Potovanja in premišljevanja nekega bankovca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Potovanja in premišljevanja nekega bankovca
Janez Mencinger
Spisano: 1. poglavje preskeniral Uroš Taljat Slovenskega glasnika 1860, drugo pa Miran Hladnik iz ZD in postavil na splet, popravila Mojca Pipan.
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_bankovec1.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/bankovca_1.jpg; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/bankovca_2.jpg; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/bankovca_3.jpg; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/bankovca_4.jpg
Slovenski glasnik, 1860, št. 3, in 1861, št. 5 in 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

Imel sem predlanskim bankovec. Poslal sem ga med ljudi, pa čudo, čez dve leti mi zopet priroma v roké. Kako sem bil vesel, da mi je osoda ponujala toliko priložnosti, v kterih vtegnem sprotje spečevati svojih denarcov; vesel sem bil, da mi narava ni dala gerde lastnosti, tiščati v dnu žepnem svojega denarja; in vesel sem bil, da imam bankovce, ker ne brali bi slovenski bravci prihodnjih čertic, ako bi mi in posebno jaz ne imeli bankovcov; in to bi bilo slovenskemu slovstvu ravno toliko v škodo, kakor vsemu svetu, ako bi ne imeli bankovcov.

Imel sem tedaj predlanskim bankovec. Dolgo sem ga varoval v listnici. Bolj ko je silil na beli dan, bolj sem ga tiščal v tamno predalo prazne listnice. Ko so pa z dnevi potekli beli tovarši, in je zadnji bankovec le preveč hiral po dolgem času in zgubi tovaršev, se mi je močno zasmilil, in dovolil sem mu, naj mi palico vzame in roma na ptuje, kakor tisti Jurček v povesti, pa brez upanja, da bi moj Jurček tako kmalo, kakor uni, vernil se proti domu. Težko sem mu dal slovó; pri meni je bil tako rahlo zavit v listnici, ni se prehladil, ni si stergal bele srajčice; zdaj bo pa moral iti skozi toliko umazanih rok; bili, suvali, tergali, mazali ga bodo, in joj groza, celo preklinjali ga bodo in hudiču prepuščali. Ah, ako bi hudič blagovolil sprejeti vse bankovce, ki so mu jih ljudje že pripustili, kupil bi lahko ves svet. Znamenje sem pa dal nezvestemu bankovcu, da ga bo nosil po življenja blatnem potu, ga vedno opominjaje njegovega dobrega varha; in da morebiti žalostnega spomina in skesanega serca kak popoldan zopet k meni nazaj priroma, kakor zgubljeni sin, umazan in stergan. Zapisal sem mu na herbet s černilom in debelimi čerkami pomenljivo besedo: ABRACADABRA.

Ta beseda je čarobna in ima v sebi čudovito neznano moč, kakor neka gadova mast. Kaka ravno je ta moč, pa še ne vem prav dobro, zdi se mi pa, da sem jo poskusil na tem bankovcu.

Zadnji dan neprestopnega leta 1859, ne veliko trenutkov pred prestopom v novo leto prestopno, podá mi postrežljivi kerčmar menjaje star zmazan bankovec. Poberem capo, da bi mu jo nazaj vergel, pa ko se dotaknem bankovške cape, mi prešine čuden čut perste in roko. Bankovec se spogne in zasvetijo se pomenljive čerke ABRACADABRA.

Krotko sem potlačil ranjeni bankovec v listnico, kakor svetinjo ga nesem domu.

Domú pridši ga razvijem pred sebó, in ginjen ogledujem njegove pege in maroge, ki mu jih je ali vino ali solza vtisnila; milujem stergan zakerpan plašč tega bankovca, ki je od mene šel v beli obleki bankovške nedolžnosti, zdaj se pa nazaj pritepe, kakor skesan razbojnik pred vrata samostanske. Ko ga dalj ogledujem, se mi zdijo tudi njegove oči nekako solzne, in bral sem v njih globoko tugo, ktere je kriva ali razujzdanost pretečenega življenja, ali otožnost, ki se je bankovca polastila popotovajočega po tem narobe-svetu, kjer se vidi toliko nerodnosti in hudobije. Bankovčevo čelo ni bilo več jasno in gladko, in v gerbah sem menil brati ostro resnobnost in važne resnice modroslovske, ktere si je bankovec povzel iz mnogih skušinj v človeškem življenju. Lica so upadene in ustnice so jecljale nekako prošnjo, naj dam revnemu, življenja trudnemu skesancu zopet nekdajni mir in pokoj, naj ga zopet oblečem v nedolžno belobo, naj mu nazaj pripeljem tisto srečno mladost, ki jo je užival v gubah moje listnice. Nesrečni bankovec! Ali ne veš, da se leta mladosti nikdar ne vernejo, tudi bankovcu ne? Ali ne slišiš kako resnobno ravno zdaj kladvo bije zadnjo uro leta 1859?

Zopet, čez dve leti zopet se mi je smilil zanemarjeni bankovec, zadnji pogled spanjaželjnih oči sem obračal na bankovčevo lice, in zadnja beseda, ki so jo memrale trudne usta, je bila pomenljiva ABRACADABRA.

Sanjale so se mi potem čudne reči. Ležim v prostorni visoki sobani, ktero razsvetljuje neznana svetloba, dnevu ne podobna. Pred posteljo na mizici leži moja listnica, iz nje pa gleda uni bankovec. Kar zasveti se verh stropa v zlatih čerkah čarobna ABRACADABRA; in v tem hipu se bankovec oživi, izkobaca iz listnice, in kakor zal deček sede na ugašeno svetilnico. Glavo mu je kinčala zidna krona, obleka je bila bela in tanka, kakor iz papirja, in je segala do tal. Rokavi so bili dolgi, da so iz njih komaj gledali beli tanki persti, ki jih je bila sama kost in koža. V obrazu se mu ni vidilo kervi, le spod tanke hale je bliščalo veliko rudeče serce. Bankovec stegne suho roko proti meni, in položi mi jo na čelo, ledena je bila. Mertvaški pot mi je šinil v obraz, pa nisem se mogel ganiti, ker neka moč mi je ude vezala, da sem ležal kakor merlič.

Bankovec pa ustica odpre in tako spregovori:

„Vidil sem, gospod! kako ti je serce bilo ginjeno, ko si me v drugo v mošnjo potlačil; bral sem v tvojih očeh, kako si radoveden, zvediti moje dogodbe. Poslušaj tedaj čudne reči, da ti bodo lasje po koncu stali, in ti bo serce trepetalo. Čuj iz mojih ust nauk prave modrosti, in ohrani ga v sercu za se in za svoje otroke.“

To rekši odtegne bankovec roko od mojega čela, si malo odkašlja in takole nadaljuje:

„Kje sem rojen, ti je morebiti znano. Spočet sem pod rokami jeklorezca in rodila me je terda plošča jeklena. Kakor boginja Minerva sem doraščen in oborožen zagledal beli svet; in precej po porodu sem spoznal sam svoj namen in pomen. Koliko naš rod preseže človeškega, ki se toliko let na mnogih klopéh mora učiti razločka med pametjo in neumnostjo, in važnega uprašanja, čimu je človek na svetu? Preden je toliko zrel, da ne razločuje pameti od nespameti, in reši zastavico o svojem namenu s tem da, pravi: človek živi, da si življenje krati. Pa tudi nobenemu mojih bratov se ne more oponašati, da slabo doveršuje svojo nalogo, med tem, ko jih je med ljudmi malo, ki svoj namen le samo spoznajo; da bi se po njem ravnali, jih je pa silno malo.“

„Bankovci imamo edin poklic, kterega spolnujemo vsi po raznih potih, po vodilih temeljitega modroslovja bankovškega, kterega vi ljudje še niste jeli na tanko posnemati, akoravno se štejete nar modrejše stvari na zemlji. Vi ljudje ste sploh prav ošabnih misel, in pravite celo, da ste nas bankovce znašli, kar noben bankovec ne verjame; marveč je med nami vera raztresena, da so bankovci očetje in varhi sedanjih ljudi. Bankovško modroslovje je kratko, in, da si visoko, vendar vsakemu razumljivo; brez gerdih prepirov in nerazumljivih dokazov, ki so pri ljudeh v navadi, vemo, da smo denar — o da bi vi ljudje vedno vedli, da ste ljudje! — denar smo, in ravno te veljave, ali smo papirnati ali sreberni. To so začeli že tudi pri ljudeh vpeljevati, da človek velja, kar se mu pravi, in se ne gleda veliko več na vago in notrajno vrednost. Kot denar smo vsi bankovci enaki med sebo, le kdor več plača, več velja, kakor tudi pri ljudeh. Imamo pa tudi neko plemenitaštvo stare korenine: to je srebern denar. Sreberniki ne vidijo sicer radi, da smo mi papirnati proletarci toliko čast dosegli, kakor oni, pa kaj nam morejo, ker nas je več. Ker nas tedaj ne morejo v vojski premagati, so se zaperli, kakor kralj Matjaž, v terdne gradove, in ondi, spod železnih sklepov posmehovaje se bankovškemu gospodarjenju, pričakujejo poznih časov, ko jim bo vlada sveta zopet vernjena. Pa tiste čase bo še le kralj Matjaž pripeljal. Vladati svét je bankovški poklic. Ta vera je vsakemu med nami neizbrisljivo vtisnjena v serce, in tudi tisti ljudje na svétu, kterim smo bankovci posebno prijatli, so prepričani resnice naše vere. Tisti ljudje so pa čudni možjé, in mnogo ti bom povedal o njih, o dragi moj!

Ker je naše gospodarstvo tako veliko, in je tudi nas precej, bi ti mislil, da se tudi med nami vnemajo grozovite vojske; pa mi smo modreji kakor ljudje; mi se ne sovražimo, ker se tudi ne ljubimo. Nismo vsi za enega, in tudi ne eden za vse. Vsak je sam zase, pa vsi smo za eno reč; in ravno to, da nas vodi vse ena idea, je vzrok, da med nami ni vojske in celo vlade ne. Akoravno smo vsi večidel v krepko vladanih deželah, vendar živimo med sebó v prosti nevladi, huji kakor nar huji komunisti. Ne ženimo se, ne možimo se, ne delamo zadnjih sporočil, nimamo posebnih stanovanj, in nimamo posebnih ver, kakor vi ljudje. Tako smo v miru med sebó in toliko lože v krempljih deržimo vas premodre ljudi. Hudo vas vladamo, pa ljubite nas, in kri bi prelivali za nas, ako bi kdo hotel vas naše vlade oteti. Zató ravno tudi ne potrebujemo plačanih trum vojaških v vterjevanje našega gospodarstva, saj ste vi ljudje sami radi zastonj naši nar zvesteji branitelji. Da, tako majhini smo, in vendar naša bratovščina, ki ji pravite denar, — vlada vsakega med vami, in vodi že toliko let zgodovine vaše zemlje brez upora“.

Tako je govoril bankovec, in ošabno se je zarežal proti meni. Rudečica sramote in jeze mi je stopila v obraz, serdito sem pogledoval sedeči bankovec in hotel sem uzdigniti težko dlan, da bi trešil bankovško dete z mizice na terde tla; pa zopet se nisem ganiti mogel, in terpel sem, kakor bi me mora tlačila.

Malo je opravil pri bankovcu moj serditi pogled, in nič krotkeje povzame ošabno dete zopet besedo rekoč:

„Posmehovaje sem te večkrat gledal, ko si težkega serca bal se tiste ure, v kteri me boš moral izmed perstov poslati. Kako žalosten si bil tisti večer, ko si sklenil slovó mi dati, in si mi z nekako jezo na herbet napisal tisto čudno kesedo ABRACADABRA. Smejal sem se, in dobro se mi je zdelo, da občutiš mojo oblast čez se, tisto oblast, v kteri te bodo še moji nasledniki imeli, dokler boš travo tlačil. Pil si tisti večer, ko sva se ločila, rujno vino in tiho poslušal mile glase iz domačih gajev. Tudi jaz sem radostno poslušal tiste glase, akoravno moje tanke ušesa niso ugodne takim glasovom, in mi tudi serce ni ustvarjeno posebno ganljivo. Rekel sem, da ste zanimiv narod, drugači kakor priprosti Dunajčani, in mikalo me je popotovati v vašo domovino. Pa zakaj sem tudi prišel v vaše pokrajne, da sem moral spoznati, da pri vas ni raja, in da je tudi pri vas toliko ljudi, ki ne umejo prave modrosti človeške, še manj pa modrosti bankovške“.

„Moram ti povedati, da dobro poznam po lastnem nravu in mnogih skušnjavah modrost človeško sploh, in vsacega človeka posebej. Značaju slehernega človeka se vem tako prilizniti, in se tako prenarediti po njegovi volji, da mi on kmalu, kot pravemu prijatlu serce odkrije z vsemi željami in nameni; ko ga pa tako dobro spoznam, ga vzamem v oblast, in preden se zavé, mu vcepim v serec s čudotvorno močjo stanovitno pokoršino moji volji, in bolj in bolj ga naredim denarskega sužnjega. Podloženec me ljubi, spolnuje vsi pameti vkljub mojo voljo, in, da si je moje gospodarstvo včasi kaj hudo in občutljivo, on še misli, da ni na moji uzdi. Tako ste ljudje vklenjeni v verige denarjeve. Ravnajte se pa tudi po našem izgledu, vi, ki hočete med ljudmi gospodovati. Pa vi ste prevzetni in ne poslušate priprostega bankovca. — Koliko stebrom človeštva bi pa privošil tudi to svojo prednost, da razumem glasno in tiho, bližnjo in daljno govorjenje; da vidim skozi usnjene in železne oklepe; in da vganiti morem celo občutke svojega varha, ali pa njegovega soseda; in to, kar je Filip, kralj macedonski rekel o zlatu, da preleze ozidje terdnih mest, velja ravno tako tudi pri bankovcih. Mi bankovci odpiramo vse zapahe in tudi vse serca. Ah, kako važen bi bil med vami, kdor bi vse to zamogel sam storiti, brez denarja! Pa čudno je, vse prednosti, ki jih ima denar, jih skaže le v človeških rokah. Kak duh vlada med vami, da si ne upate tega, kar z denarjem premorete, storiti z lastnimi bolj blagimi močmi, z moško besedo, s častjo, zvestobo in mnogimi drugimi čednostmi, kterih imena same sem zapazil pri vas.“

Od začetka so mi ljudje nekoliko dopadli. Lepa se mi je zdela nekaka različnost v vašem življenji, razne misli in zapopadki, da poznate in radi konec jezika nosite čednost in poštenje, da razločujete blage in gerde dela, in tudi to mi je dopadlo, da peti znate. Bankovci tega nimamo med sebó, pri nas velja le številka, in umazana in stergana obleka ima ravno to vrednost, kakor lepo lice in bela srajca bankovškega devištva. Žal mi je bilo takrat, da se je moj duh ravno v bankovcu moral vtelesiti. Ali kratka je bila ta žalost. Kmalo sem spoznal, da so čednosti pri vas le lepe besede, in da se tudi vi ravnate po bankovškem izgledu, da ne delate velikega razločka med umazano in nedolžno obleko, da tudi pri vaš številka in cvenk več premore, kakor notrajna vrednost blaga, pa revne duše; in zaničevati vas moram, hinavski ljudje, ki toliko slavite čednost, pa se podjarmljate nevrednemu denarju. Vse stanove sem obhodil med vami, in hočem ti razložiti, kak zarod ste, zalega človeška!

II.[uredi]

Precej sem se spremenil, kar sem pisal prvi del bankovčevega življenja; bankovci so pa ostali, kakršni so bili. Močno me žali, da sem takrat, ves gorak od bankovčevih razodetij, v hudo grajo človeškega rodu mnogo nespodobnih besedi ravno tako zapisal, kakor so prišle bankovcu iz umazanih ust. Marsikaterega bralca, ki ne ljubi graje (zakaj bi takih ne bilo veliko!), je razžalilo tako predrzno govorjenje; marsikdo se je v svoji jezi znosil nad prvim bankovcem, ki mu je prišel med prste; vrgel ga je proč in rajši je nosil v žepu težko pezo bakrenih krajcarjev kakor lahki bankovec; marsikdo pa je, in ravno tega se bojim, tudi name nameril z jezno desnico, da se predrznem med ljudmi trositi grdo opravljanje svojega bližnjega, da sem se podal bolj kakor drugi v bankovško sužnost. Kar je pisano, se ne da več popraviti; poboljšam se pa v prihodnjih črticah. Ta čas, namreč, ko je moje pero počivalo o bankovčevih zadevah, se nisem samo postaral, temveč postal sem tudi previdnejši. Spoznal sem, in to spoznanje je zlata vredno, da je nekdaj tako preklicana laž sedanje dni močno v ceni poskočila in celo vrednost čednosti zadobila, ako se je rabila primerno, od pravih mož in o pravem času. Bral sem v mnogih časnikih in bukvah veliko spisov in dopisov, ki so mi močno dopadli, pa mnogi med njimi so bili — laži. Časniki pa in tisti visoki in nizki možje, ki so pisali ali govorili take laži, vsi se trudijo, kakor tudi sami pravijo, za blagor narodov, za obveljavo pravice, za razširjenje omike in človeškega čutja. Ako se ti visoki in nizki možje lažejo za blagor človeštva, zakaj bi jih jaz, nizki in ponižni možiček, ne posnemal in lagal za očiščevanje človeškega rodu in za pokrivanje njegovih napak. Nisem sicer tako prevzeten, da bi za svoje laži želel tolike imenitnosti, kakršno je dosegla že mnogotera laž višjih mož; to pa prosim, da se v njih spozna dobra volja in lepi namen in da nihče ne misli, da lažem iz hudobe ali iz napuha.

Zapisal bom tedaj, kadar bo mogoče, krotkejšo besedo namesto hudega zabavljanja bankovčevega; izpustil bom, kar je bankovec govoril tako hudo, pritaknil bom tudi hvalo našega rodu iz lastne bisage. Saj znam tudi hvaliti in kdo mi zameri, ako ga pohvalim.

Popisal sem zadnjič rojstvo svojega bankovca in omiko, katero je prinesel iz rojstne hiše. V moji listnici je bil bankovec cel teden; naučil se ni nič v nji, tudi spremenil se ni; nagajati mi je pa začel, da je obudil v meni čudno čutje, katero mi ni dalo miru, dokler nisem slovo dal puntarskemu listu. Nesel sem ga neki večer v krčmo med veselo družbo, ne bankovcev, ampak mladih rojakov, ki so pri vinu in pivu prepevali mile naše pesmi. Veliko mesto je dunajsko, pa tuje neprijazno je; v kaki samoti bi bili tukaj domorodci iz goratih južnih strani, ako bi ne imeli domačega petja, ki nas vendar nekoliko opominja domovine, ki nam krepi domorodni duh, da se tudi na tujem čutimo Slovence in večkrat bolj, kakor smo se v domovini, ko smo sredi njenih dobrot in lepotij skoraj pozabili, čigava je ta krasna zemlja.

Tudi bankovcu se je milo zdelo naše petje, poskakoval je v listnici in moral sem ga kletarju izročiti, ki ima večjo ječo kakor jaz za take poredne stvari; tudi ni tako mehkega srca, da bi jim puščal otroško voljo, vedno romati po svetu. Pa tudi kletarju je ušel moj bankovec, ko je čez malo trenutkov nekemu dijaku zamenjal večji bankovec.

Ta dijak je bil izvoljen, da bankovcu pot pokaže med brate Slovence. Vesela je ta pot bila bankovcu, žalostna dijaku. Prvi nastopi prvo veliko potovanje med ljudi brez skrbi in strahu, obdarovan z vsem, kar potrebuje za izpolnjevanje svojih namenov, dijak pa je prišel na Dunaj iskat višjega pouka v poklicu in stanu, katerega si je izvolil po dolgem premišllevanju, in zdaj se mora domov vrniti, ker se je zmotil nad ljudmi in mu je pot zaprta do višjega uka. Njegovi starši so bili dokaj premožni in upati je smel dijak vsaj nekaj pomoči od doma. Pa pri odhodu je oče rekel: „Ljubi moj sin, ker si stan izvolil, ki ni po moji volji, ne dobiš od mene vinarja več. Čemu bi te zakladal, da bi izredil iz tebe goljufa in oderuha? Žal mi je, da sem te do zdaj zakladal tako zastonj.“ Bratje in sestre so pa dejali: „Več si že hiši pojedel in zapravil, kakor bodo znašale naše dote; ako ti oče še kaj pridajo, nam kratijo doto.“ Dijak pa se ni dal pregovoriti. Z malo denarjem in mnogim upanjem je prisopel v podonavsko mesto. Tu je denar potekel, srečni upi se pa spolniti niso hoteli. Dunaj ni Ljubljana in človek, ki bi se ogledal vrlega dijaka, je na Dunaju bela vrana. Pisal in pisal je dijak domov po denar, odgovora pa ni dobil, ker očetu, ki je že bil voljan nekaj poslati lačnemu sinu, so jele bližnje in daljne tete prigovarjati: naj ljubezen do sina pokaže, da ga nazaj privabi v domovino. Očetovska ljubezen je tedaj bila vzrok, da je moral sin brez denarja, ko ni mogel živeti ob zraku in prahu, slovo dati staremu cesarskemu mestu in visokemu Štefanovemu zvoniku, slovo je dal dijak izvoljenemu nauku, katerega se je kdaj v mirni Ljubljani tolikokrat veselil; slovo je dal zlatim upom in svetlim gradovom, ki jih je bil sezidal: vsej sreči, ki jo je mislil uživati po trudu malo let, je dal slovo za vekomaj. Molče je sedel dijak in solzica mu je igrala v očeh, ko je hlapon zavriskal in ga v burnem teku odpeljal od zibelke modrosti in sreče, h kateri ga več nazaj ne bo pripeljal.

Medtem ko je vozovlak sopel skozi pusto polje okoli Dunajskega Novega mesta in se vil pod zemljo in nad brezni v lepem Semmeringu, ali kakor je nekdo slovenski rekel: po Severniku, ki je večna priča človeške trdne volje in umetnosti, sta bankovec in njegov nositelj premišljevala, kolik vpliv ima denar v omiki sploh, posebno pa v volitvi poklica in v odgoji slehernega človeka. Kdor hoče visoko stopnjo omike doseči, kdor hoče v učenosti sloveti in uživati čast in slavo med ljudmi, katerim je s svojo modrostjo koristil, potrebuje dveh reči: dobre glave in denarja. Ti dve neobhodno potrebni podlagi višje omike nista vselej združeni; mnogokrat mora dobra glava polovico moči tudi za to obračati, da denarja išče, in mož, ki ima denarja na kupe, bi včasi žrtvoval polovico denarja, da bi si glavo zboljšal in v omiki povzdignil, ako bi bilo mogoče. Dobre glave so, kakor premoženje, močno raztresene; tisti del človeškega rodu pa, ki se v velikem trudu živi, ki ne napenja samo telesnih moči, da potrebni živež zasluži, ampak tudi dušne, da premišljuje in skuša, kako bi si z manjšim trudom pridobil večji in stanovitnejši zaslužek, rodi v navadi bolj prebrisane glave kakor tisti del, ki pri obilnem premoženju živi brez skrbi za svojo ohranitev.

Pridni in delavni narodi so veliko bolj prebrisani kakor leni, ki so zadovoljni s tem, kar jim plodna narava deli po majhnem trudu. — Prebrisane glave pa višje omike ne žele edino zavoljo omike, ampak z omiko hočejo doseči tudi višjo veljavo med ljudmi. Mogočnemu vplivu je pa potrebno tudi dostojno premoženje, katero podpira tisto veljavo, ki si jo je človek z omiko pridobil. Ako tedaj bistre glave iz nižjih stanov dosežejo z omiko tudi večje posestvo, je to prav dobro, ker tako razširja se omika, beraštvo in revščina se manjša in zgublja, prevelika posestva se dele, manjša se množijo in v deželo prihaja enakomernost premožnosti in blagostanja; ljudje spoznavajo, da so enaki med seboj, in zvonec nosi med njimi, kdor si ga je zaslužil po dušnih prednostih. Da pa eden zvonec nosi, ukoreninjeno je v naturi človeški; kdor se zave svoje moči, zbudi se v njem tudi želja, zvonec nositi med slabšimi in podvračati jih svoji volji. Srečni ljudje, katerim zapoveduje najpametnejši! Bolje je tedaj, da omiko in z njo veljavo doseči morejo tudi nebogati, kakor pa je bila tista dolga doba zgodovine, v kateri je revnim pot bila zaprta do višjih stopenj, ko je bila vsa omika in mogočnost pri premožnih, ki so se imenovati začeli višje stanove. V dolgem prevzetnem gospodarjenju so se plemenitašili, kot bi bili svetejše krvi; zatirali so enake pravice sorodnih ljudi, silili so jih v sužnost in roboto, vladali so jih s trdo roko, sodili med njimi po svojem pravu in v svoj prid; trdili so celo, da premoženje, katerega je nižji podedoval po starih očakih in katero je tako staro in tako pravično pridobljeno kakor grad plemenitaški, je reveževo samo po milosti tiste peščice plemenitaških gospodov. Tako je včasih bilo v dolgi dobi srednjega veka. Pa popihala je milejša sapa po zemlji, ki je nesla omiko po široki deželi iz trdnih gradov v rastoča mesta in nizke koče sužnjih kmetov; odprla je oči njih bistrim sinom, da so spregledali, da so spoznali resnice kakor svet stare, zdaj na novo zbujene. Medtem ko so plemeniti gospodje v prirojeni prevzetnosti mirno dremali, trdno zaupovaje v moč svojega imena in s silo prisvojenih, pa kot postava zastaranih pravic, so njihovi podložniki prebrisane glave ušli iz kletke. Dospevši k spoznanju pravic občečloveških in enakosti vseh ljudi, stopili so moško pred gospodo, izdrli so palico in meč iz njih rok in nekdanjemu sužnju ni več zaprta pot moči in veljave, ko je dosegel potrebno omiko. Močno se je razširila omika, postali so mnogi gospodje, manj trdo je postalo gospostvo; spoznana enakopravnost vseh ljudi je naredila, da se veljavni možje ne trudijo več samo za lastni prid, temveč z lepimi in dobrimi napravami za blagostanje vseh, za razširjanje omike in lajšanje ubožnosti. V srečnejši dobi živimo, katero nam je pripeljala razširjena omika. Enakost imena in pravic se bo vedno bolj utrdila, kakor bolj se bo videlo, da je omika v lasti vseh ljudi. Nič več se ne bode vrnila doba srednjega veka, ampak nastala bodo drugačna pravila, ki se zdaj začenjajo, in drugačne prenaredbe, kakor smo jih kdaj imeli. Srečna tedaj bistra glava iz preprostih stanov, ki jo more omika povzdigniti čez navadne ljudi med najvišje može, da z blago voljo in dobrimi vedami koristiti more stanovom, ki so ga rodili, in vsemu narodu. Vendar tudi zdaj ne more doseči vsaka bistra glava take sreče in moči. Mož, ki bi bil umel izvrstno vladati celo deželo, je vodil vse dni plug na njivi očetovski; imel je v sebi glavo in pogum vrlega vojskovodja, pa čredo je vodil po planini in moril le divje kozle. Oni je mazal surova znamenja ob cestah in postal bi bil morebiti imeniten slikar, ako bi bil imel potrebnih darov Plutovih, ako bi mu bil v mladosti prijatelj pokazal pravo pot. Pravijo sicer nekateri, da si izvrstna glava sama predere pot do višje vede in umetnosti. Mnogo takih zgledov je v zgodovini, pa morebiti je tudi veliko mož, ki so nepoznani in neslavni umrli v kmečkih rovtah; in postali bi bili svetle zvezde na nebu naroda, ako bi bili mogli videti šolo in bukve. Dospeli so drugi precej daleč na poti do časti, pa obsijala bi jih bila višja slava, ako bi bili znanstvu darovali tudi tiste ure, v katerih so se morali truditi za nizke vsakdanje skrbi. Veliko jih je omagalo po prvem nesrečnem naskoku, veliko jih je pa sreča iz pomanjkanja bankovcev vrgla v drugi stan, za katerega niso imeli poklica in veselja.

Prvo besedo pri omiki si je denar še vedno ohranil. Ako bi bil bolj enakomerno razdeljen in bi blagostanje obsegalo vse stanove, bi poduka nikjer ne bilo pomanjkanja, vsakemu bi bile odprte nižje in višje šole na izbiro; in tudi omika bi se enakomerno širila pri bistrih glavah. Ljudstvo bi postalo drugače umno in prebrisano in močno bi se spremenilo življenje narodov in posameznih ljudi. Kakor bi denar, drugače razdeljen, svet spreobrnil, tako zdaj varuje sedanjost, da se le počasi ločimo od starih naprav in zmerno stopamo do boljšega, da se ogibljemo prenagljenja in prekucij; denar čuje, da omika ne rodi preveč in morebiti tudi strupenih sadov, ki bi okužili mirno življenje. V dobi živimo, v kateri imata prvstvo omika in denar, pa denar ima prednost; strah premožnih, da bi v naglih prenaredbah ne zgubili premoženja in veljave, veže in podpira naše naprave. Ako pa pride čas, v katerem bi omika prednost dosegla pred denarjem, dušna moč pred materialno: takrat bi se hitro živelo, naglo se zidalo in zopet podiralo, dobro bi se vedno z boljšim pobijalo, prekucije bi se vrstile in popolnoma zginilo bi počasno napredovanje. Kakor so vlade od začetka bile oblast telesno močnejšega čez slabše, tako bi vlada omike bila oblast najpametnejšega čez dušno slabše. Da bi pa to bilo mogoče, bi se premoženje ali materialna moč toliko morala razdeliti, da bi postalo povsod enakomerno — tega pa ne bomo dočakali ne mi, ne naših vnukov sinovi. —

Te in enake misli so spremljale dijaka in bankovškega tovariša po hitri poti skozi štajersko zemljo. Lepa dežela je Zgornja in Spodnja Štajerska. Gornja ima gosto obraščene temnozelene gore, rodovitne doline, obsejane z belimi vasmi; na Spodnji se pa vrste široka polja z okroglimi goricami, ki rodijo slovečo vinsko kapljico. Lepa dežela! In vsa je nekdaj bila slovenska! Pa tiščali so zmagujoči Nemci mirne Slovence proti jugu in pustili so jim le manjši, vendar najlepši del bogate dežele. Ko se je dijak peljal med Slovenskimi goricami, je bila ravno trgatev. Milo petje, radostno vriskanje in streljanje je odmevalo od griča do griča; zgolj veselje se je bralo na rdečih cvetočih obrazih. Samo naš dijak je bil pobit, v srce ga je klalo veselje okolice, še hitreje bi rad bil bežal iz veselega kraja, pa množila se mu je žalost, bolj ko se je bližal domovini. V temni noči je prišel v mesto, v katerem se mu je rodila želja po Dunaju. Na ljubljanskem kolodvoru so ga sprejeli nekateri tovariši iz gimnazijskih klopi. Veseli prijateljeve vrnitve, so ga v krčmo peljali. Kozarec je potekel za kozarcem v veselih pogovorih. Govorjenje je postalo goreče in hrupno, vse žalosti in prestane težave so bile pozabljene, dijak z Dunaja potegne zadnji bankovec iz listnice, na novo so prišli bokali na mizo. Dijak je prepeval in vriskal in pozabil je, da je prišel z Dunaja; domače vino mu je nazaj dalo lahke misli in glasne besede; vrnili so se stari prepiri in zgreti tovariši so skoraj bili vtaknjeni v stanovanje neprostovoljno.

Moj bankovec je pa stare tovariše, ki jih je čez dolgo časa našel v listnici krčmaričini, spodobno pozdravljal, celo noč jim je pripovedoval svoje zgodbe. Bankovci namreč ne spijo, ampak vedno so živi in gibčni, imajo celo to lastnost, da marsikateremu cele noči spati ne puste. —