Potovanje križem jutrove dežele

dr. Frančišek Lampe

Potovanje križem jutrove dežele.

Priskrbel Ažbe Toman, postavil Miran Hladnik. Vir: Dom in svet (1894) dLib

I. Novi junak

Že dve leti sem dragim znancem opisoval znamenitosti egiptovske pod naslovom „Na jutrovem“. Ta naslov je bil le deloma primeren; izbral sem si ga bil zato, ker sem mislil, da bodem lahko opisal še kaj več jutrovih krajev nego samo Egipet. Ne bojim se brez vzroka, da so se naši spremljevalci že naveličali jednoličnega egiptovskega pohajanja. A tudi mene teži neka sitnost. Zoperno se mi zdí govoriti vedno o sebi (dasi ne sovražim samega sebe), kakor tudi nerad čitam spise, v katerih pisatelj vedno tolče na veliki boben svojega „jaz“ ali pa celo „mi“. Zato sem premišljal, kako bi si pomagal. Najlože se je dal premeniti naslov: tako ne bode naš spis kakor morska kača. A o čem naj govorim, če ne o sebi in o svojem potovanju?

Tudi v tem mi je pomagala sreča ali previdnost božja. Kot prijatelj umetnosti sem se zanimal za lepe slike in posebej še fotografije. Tu pa tam sem opazil nenavadno velike fotografijske slike iz jutrove dežele s podpisom: „Ch. Paier“. Vzroka je bilo torej dovolj, da sem se jel zanimati za moža. No, iskati ga ni bilo treba, prišel je l. 1884. sam, in tako se je začelo na-jino znanje. Po tem znanju lahko rečem, da poznam moža temeljito. Ker se je mudil veliko let na jutrovem, ker govori poleg drugih jezikov tudi arabski in turški jezik, znane so mu jutrove dežele prav dobro, namreč Egipet, Palestina in kos evropske Turčije.

Kdo ni uganil, da sem nagovarjal tega znanca, naj popiše svoje dogodke v jutrovih deželah? Toda vsak človek ni pisatelj in tudi naš Pajer se ne more sam predstaviti slovenskemu občinstvu. Torej treba, da ga predstavim kot novega junaka, s katerim se bodo odslej mnogokrat bavili dragi čitatelji. Mnogo mi je povedal ustno, prav mnogo mi je poročil pismeno, torej se bodem lahko oklepal resnice, ko bom pisal o njem. Ker je hodil Pajer semtertje po jutrovih deželah, bode mi prilika opisati one kraje in njih posebnosti. Da pa čitatelji ne bodo čisto pozabili mene samega, povedal bodem o priliki tudi, kar sem sam videl in doživel.

Kdo pa je naš Ch. Pajer? On je bil in je – kolikor more – popotujoči fotograf. Kot fotograf je hodil po jutrovem in delal slike raznih jutrovskih krajev, raznih poslopij in drugih znamenitostij. Toda ni bil zmerom fotograf, zakaj fotograf se ne rodi kakor pesnik, ampak šele postane z učenjem in vajo, kakor govornik. In zdi se prav, kakor da sta fotograf in govornik v Pajerju tesno združena, zakaj mož govori, kakor bi se usipalo babje pšeno izpod neba. Kadar se oziram na ime, tedaj bistroumno premišljujem, kaj bi iz njega dognal v prid svojemu junaku. Navaden človek bi dejal, da je Pajer isto kot Baier, torej mož z Bavarskega doma. Potemtakem bi bili predniki našega junaka prišli nekdaj iz Bavarije na Kranjsko, ali pa so se morda na Bavarskem dalje mudili, tako nekako, kakor imenuje Notranjec Hrvatarja tistega moža, ki gre po zimi na Hrvaško les sekat in spravljat. Toda natančnejše preiskovanje in oziranje na jezikovne zakone in glasoslovne premembe bi dokazalo brez težav, da ime Pajer ni nič drugega, kakor – boljar, t.j. slovanski plemenitaš. Seveda razločka med obema imenoma je dokaj; prav to pa priča, da je bilo treba veliko sto let, predno se je ‚boljar‘ premenil v Pajerja, torej je plemstvo ali boljarstvo našega junaka jako staro. Ob času slovenskega kralja Samo-ta se je njegov praded bojeval skoro gotovo zoper nemške Franke. Kajpada, take reči so le za visoko učenost.

A pustimo učenost in oglejmo si Pajerja, kakoršen je brez plemstva in naslova. Rodil se je v Kranju dné 14. grudna l. 1839. in dobil pri krstu ime Kristijan. Oče mu je bil trgovec, ki je otrokom in ženi zgodaj umrl in jih pustil v stiskah. Naš junak je hodil v ljudske šole, potem v Celju v pripravnico in dobil l. 1854. – 15 let star – učiteljsko službo v Žalcu na Štajerskem. Tu je ostal samo jedno leto. Pozneje (l. 1857.) je dobil službo na Kranjskem in sicer na Dovjem. A naš Kristijan ni imel mirne krvi, da bi bil živel dolgo na jednem kraju. Po nekem znancu je dobil v roke poročila o misijonu v osrednji Afriki, ki je imel takrat glavno postajo in središče v Hartumu. To mesto je Slovencem dobro znano iz življenja slovečega Knobleharja. Ptuje dežele so našega učitelja mikale tako, da je prosil, naj bi ga sprejeli v misijon. Gosp. Luka Jeran mu je šel na roko, sprejeli so ga, in v poletju l. 1860. je odrinil iz Trsta s tremi tovariši.

Kajpada je 20 letnega mladeniča vse mikalo, kar je videl med potoma. V Aleksandriji je bil takrat sedanji veljak in bogatin in naš rojak baron Žvegelj, ‚éléve‘ (vajenec ali pripravnik, rekel bi po domače) pri avstrijskem konzulatu, t.j. onem uradu, ki skrbi za Avstrijce v Aleksandriji. Žvegelj je potnikom poskrbel stanovanje v lepem hôtelu, in naš Kristijan je po morski vožnji spal prav dobro. A ko je vstal drugo jutro, bil je ves opikan od komarjev. To je bila prva prijetnost egiptovska. Urno so odpotovali naši znanci po železnici v Kajiro, od tod pa z ladijo „Stella matutina“ naprej proti jugu po reki Nilu. Vozili so se mimo Assiuta, obiskali Luksor, kjer so starodavni silno zanimivi ostanki templjev; v Monfalutu, majhnem mestecu ob Nilu, obtičala je ladija v blatu. Ker je bilo vroče in voda plitva, skoči Kristijan urno v Nilovo vodo, da bi se kopal. Prestrašen vpije ‚rejis‘, poglavar ladije: „timsa, timsa“, t.j. krokodili. To je spravilo Kristijana hitro iz vode in pa nekatere črne stvari, ki so se premikale po reki in katere so se zdele po pravici žrela krokodilov. Ali niso takrat krokodili točili solz, ker niso dobili pod zobe Kristijanovih kostij, ne vemo. Kristijan je ostal v misijonski postaji Šelal in bil tukaj kot služabnik štiri mesece.

Med drugimi boleznimi se loti Evropejca v vročih krajih posebno rada griža ali disenterija. Prijela je tudi Kristijana in prisilila, da se je vrnil v Aleksandrijo, kjer se je nekoliko pozdravil. Od tam pa jo je mahnil prvič v sveto deželo, češ, ker sem že tukaj, grem še v Jeruzalem in Betlehem. Bilo je to po zimi l. 1860. Meseca svečana naslednjega leta je bil že v Trstu – vesel, da je prinesel domov zdravo kožo.

II. Vožnja v zaboju.

Predno potujemo z novim junakom po Egiptu in sveti deželi, treba , da ga še jedenkrat spremljamo potujočega od doma v Aleksandrijo.

Kdor je bil jedenkrat v Egiptu ali sveti deželi, ne pozabi ju nikdar. Kdor je pil Nilovo vodo, želi jo piti tudi drugič. Naš Kristijan pa ni imel samo te želje, ampak hkrati nemirno kri, ki ga je gonila po svetu in mu ni dala obstanka doma. Vrh tega se je bil naučil fotografije, ki se je bila takrat že razvil do dobra. In – rajši je hotel biti fotograf in hoditi po svetu, kakor biti v domovini učitelj. Kajpada: za kar imaš veselje, to te stori srečnega.

Naš bivši misijonar si ni bil še dobro ogledal domačih hribov in planjav, ko ga začne mikati in vabiti, da bi šel drugič na jutrovo in tam za dalje časa ostal in poskusil srečo. Denarja je dobil polagoma, kolikor je bilo potreba za vožnjo, toda – druga zapreka je bila: bil je v vojaških letih – in niso mu hoteli dati za potovanje potrebnega potnega lista.

Kristijan misli in misli, kako bi se vendar-le dalo priti v Egipet, in tu mu pride na um nekaj, česar bi se ne bil lotil vsakdo. Šine mu namreč v glavo, da bi se dal prepeljati čez morje v zaboju; tako bi imel vožnjo po ceni in ušel bi oblasti. Kot bivši misijonski pomočnik je bival za nekaj časa v ljubljanskem frančiškanskem samostanu. Imel je znanca v bližnji prodajalnici; s tem se zmeni, da mu odda precéj velik zaboj, kakoršen se mu je namreč zdel potreben za jednega človeka. Kmalu je bil zaboj v oni sobici frančiškanskega samostana, kjer izpostavljajo mrliče. Dobil je za to dovoljenje predstojnikovo, seveda ne brez zvijače. (Čitatelj naj ne misli, da stavimo junaka za vzgled krščanskih čednostij in da želimo, naj ga drugi posnemajo. Naš Kristijan je imel muhe in slabosti; popisujemo ga, kakoršen je bil, ne, kakoršen bi bil moral biti.) Marsikomu se je sicer zdelo čudno, kaj hoče mladi človek z zabojem, toda Kristijan se je znal izrezati, češ, potrebujem ga za fotografijo, da si napravim temnico. Od mizarja je dobil orodje za delo, napravil notranji prostor tako velik, kakor je potreben za sedečega človeka, zlasti ne širšega, kakor je bil njegov hrbet. Ob strani si je naredil močne obode za držaje, da bi se ob nje prijemal, prevrtal več malih luknjic, da bi lahko sopel, in sploh vse je pripravil, da bi mogel v zaboju preživeti nekaj dnij. In ker je bil Kristijan veren človek, prilepil je na desno steno celó podobo sv. Jožefa in se priporočil njegovemu varstvu. Kajpada pomislil ni, da se je slabo priporočal sv.Jožefu s svojim ravnanjem, t.j. da je hotel ubežati svoji domovinski dolžnosti, zlasti pa, da je šel v táko nevarnost.

Kristijan je bil odločen in hotel zvršiti, kar je bil sklenil. Zaboj spravi na kolodvor, razodene svoji materi načrt in se od nje poslovi, nakupi si tudi živeža, namreč suhih hrušk in brinovca, in hajdi po noči v Trst z zabojem vred!

Ko zagleda drugo jutro morje in se spomni, kakšno vožnjo si je namenil, pretrese ga strah. „Pojutranjem bodeš sam plaval po tej velikanski vodi – pa kako? Ali ni to predrzno? Ali je mogoče?“ - Vlak obstoji v Trstu, Kristijan skoči iz voza in se napoti v znano mu gostilno, kjer si najame svojo sobo in kamor ukaže prinesti zaboj s kolodvora. Sedaj je bilo treba iti na pravo delo: sebe je bilo treba spraviti v zaboj, zaboj na ladijo, oboje pa v Aleksandrijo. Najprej treba torej iti k odpravniku, ki prevzema blago in spravlja na ladije. Ta je bil prijazen Kranjec. Kmalu se domenita, da prevzame pojutranjem odpravnik neki zaboj, ki pride jutri iz Ljubljane, in ga spravi na ladijo; „v njem je obleka in orodje za nekega mizarja, Kristijanovega sorodnika v Aleksandriji. Nanj se naj napravi naslov. On sam, Kristijan, mora pa takoj odpotovati na Reko in zato ne more več odpraviti zaboja“. Odpravnik še vpraša, koliko tehta zaboj, in naš junak pové, da tehta 136 funtov, toliko, kolikor je tehtal tedaj on sam. Tako je bila stvar urejena, in plačati je bilo treba samo 7 gld. 56 kr.

Drugi dan je imel Kristijan še čas, da je hodil po Trstu in si ogledal tudi ladijo, ki ga bode vozila na jutrovo. Imenovala se je Neptun in bila narejena na kolesa. Obhodil je vse prostore, posebno natančno pa si je ogledal kraj, kamor devajo zaboje. Ko je videl, kako mečejo blago sem in tje, ko je dihal neprijetni duh, poprijel ga je zopet strah, da je potem ves zbegan taval po ulicah. Da bi se osrčil, gré v gostilno, postreže si z močno črnino in okusnim mesom, in takoj se mu je vrnil navadni pogum. Tudi cerkve ni pozabil, ampak šel je k svetemu Antonu molit za srečno potovanje. Dal si je za pot prirediti tudi pečenega mesa in kar mu je bilo še všeč, da bi lože prebil prostovoljni zapor v zaboju. Toliko bolj se je bilo treba dobro preskrbeti, ker se ne more nihče zanašati, da ne bode na morju nikake zamude.

Prišla je usodna noč pred odhodom. Da Kristijan ni spal, pač ni treba praviti. Dal je strežaju potrebna naročila, pripravljal poslednje stvari, priredil pismo za ta slučaj, ko bi med potoma umrl, in izkušal pomiriti hudo razburjenost. Ko je bilo polnoči in je po gostilni že vse mirovalo, odpre vrata in se polagoma zmota v zaboj; pokrov zabojev se je dobro zapiral in odpiral od znotraj. Ko je pritrdil in zaprl pokrov ter poskušal, kako bode v novem stanovanju, postane mu kmalu tako vroče in zaduhlo, da ga oblije obilen pot in ga groza izžene iz strašnega prostora. Najrajši bi bil ubežal in popustil zaboj, naj se zgodi ž njim karkoli. Leže na posteljo; strah ga navdaja na jedni strani, na drugi pa želja, da bi vendar-le prišel v Egipet. In ta želja premaga naposled strah. Kristijan skoči s postelje in zakliče: „Naprej! Naj pride, kar hoče!“ Ura je bila že pol sedmih zjutraj. Naš junak odpre pokrov, spravi vse svoje stvari, katere si je bil nakupil, v zaboj, vzame tudi precèj vode , sede sam vanj, zapre močno pokrov, ovije si dobro glavo, da bi ga udarci hudo ne boleli, zveže se potem dobro z vrvjo in priveže k ročajem, potem pa pričakuje v tem stanju, da prideta nosača po zaboj.

Ni bilo pol ure, že zasliši Kristijan govorjenje po stopnicah. Bila sta nosača ali fakina, ki sta vprašala, kje je zaboj. Ko jima ga pokažejo, prideta blizu, jeden se vsede nanj in oba se začneta pogovarjati prav brezskrbno, kakor bi se jima kar nič ne mudilo. Kristijan pa se je tedaj kuhal v soparu in potu, pa težko pričakoval, kaj bode. Ni bilo treba čakati dolgo: nosača dvigneta zaboj, potisneta do stopnic, potem pa valita po stopnicah navzdol. Grozno je bilo jetniku v tem stanju: sedaj je bila glava spodaj, sedaj je ležal vznak, sedaj je bil z glavo naprej, na to je bil zopet glava dnu - -; tako je šlo, dokler ni bil zaboj na vozičku pred vrati. Pajer trdi še dandanes, da ne more povedati, kaj je takrat prestal. Seveda ni bil vajen takega kolobarjenja po stopnicah, zato mu je delo tako hudo.

Prva muka je bila prestana, ko položita zaboj na voziček in ga peljeta po „Corsu“ (veliki ulici) proti ladijestaji. Kristijan je videl nekoliko skozi male luknjice in poznal, kod ga vozita. Mislil si je: „O, vi Tržačani ne veste, kakšen zaboj se vozi mimo vas!“ Postreščka prepeljeta zaboj najprej na agencijo k odpravniku, ki je bil prevzel posel, da ga odda na ladijo. Tu je bilo treba tehtati zaboj, da potem pride na ladijo. Pa glej spaka! Zaboj je tehtal 40 funtov več, kakor je bil povedal naš mož. Povedal je bil namreč samo svojo težo, pozabil pa, da ima tudi zaboj težo. Kaj pa sedaj? Odpravnik je bil v zadregi, ker se ni vjemala teža, financar pa je zahteval, naj se zaboj odpre. Kristijan je čul to govorjenje in ugibanje, pa se silno prestrašil, češ, kaj bode, če zaboj res odpró in v njem najdejo beguna. Urno sklene, da si pomore s silo. Odveže od sebe vrv, s katero je bil močno privezan, prime v roko kratko pa težko palico, katero je bil vzel s seboj, in sklene planiti z vso silo ven, s palico mahniti na desno in levo, ko bi ga kdo hotel zgrabiti, in tako uiti. A ni bilo potrebno. Odpravnik ni pustil, da bi se odprl zaboj, ampak rekel je, da bode razloček v plačilu za 40 funtov poravnal prejemnik v Aleksandriji. Skliceval se je na to, da ga je oddajalec prosil, naj zaboj gotovo odda, kar je tudi obljubil. Kristijan je zahvaljeval v srcu poštenega in zvestega odpravnika, pa se tudi odda- hnil, zakaj zopet je minula huda nevarnost. Čutil je še, da so nekaj pisali na zaboj, potem pa velí odpravnik, naj fakina hitita, ker samo za jedno uro je še časa; ura je sedaj osem, a ob 9.uri že odide parnik. Moža vzdigneta zaboj in ga vržeta na voz, da so se jetniku pretresle vse kosti. Fakina sta klela po laško zaradi take naglice pa vlekla voz proti Molu San Carlo. Tam porineta zaboj raz voz, potem pa ga valita po mostu na ladijo. Jetnik se je prekucaval sem in tje, kakor poprej po stopnicah. Tu se oglasi prvi mornar ter se začne hudovati, zakaj sta pripeljala to blago tako pozno, ko skoro že odhaja ladija, in bilo je zopet dovolj prepira. Ko se ustavi zaboj, denejo okoli njega vrv, na to pa pade nanj težka veriga, s katero dvigajo blago kvišku, da ga potem spuščajo v nižavo, v notranje prostore ladije. Sedaj se potrese zaboj, močni stroj ga dvigne kvišku, kakor bi maček zgrabil malo miško, mornar zavpije, veriga zarožlja in se odvije, zaboj pa trešči v skladišče na druge zaboje. Naš jetnik je imel neznosne trenutke. Vrtelo se mu je v glavi, in ko je padel zaboj na tla, pretresel se je tako, da bi bil skoro zavpil od bolečine. Tu ga prevzame omotica, da se ni zavedel dalje časa. Vzbudi ga še le zvonec, ki je proti večeru klical k južini. Sedaj je bilo po ladiji mirneje; le kolesa so ropotala, morska voda je lahno pluskala ob ladijo, ki je urno drčala proti Egiptu.

Ni težko misliti si, v kakšnih prijetnostih je bil naš popotnik. V malem prostoru se mu je zrak hitro izpridil, zlasti, ker v globočini ladije že tako ni dobrega zraka, pač pa dosti smradá; Vroče mu je prihajalo, soparica je pritiskala na glavo in mu gonila hud pot na čelo. Skoro bi se bil kesal, če bi ne bil mislil, da je vendar prestal najnevarnejšo pot, na kateri bi mu bilo najlože vse izpodletelo.

Zaboj je bil prirejen tako, da bi se bil dal pokrov odpreti od znotraj, ko bi ga kaj ne zaviralo od zunaj. Kristijan je upal, da bode lahko odpiral svoje bivališče in si tako lajšal vožnjo. A upanje ga je goljufalo, Ko je poteklo nekaj ur, odkar se je bil zavedel, začuti vedno hujše bolečine v kolenih. Noge je imel sključene, zato je kri zastajala v njih in mu delala neizrekljive bolečine. Tu misli, kako bi si pomagal iz tega silno sitnega stanja. Poskuša privzdigniti pokrov, toda ni ga mogel, nepremagljiva moč ga je zadrževala. Mornarji so bili namreč potisnili zaboj k drugim zabojem prav tesno pod krov ali magacinsko streho, zato se naš junak ni mogel ganiti iz zapora. Da bi bolje spoznal, kako je, prižge svečico; tako si malo posveti in tudi pogleda, koliko je ura. A kmalu jo ugasne, zakaj našel ni nič ugodnega, zrak je bil pa že dosti slab tudi brez luči. Ura je bila sedem zvečer.

Tako je bil Kristijan zares v žalostnem stanju, katero je jedino zato prenašal rajši, ker si je bil sam kriv. Prvo noč je prebil bolj v nekaki otrplosti in omedlevici, kakor v spanju. Bolj se je zavedel drugo jutro, ko so jeli mornarji sem in tje hoditi in čediti vse prostore. Oglasila se je lakot, in Kristijanu ni bilo težko pomagati si, ker je imel s seboj dovolj živeža. Toda kmalu se je oglasila druga nadloga, nič manj huda kakor zapor, morska bolezen. Pisatelj teh vrstic je opisal to bolezen na drugem kraju; reče lahko, da ima popotnik prav dovolj, ako ga krepko prime. Kristijana je tlačila ves drugi dan in tretji dan dopoldné, dokler se ni ladija ustavila ob otoku Krfu. Upal je, da pride sedaj rešenje. Mornarji so odprli magacin in vzeli to, kar je bilo treba oddati na ta otok. Naš zaboj so sicer nekoliko odrinili drugam, toda jetniku ni še posvetila prostost. Ko je odrinila ladja naprej, poskušal je kmalu, ali bi se dalo odpreti, a ni se dalo. Samo toliko je bil na boljem, da je dobival skozi odprtino nekoliko več zraka, pa da je videl nekoliko svetlobe skozi okence.

Še dva dni in dve noči je mučila Kristijana nenavadna ječa. Ladija je prišla že blizu Aleksandrije in mornarji se pripravijo, da oddadó prtljago odhajajočim potnikom. Odpró Ma-gacin; prestavijo nekaj zabojev in med temi je bil tudi Kristijanov zaboj; postavijo ga po sreči na prost kraj. Bilo je ob 8. uri zjutraj, čas zajutrka, ko ni nilo nobenega človeka v shrambi. „Hajdi iz te nesrečne zaprtije!“ zakliče si Kristijan, odpre pokrov, privzdigne – in po mnogih dnevih mu zasije svetloba, pluča pa dobé zraka, v kakoršnem more živeti človek. A – kaj je to! Ko hoče stopiti na noge, ne more. Kolena so kakor uklenjena, noge mu odpovedó. Malone omahne in pade na tla, ko se hoče prestopiti. No, kadar je sila velika, dobi se moč sama ob sebi. Tudi Kristijan se posili na noge, poravna si obleko, umije se, zapre zaboj in se polagoma povspne kvišku po železni lestvici do zgornjega magacina, kjer je bila lažja in rahlejša prtljaga. Tu se mu ni bilo več bati, zakaj ko bi ga našli, lahko bi se izgovoril s tem, da je imel opraviti pri prtljagi. Zares se je znal urno izgovoriti dvema mornarjema, ki sta ga čudeč se gledala, češ, zakaj je oblečen tako čudno, in vprašala, ali ne želi morda prtljage. – Ko pa pride vrh krova in ga obsije svetloba, bliščalo se mu je, da skoro ni mogel vstrpeti. Počasi se priplazi do bližnje klopi, sede in sope z globokim dihanjem vase čisti zrak. Sedaj se je zavedel popolnoma, da je rešen. Da bi se pokrepčal, poprosi kuharja, naj mu prinese malo juhe. Ta se začudi, ko zagleda grozno prepalega Kristijana. „Ej, morska bolezen zdela človeka, dragi moj; jaz pa nisem vajen morja.“ Juha mu je dobro teknila in polagoma so se mu vračale moči. Ko prebije tu jedno uro, naroči si krepko kosilo in pa še črnega vina. To je bilo zdravilo, ki je pomagalo v kratkem času. Ko zagledajo po kakih dveh urah svetilnik aleksandrijski, bil je naš Pajer popolnoma dober in si želel, da bi bil čim najpreje na suhem. Arabci so hiteli z malimi čolni proti veliki ladiji, da bi odpeljali potnike, in kmalu se je pogodil tudi Pajer z jednim izmed njih, skočil v čoln in bil v četrt uri na suhi zemlji. Nevarna vožnja v zaboju je bila srečno končana.

Prva skrb je bila, da dobi z ladije zaboj. Zato se popelje urno h gospodu Žveglju in ga poprosi, naj vzame s konzulskim služabnikom zaboj, da ne bi ga odprli na carinskem uradu. Konzuli imajo namreč pravico, da jim zabojev in zavojev ne odpirajo. Pajer se ni bal brez vzroka, da bi ne bilo dobro zanj, ko bi odprli zaboj vpričo njega. Gospod Žvegelj mu je storil uslugo, vzel zaboj, a ni molčal o tem, kar se je bilo dogodilo. Še tisti dan so vedeli po mestu, da se je nekdo pripeljal v zaboju; vse se je temu čudilo, in Pajerja so hodili gledat kakor največji čudež. Bil je junak, o katerem se je povsod govorilo in pisalo. Zaboj je bil razstavljen tri dni, in ljudje so kar vreli skupaj, da so si ga ogledali. Zahtevali so sicer na brodarskem uradu, naj doplača voznino, a naposled so mu izpregledali tudi to plačilo. Pajer zatrjuje, da bi se ne vozil drugič na ta način, ko bi mu dali za to tudi celo Aleksandrijo.

III. Mohamedansko vseučilišče v džamiji „El-azhar“.

Pustiva, dragi čitatelj, za nekaj časa Kristijana, naj se odpočije po hudi vožnji in naužije obilne slave: pojdiva zopet v Kajiro, da si ogledava jedno izmed prvih znamenitostij tega mesta, slavno mohamedansko vseučilišče in pa džamijo „El-azhar“. Predno sem bil v Kajiri, slišal in čital semo o tej „visoki šoli“ mnogo; zato me je jako vleklo, da si jo ogledam čim najpreje.

Gospod p. Geyer me je prijazno spremil najprej do avstrijskega podkonzula gosp. Sch., katerega sem prosil, naj mi poskrbi dovoljenja za vstop v džamije. Gosp. Sch. naju je sprejel prav prijazno in prav mnogo povedal o kajirskih razmerah. Naš konzulat v Kajiri ima večji pomen, kakor po drugih mestih, ker namestuje – rekel bi – poslanca pri egiptovski samostojni vladi. Zato je umevno, da se je tudi gosp. Sch. zavedal te svoje imenitnosti. Dovoljenje, tiskano arabsko in francosko, dobil sem še tisti dan, torej ni bilo zadržka. Preč. Apostolski vikar in škof, msgr. Sogaro, gosp. P. Geyer in jaz z nekim Kajircem in mohamedancem smo sedli na voz, pa obiskali džamijo El-azhar in še neko drugo, v kateri so plesali derviši. O tej bodem govoril pozneje. Bila je ta družba v mnogem oziru zame ugodna in zato sem ji še danes za prijaznost prav srčno hvaležen.

Džamija ali molitvenica El-azhar se ne vidi z ulice ali s kakega trga, ker je obzidana z raznimi poslopji; samo munare ali stolpi štrlé kvišku. Zato tudi ne vem dobro, (vsaj iz svoje izkušnje ne), kako je zidana. Le notranjščino sem si lahko ogledal dokaj natanko. Njeno ime pomeni „cvetočo“ (zahara-cvesti), torej oznanja že to njeno velikost in slavo. Vanjo vstopiš od raznih stranij; naša družba si je izbrala najnavadnejši vhod, iz katerega smo prišli v veliko vežo. Že tu je bilo živo; starejše suhe arabske postave so se gibale ponosno med mladeniči. Težko bi bil dognal, kakšen opravek ima ta, kakšen posel oni. Za naše oko je posebno mično gledati jutrovske može v dolgih oblekah, hodeče po koncu in zavestno, kakor bi bili kralji, poleg njih pa živahne mladeniče in dečke. Tukaj v veži vidiš, kako obdeluje brivec mlado glavo, dokler ni čisto gola po postavi „prerokovi“. Iz te veže se razširjajo prostori na razne strani, da ne veš, kam bi se obrnil in kam šel najpreje. Nas je sprejel Arabec srednje starosti, pogledal vstopnico, potem pa nas vodil do glavnega dela med vsemi poslopji, do velike džamije same. Po vseh prostorih so skupine učencev in učiteljev, a v glavni molitvenici ali učilnici (oboje je resnično) jih je največ.

Osrednji prostor, prava notranjščina džamije, je res velik, bodisi po dolgosti ali širokosti ali visokosti. Dolge vrste stebrov delé stavbo v več ladij, kakor v naših večjih cerkvah, toda med seboj niso jednake, zato ni celota nič kaj lepa. Vendar ne pozabim nikdar prizora, ki se je kazal našim očem. V tej zares veliki dvorani sem gledal mnoge skupine ali gruče učencev sedečih na tleh. Največ je bilo takih gruč, kjer so sedeli mlajši učenci okrog učitelja ali, kakor pravijo tam, šeha. Sedeli so vsi po jutrovski šegi na prekrižanih nogah in zrli v šeha ali pa v svojo knjigo. Ta se je držal jako modro in resnobno, govoril učencem in jih izpraševal, pa imel v rokah nekako paličico ali pa nič. V jedni skupini jih je bilo morda kakih dvanajst ali manj, več pa mislim da ne. Tudi manjše družbe vidiš; dva ali tri brez učitelja; ti se učijo skoro gotovo sami za-se. Prav mnogo jih je pa čisto samih, ob nekem stebru, ali v kotu, ali na planem sedečih s knjigo v roki. Ti se skoro gotovo učé na pamet tega, kar jim je prej razlagal šeh. Knjig si nisem mogel ogledati bliže; zdele so se mi kakor zvezki ali pa zavoji daljših listov.

Naši dijaki bi se čudili, ko bi gledali, kako se večinoma tam učé na pamet. Ko držé v rokah knjigo in pri tem bolj ali manj glasno izrekajo svoje učenje, gibljejo se h krati s hrbtom in glavo sem pa tje od desne na levo, od leve na desno. Zibljejo se neprestano, vedno jednako, včasih pač tudi naprej in nazaj in sicer dosti močno, da bi se nam ne posrečilo dolgo gibati se po tem načinu. Premišljal sem poprej in poznej, zakaj neki tako ravnajo. Nisem pa našel drugega vzroka, kakor ta, da se s takim gibanjem lože učé na pamet. In resnica je, da telesno gibanje nekoliko pomaga pri učenju na pamet.

Česa pa se učé na tem vseučilišču? Kolikor sem mogel pozvedeti, učé se korana, to je svete mohamedanske knjige, učé se razlage koranove in v obče mohamedanske postave. Šeh sicer razlaga, vendar še bolj izprašuje. Seveda so razne stopinje učenosti pri raznih učiteljih, od navadnega nauka v čitanju in pisanju, do prave „vednosti“ in modrosti.

Mladeniči so tukaj razne starosti, vsi pa imajo jeden namen, da se dobro naučé moslimske vere in njenih zakonov. Videl sem živahne mladiče, pa tudi zrelejše moške. Kar se tiče pazljivosti in pridnosti, zdeli so se mi, da bi bili lahko vzgled našim dijakom. Nobena stvar jih ni motila pri učenju. Ko smo šli mimo, niso se zmenili večinoma za našo družbo. Tolika resnobnost jim je odsevala z obraza, kakoršna je pač spodobna za čitanje sv. knjige.

Gosp. P. Geyer se jako zanima za mohamedanske verske razmere in jih tudi umeva. Porabil je jako rad to priliko, da je nekatere mladeniče izpraševal o njih domovini in razmerah. In tu sem videl, da so mladeniči iz vseh delov mohamedanskega sveta. Jeden je bil iz daljnih južnih krajev, od južne egiptovske meje, drug je bil iz Feza na Maročanskem, tretji iz Sirije itd. Zlasti me je jeden zanimal, mladenič srednje postave, iz Feza doma, pa jako vabljivega lica. Jako ga je mikalo, kar ga je izpraševal naš pater, z bistrimi očmi ga je gledal in bil mi je tako všeč, da bi mu bil kar rekel: Pojdi z menoj, jaz te povedem v boljše šole, kakor so te tukaj! Še sedaj mi je mladenič pred očmi kakor ljub spomin z jutrovskega potovanja. Toda kolikor glav, toliko mislij. Ko sva se potem menila s patrom o obeh mladeničih in sem jaz pohvalil ljubeznivost onega Fežana, povedal mi je, da mu prav ta ni bil všeč. „Ali niste videli, kako je srpo in ognjevito gledal? Ali niste zapazili, kako je vse njegovo gibanje kazalo versko napetost, moslimski fanatizem in sovraštvo do nas?“ Molčal sem. Izkusil sem tudi tukaj, kakor že večkrat, ali da jaz vsako stvar premilo in predobro sodim, ali pa da drugi preostro. Kdo vé, kaj je pravo.

Dasi je tukaj učilnica, vendar je tudi molitvenica ali džamija. Na vzhodni strani so narejene štiri dolbine, proti katerim se obrača oni, ki moli. Štiri so pa narejene zato, ker so med mohamedanci štiri vrste ali ločinke. Tako zastopa ta molitvenica vse mohamedanstvo. Pa tudi po starosti je ta džamija častitljiva, zakaj 900 let že stoji in skoro toliko časa je tukaj tudi prvo mohamedansko vseučilišče. Zato je pa ta naprava tudi velevažna med mohamedani, rekel bi, da je tukaj središče njih verskega življenja. V obče trdé, da je tukaj ognjišče mohamedanske zagrizenosti in neutešljivega sovraštva do krščanske vere. Od tukaj je že mnogokrat švignila iskra verske razvnetosti med mohamedane, da so bruhnili svoje sovraštvo na kristijane. Učencem, ki hodijo iz vseh krajev lesèm, vcepijo šehi versko vnemo v srce in to raznašajo potem mladeniči na razne strani mohamedanskega sveta.

Vendar ne morem si kaj, da bi tudi o tej veliki mohamedanski napravi ne sodil nekoliko mileje in trezneje, kakor sodijo navadno. Ali je tukaj res vse tako zagrizeno ali fanatično, kakor pravijo, ne morem nì tajiti, nì trditi; kar sem videl jaz, ni se mi zdelo tako razvneto. Vsekako je ugodno to, da je to vseučilišče v svetovnem mestu Kajiri, kjer se stikajo vsi narodi in vse vere, zato pa tudi ne more mohamedanstvo biti tako napeto, kakor je drugodi, kjer ni drugovercev. Egipet je v verskem oziru sploh mnogo prostejši, kakor so druge jutrovske dežele. Dalje trdé, da je to vseučilišče morda največje na svetu, češ, tu je nad 10.000 učencev, čital sem celó, da ji je 12.000. Dasi jih nisem štel, zdi se mi vendar to število mnogo preveliko. Statistike ne ljubijo jutrovci: če vprašaš o tem in onem številu, povedó ti velikanske številke, da se kar z roko potiplje laž ali pretiravanje. Tako je pač tudi tukaj. – Naposled ni treba čitatelju pregroznih mislij, kako visoka učenost se neki podaje tukaj. Tukaj se uči najprej koran, ker drugega ne potrebuje mohamedan. Kdor misli na to, ne more občudovati te šole, pač pa jo pomiluje.

Kakor iz drugih tamošnjih naprav in navad, tako se prepriča potnik tudi v tem zavodu, da je mohamedanu prva, najvažnejša in skoro jedina stvar njegova vera. Zanjo živi, zanjo se uči, zanjo deluje, zanjo umira. Naša zapadna novodobna omika se ponaša s tem, da se je ločila od vere; brez števila jih je med kristijani, ki sovražijo svojo krščansko vero: a na jutrovem je ta stvar med mohamedani vse drugačna. Prva in največja mohamedanska šola je – verska šola v najožjem pomenu. In prav v tem je še dandanes moč islamova. Vsakdo vé in priznava, da je islam škodljivo in pogubno verstvo. Toda jedna moč je v njem in sicer ta, da so njegovi verniki zanj vneti. Med mohamedani jih najdeš mnogo, ki ne izpolnjujejo zapovedij svoje vere, a jako malo jih najdeš, ki ne bi bili ponosni na to, da so moslimi in ki bi zaradi tega ne zaničevali drugovercev. Prav potrebno je, da kristijani dobro premišljamo o tej stvari. Da, da, bodimo pravični proti mohamedanom in pohvalimo (seveda samo to), kar imajo lepega in dobrega, ali se pa celó od njih učimo!

Take misli so me navdajale, ko sem ogledoval to učilnico. Dostavljam še, da je med dijaki nekam taka uredba, kakoršna je bila nekdaj na evropskih visokih šolah. Razdeljeni so po národnostih ali pokrajinah. Vsak oddelek ima svoj odločeni prostor, svoj „rivák“ (t.j. veža, šotor, oddelek poslopja); v vsakem oddelku je poseben nadzornik (nazir). V svojih dvoranah imajo spravljena učila, zvezke, knjige in pisalno orodje. Dijaki se vadijo ne samo v učenju, ampak tudi v verskih opravilih. – kako je z drugimi navadami, žal, nisem zvedel.

Ko je sv. Gregorij, veliki rimski papež, videl v Rimu lepe Angle iz Sakse, ganilo ga je to v srce. Obžaloval je, da tako lep narod še ne pozna krščanske vere. Zato je poslal na Angleško Avguština s spremljevalci, da so Anglom ali Angležem oznanjali krščansko vero. Mislim pač, da vsakega dobrega kristijana obide jednaka misel, ko opazuje lepo mladino v teh prostorih, ki se muči s koranom: zakaj se ne učé krščanske vere in onih ved, ki blažijo srce pa razsvetljujejo pamet! Da, kadar se to zgodi, potem bode „El-azhar“ res cvetoča.

IV. Jeruzalemski romar.

Vsak kristijan, kateremu še živi vera v srcu, ozira se v postnem, posebno še v velikonočnem času tako rad na svete kraje. Oljska gora, Kalvarija, pot, po kateri je nesel Zveličar križ – stopajo nam pred duševne oči; vsakdo si ustvari o njih nekako podobo. Prav je torej, da se tudi midva, dragi čitatelj, ozreva na one kraje. Pa nama je prav lahko; treba samo, da greva za svojim dobrim znancem Kristijanom, ker tudi on je bil v Jeruzalemu dolgo in pa večkrat. Za sedaj torej naju ne zanima Aleksandrija, marveč le to povem, da si je napravil Kristijan lepo obleko po arabski šegi in bil tako prav zal dečko, da bi se ga ne sramoval niti pravi Arabec. Takega nam kaže tudi naša slika tukaj-le. Povedal sem to le zaradi tega, da sem ga mogel dostojno predstaviti čitateljem.

Bilo je ondaj, ko je bil naš Kristijan prvikrat v Egiptu in se vračal domov zaradi bolezni, po zimi l. 1860. Predno se je napotil domov, mislil si je, naj grem še v sveto deželo, ker sem tako blizu. A avstrijsko ladijo bi bil moral čakati dolgo, zato sklene voziti se z rusko ladijo, ki je bila pripravljena, da odrine kmalu. Kupi si torej vozni list od Aleksandrije do Jafe in plača zničano ceno 10 frankov ali pet gld. Vreme je bilo pa grozno slabo, ker je bilo po zimi, meseca grudna. Veliki valovi so se zaganjali ob ladijo in jo premetavali kakor orehovo lupino. Na ladiji so potniki vsi vprek stokali ali bljuvali, zlasti ženske so hudo trpele zaradi morske bolezni. Vožnja je trajala 36 ur. Ko se približajo Jafi, spoznajo mornarji kmalu, da ne morejo popotnikov précej izkrcati, ker je bilo morje preveč viharno. A ladija vendar ni mogla naprej, ker je imela veliko blaga za Jafo. Polagoma se valovi nekoliko poležejo in od Jafe sèm priveslajo arabski čolnarji urno in spretno, kakor bi se igrali z razjarjenim morjem. To vam je čudno ljudstvo, ki ne pozna strahú, ne vé, kaj je vljudnost, ampak jedino le, kaj je zaslužek in dobiček. Dasi je premetavalo morje čolne ob veliki ladiji, da je pokalo, silili so na ladijo, plezali in se gnetli po lestvici ali stopnicah, da bi skoro stlačili drug drugega. Ko so prišli na krov k potnikom, niso jih dosti vprašali, ali hočejo iti, ali ne, ampak kar pograbili so njih prtljago, tirali jo v čoln in tako tudi potnike spravili vanje. No, res ne gre skoro drugače, zakaj mnogi potniki bi se bali iti v čoln, ko bi jih skoro s silo ne potisnili čolnarji. Pa to bi še bilo, da bi le tako tesno ne natlačili čolnov! Do poslednjega prostorčka nasadé popotnike po čolnih, da sami že skoro težko veslajo. Čoln se pogreza v vodo, da molí rob le nekoliko nad morsko površino. Kdor hoče vedeti, kaj je nevarno, naj se vozi ob hudem vremenu v Jafo! Poleg te težave ima popotnik neizrekljive sitnosti s čolnarji. Kristijan je moral obljubiti voznine deset pijastrov, to je malone jeden goldinar. Ko so bili s čolnom že nekoliko od ladije, naženó čolnarji potnike, da morajo dati še veliko več, ker je vreme slabo in morje nevarno; če ne, ne prepeljejo čolna na suho. Seveda obljubi ali dá vsakdo ne vem koliko rajši, kakor da bi ga tukaj stiskal divjak in trpinčil v smrtnem strahu. No, Kristijan je prestal tudi to pot srečno in se kmalu prav slastno okrepčal v prijaznem frančiškanskem samostanu v Jafi.

Ko si je nekoliko ogledal Jafo, mahnil jo je urno proti Jeruzalemu. Najame si konja in plača zanj 20 frankov. Izprva je pot med vrtovi jako prijetna, potem pa čim dalje pustejša. Štiri ure od Jafe je mestece Ramla s frančiškanskim samostanom. Tu ostane Kristijan čez noč in odjaše drugo jutro naprej. Primerilo se mu ni nič posebnega, in tako je bil popoldne že v Jeruzalemu. Ko je videl prvič sveto mesto, bilo mu je tako milo v srcu, da se je zjokal kakor mal otrok. Stopil je s konja, poljubil tla, začel moliti, potem pa šel peš proti mestnemu vhodu. - Pisatelj teh vrstic misli, da mu je tukaj ugodna prilika za nekaj besedij o samem sebi. Povedati namreč želi, kako mu je bilo na turškem poštnem vozu, v katerem se je vozil prvič po tej cesti od Jafe do Jeruzalema.

Na vozu, dokaj podobnem našim nekdanjim poštnim vozovom, smo sedeli prav različni ljudje: arabski ali turški voznik, neki „slepi“ potnik, ki se je vozil „povrh“, turški uradnik in pa jaz. Zaradi dveh stvarij mi je in mi bo ta vožnja vedno v spominu: zaradi mraza, ki sem ga užil in zaradi nekoliko strahú, ki sem ga prebil. Če bi bil pa bolj pameten, ne bilo bi niti jednega, niti drugega. V kovčegu sem vozil s seboj prav gorko ogrinjalko in s to bi se bil obvaroval mraza; v pameti pa bi bil lahko mislil, ali si domišljal, da mi je pošta v varstvu mojega sopotnika, turškega uradnika; čemu bi se torej bal! Toda, saj vemo, pamet nam pride mnogokrat prepozno. – Vozil sem se že večkrat po zimi, tudi ob burji, toda še nikdar me ni tako zeblo, kakor me je na poti od Ramle proti Jeruzalemu. Z judovskih gorá je bril prav mrzel veter, prava burja, hkrati je gonila v voz tako gost dež, da mi je silil tudi skozi dokaj debelo suknjo. Če si pa moker in na vetru, občutiš mraz dvakrat huje. Bila je noč; vozil sem se od pete ure zvečer, do osme ali devete ure zjutraj, zato je bilo tem pusteje. ,,Oh, Jeruzalem“, rekel sem si, „huda pot vodi do tebe!“ Čitatelj naj si torej nikar ne misli te dežele vedno tople in zelene. Če brije meseca sušca tako ledena sapa, kaj pa še le meseca grudna!

A česa sem se bal? Kdor pomisli, da sem mnogo čital in slišal o pobojih na cesti iz Jafe v Jeruzalem., da sem bil sam Evropec med nepoznanci, in da vest takih ljudij ni preveč na- tančna, umeva, da sem si delal za silo načrt, kako bi branil svoje življenje v skrajnem slučaju. Morda je bilo to tudi vzrok _ četudi nisem izmed robatih ali zarobljenih ljudij -, da sem bil proti gospodu turškemu uradniku jako postrežljiv in v vseh rečeh mu izkazoval čast v toliki meri, da mi je ponudil smodke in ne vem še kaj, kar je na Turškem jako velika vljudnost in odlika.

V Ramli in pri dveh khanih smo postali toliko, da so nekoliko pozobali naši trije konji. Tam namreč uprezajo le po tri konje vštric. Kako čudno se mi je zdelo v Ramli! V temi in grdem vremenu sem taval sem in tje, dokler nisem s težavo našel frančiškanskega samostana. A tu me sprejmó prijazno in postrežljivo kakor domačina. Kako dobro dene ptujcu gostoljubnost v takih krajih, vé le tisti, ki je to izkusil. Umevam pa popolnoma, zakaj je naš Odrešenik tako veliko ceno določil gostoljubnosti, rekoč: ,,Ptujec sem bil, in ste me sprejeli.“ Koliko dobrih del storé ti preprosti, a tako prijazni in postrežljivi frančiškani, kadar sprejemajo ptujca za ptujcem, romarja za romarjem, brez razločka vere, narodnosti in stanú ! Kako dobro delo je torej, pomagati tem posrednjirn ,,čuvajem Božjega groba!“

Po slabi noči je zasvetilo naposled lepo jutro. Voz je obstal v oni dolini, kjer se je bojeval David z Goljatorn in ki se dandanes imenuje Vadi-Hanina. Jako prijazno je tukaj; drevje raste, potok šumi ob zimskem času po strugi. Ugajalo mi je tukaj, spominjal sem se domačih krajev. Tudi gostilna je bila taka, kakor so pri nas. Kaj da se dobi za okrepčalo, nisem vprašal, ker sem hotel ta dan še maševati v Jeruzalemu.

Vedno više in više smo šli proti svetemu mestu. Jeruzalem, nekdanja judovska stolica, sedi res kakor kraljica na visokem sedežu, na gorovju. Stari narodi so radi zidali mesta na takih trdnih krajih. Dandanes bi ne gradil nihče mesta tukaj. Zato je Jeruzalem tukaj na višavi vekovit pomnik največjih in najvažnejših dogodb, kar se jih je dogodilo v človeštvu. Jeruzalem živi – zaradi Kristusa. To izprevidi lahko vsakdo, ki le nekoliko misli. Judom je Jeruzalem spomin božje kazni, mohamedanom je spomin velikega preroka Isa (Jezusa): torej je prav Izveličar, ustanovitelj naše svete vere, ona podlaga, na kateri stoji Jeruzalem. Jeruzalem - grob Kristusov, zibelka krščanstva, pozdravljam te, bivši romar in še vedno romar v mislih in željah!

Od zapada sèm se gre v mesto skozi Jafska vrata. Pot vodi mimo gradú kralja Davida. Tu greš najprej po dosti široki ulici, potem kakih 300 korakov navzdol, zasučeš se na levo in greš zopet 300 korakov, še malo navzdol, pa si pred znamenito in najsvetejšo cerkvijo na svetu - Božjega groba. Pa čujmo, da nam pové Kristijan sam, kako se mu je godilo tukaj:

,,Ura je odbila štiri popoldne, ko sem stopil v cerkev Božjega groba. Bila je prav tedaj navadna procesija, katero imajo frančiškani vsak dan ob tem času. Glasno sem zajokal, ko sem zaslišal nebeško petje, katero so spremljale orgle. Skoro nisem si upal iti proti kapeli Božjega groba. Prosil sem Izveličarja odpuščanja grehov in hvalil Boga za srečo, da sem na tako svetem mestu. Ker so cerkev kmalu zaprli, šel sem v frančiškanski samostan ,,Sv. Odrešenika“ , da bi me vzeli za nekaj časa v romarsko hišo. Želel sem ostati nekaj časa v Jeruzalemu, da bi si ogledal mesto in okolico, pa tudi molil na svetih krajih. Takrat še niso imeli Avstrijci svoje romarske hiše, kakor jo imajo dandanes; vsi katoliški božjepotniki so se zbirali le v frančiškanski „novi hiši“ (casa nuova), kakor se imenuje. Brez obotavljanja in brez plačila so me sprejeli in dovolili, da smem tukaj ostati jeden mesec. Dobival sem ves čas dobro hrano in dobro postrežbo, imel dobro posteljo in lepo stanovanje. Porabil sem čas za to, da sem obhodil svetišče za svetiščem, pa opravil tudi pobožna opravila, kakoršna se spodobijo romarju na svetih krajih. Sveto obhajilo sem prejel na Božjem grobu.“ Tako naš Kristijan.

O Jeruzalem in Božji grob! Nepozabna sta vsakomur, kdor je dospel do vaju ali celó živel nekaj časa v vajini sredi, v vajini bližni. Še vedno se mi dvigajo pred očmi temni mestni zidovi; mnogi vitki stolpi mohamedanskih džamij rastó izmed kamenitih, nepokritih poslopij; tam na nekdanji Móriji, na mestu Salomonovega templja sedí mogočna Omarjeva džamija, na nasprotni - zapadni - strani se črni streha nad kupolo cerkve Božjega groba; stolpi blizu tam pričajo, da so tu krščanske cerkve. Če stopim le nekoliko v višavo, takoj te zagledam, ljubomila Oljska gora! Solnce vshaja tam nad teboj in obseva vrhove gorá; zvonjenje, otožno in nenavadno mi prihaja na ušesa, vmes pa poslušam glas muecinov, ki kliče z visoke munare moslime k molitvi. O Jeruzalem, ti si le jeden! – Koraki me vêdejo po ozkih ulicah v temačno svetišče. Verniki vseh krščanskih izpovedanj se zbirajo tukaj, duhovniki zažigajo kadila, lučic gorí brez števila, kapél je premnogo - ob vsakem koraku vidiš, da se tukaj druži vse krščanstvo. Pa sili te čudno hrepenenje, da vstopiš v mali prostorček male kapele, res v grob. Smrt in življenje, preteklost in sedanjost in prihodnjost, čas in večnost se tukaj zlivajo v tvoje srce, da vse nekako okušaš in se zdiš svojemu Bogu tako blizu, kakor še nikoli. Božji grob je samo jeden. Zato ne greš jeruzalemskemu romarju nikdar iz spomina. Rekel bi, kadar je romarju blizu smrtna ura, tudi tedaj in zlasti tedaj mu nad vse mil spomin onih ur, ki jih je preživel poleg Izveličarjevega groba.

Petje v cerkvi Božjega groba so hvalili že mnogi, a prehvalili ga niso. Petje ima moč, da se mu ne moreš ustavljati, in tam, na svetih mestih, ima moč, da te zatopi v neizrekljivo mila čustva. Marsikateri potnik pripoveduje, kako je jokal, ko je slišal to petje, jaz rečem samo: Čudno bi bilo, ko bi dobro vzgojen in čuteč katoličan ne jokal ob taki priliki. Tudi če se samo spominjam tega, kar sem tam doživel, premaguje me jok in objema nepopisna miloba. Ne sramujem se tega. - Toda povrnimo se h Kristijanu!

Ker se je mudil dalj časa v Jeruzalemu, šel je danes sem, jutri tje, kamor ga je vodila sreča ali pa druščina. Nekega dné gre črez Oljsko goro v Betanijo, ki je uro hoda od Jeruzalema proti jutru, da bi obiskal Lazarjev grob. Sreča je nanesla, da se je sešel s šehom ali starejšinom tega kraja. Kristijan tedaj še ni znal arabsko toliko, da bi bil mogel govoriti gladko. Tu pa si pomoreta kmalu s tem, da je Kristijan govoril slovensko, šeh pa srbsko. Naučil se je srbščine po Bosni in Srbiji, kjer je kupčeval. Mnogi domačini namreč, zlasti Betlehemčani, gredó po svetu in se naučé v Evropi več jezikov, za katere imajo prav poseben dar. Šeh je bil Slovenca prav vesel, povabil ga je v svojo hišico, postregel s kavo in turško pipo. Pripovedoval je, da je bil tudi on v Avstriji in pohvalil posebno vljudno vedenje Avstrijcev do ptujcev.

Betanija je jako ljubezniv kraj. Tako ljubo sloni na južno - vshodni strani Oljske gore, tam, kjer se polagoma znižuje, kakor bi pozdravljala potnika, gredočega iz Jerihe proti Jeruzalemu. Hiše so borne, a imajo še precèj čedno lice; kamenita tla se ti zdé kakor spominek iz staro- davnosti, in maloštevilna drevesa te vabijo v senco. Jutranje in poldnevno solnce razveseljuje Betanjca. Tu bi se kmalu privadil, da bi bilo le več vode. Naš Odrešenik je hodil todi mimo iz Jeruzalema in v Jeruzalem, pa rad se je pomudil v Lazarjevi hiši na betanjskih brdih.

Naš Kristijan se je mudil tudi dokaj dolgo. Bilo mu je prijetno v šehovi družbi in pozabil je, da je po zimi dan kratek; tudi ni vedel, da zapró v Jeruzalemu mestna vrata, ko zaide solnce. Ko pride do vrat sv. Štefana ali - kakor se imenujejo po domače - bab sitti Miriam, bila so zaprta. Kristijan ni mogel v mesto. Pa tudi ni delal stražnikom nadlege, marveč poiskal si je v dolini Jozafat prostoren judovski grob, kakoršnih je več in kateri imajo podobo male votline po naših kraških dolinah; vanj je zlezel in prenočil brez skrbij. Tako je lahko povsod miren in brez skrbij, kdor ima lahko vest in lahko mošnjico; ni se mu bati Boga, ni se mu bati tatov.

Drugo jutro si je lahko na vse zgodaj ogledal vrt Getsemani, kamor je tako rad hodil naš Izveličar in kjer je še dandanes lep vrtič v lasti katoličanov, namreč oo. frančiškanov. Izprosil si je od vrtnarja tudi nekoliko cvetic v spomin. Tukaj na vrtu je katoličanu neizrekljivo prijetno pri srcu. - Zaveda se, da je na domačih tleh - saj je domač tam, kjer je katoliško -, pa tudi vrtni oskrbnik je tako prijazen, kakor le more biti dobra, preprosta vrtnarska duša. Tu pohajaš po belih stezicah, oziraš se na velike starodavne oljke, ki rastó tam, kjer so nekdaj rastle oljke ob Gospodovem času; veseliš se raznih pisanih in duhtečih cvetic; najbolj pa te mika pogledati Jeruzalem, ki stoji na nasprotni strani doline Jozafat, vrh nekdanjih salomonskih zidin. Gredoč okrog ob vrtnem zidu vidiš postaje križevega pota, in tako tiho, tako mirnega srca, tako zatopljen v Jezusovo delovanje in trpljenje, v njegovo ljubezen in njegove besede opraviš to pobožnost, da ti vliva v srce neizrekljivo sladkost.

Kristijan je šel tudi v cerkev Marijinega groba, ki je v lasti razkolnikov. Katoličanu ni tukaj ljubo; a če se nekoliko premagamo in gledamo bolj z duhom, kakor s telesnimi očmi, pozabimo naposled neprijetno sedanjost, veseli nas samo blaženi spomin svete Device.

Kmalu potem je želel ogledati si hišo, v kateri je obhajal Izveličar zadnjo večerjo in kjer časté mohamedani grob Davidov. Kristijan gre brezskrbno proti poslopju, in ker so bila spodaj vrata odprta, gre kar naprej in pride v malo džamijo. A kar mahoma ga obstopijo kaki štirje imami ali mohamedanski duhovniki, da je izpreletel Kristijana velik strah. V nekatera svetišča ne sme po mislih mohamedancev stopiti brez smrtne kazni noben drugoverec. No, tukaj ni bilo hujšega, kakor da so hoteli imeti bakšiša. Toda naš romar je imel pri sebi samo nekaj pijastrov - nekaj beličev. Kaj so hoteli ž njim storiti drugega kakor pustiti, da je odnesel pete, ali pa k večjemu omahati ga s palico. Zgodilo se mu ni nič žalega, a sklenil je, da ne bode hodil vselej tje, kamor bi ga vodila odprta vrata.

V. V Betlehemu.

Sveti večer ponuja vsakemu vernemu kristijanu najslajšega veselja, četudi je v borni koči na samotni gori. Seveda vse drugače se obhaja sv. večer na onem kraju, kjer je sv. Devica rodila Izveličarja sveta – v Betlehemu. Ker je bil naš Pajer prvič v sveti deželi prav v mesecu grudnu, imel je priliko praznovati sv. večer v Betlehemu.

Pot iz Jeruzalema v Betlehem je prav prijetna in tudi ne dolga. V dveh urah jo lahko prehodiš. Ker je hotel Kristijan biti nekoliko mogočnejši in imenitnejši na dan svojega godú, t.j. božični dan, najel si je osla in plačal zanj deset pijastrov, kar je nekaj manj kakor 1 gld., dobil še nekega ptujca za tovariša in mahnil popoldne v Betlehem. Tovariš je hodil peš in imel veliko nadlogo s čevljem, ki ga je žulil, zato sta hodila le počasi. V grškem samostanu sv. Elije, ki je na lepi višavi prav blizu ceste, nista se oglasila zastonj; dobila sta nekaj pijače in črne kave. Od tod naprej pa jima je bila sreča manj mila. Rosil je dež, temno je bilo močno, in naša potnika nista zavila na pravem kraju s ceste v Betlehem. Šla sta naprej mimo Betle-hema in jo mahala menda proti Heronu. Dobro, da srečata vsaj nekaj Beduvinov; povedó jima, da sta celo uro od Betlehema naprej in jima torej treba kar vrniti se. Ker nista znala sama poti, naprosita z besedami in znamenji domačine, naj jima kdo pokaže pot in ju spremi do Betlehema. Za nekoliko bakšiša jima oni res ustrežejo in privêdejo oba do mesteca. Bilo je ob 9. uri.

Betlehemsko mestece ima res prijazno lice. Dasi prihajajo sem vedno romarji, vendar je tu mirno, prijetno. Na sv.večer je pa silno živahno, ker domačinov in ptujcev kar mrgoli po ulicah in hišah. Mnoge luči, lepo petje, jutrovska obleka - to gane pač lahko človeka, ki se zna globoko in živo zamisliti v čase, ko je le-sem prišla sv. družina. Res se je od tedaj do danes premenilo mnogo, a kraj in nekoliko tudi značaj ljudstva - je ostal. Rad verjamem, če tudi nisem izkusil, da je sv. večer v Betlehemu za vernega človeka znamenit dogodek za vse življenje.

Kadar govori človek iz srcá, vredna je govorica zlatá, in zato naj govori Pajer sam, kako se mu je godilo v Betlehemu, če tudi govori nekoliko nenavadno.

„V Betlehemu sem oddal najprej svojega osla nekemu Arabcu in mu naročil, naj ga prižene zjutraj v fračiškanski samostan, potem pa sva s tovarišem korakala naravnost proti samostanu. Ko sem bil pred cerkvijo in samostanom in sem pomislil, da je nocoj sv. večer, da je jutri moj god, da sem daleč od domovine, kjer je polno snega, a tukaj je skoro vse v cvetju, ko sem pogledal svetlobo na vseh straneh in poslušal ganljivo petje betlehemske mladine, prijelo me je, da sem glasno zajokal, ne od žalosti, ampak od veselja, potem pa sem zapel pred samostanom v materinem jeziku božično pesem, kakor sem jo znal:

Nikar ne dremajte, Zvesto poslušajte: Na judovski zemlji Se čudo godi.

Ko tako pevam, pristopi k meni frančiškan, bil je p. Janez, in me vpraša: ‚Dragi popotnik, kaj pomeni to, da pojete tukaj tako glasno in se ob jednem jokate? ' Jaz mu povem vse odkrito, kakor mi je bilo v srcu, tudi, da je jutri moj god in kako me je ganilo, da sem prišel prav ta čas v Betlehem. Frančiškan me objame in naju takoj odvêde v samostan. Tukaj nama lepo postrežejo, potem odkažejo sobo za bivanje z dobro posteljo. Ko so odpeli jutranjice, začela se je o polnoči velika slovesnost. Midva sva bila prav blizu oltarja in videla prav dobro patrijarha Valerga, ki je opravljal službo božjo. Tudi govoril je, in sicer v laškem jeziku, ter razložil pomen Gospodovega rojstva. Med ljudmi sem opazoval resnično pobožnost, četudi je trpela služba božja jako dolgo, kakor je tam navada.

Po svetem opravilu sem šel počivat, a le za jedno uro, ker potem je bila procesija na polje, t. j. na tisto polje pod Betlehemom na jutranji strani, kjer so se angeli prikazali pastirjem. Betlehemski dečki so nosili oljčne veje v rokah in pevali prelepe pesmi v latinskem jeziku ali koralno. Ta procesija me je živo spominjala tiste srečne noči, v kateri je prišel Izveličar na svet. “ Tako naš Kristijan.

Kdor je videl Betlehem in si ogledal zlasti preprijazno polje, katero imenujejo opisovalci navadno ,,pastirsko polje“, umeva, kar govori Kristijan o svojem ganjenem srcu. Prijazni grički, rodovitna dolina, lepo polje - vse to se druži v betlehemskí okolici, in lahko se imenuje še dandanes - hiša kruha, kakor je tudi hiša kraljevska.

Spomini betlehemski se mi ne bodo izbrisali. Saj sem se pa tudi trudil vtisniti si njegovo zunanjo obliko v dušo, kakor bi jo hotel zarezati v jeklo. Najlepši kraj se mi je zdel pod samostanom in katoliško cerkvijo na južnem robu doline, od koder se lahko pregleda vse mestece. Tu-le sem stal na vse zgodaj v jasnem jutru, sedel na skalo, podprl si glavo, gledal in mislil! Tam v daljavi nad Mrtvim morjem je priplulo rdeče solnce izza gorâ in oblilo bele hiše z nepopisnim žarom, kmalu pa je izginila rdečina in bela svetloba se je bliščala tako mično in milo, da sem gledal in se nisem nagledal. Kakor bel, venec obkrožuje mestece dolino, ta se pa niža in niža in naposled prehaja v ravno polje.

Tudi na tem polju sem pohajal v prijaznem jutru, ogledaval si njegovo rast, srečaval betlehemske okoličane, ki so lepi ljudje, zagorelega lica, gibčne postave. Ko sem se pozneje vozil nazaj v Jeruzalem, ni mi mogel neki nemški slikar prehvaliti Betlehemčanov in Betlehemčank; a videl sem ga tudi poprej dolgo, dolgo časa mirno stoječega na trgu in opazujočega memogredoče ljudi, domačine in ptujce.

Mal košček zemlje, majhen prostorček v Betlehemu ima dandanes pomen in veljavo, kakoršne nimajo obširne pokrajine: votlina, v kateri se je rodil naš Izveličar. Opisal sem jo drugod in tukaj je ne morem natančneje. Čitateljem podajem pa sliko te votline, onega dela namreč, v katerem sta glavna oltarja: Gospodovega rojstva in pa sv. treh kraljev. Prvi je grški ali razkolniški, drugi je katoliški.

Človeške stvari so nepopolne in svetno veselje je malokdaj stalno ali čisto. Tudi na tem mestu ne uživa potnik čistega veselja, vsaj goreč katoličan ne, marveč boleti ga mora, da so razkolniki katoličane tako odrinili iz tega svetišča. Vzeli so jim s silo in zvijačo glavni oltar, kjer je po sporočilu prišlo božje dete na svet, sedaj pa delujejo s silo in zvijačo, da bi jih odrinili popolnoma iz tega svetišča. Lahko umevamo, zakaj si prizadevajo razkolniki toliko, da bi si pridobili tukaj kos za kosom, vendar spada to ravnanje med najžalostnejše stvari, kar jih je rodila verska napetost. Varihi tega svetišča, frančiškani, si niso nikdar v svesti, da ne pridere nadnje sovražna sila in konča kateremu celó življenja.

Tak neizrekljivo žalosten slučaj se je prigodil lanskega leta dné 26. vinotoka popoldne. Ko so imeli frančiškani ob štirih navadno procesijo in prišli do svetišča, stal je tukaj kavas ali služabnik rusovske palestinske družbe z dvema gospodoma. Zaradi tega poprosi zakristan, ki je šel pred procesijo, naj se umaknejo. V.svetišču namreč velja tak red, da ne smé biti med svetim opravilom katoliškim noben grk zraven, in med opravilom grškim tudi ne noben katoličan. Gospoda sta se umaknila takoj, toda kavas je kmalu potem zopet prišel in se postavil pred oltar. Ko ga je hotel zakristan odriniti, potegne kavas revolver in hoče zakristana ostreliti. Sproži dvakrat, a ga ne zadene. Zakristan, brat Liberat, mu skoči za hrbet in ga zgrabi nad komolcema, da ni mogel streljati vanj. Nastane hrup in zmešnjava; nekateri redovniki zbežé, drugi hité bratu na pomoč, najprej brat Deodat. Takoj pomeri nanj kavas, a še predno sproži, skoči predenj brat Liberat, da bi rešil brata Deodata. A zadene ga krogla kavasova v trebuh in takoj se zgrudi mrtev na tla. To še ni bilo zločincu dovolj. Kakor besen ustreli na 76 letnega starčka p. Rafaela, ki se je ravno mirno in pobožno priklonil pred oltarjem Gospodo-vega rojstva. Krogla je zadela nesrečneža, ki je imel roke sklenjene na prsih, v levi komolec, strla mu kost na členu, predrla mu nad ledjem v telo in obtičala v hrbtišču. Starček je bil ranjen skoro do smrti, a je pozneje za silo okreval. Zločinec je ustrelil še petič in ranil dva brata, a sedaj se posreči drugim, da mu vzamejo smrtno orožje. Tu pobegne morilec strahopetno, oskrunivši sveto mesto s krvjo mirnih redovnikov.

Razburjenost je bila po Betlehemu grozna. Katoličani bi bili udarili na razkolnike, ko bi jih ne bili pomirili frančiškani. - Žal, da je zločinec Avstrijanec, Dalmatinec, po imenu Jurić. Oblast ga je zgrabila še isto noč in dela v zapor. Rusovski konzul ga je hotel rešiti, a ni mogel. Kaznovala ga bo pravica. Toda lahko rečemo, da izvira ta zločin iz hujskanja in sovraštva proti kato1ičanom, katerim hočejo razkolniki pobrati poslednjo trohico pravice. Vidi se tudi tukaj, da, se razkolniki odlikujejo v nestrpnosti in sovražnosti do katoličanov, zakaj to so vcepili gotovo Juriću v glavo v toliki meri, da so ga pripravili do zločinstva.

Zdi se mi, da se bode v Betlehemu morda v kratkem spremenilo še mnogo. V takih razmerah ni obstanka ali bo šlo katoličanom na bolje ali na slabše. Upajmo, da pojde na bolje, kakor se katoličanom tudi drugod obrača na bolje.

O Betlehem, Davidovo mesto, bodi tip sreča mila in varuj te zla nebeški tvoj rojak Jezus!

A ne pozabimo Kristijana Pajerja! Zgodaj zjutraj na sveti dan mu je pripeljal Arabec osla, frančiškani pa so mu napolnili žepe z raznimi dobrotami. To ga pa ni zaviralo, da bi se zopet ne oglasil v grškem samostanu sv. Elije, češ, dobra je pijača, ali kar se dobi za god in zasveti dan.

VI. Ob nazareškíh brdih.

V nobenem jutrovskem kraju se mi ni zdelo tako domače, kakor v Nazaretu. Saj je v Nazaretu večina prebivalcev katoliška, tudi glavna cerkev je v katoliških rokah; potem je v Naza- retu in okrog Nazareta več drugih katoliških svetišč, in naposled so domačini nazareški priljudni, olikani, pošteni, kar se kmalu čuti, ako je ptujec tam nekaj dnij. Zato je Nazaret prav vabljiv.

Seveda sodi vsak, potovalec kraje po svojih razmerah. Tako tudi jaz. Bi1o mi je jako ugodno v Nazaretu in zato se mi je pač tudi précej prikupil.

Nedaleč od svojega velikega samostana in od cerkve Marijinega oznanjenja imajo oo. frančiškani lepo zidano ,,novo hišo“ za romarje. Ta hiša je zidana popolnoma tako, kakor so zidane boljše hiše po jutrovih krajih. Skozi obzidje in prostoren vhod prideš na dvorišče. To je srednje veliko, štirivoglato; na okrog so spodaj razne sobane, zlasti velika in lepa jedilnica, v kateri je prostora za kakih 40-50 oseb, nekaj sob za potnike in shramb. Kuhinje ni tukaj, zakaj kuha se za popotnike v samostanu in donaša sem. Posebno lepo je prvo nadstropje. Tukaj je več sob in sobic s posteljami za ptujce, obširna hodišča in prijazen ,,divan“, to je skupna soba za vse ptujce, kjer se lahko shajajo, pogovarjajo in zabavajo.

Imel sem, bivajoč v tej ljubeznivi hiši, prijazno sobico z oknom proti cerkvi in trgu blizu cerkve. Tu sem lahko opazoval vse gibanje nazareških prebivalcev, njih nošo in navade; pa tudi ptujci so se tod motali v večjih in manjših družbah, tiho in glasno, kakor je nanesla prilika.

Če sem se zjutraj nekoliko zapoznil v sanjah, vzbudilo me je ljubko petje domačih lastavk, ki so žvrgolele prav pred vrati. Prvi dan, ko sem jih zaslišal pred sobo, zdelo se mi je čudno, kdo me tako prijazno drami. Vstanem, odprem vrata in zagledam mirne lastavke, ki so sedele na drogih in vrvéh na hodišču in gostolele svoje pesmice. Prav nič se niso bale. Rekli so mi, da tukaj so lastavice stalno, po zimi in poletu.

Postrežba romarjev je v vseh katoliških samostanskih gostiščih jako skrbna. Nad vse pa mi je bila všeč tukaj, kjer je imela ,,nova hiša“ ob mojem obisku za predstojnika omikanega br. Janeza, Holandca po rodu. Kako se je trudil ta mož kot pravi redovnik za to, da bi osladil romarjem bivanje v Nazaretu, o tem sem pripovedoval že drugodi.

Nazaret leži res na brdih. Nad veliko ezdrelonsko planjavo ali „Merdj-ibn-'Amir“ (kakor jo zovejo domačini) se dviga polagoma nazareško gorovje blizu tako, kakor naše dolenjske gore. Prostira se skoro od karmelskega gorovja do tiberijskega jezera in ni nikjer posebno visoko. Največja višina, ,,Djebel-et-Tur“ ali po naše Tabor, stoji precej na samem, vendar je v tem hribovju, o katerem govorimo. Tam, kjer se vspenja ob bregèh naše mestece više in više, ima to gorovje malo planoto ali dolino, ki se razteza od juga proti severu; dvigne se do hrbta tega gorovja in se spušča na drugi strani naprej proti severu, do Safurije na levi in Kefr-Kane na desni strani. Svet je jako primeren za majhno mesto, kakoršno je Nazaret. Ker je dolina obrnjena proti jugu, mislim, da je po letu tudi jako vroče. Vendar hladi Nazarejce pogostoma veter in jim donaša dobrega zraka. - Po teh brdih hoditi je jako prijetno in katkočasno za onega, ki je vajen hribov. Razgled se ponuja z vsake višine lep: na jug proti Samariji, na sever po Galileji, na zapad do srednjega morja in na vshod na goro Tabor in drugo hribovje.

Nad vse milo pa je potniku, ko hodi po teh brdih zato, ker je tod hodil naš Izveličar. Človek lahko zasadi palico v tla in reče skoro trdno: Tu le-sem je stopil, tu-le je stal naš Gospod! Zlasti čez ono sedlo, ki je naravnost nad Nazaretom, hodil je Gospod gotovo večkrat.

Veličastna cerkev vzbuja spomine na ljubo Mater Božjo. Najlepša dôba v znameniti zgodovini nazareški je bila pač ta, ko je nedolžna Devica, ta najlepši zemski cvet, rastla in cvetla v tem cvetličnem kraju. Nazaret namreč pomenja cvet ali kraj cvetja. Vsi vzori, kar jih imamo pesniki in pisatelji, tu so bili gola istina. Zato je Nazaret res pesniško, ljubeznivo mesto, kjer poživí in pomladí potnikovo srce.

Opravil sem presveto daritev na vseh svetih mestih, kjer mašujejo katoliški duhovniki. Ko so ljudje videli, da bo tu ali tam sveta maša, takoj se jih je zbralo nekoliko. Ljudje imajo živo versko prepričanje, česar navadno ne nahajamo ob velikih božjih potih. In vseskozi se vêdejo dostojno. Da bi le njih revščina ne bila tolika! Ko sem nekoč maševal v svetišču Jožefove delalnice, poleg katere je majhen vrt za zelenjavo, takoj je na vrt smuknila žena, ki je nabrala nekoliko zelenja. Morda mislijo ljudje tudi tukaj, kakor semtertje pri nas: kar je cerkvenega, to je naše.

Lepo je v Nazaretu glavno svetišče: cerkev Marijinega oznanjenja. Potnika obide veličastno čustvo, kakor na Kalvariji ali v Betlehemu. To svetišče je samó katoliško, zato vlada vseskozi lep mir, in povsod se vidi vzgledna snažnost. Na nobenem sv. kraju nisem prebil toliko časa, kolikor tukaj. Če je kje prijetno moliti, prijetno je tukaj.

Bil sem neizrekljivo vesel sedanje lične cerkve, dokler nisem videl nekaj ostankov stare cerkve iz časa križarjev. Zlasti še potem, ko sem videl mogočno stavbo v Safuriji (blizu Nazareta), kolikor se je je še ohranilo, stavbo iz samega lepo obdelanega kamena, ko sem spoznal načrt treh ladij -, bilo mi je hudo v srcu in rekel sem si: Ni taka, kakoršna je bila prejšnja. Da, kdor hoče videti, koliko stori navdušenost za sv. vero, gledati mora cerkve iz srednjega veka.

Za omiko domačinov storé veliko, veliko redovniki. Ogledal sem si celo vrsto razredov, ne vem pa več koliko jih je. Učitelji frančiškani so mi pravili tukaj, kakor drugodi, da so domači dečki jako nadarjeni za učenje; najbolje jim pa gredó računstvo in jeziki, ker te-le najbolj potrebujejo za življenje.

Tudi za deklice je zavod in šola. Oskrbujejo oboje zlasti ,, Gospe nazareške“, kakor se imenujejo. Bil sem tudi v tem zavodu in sodil, da ga francoska vlada podpira prav izdatno. Te gospe so mislile, da imajo v lasti oni prostor, kjer je bila nekdaj cerkev kot spomin, da je bil tukaj vzrejen Gospod (ecclesia nutritionis). Četudi so se redovnice dosti vneto – morda še preveč - potezale za to stvar, vendar niso dognale ničesar. Opazil sem pri njih nekoliko nevoljo nad oo. frančiškani, ki niso hoteli priznavati njihovega svetišča. A očetje ravnajo čisto prav, ker nihče ne sme v tako važni stvari ravnati po svoji volji brez dokazov.

Zanimiva zame in za mojega potnega tovariša je bila hiša usmiljenih bratov nad Nazaretom. Na vshodni strani Nazareta namreč, na prijaznem gričku je majhna hiša, prav vkusno zidana. Tu imajo usmiljeni bratje zdravilnico in lekarno. Ob tedanjem času sta bila tukaj samo dva brata, in jeden izmed njiju je bil tudi širje znani Slovenec - zdravnik br. Eduvard Benedičič. Lep mož vam je bil, v najlepših letih, v dolgi redovni obleki, z gosto črno brado. Ravno je dajal ljudem zdravila, ko ga pozdraviva; kmalu zavijeva v domačo govorico, spoznavša ga kot domačina in Slovenca. – Predno sem odšel, spoznal sem, da tam ni srečen in si želi domov. Žal, da ga je dohitela nesreča, predno se mu je izpolnila želja: obolel je na umu, in poslali so ga zdravit se v Benetke. Kako je sedaj ž njim, ne vem. Pravil je, da so ga že večkrat med potom zgrabili domačini in spravili v smrtno nevarnost. Morda mu je tako nevarno stanje nakopalo dušno bolezen.

Zastran Nazarejk, katerim pojó toliko hvale potovalci, povedal sem v ,,Romarju“ svojo misel. Res, dolžne so Mariji hvalo za to, kar imajo: lepoto duše in obraza, Mariji, ker je po njej prišla vera Izveličarjeva na svet, ki nas blažiin osrečuje po duši in telesu.

Marija - je bila vredna, da je bilo njeno bivališče med cvetlicami v gorah galilejskih; Nazaret je bil srečen, da je gledal desetletja najsvetejše osebe, kar jih je bilo kdaj na zemlji.

VII. Huda pot.

Treba, da se ozremo na Pajerja in povemo dalje, kako se mu je vprvič godilo v sv. deželi.

Vrnivši se iz Betlehema v Jeruzalem – bilo je na sveti dan -, videl je veliko francoskih vojakov. Imeli so tedaj (leta 1860.) dosti posla v Siriji, ker so mohamedani strahovito divjali zoper kristijane. Kakor je znano, bilo je najhuje v Damasku in ob Libanonu, toda tudi drugod je vrelo med moslimi. Pajer ni namerjal še dalje muditi se, zato se je odpravljal na pot. Nakupi si nekoliko spominkov sv. dežele, priskrbi si romarski list, gré izrèč zahvalo oo. Frančiškanom za gostoljubnost in domeni se z nekim Ogrom - tovarišem na poti v Betlehem -, da pojdeta skupaj do Jafe.

Ker ob zimskem času mnogo dežuje po teh krajih, zato je potovanje največkrat težavno in neugodno. Pajer si je torej poiskal konja za ježo, kakoršnih se lahko dobi pri Jafskih vratih (v Jeruzalemu). Dal je lastniku dvajset frankov (10 gld.) na roko od konja in ga izročil tovarišu Ogru, sam pa je hotel pospraviti svoje stvari in nekaj malega še nakupiti. Ko se vrne, da bi odrinila, ni bilo konja več, vzel ga je neki francoski častnik. Ne rotenje, ne prošnja nista nič pomagali, konja ni bilo več. Kaj bi storil? Šine mu v glavo, naj gre peš, kakor njegov tovariš Oger, zlasti ker denarja ni imel preobilo. Stlači prav na tesno svoje dragocenosti v zavoj in se odloči za tako pot. Še jedenkrat ga zvabi želja nazaj v sveto mesto in v cerkev božjega groba, da bi se poslovil od tako milega kraja. Kdo vé, ali pride še katerikrat sem, ali ne! Pred cerkvijo sreča deklico, ki je imela cvetlice. Vpraša jo, ali so na prodaj. Odgovori, da je iz Betanije in da prodaje mleko pa cvetlice. Takoj jih izbere naš Kristijan in dá deklici pijaster. Tako je bila vesela denarja, da mu je poljubila roko.

Vreme se je bilo napravilo neprijazno, dežilo je in mrzel veter je podil nad mestom sive oblake. Naša potnika se še oglasita pri avstrijskem konzulu, ki prebiva ob cesti v Jafo zunaj mesta. Takrat je opravljal to službo grof Kaboga. Močno in odločno jima je odsvetoval, češ, naj nikar ne hodita sama in ob tem času, ,,zakaj ne samo vreme je nevarno, tudi domačini so sedaj jako razburjeni, in ne morem vama biti porok za to, kar se vama utegne pripetiti.“ Toda Pajer se ni dal odvrniti od namena: ,,Kdor ima pogum in zaupanje v božjo pomoč, ničesar se mu ni treba bati.“ Grof je dvomljivo zmajeval z glavo, ko ju je spremil do vrat in gledal za njima, misleč si: ,,Svojeglavnost se vama morda izplača še prav bridko.“ Ona dva pa sta ubrala pot pod noge in korakala po blatu proti zapadu - proti Jafi. Bila je ura 11. dopoldne, dež je pritiskal neprestano. Večkrat sta se ozrla na Jeruzalem in se poslavljala od njegovega temnega zidovja. A kmalu jima je izginilo izpred očij, pa tudi pred seboj nista videla mnogo, ker je bilo obzorje zastrto z meglo.

Ker se je bil Pajer dobro obložil z raznimi stvarmi, čutil je kmalu težo svoje prtljage in videl, da mu pot nikakor ne bo prijetna. A treba je bilo prenašati, kar si .je naložil sam. Okoli jedne ure popoldne dospeta do vasi Kolonija. Ob poti sta bili dve hiši, obe kavarni. Ker sta bila oba premočena, želela sta se malo pogreti in pokrepčati. A dobila sta samo nekoliko črne kave, in nista imela niti klopi, niti stolov, kamor bi sedla. Zato je vskipela Ogru jeza, da je začel razgrajati in je prevrnil celó majhno mizo. Sedaj pa je bil ogenj v strehi. Lastnik se je hudoval in vpil, Oger je kričal, ljudje so jeli vreti skupaj, in kdo vé, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi ne bil znal Pajer poseči vmes. Razložil je domačinom, da Oger ni mislil nič hudega, da je samo slabe volje zaradi slabega vremena in da ima hudo jezo. Dali so se res pomiriti, Pajerja pa hvalili, češ, da je ,,šeker adam“ - sladek mož.

Ko sta se tukaj pomudila precej časa, treba je bilo iti naprej, da dospeta še za dné do mesteca Ramle. Tu sta namerjala prenočiti. Pot je bila slaba, vreme še vedno deževno in kmalu se je zmračilo. Bilo je že prav temno, ko prideta z judovskih gorá na saronsko ravnino.

Nekaj časa rineta naprej, ne vedoč, kam gresta. Po blatu in vodi se jima je udiralo globoko. Kar zakliče Pajer: ,,Dragi moj, zašla sva, preveč sva jo zavila na desno. Kaj pa sedaj?'“ ,,Le naprej, bodi, kar hoče!“ odvrne Oger, kateri se je bil čisto udal v ta jako sitni položaj.

Bodi sreča, bodi nesreča - po dolgem tavanju sta vendar prišla do nekega sela. Prvi so ju pozdravili psi, katerih je po onih krajih povsod jako veliko. Ko ovohajo oba ptujca, zalajajo in zatulijo tako, kakor bi bili volkovi udarili nanje. Kmalu spravijo ljudi po koncu, da pridere iz vasi cela truma oboroženih Beduvinov. Za naša znanca se razplete jako nepovoljen in nevaren položaj, ki bi bil marsikoga pripravil ob pogum. Toda Pajerju ni upadlo srce. Načelnik onih divjakov pristopi in zakriči nad njima:

„Česa iščeta tukaj, pasja sinova?“

,,Psa nisva, pač pa sva kristijana, - nesrečna, ker sva zašla in zgrešila pot.“

Oboroženi Beduvini se niso hoteli pogovarjati ž njima, marveč ju zgrabijo, odvêdejo v selo in potisnejo v zapuščen hlev. Tu v hlevu sta videla, da je bilo bradatih mož nad deset in da se jim torej nikakor ne moreta ustavljati, tem manj, ker sta bila oba do kože premočena in hudo utrujena. V kotu hleva sta videla ob slabi luči skoro popolnoma nagega arabskega starčka, sedečega poleg, osla. Imel je nekake gosli, kakoršne imajo tam; namestu strun imajo napeto konjsko žimo. Igral je silno otožno; Ogru se je zdelo, da je to njuna smrtna pesem, in to je povedal tovarišu. Jeden izmed Beduvinov pa zgrabi Pajerja' in ga trešči na tla rekoč:

,,Čakaj, kristijanski pes, nocoj vama pokažemo, kaj smo mi, pravoverni (moslimi)!“

Kristijan ne reče nič, ampak mirno čaka, kaj pride, Oger pa začné preklinjati, da se drznejo ti malopridneži tako ravnati ž njima, ki nista storila nič hudega. Pajer ga opomni, da je kletev slaba priprava za smrt, naj rajši moli. Sam vzame iz žepa svečo, katero je bil dobil pri procesiji v cerkvi božjega groba, da bi jo prižgal za svojo zadnjo uro. A drug Beduvin udari po njem, da odleti sveča v blato. Potem potegne handžar (krivo sabljo) in ga začne vihteti nad Pajerjevo glavo. Pajer je že mislil, da mu razdivjani človek gotovo odseče glavo, zato obudi kesanje in se udá v voljo božjo. A Oger ni bil s tem zadovoljen. Skoči po koncu in se zakadi v drugega Beduvina, rekoč: ,, Ne, življenja pa ne dam tako po ceni tem vragom! Poprej pobijem turškega psa.“

Tu pa se stvar hipoma zasuče. Bodisi, da so prišli res pravi lopovi nad vás, bodisi, da se je raznesla samo govorica o teh kristijanih: zunaj hleva se začuje močno kričanje: ,, Lopovi, lopovi!“ Ženske, otroci, moški - vse je kričalo vprek. Beduvine v hlevu popade strah in urno planejo ven ter začnó streljati. V tej veliki zmešnjavi ni nihče mislil na oba jetnika; zato skočita po koncu in pobereta svoje stvari in zbežita naravnost iz sela na nasprotno stran, kakor se je slišalo streljanje in vpitje. Kmalu sta bila od strašnega prizorišča toliko daleč, da sta se oddahnila. Toda čakala ju je druga nevarnost.

Kakor je lilo celi dan, tako je deževalo tudi po noči. V hudi temi in v deževju sta hitela kar naprej, da bi bila čim najpreje daleč od teh ljudij. Poti nista iskala in izbirala; zato ni čudno, da sta naposled začutila pod nogami močvirna tla in da se jima je jelo globoko udirati. Vendar se nista kmalu obrnila na drugo stran, češ; polagoma že prebredeva te blatne luže. A ni šlo tako urno; tla so bila hudo premočena od dolgega deževja, morda že itak vlažna. Zato je spoznal Pajer, da ne smeta naprej, ako nečeta popolnoma zabresti v močvirje, iz katerega bi ne mogla več nazaj. A kam bi šla? Naravnost nazaj in pa v temi jima gledé na prestano nevarnost ni kazalo, torej najbolje, da počakata tukaj do dné in potem kreneta, kamorkoli že. Pa tudi v blatu stati skoro do kolen ni igrača, zlasti, ker so noge lezle vedno bolj v tla. Tu šine našemu junaku v glavo, da bi legel na hrbet, češ, tako ostane vsaj na površini in se ne bo pogrezal globlje. Res storita tako in si naredita v blatu pod milim nebom posteljo, kolikor se je dalo. Treba je bilo prenašati dež od zgoraj in mokroto od spodaj, vendar sta bila vesela, da sta vsaj živa. Dobro zanja je bilo to, da ni bilo hudo mrzlo, ker sicer bi s take postelje pač ne bila odnesla zdrave kože.

Zjutraj proti peti uri se je po malem zdanilo; dež je bil ponehal, nebo je bilo svetleje. Popotnika se postavita na noge in spoznata, da je vsekako treba mahniti nazaj proti selu, ako nečeta obtičati v vodi. Hotela sta biti previdnejša, da ju ne bi zapazili Beduvini. Gazila sta četrt ure blato, potem pa prišla na trdnejša tla. Sela sta se ognila toliko, da ju niso slišali in ovohali psi. Da bi pa hodil varneje in tudi tekel, ko bi bilo treba, vrgel je Pajer od sebe vse težke stvari, celo črevlje. Tako sta polagoma - v kakih treh urah - prišla na pravo pot in še vedno s strahom gledala na selo, kdaj bi se prikazal kak Beduvin. Ni bilo nikogar. Šla sta naprej, hodila še dobre štiri ure in ob desetih dospela do frančiškanskega samostana v Ramli. Bila sta premočena, umazana, res - prava beguna.

Samostan je na južni strani ceste in bolj na zapadno stran mesta. Ker je dosti nevarno v teh krajih, obzidana sta samostan in cerkev z močnim zidovjem. Trdna vrata vodijo z male stranske ceste na dvorišče. Pajer pozvoni in kmalu jima pride nekdo odpirat. Prikaže se kodrasta, črna zamorčeva glava. (Še dandanes imajo zamorca za postrežbo.) A urno se zopet skrije in vrata se zapró. Zamorec je seveda mislil, da sta popotnika dva navadna potepuha. Toda v sili se človek ne da tako naglo odgnati; Pajer vleče za vrv in zvoni, kakor bi gorelo. Močno zvonenje privabi nekega samostanskega brata da pride k vratom in pogleda, kaj je neki zunaj. Ko ju tedaj vpraša, česa želita, pove mu Pajer po laško, da se jima je pripetila huda nesreča na poti in da sta le po sreči ušla smrti. Brat se ju sedaj usmili in ju sprejme v gostišče. Tu je bilo treba seveda mokro obleko sleči; dobila sta za silo oblačila in potem sedla, da se okrepčata po mrazu in lakoti. Brat jima je prav dobro postregel in z zanimanjem poslušal zgodbo njiju potovanja. Ko je slišal, kaj so počeli ž njima v onem selu, pové, da so tam pred nedavnim časom ubili tri Nemce in potem njihove glave poslali v samostan. Bili so tedaj mohamedanci, kakor smo že omenili, grozno razsrjeni na kristijane in so počenjali ž njimi največje grozovitosti. Tako sta bila popotnika rešena hude nevarnosti. Kako sta bila hvaležna, da se je izteklo tako srečno, ni nam treba šele praviti.

Ker Pajer ni imel črevljev za na pot, gre v mestece, da bi tam kupil vsaj jutrovske ali arabske opanke. Tu si ogledata s tovarišem tudi hiše in pa okolico. Posebnega nima Ramla nič, niti lepote niti nesnage, vsaj sredi mesta ne. Zunaj mesta pa so ju napadli gobavi, ki ne smejo biti med ljudmi; in so kričali: „Ja havádža, bakšiš, bakšiš, ana muskín“, t. j. o gospod, darú, darú, jaz sem revež. Tako sta imela priliko iznebiti se malega turškega denarja.

Ko sta se tisti dan do dobrega pokrepčala in tudi posušila obleko, odrineta drugi dan, da bi nadaljevala pot do Jafe. Bilo jima je lože pri srcu, vreme je bilo ugodno in tako se kmalu ustavita ob mali kavarni poleg ceste. Tam postrežejo v kavarnah s kavo in tudi s tobakorn. Toda ne dadó smodk, tudi ne take pipe, kakoršno rabijo pri nas, marveč tako imenovani ,,nargilé“. To je posebna priprava, v kateri gré tobakov dim skozi vodo in potem šele po cevi v usta. Vrh velike steklenice namreč je prava pipa, kamor pride nekoliko zmočen tobak in oglje. Iz pipe sega medena cev v steklenico in vodo. Kadilčeva cev pa se začenja v prostoru vrh vode. Če potegneš sapo, gre ob jednem tobakov dim v vodo in iz vode pride v prostor nad vodo in od tukaj ne samo v usta kadilcu, ampak celo v pluča, zakaj pravi arabski kadilec potegne oni dim prav v pluča in od tod puhne dragoceno vonjavo nazaj. Kaj devajo še v tobak vmes in kako se vpijanijo, o tem bomo slišali ob drugi priliki. Našima znancema se je zdelo prav prijetno v takem jutrovskem uživanju. Toda ni trajalo dolgo. Bodisi nalašč ali po nesreči: neki Arabec, ki je stal poleg sedečega Pajerjevega tovariša, zlije nanj svojo črno kavo. Mož hude krvi in ogerskega ponosa se razsrdi nad tem neizrekljivo. Zgrabi stole in jih razmeče sem in tje, vmes prekolne ničvredne Arabce. Dobro, da ga niso razumeli domačini in da je bil gospodar kavarnar arabski kristijan. Huda bi jima predla med razburjenimi ljudmi. Pajer se je bil že naučil, katero mazilo oz dravi vse rane domačinom, namreč bakšiš. To zdravilo je pomagalo tudi tukaj, potolažilo jezo domačinov in jima pridobilo prijazen odhod iz kavarne.

Sedaj sta zopet mirno potovala do Jafe. Popotniki v sveti deželi se najrajši oglašajo v kakem gostišču, kakoršno imajo dandanes v Jafi Francozi, Rusi in sploh katoličani. Katoliški romar in tudi nekatoliški dobi v frančiškanskem samostanu, česar potrebuje: hrane in prenočišča. Tudi Pajer je krenil tje; poznali so ga že od prejšnjega potovanja v Jeruzalem in sprejeli, ker je pokazal romarski list. Ni se mu godilo slabo pod gostoljubno frančiškansko streho. Za drugi dan sta bila namenjena, da odpotujeta s parnikorn proti Aleksandriji. Toda v Jafo ali iz Jafe se ne pride vselej tako, kakor bi si kdo želel. Tudi sedaj je bilo jako viharno, kakor je večinoma po zimi. Prišel je sicer mimo Lloydov (avstrijski) parobrod, ki je vozil proti Aleksandriji, a ustaviti se mu ni kazalo, ker čolni niso mogli zaradi bližnjih pečin iz Jafe do njega. Potnika sta morala ostati še tri dni in čakati drugega parobroda. Ta čas je porabil Pajer za to, da si je ogledal natančneje Jafo in njeno lepo okolico. Ob tej priliki je videl tudi - kakor piše sam o sebi – mohamedanski pogreb. Videl je veliko množico z zastavami. Nesli so mrliča. Na nosilnici je ležalo truplo v odprti rakvi, zavito v platnena zagrinjala. Spredaj so šle jokajoče žene v črnih oblačilih, zadaj pa drugi ljudje, seveda prijatelji in znanci pokojnikovi. Da bi opazoval vse bolje, želel je Pajer pridružiti se pogrebcem, toda bal se je, da bi mu kot kristijanu ne branili ali celó kaj naredili. Zato je hitel na mohamedansko pokopališče, ki je pred mestom, in počakal tamkaj, spoštljivo držeč klobuk v roki. Zdi se pa Arabcem jako velika čast, če se njihovem mrliču ali njim samim odkrije kristijan. Ko stoji naš znanec spoštljivo na tem mestu, zagleda ga varih pokopališča, bil je zamorec, in pristopi, rekoč: ,,Ali ne veš, da ne smeš biti tukaj, ker si nevernik?'“ A Pajer si je znal pomagati v takih zadregah, tudi če je bilo treba z nekoliko lažjo ali zvijačo. ,, Sin prerokov“, odgovori mu, ,,nikar ne misli, da jaz ne spoštujem tvoje vere. Pusti me, da potočim solzo za tega mladeniča, ki ga bodete zagrebli sedaj-le.“ In pustil ga je zamorec, da je stopil prav blizu jame. Vzeli so mrliča iz rakve in na pol sedečega položili v grob. Tudi Pajer je pobral nekoliko peska in ga vrgel, kakor drugi, na mrliča. Celo jokal je, ker ga je ganila žalost pogrebcev, zlasti matere, ki je tukaj pokopala mladeniča, svojega sina. Jokala in tožila je neizmerno: v arabskem jeziku je ihté pripovedovala, kako je bil sin njeno jedino upanje, njena sreča. Sedaj pa ji je vzeto vse. In zajokala je glasno in ni se dala utolažiti. Ko je videl imam, t. j. mohamedanski verski služabnik, da joka tudi Pajer, pristopil je in ga vprašal, zakaj joka, saj je ptujec in drugoverec. Odgovori mu Pajer: ,,Zakaj bi ne jokal, saj smo vsi sad božji." Imamu se je pa to zdelo jako dobro, in pohvalil ga je in mu rekel: ,,Allah versen, enta radžel tajib“ (Bog ti povrni, ti si dober človek). Pogrebci so jeli odhajati, okrog groba pa so sedle jokajoče žene in plakale za pokojnikom. Opevale so njegovo življenje in tugovale zaradi smrti. Pajer se je ločil od pokopališča, ko si je napasel radovednost, šel skozi bazar, kjer si je nakupil nekaj spominkov, in se vrnil v samostan.

Naslednjo noč je prišla ladija mimo Jafe, namenjena v Aleksandrijo. Na vse zgodaj, bilo je ob štirih zjutraj, napravi se naš znanec na pot. Njegov tovariš Oger ga je čakal pred samostanskimi vrati, da bi se prepeljala skupaj na ladijo. Ko se prikažeta zunaj, takoj ju ob-sujejo čolnarji, da bi ju vozili; zgrabijo malo prtljago in jo odnesejo s seboj. Ko pridejo do straže, ki pregleduje blago, hotel je uradnik vse premetati in raztresti, dokler ga ni pomiril vsemogočni bakšiš. A sedaj je bila težava s čolnarji. Morje je bilo hudo in se je zaganjalo ob skalovje, čolnarji so zahtevali obilno plačilo za vožnjo, ki res ni bila prijetno delo. Po dolgem prepiru se pogodé za jeden ,mežidije', t. j. turški denar, vreden za dva naša goldinarja. Oba potnika sedeta v čoln, šest čolnarjev pa prime za vesla, in čoln zdrkne po razburkanih valovih, dvigajoč se v višavo in zopet padajoč v globino, in preplava srečno najnevarnejše mesto med dvema skalama in raznimi škrbinami. Od veselja so zapeli veslarji, ko so bili na prostem in varnem morju in se bližali parniku. Od veselja pa je zapel tudi Pajer, da je zopet srečno prebil hudo nevarnost in da mu ni bilo treba čakati mnogo dnij drugega parnika. Dal je prvemu vodniku čolna, Ali-ju po imenu, še posebno plačilo. Ali je bil tisti čolnar, ki je pozneje v smrtni nevarnosti spremil in vozil našega presvetlega cesarja, ko je obiskal sveto deželo. Dandanes je načelnik Jafske ladijestaje.

Vožnja do Aleksandrije je bila brez nesreče, če tudi težavna in sitna zaradi slabega vremena. Sopotniki so imeli hudo morsko bolezen, Pajer pa je igral s harmoniko, katero mu je dal dalmatinski kapetan, in peval slovenske pesmi.

Pred Aleksandrijo se pripelje v čolnu na ladijo tako imenovani pilot, t. j. vodnik, ki vodi ladijo v ladijestajo mimo nevarnih krajev, kateri so pred mestom. Ko pride ladija blizu brega, obsujejo jo Arabci, da bi prepeljali potnike ali jim odnesli prtljago, kakor so že čitali naši dragi čitatelji.

Iz Aleksandrije se je peljal Pajer kmalu še v Kájiro in tam je dobil tudi domačo jutrovsko obleko, v kateri se je dal vpodobiti 's fotografijo.

VIII. Fotograf.

Cenjeni čitatelj naj se spomni, kako je prišel naš znanec Kristijan Pajer drugič v Egipet, namreč v zaboju. Bila bi lahko taka vožnja zanj smrtna, pa je bila srečna, zakaj v Aleksandriji je bil hitro znana oseba. To pa mu je bilo posebno ugodno. Pajer se je bil namreč - kakor smo že omenili - za silo izučil fotografije, to je tiste umetnosti, s katero se narejajo razne slike samo s svetlobo in z nekaterimi snovmi. S to se je hotel pečati tudi na jutrovem, kjer še ni bila tako znana in udomačena, posebno pa je hotel upodabljati s fotografijo znamenite kraje na jutrovem, v Egiptu in Palestini, in s tem si je mož gotovo pridobil lepih zaslug za poznavanje in opisovanje svete dežele. Bil je on, če ne prvi, vsaj med prvimi fotografi, ki so prinesli v Evropo fotografske slike iz svete dežele. In te slike imajo še dandanes vrednost in veljavo, zakaj fotografi niso delali tako velikih slik, kakor jih je delal že tedaj naš Pajer.

V Aleksandriji si je Pajer najprej naročil z Dunaja vseh potrebnih rečij za fotografijo, najel si primeren prostor za to delo in kmalu začel delati slike. Imel je dovolj zaslužka, ker je bilastvar nova in je marsikdo iz same radovednosti šel v Pajerjevo delavnico.

Toda jeden sam človek ne more opravljati tega dela; vedno je treba pomoči pri orodju in tudi pri izdelovanju. Zato je iskal Pajer tovariša in sicer takega, ki bi imel tudi kaj denarja. Za dobro fotografovanje je treba dragih priprav, dobrega orodja in zanesljivih snovij. Takega tovariša je Pajer naposled našel in sicer nekega Nemca, Friderika Meissnerja, ki je bil izprva pek, potem pa služabnik pri pruskem konzulu v Aleksandriji. Fotografije sicer ni umel, a imel je zanjo veliko veselja in bil človek dobrega srca, četudi protestantovske vere. Delala sta kmalu skupaj, in sreča jima je bila prav mila. Oba sta se trdno oklenila drug drugega pa tudi do cela udala fotografijski umetnosti.

Dasi bi bil naš junak lahko živel v Aleksandriji, vendar ga je gnala nepremagljiva moč naprej v sveto deželo, da bi tam povzemal svete kraje. Poletu 1861. leta odrineta z ladijo iz Aleksandrije. Vozila sta s sabo veliko stvarij dobro spravljenih v zabojih. Prav potovanje je za fotografa jako sitno, ker se tako rado kaj ubije ali potare ali izpridi, da ni več za rabo. In kje naj se dobi namestek? – Vožnja po morju je bila brez nesreče, in v 36 urah je bila ladija že blizu Jafe. Stopita na suho, spravita iz čolnov zaboje in se pokažeta paznemu očesu turškega dacarja. Tu pa ni šlo več tako gladko kakor doslej. Bil je neki Sirec, ki je opazoval prineseno blago in pregledoval prtljago popotnikov. Ko zagleda razne zaboje Pajerjeve in tudi stojalo s tremi nogami za fotografsko povzemanje, rodi se mu takoj misel, da je Pajer kak bogatin ali vsaj inženér, če ne drugega, in da se bo tukaj ujel obilen bakšiš. Pajer se ni hotel dacarja urno iznebiti z denarjem, zakaj preveč ga ni imel, zato je začel Sirec odpirati zaboje in premetavati vso fotografsko ropotijo po njih. Hotel ga je tako omehčati do dobra in mu izsiliti novce. To pa ujezi Pajerja tako, da sklene maščevati se nad sitnim človekom. Med drugimi pripravami je imel Pajer tudi raztopljeno solitarno-kislo srebro ali tako imenovani peklenski kamen, ki počrni kožo ali tudi obleko, če v svetlobi nanjo kane. Dacar najde steklenico, Pajer pa seže po nji, kakor bi jo hotel prijeti. To vzbudi v Sircu sum, da je notri kaj posebnega, zato jo ogleda in naposled zdrobi, da mu tekočina razteče po roki, poškropi obleko in tudi obraz. Bilo je dopoldne prav svetlo, zato začnó hitro vsi madeži rjaveti in črneti. Mož zagleda pisano roko, pobriše s srajco -, a madež je bil še večji. Polasti se ga strah, da začne kričati, a drugi vidijo lise po obrazu in se mu smejejo. Bila je takoj velika gneča okrog naših znancev. Večina je mislila, da je Pajer zastrupil dacarja, drugi, da je čarovnik. Madeži so bili čim dalje temnejši. Sirec se je togotil in ukazal, naj odvedejo Pajerja k prvemu carinskemu uradniku, ki je bil blizu tam.

,,Kaj si naredil mojemu dacarju, da je sedaj tako črn?“

,,Nič, gospod glavar. Sam mi je zdrobil steklenico in mi naredil škodo. Jaz tirjam povračilo.“

,,Kmalu dobiš povračilo! Ali nisi zastrupil tega moža?“

,,Nisem ga zastrupil, saj mu ni nič hudega, samo črn je.“

,,Ali ni to dosti?

,,Ni dosti, še bolj črn bo in prav mu je, zakaj pa hoče videti vsako reč?“

Zares, dacar je bil čim dalje bolj črn. Jezil se je se drgnil, a nič ni pomagalo. Pajer mu je razložil, da to ne gre s kože in se ne da umiti.

,,Malopridni Evropec, spravi mu tega vraga strani, če ne te dam zapreti.“

,,Lahko, a on bo potem še bolj črn. Če pa hočete mene in moje stvari lepo pustiti v miru, tedaj odpravim kmalu črne lise s kože in z obleke.“

Glavar je bil zadovoljen in dacar je bil vesel, da se iznebi čarobnega barvila.

,,Enta ja sajd, taale henne! Pojdi z menoj!“ veli Pajer dacarju, odvêde ga ven, postavi na neki kamen, češ, da mu bo tukaj zopet očedil obraz. Tovariš Meissner je stal blizu in se bal, kaj bo. Mislil je, da bodo oba gnali v konak ali mestno stražo. A Pajer ni poznal strahú.

,,Tukaj stoj“, reče Sircu po arabsko, ,,in glej naravnost v solnce!“

Mirno je stal dacar na skali in težavno gledal v solnce, zakaj bila je huda vročina. Solze so mu tekle, a bal se je obrisati. Sedaj izbere Pajer iz svoje zaloge dve kemijski snovi: cijankali in jod, odrgne mu ž njima obraz in roke, in madeži so kmalu izginili. Naposled mu še veli, naj gre k morju in se dobro opere, da bo popolnoma čist. Morje je bilo blizu; le kakih 5o korakov je bilo treba dacarju stopiti, pa je bil ob vodi. Ko se omoči, zavpije, zakaj morska slana voda ga je spekla na umazanih mestih. Vendar se je pogumno umival in morda klel vmes Pajerja. Naposled je bil čist kakor poprej, in bil jako vesel, da si je opral črno kožo tako po ceni. Obleka je ostala sicer marogasta, toda to mu ni delalo preglavice. Celó glavar finančne straže je bil zadovoljen, da se je izteklo tako gladko.

Pajer je sedaj brez ovire pobral v zaboje svoje stvari, naložil jih na hrbet nosaču in se napotil proti frančiškanskemu samostanu. Tukaj je bilo veliko smeha, ko je menihom razlagal, kako je pobarval dacarja, kar so deloma tudi oni videli od daleč.

Ali je bil oni dacar odslej milejši v pregledovanju potniških torb, tega ne vem; da pa niso njegovi nasledniki na jafskem bregu nič boljši, izkusil sem sam.

Naša fotografa sta želela kmalu priti v Jeruzalem. Zato najame Pajer še tisti dan dva konja za 40 kron in jedno mulo za 15 kron, nakupi nekaj jestvín, zlasti tako vkusnih in cenenih pomaranč, in po četrti uri popoldne odjašeta z vso prtljago mimo lepih, dišečih in bogatih vrtov jafskih. Pot ju je vodila proti Ramli. Nekako uro od Jafe je ob cesti grobni spomenik in ob jednem vodnjak, ki se imenuje 'Ajn Abu Nabut, t. j. vodnjak ali studenec očeta Nabutovega. Tukaj napajajo žejno živino, zato ni čuda, ako se mimoidoč obrne kar sama k vodi, kakor pri nas cestni konji h gostilni. Tako je storila tudi mula, ki je bila dokaj muhasta. Udari ob Meissnerjevega konja, ki je šel pred njo; ta se ustraši in poskoči. Nemec, ki ni znal jahati, zakriči v groznem strahu in pade s konja. Sreča je bila, da se ni pobil. Konj zdirja naprej, dokler ga ne ustavi in ne privêde nazaj neki Arabec, ki si je s tem pridobil tako važno pravico, zahtevati bakšiša. Seveda sta mu ga dala rada iz veselja, da ni bilo večje nesreče. Nemec se je zopet spravil na konja in potem je šlo počasi proti Ramli, kjer sta dospela v frančiškanski samostan še ob mraku.

Dobrosrčni frančiškani so sprejeli oba prijazno, postregli jima gostoljubno, tudi konjema in muli poskrbeli krme in potnikoma pripravili dobri postelji. Predno sta šla počivat, stopita v cerkev, posvečeno svetemu Jožefu Arimatejcu. Pajer si ni mogel kaj, da ne bi bil opazoval, kako je iskreno molil njegov tovariš protestant. Videlo se mu je, da ga je vse ganilo, kar je tukaj doživel. Predno sta zaspala, razkril je Meissner našemu fotografu, kako se mu zdi čudno, da so frančiškani tudi njemu - protestantu - postregli vljudno in obilno. Pajer mu je razložil, da tako storé očetje vsakemu popotnemu kristijanu, ki se lepo vêde. (Judje pa imajo za svoje popotnike drugo hišo, torej jih tukaj ni treba sprejemati.) Da, katoliška cerkev umeva in izpolnjuje pravo strpnost, saj ljubi tudi zmotence, nikakor pa ne zmote same.

Po naročilu je zjutraj ob četrti uri vzbudil naša potnika skrbni zamorec, pripravil jima kave za zajutrek in poskrbel konja, da sta lahko kmalu odpotovala proti Jeruzalemu. Pot je dolga, deset ur se potrebuje za zmerno jahanje. Srečala sta mnogo Beduinov s kamelami, a nihče jima ni storil nič žalega. Prosili so samo duhana, in tega je imel Pajer dovolj s sabo. V vročini ni bila pot prijetna, vendar sta prišla brez nesreče v Jeruzalem okoli druge ure popoldne.

Tu je bila pa zopet težava pri dacarjih. Pajer je imel s seboj še iz Aleksandrije nekaj smodk. Kmalu so jih našli in zahtevali davek od njih. Naš mož se je pa ustavljal, češ da je plačal od njih že dvakrat davek. Nič ni pomagalo.

,,Pusti jih pa za sultana, če nečeš plačati od njih davka“, zapové mu neki dacar.

Sedaj je zgrabila Pajerja jeza. ,,Kaj, ali je sultan tak siromak, da mu je treba mojih smodk? Ne, ne dam jih, in zanje tudi ne plačam. Nate, tako - - !“ zavpije Pajer in zdrobi par škatljic s smodkami v kosce.

To je pa razdražilo dacarje, kakor bi bil dregnil v sršene. Kar trije skočijo kvišku in se zapodé v Pajerja. Ta odskoči v stran in jim odvrne:

,, Ali menite, da sem tat, ker hočete z mano tako ravnati? Počakajte, poiščem si pravice! Jaz že vem, pri kom jo dobim.“

Pajer je imel s seboj razne podobe na steklu, med njimi tudi egiptovskega podkralja Izmael-pašo in turškega sultana Abdul-Aziza samega. Ti podobi izvleče iz kovčega, pokaže dacarjem, in ti so kar ostrmeli. Nihče si ni upal storiti mu kaj žalega, le zmerjali so ga: ,,lbn-el-kelb“, t. j. pasji sin! Nemec se je tresel od strahú, misleč, da ju zapró, a Pajer ga je bodril prav po gorenjsko, naj se ne boji teh pohlepnih Turkov. ,,S svojim blagom storim, kar hočem“, zaklical je še dacarjem, ,,sam sem gospodar“, in potem spravil polagoma razmetane stvari nazaj v kovčeg.

Oddala sta konja, kakor je bilo zmenjeno, potem pa odšla svojo pot v mesto. Treba je bilo najprej poiskati bivališča. V romarsko gostišče nista mogla, ker nista prišla sem kot romarja, zato je Pajer poiskal zasebno stanovanje. Ni bilo težko dobiti sobe: pri nekem Grku blizu ,,križevega pota (via dolorosa)“ se je zmenil za stanovanje, a moral naprej plačati 60 kron. No, gospodar z imenom Dimitrij, je bil dober človek in je dal Pajerju prostora še več, nego ga je potreboval. Tudi jima je napravil južino, zakaj popotnika sta bila že prav lačna.

Pajerja je mikalo najprej v cerkev Božjega groba. Zato reče po južini tovarišu:

,,Ti si prvikrat v Jeruzalemu, pojdiva torej skupaj v cerkev Božjega groba!“ Protestant se ni branil, in kmalu sta bila v častitljivem svetišču. Procesija se je že vršila po cerkvi, petje je donelo, kadilo se je dvigalo kvišku. Nemca je jako ganilo to, kar je videl in slišal, in solze si je brisal, da ga je Pajer takoj opazil. Ko so se naposled oglasile še mogočne orgle, bilo je Nemcu v srcu tako milo, da se je razjokal in ni mogel ničesar reči. Našemu znancu pa je bilo to jako všeč, in v srcu si je mislil: ,,Ti boš kmalu katoličan.“ Ko sta odhajala iz cerkve, govoril je Nemec le malo. Pajer pa mu je razlagal, da ima tako moč naša sv. cerkev s svojimi veličastnimi in pomenljivimi obredi.

Celo Dimitrij je zapazil, da se nekaj nenavadnega godi v srcu Meissnerjevem, zakaj bil je zamišljen. Vpraša ga torej, kaj mu je. A Nemec ni umeval Dimitrija, zato mu je Pajer razložil, kako je bilo tovarišu V Božjem grobu. Kmalu prinese Dimitrij črne kave in nargilê, in potnika si postrežeta. To je pripravilo tudi Nemca v dobro voljo, da je natančneje razložil, kaj ga je tako presunilo v cerkvi.

Tisti dan nista več veliko govorila, ampak kmalu se lotila svojega posla. Treba je bilo pregledati in urediti vse orodje, pripraviti tekočine in narediti načrt, da bi drugi dan takoj zjutraj šla na delo.

Namenita se, da gresta najprej povzet neki dokaj velik, podolgast, štirivoglat in obzidan vodnjak ali lokev, če smemo tako reči, Birket Isr'ain imenovan, kateremu pa po navadi pravijo Bethesda. Ta je na desni strani, če greš iz mesta skozi vrata sv. Štefana, prav ob mestnem zidu. Pajer poprosi najprej ,,čauša“ ali stražnika pri vratih, naj mu prepusti stražnico za temnico. Bakšiš ga je takoj pridobil za to prošnjo. Ko je bilo to urejeno, splazita se z orodjem na mestni zid, da bi ž njega naredila podobo. A po nesreči se je z zidú odkrušil kamen in padel pred vojaka, ki je stražil pod zidom. Ta je bil jezen, prijel za puško in nameril na ptujca, ki je po njegovih mislih počenjal nevarne stvari. S tem se pa ni šaliti, misli si Pajer, zakliče mu prijazno besedo in ga poskuša utolažiti. In da bi bil popolnoma varen, zleze z zidú k stražniku, razloži mu, kakšno oblast ima, kaj namerja, in mu stisne bakšiš v roke. Sedaj je bil mir, Pajer je lahko brez motenja napravil svojo sliko.

Tako se je delo začelo. Drugi dan je šlo že hitreje: naredila sta podobe Zlatih vrat, Oljske gore in vrta Getzemani. Tretji dan sta naletela na zapreko takoj zjutraj, Gredoč proti vratom sv. Štefana ali proti jutrovemu mestnemu izhodu, prideta do onega kraja, kjer sta po sporočilu bivala sv. Joahim in Ana, in kjer je bila rojena presveta Devica. Tu so uprav zidali cerkev in pa samostan za francoske misijonarje, ker je bil sultan podaril ta prostor francoskemu cesarju Napoleonu, ta pa misijonarjem. Vrata so bila odprta, in naša potnika stopita na prostor, kjer so zidali. A hipoma priskoči velik zamorec, zgrabi Nemca zadaj za vrat in ga potrese. Ta pa se je bil že nekoliko navzel poguma, zasuče se in udari zamorca po čeljustih s toliko silo, da je kar zakričal in vpijoč klical stražo na pomoč. A naša junaka je nista čakala, ampak odnesla sta urno pete. Dobro, da ju niso ujeli. A spoznali so ju vendar-le.

Drugi dan dobita od francoskega konzula poziv, naj se prideta zagovarjat zaradi napada na francosko stražo. Naša moža prideta k Francozu in zaslišita obtožbo. Zagovarjala sta se s tem, da nista napadla sama nikogar, pač pa ju je napadel oni stražnik in sicer še od zadaj. Tu se je bilo treba braniti in napad odbiti. No, do cela se le nista mogla opravičiti, zakaj zamorec je bil dobil hud udarec. Zato je razsodil konzul, da morata fotografa plačati zamorcu nekaj odškodnine zaradi prestane bolečine. To sta tudi storila in stvar je bila končana. Izprevidela sta pa tudi, da morata biti zmernejša in pazljivejša, ako hočeta delati še dolgo v Jeruzalemu.

Pri Grku Dimitriju je bilo stanovanje nekoliko drago, zato je želel Pajer dobiti drugo. Zaslužek sicer ni bil slab, fotografovanja je bilo vedno dovolj, ker je bilo v Jeruzalemu veliko ptujcev, fotografa pa razven Pajerja nobenega. Ker se mu je ponujalo dobro in po ceni drugo stanovanje, preselil se je drugam in sicer v koptovski han, t. j. gostilno, kjer se dobiva prenočišče brez postrežbe. Tu je imel Pajer veliko prostora, za deset ljudij ga je bilo. Polagoma je dobil še več tovarišev na stanovanje, ubožnih romarjev, ki so bili veseli bivališča in družbe. Jeden n. pr. je bil krojač in po rodu Oger, mož srednje dôbe; drugi je bil mesar s Saksonskega doma; tretji je bil rojak Gorenjec, Kropar, na jedno oko slep, a jako pogumen in živahen. Ta družba si je delala med seboj vedno zabavo. Vsakdo je pripovedoval svoje dogodke iz življenja. Mesar je med drugim pravil, kako hudo zaušnico je dobil v Odesi na Ruskem, ker je stal nekoč s klobukom na glavi pred podobo carjevo. Saksonec je potoval po Laškem, drugi drugodi; tukaj v hanu so skupaj kuhali ovčje meso, jedli arabski kruh, ki je neslan in tenak, pili kavo in pušili tobak. Pajer je vodil družbo na okrog, kadar je imel čas.

Jako zanimivo je bilo potovanje vse te družbe v grški samostan Mar Saba, ki je v veliki samoti od Jeruzalema proti jutrovi strani. Žal, premalo prostora je, da bi mogel letos opisati to potovanje.