Potopisne črtice (Slovenski narod)
| Potopisne črtice. Z Dolenjskega. [Izv. dop.] |
| |||||||||||||
Dolgo uže sem pričakoval dne, da zapustim s soparnim zrakom napolneno izbo, ter otresem za nekoliko časa sobni prah raz sebe. Z mesecem julijem se mi izpolni goreča želja, in takoj jo krenem v milo dolenjsko podnebje. Zjutraj zgodaj sedem na poštni vlak, in hajd! proti Litiji. Ko sem odhajal, so se Ljubljančani še sladko zibali v naročji Morfejevem.
„Luka Matija“ prisopiha v Litijo. Jaz urno skočim iz vlaka, se oglasim na pošti za sedež, ter korakam urno črez Savski most, ker gnala me je želja morda videti kje — dasiravno je bilo še prezgodaj — Kranjskega Mithad pašo, Lasserjevega sorodnika, reformatorja ustavoverne stranke na Kranjskem. Videl sem ga namreč samo enkrat v svojem življenji, takrat še kot mladega spremljevalca kneza Metternicha, ko je ta slučajno obiskal neko gimmazijo. Prišla sta bila tudi v najvišji razred tega gimnazija, in ker so dijaki ravno pisali slovensko nalogo, vpraša modra glava: „Schreiben die Herren vielleicht Dictando?“ No, dijaki smijali so se samo v pest, ker očitno, v obraz smijati se takemu gospodu, ne bi bilo dostojno. Da bi bil jaz takrat vedel, da tičé v tem Vestenecku taki talenti, in da bode nekdaj po časnikih in v deželnem zboru toliko slavljen (!!) gotovo bi si ga bil od nog do glave dobro ogledal in si ga v spomin dobro vtisnil. Ali kdo more gledati prihodnosti pod zastor! Sedaj imel bi bil v drugič priliko, pogledati mu iz obličja v obličje; ali žalibog! takemu podzemeljskemu črvu se bogovi redkokedaj prikažejo. Tudi tistega lekarnarja, pomagača pri slavnej operaciji glasovitega Erschena, nijsem mogel iztakniti. Zatorej sedem „žalostnim“ srcem v poštni voz, ter dremljem, kolikor to pripusti slaba cesta črez Vagensperg. Tu nekoliko pogledov in pozdravov graščini in sladkih spominov časom, v katerih je živel naš slavni Valvazor.
Takrat — mislil sem si — vsaj nij bilo domačih sovražnikov, ako tudi so Turki divjali po prekrasnej zemlji slovenskej. Branili so se skupno, stali vsi za enega in eden za vse, ter srečno rešili svojo domovino. In dandenes? Tužna nam majka! — V takih razmišljavanjih pridemo v Trebnje, kjer so pri zadnjih volitvah črnemu kandidatu Dežmanu pokazali, da tu prebiva samo, in le samo slovenski rod. Slava tem vrlim možem! O poludne pridemo v Novo mesto, meni od nekdaj priljubljeni kraj. Hitro jo udarim črez most v gostilno „zum lustigen Gottscheer“, kjer se dobé ceno in okusne jedi. Tu si potolažim želodec, okrepčam pretresle in zamrle ude, potem pa se vrnem zopet v mesto, da si poiščem stare prijatelje in izvem kaj novega. Ali žalostna mi majka! „Mrko, sve mrko!“ Povsod samo nemščina in zopet nemščina, kakor da bi bili gori kje v Frankfurtu! Res je lepo število mestjanov narodnjakov tu, ki so pa bili doslej pri vsakej volitvi po c. kr. uradnikih in nekaterih njihovih pristaših majorizirani; ali „iz navade“ govoré le nemški, in ako katero reče v domačem jeziku, je to tako spačeno, da je res čudno, da si jezika ne spahne. Novomeščanje! spoštujte pač bolj domači govor in rabite nemščino le tam, kjer je je treba. Kako lepo bije človeku mili slovenski glas na uho, posebno, ako pride še iz nežnih ustic naših slovenskih krasotic!
Povpraševal sem tudi, kako stoji z zadnjimi občinskimi volitvami, pri katerih so se nemčurji tako nesramnih pripomočkov posluževali. Ali tožili so mi, da so se uže zdavnaj obrnili v tem oziru do — drugam, pa némajo še nikakega odgovora, dasiravno stoji vse dokazano s črnim na belem. Upajmo, da sedanja deželna vlada, ki obema strankama z enako mero meri, Novomeščanom v tem oziru kmalu ustreže!
Mesto se je od mojih let dosti izboljšalo. Trg ima čedno izdelane hiše in prodajalnice, zadnje se ve da le z nemško-neumno pisanimi napisi, n. pr. Ogoreutz, Surtz itd. Dalje imajo Slovenci lep „narodni dom“, ki me je živo spominjal na nepozabljenega nam dr. Žigo Bučarja, ker on je prvi sprožil misel in dalje tudi z vso, njemu lastno eneržijo delal, da si Dolenjci postavijo svoje lastno narodno ognjišče, h kateremu naj bi se hodili gret vsi rodoljubi dolenjski, in iz katerega naj bi se širili žarki rodoljubja in ljubezni do mile nam domovine po vsej Dolenjskej. Ali srce mora boleti človeka, ko vidi, da se gnjezdijo in preširno vriščé poredni vrabci tam, kjer naj bi se dičil jezik domači, kjer bi se morale razlegati v srce segajoče, milo doneče slovenske pesnice. Vse stoji tako, kakor je stalo ob času, ko je odhajal ranjki dr. Bučar v prognanstvo — v Kočevje. Rodoljubi slovenski! ali ne bi nekoliko pomogli izdelati to, kar se je pričelo? Ako tudi ne bi dobivali od tega nobenih obrestij, dovolj vam bodi, da vam bode narod hvaležen! Kapital pak vam ne more biti izgubljen, ker si ga lehko na hiši intabulirate, ako uže drugače nečete pripomoči. Kje ste ve drage posestrime, čitalnice po Slovenskem? Kako vrlo ste iz početka spominjale se tega „prvega narodnega doma“, prirejale veselice, ter čiste dohodke pošiljale v pripomoč! Ali zdaj? Nikdo se ga uže več ne spominja! Rodoljubi po Dolenjskem! pristopajte kot udje k narodnej čitalnici novomeškej, da se bode s tem vekšal fond za daljno izdelovanje tega tako potrebnega poslopja. Čitalnice! prirejajte pogosto veselice v ta namen, ker vedite: zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača! Zdaj vi nam, drugič mi vam pomagamo! Da bi pač te moje dobrohotne besede ne ostale glas vpijočega v puščavi!
Meščani le redkokedaj zahajajo tu notri v krčmo, toliko bolj pridno pa obiskujejo bralno sobo, kjer je na mizi nagromadeno lepo število domačih in tujih, političnih, zabavnih in šolskih listov. Mej bralci dobiš redno dan za dnevom g. prof. Trdino, znanega zgodovinarja in pisatelja slovenskega.
Tudi so si Novomeščani oskrbeli lepi kopališči: eno vojaško in eno mestno. Kaj takega néma vsako mesto. Samo želeti bi bilo, naj bi se naznanila, razobešena pred kopališčem, pisala vendar tudi v slovenskem jeziku, ako nemščina uže na vsak način biti mora, dasiravno je je tu toliko treba, kot petega kolesa pri vozu. Jaz mislim vsaj, da se tu notri hodijo kopat samo le rojeni Slovenci, kateri domač slovenski jezik gotovo vsi umejo, teško pa, da bi umeli vsi nemški. Naj se v prihodnje torej to popravi, in vi narodni meščanje terjajte to, ker se je tudi z vašimi novci delalo to.
Druzega posebnega nijsem tu opazil, nego, ako pristavim še, da sem čul v soboto zvečer na trgu igrati mestno godbo večinoma slovenske komade: „Kje dom je moj“, „Pridi Goren’c“ itd. Tako je prav! Pri vsakej priliki je treba pokazati, da smo na domačih slovenskih tleh! Sploh sem tu tudi opazil, da je posebno mladi naraščaj brez izjeme naroden; in ako kdo tega za zdaj tako očitno ne kaže, čaka gotovo le ugodnega trenotka, ko se bode otresel nemškutarskih jerobov, ki ga kakor môra tlačijo. „Naprej moj rod!“ Novomeščanom manjka samo še zaupnega in energičnega voditelja, kot je bil dr. Bučar.
Od tod odrinem dalje proti Belim-Kranjcem v — Metliko.
Ako dospeš vrh Gorjanc, se ti razprostre krasen razgled nazaj po Krškej dolini in dalje proti Ljubljani; da, celo kamniške planine je bilo videti. Spredaj pred tubo pa se razgrinja lepa ravnina ob Kolpi in prijazni kak holmci dalje proti Karlovcu in Hrvatskej. Mej potjo ogledoval sem si lepo obdelano polje in vinograde, ki so jako trpeli pred hudo in veliko sušo. Ubogi Dolenjci! ti pač ne morejo dočakati le enkrat dobre letine. Ako jim ne pobije toča, pritisne suša in palež, in proč je z letino na polju in v vinogradih. Blizu prijaznega in romantičnega kraja Suhor srečavali smo mladino, ki je šla v oddelkih: dečki za-se in dekleta zopet posébe, iz šole domov. Prijazno so nas oboji pozdravljali, kar kaže, da imajo ne le izvrstnega učitelja, nego tudi skrbne starše, kateri jim pri vsakej priliki zabičevajo, da se morajo do tujih in starih ljudij spodobno obnašati ter jih prijazno pozdravljati. In da se otroci temu tem laglje privadijo, jim dajejo starši sami v tem najboljši izgled; in redko kateri bode mimo tebe šel, da te ne bi pozdravil. Čem bolj gremo pa v sredino naše dežele in še višje, toliko manj izgledov imamo v tem. Kadar te ima kak odraščen človek srečati, gleda ali v tla, ali pa v stran, samo da mimo tebe pride. Da bi te pozdravil, o tem še misliti nij. In potem naj učitelj prigovarja in prigovarja otrokom, naj se lepo, pošteno in spodobno obnašajo tudi zunaj šole, vse je zastonj, dokler se ne bodo starši sami v tem poboljšali. To sem omenil tu zaradi tega, ker spodobno obnašati se je ena glavnih čednostij za vsacega človeka, posebno mora pa šola vzajemno s starši v tem oziru prav marljivo delovati. Ako pa starši ne delajo vzajemno s šolo, potem je ves učiteljev trud le bob ob steno, in žalibog, da se višje gori po Kranjskem to le prerado godi. Tem bolj me je torej veselilo opaziti to lepo čednost pri Belih-Kranjcih, in prepričal sem se še pozneje, da so še nepopačen, čvrst in žilav narod; da so nepremakljiv narodni steber pri vsakih volitvah, in da radi pri vsakej najmanjšej priliki pokažejo zvestobo in udanost do svitlega vladarja in domovine. Prišedši v Metliko, si poiščem nekaj tu živečih prijateljev ter si ogledam v njih družbi to še precej snažno mestece. Po trgu lepe, čedno izdelane jednonadstropne hiše, v prvej vrsti mestna hiša s tablo: „Prva dolenjska posojilnica“. Dalje ima Metlika lepo prostransko cerkev, Komendo (posestvo nemškega viteškega reda, kjer stanujejo tudi duhovniki) in „grad“ (posestvo Savinškovo), kjer imajo različni uradi svoje prostore. Napisi so povsod izključljivo le slovenski, samo neki trgovec „Skuschek“ bi se lahko drugače pisal. Govorica tudi le slovenska, le včasi se tu pa tam kak „gospod iz grada“ izpozabi, da reče katero nemško, ker menda zmirom misli, da teče tu mimo Spree in ne Kulpa. Društvi ima Metlika dve: „narodno čitalnico“ in „conversationsverein“, v katerem zadnjem nosi zvonec znani okrajni sodnik Ogrinc, ki je ob svojem času zarad enega, tu sem prišlega Turčina kar naravnost na Nj. Vel. cesarja telegrafiral, da je Kranjska v nevarnosti, ker so Turki uže pridrli v Metliko! Zlatega križca zato še nij dobil, pač pa neki prav dober „putzer“. V njegov rog trobi vsa tu živeča nemčurska svojat. Najeli so si lepe prostore in napraviti dali precej pohištva, se ve da vse večjidel na stroške znanega „pošmeštra“ in bogatina Hessa. Ta bode za svoje denarje nekoliko časa čakal, a menda ne dolgo. In potem se bode teško kdo dobil, ki bi hotel novce za društvo založiti, ker „beim zahlen hört sich jede gemüthlichkeit auf“. Tako se bode potem razkropila čreda od pastirja. — Večina meščanov pa zahaja v čitalnico, česar sem se prepričal na veselici, prirejenej v rojstni dan svitlega cesarja, dasiravno jih je bilo še precej pogrešati. Tudi priprosti narod je hotel pokazati denes svojo zvestobo in udanost do milega nam vladarja, in lepo je bilo videti možake v belih „róbačah“ in „bregéšah“ stopati v društvene prostore, kjer so bili od odbora prav prijazno sprejeti. Tudi bližnja bračo Hrvati so se udeležili veselice v obilnem številu. V vseh prostorih je bila obča radost in veselje, ter bralo se je vsacemu na obrazu neko navdušenje in srčne želje, da: Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja, Avstrijo!“
Kamor si pogledal, povsod le domača govorica. Do vrha pak mi je prikipelo navdušenje, ko sem čul domače krasotice pogovarjati se s svojimi posestrimami iz Hrvatske v milem domačem jeziku. Nikdar še nij moje uho čulo prijetnejše melodije, nego je bil glas, domači glas iz ust teh krasotic.
Ako sem bil kdaj ponosen na svoj slovenski jezik in na zavest, da me je rodila in vzgojila slovenska mati, ta večer sem bil gotovo! Tu sem naj se potrudijo vsi oni, ki grde naš domači jezik, rekši, da je „bauernsprache“ in le za hlapce in dekle, a gospôdi da ne pristoji. Dežman je poslal svojega dijaka, ki se je le v nemšini širokoustil, v goro mej kosce in grabljače, kjer so ga „proklete grablje“ prav dobri opomnile, da je „Kranjec“ (Slovenec) in da kot tak mora le po domače kramljati. Vam pa nij treba v goro iti; potrudite se samo do teh vrlih domorodkinj, in gotovo vam bode rdečica sramote obraz oblila. Govorite tedaj domač jezik in ne vrivajte se mej izdajice svojega roda!
S pohvalo moram omeniti, da je večina domačih duhovnikov narodna, in krepak steber čitalnice. Tudi ta večer jih nij bilo pogrešati. Vrlo lepo je bilo čuti — kar sem jaz prvikrat čul, — da se je plesana četvorka v hrvatskem jeziku vodila. Kako krasno se poda v narodnem društvu: „gospoda nápred“, „v kolo“ itd. Aranžerji narodnih veselic in plesov, posnemajte to!
Drugi dan — rojstni dan presvitlega cesarja — jo odrinem v Črnomelj. Pot do tu nij sicer dolgočasen, če človek peš koraka. Ali voziti se v črnomeljskem poštnem vozu, to bi bila uže prehuda pokora za največjega grešnika! Sploh priporočam vsakemu, komur jed ne diši, in čegar želodec neče prebavljati, da se samo enkrat vozi v tem poštnem vozu. Izvrstno mu bo potem dišalo in ozdravljen je, ako se ne bodo potem drugi udje oglašali. Iz človekoljubja pa opozorujem slavno poštno vodstvo, naj bi se v Črnomlji bolj „krščanski“ poštni voz pripravil. Za pošteno plačo bi človek tudi rad, da se pošteno vozi.
Zvečer pridem v Črnomelj — menda najgrje mesto na celem Kranjskem! — in izstopim v „gradu“ (čegavo poslopje, ne vém), kjer ima tudi čitalnica svoje prostore. Precej se mi je zdelo, da tu notri bode nocoj kaj „posebnega“, ker vse je bilo živo in je tekalo sem in tja. Ko vstopim na vrt, vidim, da se nijsem varal. Čitalnica je hotela rojstveni dan svitlega cesarja slovesno obhajati. Ves vrt je bil v ta namen lepo ozaljšan in s krasnimi lampijoni razsvitljen. Na prednjej strani pa sta viseli v razsvitljavi podobi Njiju Veličanstev. Ko je mnogobrojno občinstvo vse prostore posedlo, stopi na oder c. kr. okrajni sodnik g. Dev. V kratkem govoru pove občinstvu, kako so denašnji dan vsi narodi velike in mogočne Avstrije zjedinjeni v ljubezni, zvestobi in udanosti do svitlega vladarja, da hoče narodna čitalnica črnomeljska, kakor vsigdar, tudi denes to pokazati, ter kliče: „Bog poživi, Bog ohrani našega vladarja Franjo Josipa I.!“ In iz vseh grl zadonelo je „živio“! Pri tej priliki so nemčurska gospôda črnomeljska pokazali, da nijso tako zagrizeni, kakor metliška nemčurska svojat, ampak, da nas veže vse ena in ista vez: vez udanosti, zvestobe in ljubezni do vladarja in domovine. V svojej sredi smo imeli c. kr. okrajnega glavarja in druge uradnike. Veselje je bilo videti, kako se priprosti meščan razgovarja in raduje v družbi z uradniki, duhovniki in učitelji. Pozno v jutro smo se še le razšli ter podali k počitku.
Drugi dan ogledal sem si nekoliko to mesto, ali nič posebnega nij tu notri. Vse same podrtine in večina lesenih, neometanih hiš. Še celo cerkveni strop so imeli en čas podprt. Kadar pa dežuje, je Črnomelj prava „blatna vas“. Ljudstvo se popolnem zaveda svoje narodnosti, ter kaže pri vsakej priliki, da za nemškutarijo tu nij tal, česar se je prejšnji okr. glavar najbolj prepričal. On je bil ob svojem prihodu jako priljubljena osoba, je tudi za ljudstvo veliko koristnega storil, ali ko je kandidiral za poslanca v deželni zbor, priporočan od nemčurske strani, je izginila njegova popularnost in priljubljenost. In pri vsem njegovem pritisku in eneržiji so narodni Črnomaljci vedno in zmirom odgovarjali: ne udamo se! Slava jim!
Dalje sem odrinil poleg Dragatuša črez grdo in strmo Tančigoro v Stari trg mej Poljance. Uže mej potom sem jih v celih krdelih srečaval, ko so se vračali iz Črnomlja domov. To so vam pravi pravcati pravdaši, ki kakor neki tudi Ižanci, samo zavoljo tega gre k sodniji, da čuje, kako se ta ali oni pravda. In res, nekateri je tako izurjen, da mu je težko priti do živega. Govoré Poljanci uže bolj srbo-hrvatsko narečje. Narodna noša jim je (moškim) sedaj po leti bele „gáče“ in „robáča“, za pokrivalo imajo rdečo kapico. Pozimi imajo še hlače iz belega sukna, in večidel črne suknje. Za obuvalo imajo nizke črevlje, ki se spredaj zapletajo, kakor naših žensk. Poljanske ženske imajo sedaj po leti belo krilo „robáča“, rokave, in se pokrivajo z robcem. Za obuvalo imajo ob delavnikih „čarape“, to so iz volne spletene, do členkov segajoče nogavice. Po zimi imajo črez oblečene še suknji podoben „zabúnec“, samo da néma rokavov in sega blizu do kolena. Za obuvalo imajo „čižme“ kakor naše ženske. Od svojih prednikov, — kakor jih popisuje tu rojeni slovenski pisatelj Jurij Kobe-Sodevski — so ohranili samo še narodni ples „kolo“, pri katerem se popevajo narodne pesni, in „pirovanja“ (ženitovanja). Vse drugo se je uže izgubilo, ker možje, ki hodijo od tod sploh na Nemško — pa tudi celo v Ameriko — prinašajo soboj tudi „nemško kulturo“. Ako vidiš ob nedeljah in praznikih kje od zunaj kakega takega „nemškarja“, bodeš mislil, da je Bog si ga vedi kakšen gospod. Obleko iz finega sukna po najnovejšem kroju vrezano; klobuk najnovejše mode; na rokah polno prstanov in po prsih ima razpeljano zlato, pozlačeno (ali kako) verižico in v žepu (menda) tudi uro. No, iz lastnega premoženja si tega nij nakupil, ampak vzel pri Židih gori na Nemškem na „puf“. Ako mu hoče potem kateri teh krivonoscev do živega priti, ker se ta, odkar je robo vzel, nič več ne prikaže, se urno zavaruje s tem, da hišo in posestvo prepiše na ženo. Za vso svojo robo, prodano enemu tacih „poštenjakov“ se žid potem samo enkrat — ali ako mu ljubo tudi večkrat — obriše pod svojim nosom, in s tem je plačan. Poleg druzega slabega prinesli so iz Nemškega — našega in pruskega — razvado, da bi rad vsak nemški kramljal, samo da zna. Nij torej čuda, ako je imel kandidat nemčurske stranke vselej le pri Poljancih svoje glasove. Ko bi mej Berlinom in Adrijo živeli sami Poljanci, uže davnaj bi bil Bismark sezidal na njih svoj most „bis zur Adria“. Hvala Bogu, da temu nij tako! Še več bi lehko povedal, kako lep sad je obrodila „nemška kultura“ pri teh Poljancih, toda neče se mi, naj bode dovelj, ker bi vse bilo le bob ob steno.
Dalje me pelje pot črez Kočevje in Ig nazaj proti belej Ljubljani. Kočevarje uže itak vsak pozna, ker ga menda nij kraja, da bi ga ne bila zasledila njegova noga. Se vé, da tam, kjer mu največ nese njegov „gšeft“: „unter hundert“, „hoch oder nieder“ in „grad oder ungrad“ tam si napravi svoj glavni šotor. V okolico naredi le tu pa tam kak „ekskurs“.
Mestece Kočevje je skoraj najčedneje na celem Dolenjskem. Znamenit je le grad, kjer imajo c. kr uradi svoje prostore in „slavno znana“ Knappova revna gimnazija kočevska. Koliko učencev se tu notri podučuje, mi nij znano, gotovo pa polovico menj nego v Kranji. Ako je torej prejšnje učno ministerstvo to odpravilo — iz varčnosti ali ka-li? — potem bi bilo moralo toliko prej zapreti óno v Kočevji, posebno, ako se pomisli, da ima dolenjska stran svojo gimnazijo uže v Novem mestu, a Gorenjsko ne bode imelo posedaj nobene, če novo ministerstvo Gorenjcem gimnazije ne povrne (kar se bo najbrž zgodilo. Ur.).
Kdor še ne vé, kako so „arniki“ v sodčeku vloženi, to lehko skuša, ako se enkrat vozi v kočevskej pošti. Po devet osob v enem ozkem vozu je vendar odveč!
Končno bi moral še katero reči o Ižancih. V revolucionarnih letih 48 in 49 so pokazali znano svojo „korajžo“ v prvej vrsti s tem, da so Auerspergov grad oropali in opustošili, ter vsa pisma, celo gruntne bukve požgali. Drago jih je stalo. Tako je mnoga govorica o njih; da li je to tudi vse res, pisatelj teh vrstic tega ne vé, ker je bil takrat še „daleč notri v Jerihi“. Da pa imajo še dan denes posebno korajžo pretepati se, tega se lehko vsakdo sam prepriča — ako mu drago, — a učé nas tudi mnogovrstni ondotni poboji.
J.