigne ogromna repna plavuta v zrak in izgine naglo zopet v globini. Tudi nekoliko morskih volkov smo ujeli v teh krajih, sploh pa so imeli naši ribici mnogo opravila, da so navezavah trnke. Trud ni bil zaman; ujeli smo mnogo krasnih morskih rib. Voda je tod pokrita večinoma z morskimi rastlinami; cele travnike rastline Sargassum bacciferum, ugodne paše morskim somom, vidiš plavati po vrhu vode.

Predno smo dne 26. junija zagledali obalo Severne Amerike, smo izkusili južno od rtiča Hatteras resnico starega mornarskega izreka: „If Bermuda let you pass, be aware of Hatteras". In res nas je premetavalo silovito valovje nekaj dni prav neprijetno in nas je ravno nasproten veter zadrževal na mestu, češ, da moramo še malo trpeti, predno zaslužimo radosti v luki novojorški.

Dne 27. junija zjutraj smo zakurili stroj pred vhodom v Hudson river in pluli proti otoku Manchatten Island, na katerem se razprostira Novi Jork. Žalibog nam je gosta megla mejila razgled v zanimivem pristanišču. Le nerazločno se je videl Liberty enlightinng the world, velikanski kip z visoko vzdignjeno desnico, pozdravljajočo prišleee v daljnji Ameriki.

Mimo otoka Ellis Island, kjer se iskrcujejo evropski izseljenci, in kjer se prične zanje realistična Amerika, in pod Brovklinskim mostom smo dospeli končno na prostor, kjer se usidrujejo vojne ladje, to je na zahodni strani od mesta v North river. Promet po ti reki kakor tudi na vzhodni strani v East river je silovit. Na tisoče parnikov vozi neprenehoma; velikanski ferry-hoat prevažajo vozove in ljudstvo z ene obale na drugo; manjši parniki vlačijo ploščice, obložene z železničnimi vozovi, od Novega Jorka v Brooklin in Jersey City; med temi manevrujejo ladje jadralke vseh dežel, izogibajoče se velikanskim palačam, podobnim Hudson line steamer, ki vozijo izletnike v krasne kraje ob obalah gorenje reke. Slično živahen ali pa še živahnejši je promet na kraju. V breznih med 20 nadstropij visokimi hišami ti žvižga nad glavo železnični stroj, na desni, na levi in po sredi ceste drevi električna železnica mimo tramvaja in zastarelega omnibusa, elegantne kočije švigajo mimo težkih kupčijskih voz, in med temi hitajo pismonoše in kupčijski sluge na kolesih.

Novi Jork sam, brez doslej še samostojnih mest Brooklyn, Yersey in Hoboken, šteje okoli 1,800.000 prebivalcev. Po narodnosti najrazličnejše elemente združuje trdna vez, ponos, da so vsi Amerikanci. Vkljub temu, da je mesto tako obširno, je vendar tako urejeno in zidano, da se tujcu ni težko spoznati po njem. Od severa proti jugu vodijo skozi to morje hiš široke vzporedne ceste, ki se imenujejo „avennes" in so zaznamenovane s številkami; slično označene „streets" vodijo od vzhoda proti zahodu in križajo pravokotno prej omenjene avennes.

Krasni javni vrtovi, lepe cerkve oživljajo sicer enolični prizor visokih samo za praktično porabo, sicer pa arhitektonično nelepo zidanih poslopij, in z veseljem opazuješ živozeleno barvo v Central Parku, 6 km dolgem javnem vrtu, kjer je glavno novojorsko šetališče. Lep muzej, zverinjak, znamenita igla Kleopatrina in mnogi drugi kipi in spomeniki dičijo le-ta velikanski javni park. Poti za šetalce in tudi poti za jezdece in vozove so popoldne in proti večeru polni najživahnejšega življenja, po javnih prostorih in po širnih tratah pa se zabava mestna mladina. Posebno priljubljeni so javni prostori na planem, ker ne najdeš v mestu pri hišah vrtov; spričo tega se nahajajo tudi za javne predstave visoko na ploščnatih strehah tako zvani roof-garden, to so umetni vrtovi z odrom in krasno električno svečavo, kjer si Amerikanci visoko nad vsakdanjimi skrbmi pri dobrem pivu vedre glave.

Za bivanja v Novem Jorku smo imeli priliko napraviti izlet do velikanskega slapa Niagare Po dvanajsturni vožnji smo dospeli z znano amerikansko hitrostjo na postajo Niagaro. Vožnja med plodovito, lepo obdelano planjavo ob eni strani in s čarobno naravo gorenjega Hudson river ob drugi je minila jako prijetno. V Niagari smo se dobro v hotelu okrepčali, potem nas pa je gostoljubni gostilničar napotil, da si ogledamo krasote niagarske. Slap se deli v dva glavna dela, ameriški in kanadski; le-ta, ki vrši v širini 1 kilometra prosto v globino 50 metrov (tako zvani horse-shoe fall), je res veličasten. Ogledavši si svetovno čudo od vseh strani, smo šli k znamenitemu vrtincu, Whirl pool, kjer se divje razburjeni element, stisnjen v ozko strugo, z grozovitim bučanjem upira stiskajočim ga sponam. Z malim parnikom „Made of the mist" smo se peljali po gosti megli razpršene vode blizu pod horse-shoe-fall, si ogledali jamo vetrov pod american fall in se vrnili potem zopet v prijazni kraj Niagaro, kjer smo obiskali še jako zanimivi muzej, in od koder smo še enkrat z visokega elevaterja občudovali krasni naravni prizor.

V Novem Jorku, kjer živi toliko Avstrijcev, smo občevali s prebivalci jako živahno. Dne 8. julija je priredil klub „Lissa" jako dobro uspelo veselico s plesom. Na brodil so nas obiskali korporativno „hrvaško pevsko društvo" in avstrijski „ veterani". Mnogi izmed našega moštva so porabili ugodno priliko ter so obiskali mile in drage svojce.

Dne 20. julija proti večeru smo dvignili sidro in s parom odpluli od ameriške obale, obrnivši brod zopet proti domovini. Brodna godba je svirala na krovu domače pesmi, in mnogo ladij jadralk je spremljalo proti domu hiteči brod, ki je, ne da bi se mudil z dolgim slovesom, kmalu za sabo pustil krilate svoje sestre, le da kmalu dospe zopet v modro Adrijo, dragi mu rojstni kraj.

(Konec prihodnjič.)

XII.[uredi]

(Konec)

Z dokaj neugodnim vetrom smo se oddaljevali počasi od svobodne Amerike proti vzhodu.

Podvajsetdnevni vožnji smo zagledali Azorsk e otoke, ki pripadajo k Evropi. Ustavili smo brod ob največjem otoku v luki Ponti Delgadi na S. Miguelu. , Pitata Brigada, simpatično, tiho mestece z 20.000 prebivalci, ima izvrstno luko, ki je prav dobro zavetje ladjam proti morskemu valovju. Mesto se razteza ob obali po gričastih tleh in ima mnogo krasnih vrtov s tropičnim rastlinstvom. Vulkanski značaj otokov se razvidi na prvi pogled iz mnogobrojnih karakterističnih vršacev in mnogih kotlin. Najkrasnejša je tako zvana Caldeira dai sete Oidades na zapadnem koncu otoka. Ta kotlina je gosto zarasla, v premeru 5 h n široka ter ima dve krasni jezeri, več vulkanskih rup in mnogo naselbin ob jezerih. Krasen je pogled na rodovitno dolino, ki se na robu kotline mahoma razgrne strmečim očem. Na vzhodnem koncu je imenitna kopel „Furnas'J , ki. privabi vsako leto,ji svojimi žveplenimi iii jeklenimi vrelci mnogo tujcev, da se pozdravijo z njimi-.

Dne 15. avgusta zjutraj smo odpluli iz luke Ponte Delgade." Ker nam je bil veter ugoden, smo razpeli jadra onkraj otoka. Poslavljaje se od Azorskih otokov, smo se bližali po enoletni vožnji po oceanu zopet evropski obali. Dne 18. avgusta smo obhajali kitkor običajno cesarjev rojstni dan in pet dni pozneje smo zasidrali brod pred krasno portugiško prestolnico Lizbono . Že od daleč se vidijo izza. romantičnega predgorja ob obali stolpi visoke Ointre, kraljevega letovišča. Onkraj predgorja pa se odpre krasen razgled na mesto, ki je zidano na sedmih gričih. Velelepe palače, izmed katerih se dviga premnogo stolpov, stoje mirno-ponosno ob reki Taji. V jako prostornem pristanišču imajo izvrstno zavetje žalostni portugiški vojni brodovi, ki tožno drug tik drugega pritrjeni premišljujejo minljivost in nestanovitnost krasnih dni, mimo njih pa vztrajno vozijo male in velike kupčijske ladje, ki pričajo o živahni obrtnosti in veliki kupčijski važnosti portugiške prestolnice. In res tudi po širokih, ravnih ulicah z nebrojuimi prodajalnicami vidiš živahen promet. Mnogoštevilno vojaštvo v ličnih uniformah oživlja ulice, posebno pa se shaja in šeta zvečer vse po krasnih trgovih, ki so olepšani z umetnimi nasadi in mnogimi kipi in spomeniki. Obdani so ti prostori z arhitektonično dovršenimi stavbami; gledališče, kraljevi dvor, ministrska palača in kolodvror, le-ta v mavrskem slogu, so najlepša poslopja. Kadi jezikovnih razmer nam je bilo precej težavno občevati s prebivalstvom, a spričo različnih socijalnih razmer nam ni bilo veliko do tega. Zabavali smo se po svoje. Ogledali smo si v veliki areni blizu mesta bikov boj, ki vsled manj krvoločnih portugiških zakonov tujcu bolj ugaja nego pa španski, ki nasprotuje nazorom omikanega človeka. Na Portugalskem nam kaže boj z bikom le, kako spreten je borilec, ki se mu ni bati, da bi ga ranila žival z rogovi. Bik ima namreč rogovje obvezano z usnjem, da ne more boritelja z njim raniti. Tudi borilec ne usmrti bika na odru, kar je na Španskem glavna točka teh predstav, in če to borilec tam slabo izvrši, vzbudi največjo krvoželjnost gledalcem. Bil sem priča na Španskem, da je moral matador trikrat izvleči meč, ki ga je slabo zasadil, iz besne živali, dokler je ni usmrtil. A slabo bi se mu bilo godilo, da ne bi bil izvršil po pravilih z istim mečem svoje naloge. Bazburjeno ljudstvo mu je končno laskavo izkazalo svojo zadovoljuost z navdušenim ploskanjem.

Predno smo bili odšli iz Lizbone, je sprejel kralj Oarlos I. nas častnike na dvoru; dal si je vsakega predstaviti in nas počastil z različnimi nagovori.

Dne 5. septembra smo dvignili sidro in po reki pluli proti iztoku. Izvršujoč topniške vaje, smo se vozili dva dni s parom, dokler nismo zopet razpeli jader, Ko smo pa zagledali vhod v Sredozemsko morje, smo se znova pomaknili s parom v Gibraltarsko luko . Tu smo naložili še potrebno oglje in živež za pot v domačo luko. Po kratkem bivanju v Gibraltarju smo se vsled povelja nemudoma odpravili proti domovini; dvignili smo zadnjikrat sidro v tuji luki in s koračnico našega Radeckega smo zapustili špansko obalo.

Vsled močnega vzhodnega vetra in radi povelja, naj se vrnemo čim hitreje, smo pluli večinoma s parom proti Mesinskemu preliv u in se skozenj peljali dne 26. septembra. Obrnivši brod v Adrijo, smo zagledali dva dni potem domačo obalo. Svetilniške postaje so pozdravljale vračajočo se ladjo z zastavami. Oim bolj smo se bližali Pulju, toliko nestrpnejši smo bili; neprenehoma smo obračali daljnoglede na obalo dalmatinsko, kakor da ne bi bil še nobeden videl redkih krasot teh krajev.

Dne 1. oktobra zjutraj smo dospeli pred glavno vojno luko v Pulju , kjer nas je ravno na potovanje okolo sveta odhajajoči brod „Saicla" prvi srečal in pozdravil. Krepki „hura"-klici z obeh brodov, ki sta plula drug poleg drugega, in doneči zvoki brodne godbe so se glasili enim v sprejem, drugim v slovo. Vsakdo je hotel videti zopet kakega dobrega prijatelja na drugem brodu in mu izraziti svoj pozdrav. A kmalu sta bila brodova zopet daleč narazen; signalizovali smo še „Saidi" srečno pot in okrenili potem „Donavo" v luko.

Po običajnem pozdravu s topovi smo pritrdili brod na tako zvani boji, in zdaj so se usuli na ladjo sorodniki, prijatelji in znanci. Vsakdo je hotel prvi objeti Jjubega brata, sina, moža, od katerega je bil tako dolgo ločen. Badost in veselje je sevalo raz ogorela lica.