Potni spomini na Logarsko dolino
| Potni spomini na Logarsko dolino. Savan |
| |||||||||||||
»Ali greš z nami v planine? Večja vesela družba nas je že dogovorjena. Jutri zjutraj se odpeljemo z vlakom do Rečice na Paki, potem se peljemo z vozom v Solčavo in na to peš v Logarsko dolino. Pojdi z nami tudi ti!« Tako me je nahrulil lanskega leta mesca julija moj prijatelj Veselko.
»Ne morem! Nisem pripravljen za gore. Kar tako naglo pa tudi ne gre. Želim vam veselo zabavo! Glejte, da pridete vsi zdravi in veseli domov!«
In odišel je moj prijatelj, ne posebno žalosten, da ne grem. Imel je pač veselo družbo, v katero itak nisem sodil, ker sem bolj mirnega značaja in tudi ne znam krokati, posebno pri sedanji draginji, ko mora človek pretehtati vsak vinar, ali bi ga pognal po grlu, ali porabil za kaj bolj važnega.
In šla je ena družba zu drugo v — planine. Pri nas v Celju je postala pravcata moda iti v Logarsko dolino. Kdor ni bil tam, veljal je za starokopitneža, ki je ali skopuh ali si nikamor ne upa. Navsezadnje se poloti tudi mene poželenje po Savinjskih planinah, čeprav jih ob lepem vremenu vsak dan vidim skozi okno moje sobice. Ker sem gospici Omladičevi plačal letnino za SPD., hočem ugodnosti izkaznice tudi porabiti. Tako sem modroval in hitro sklenil napraviti vse priprave za večdnevno potovanje. Poiskal sem staro obleko — za planine bode že dobra, kratkih, turistovskih hlač namreč nimam — dalje dobro shojene čevlje radi previdnosti proti žuljem in kurjim očesom. V izposojen nahrbtnik pa sem nabasal provijanta in nekaj druge ropotije, kakor je predpisana v Kocbekovem »Planinskem koledarju« za l. 1914. Največ preglavice mi je delala blagajna, kajti znanci so mi pripovedovali, da moraš v planine nositi poln mošnjiček denarja, sicer nimaš nikjer nobene veljave. Naj bode po mnenju župnika Aljaža: »Na potovanju piščanci, doma pa žganci.«
Vreme se je zelo kislo držalo, ko sem se peljal z vlakom po krasni Savinjski dolini. A tolažila me je misel, da za dežjem vedno solnce sije. Nisem se motil. Na Rečici na Paki sem že videl Sv. Križ in Golto v prijaznem posmehu, kakor bi me klicali: »Le pridi vrh planin, ti leni celjski sin!«
A dobro razpoloženje so mi kmalu začele greniti prometne razmere. Pošta je bila »Dubkom puna«, voznik pa je zahteval za vožnjo do Solčave samo 250 kron. To svoto sem si določil za stroške vsega potovanja. Zato jo mahnem kar peš po zaznamovanem potu v Mozirje. Med potoma sem si mislil, kako je to, da ni pri nas nič podjetnih ljudi, ki bi lahko v turistovski sezoni vpeljali ali vožnjo z omnibusom ali z avtobusom. Smo še pač daleč zaostali.
Trg Mozirje leži v lepi gorski zaokroženi dolinici v ozadju z razsežnim gorovjem — Golti, na kateri se nahaja Mozirska koča z lepim razgledom v Celje; tako sem zvedel od prijaznih Mozirjanov. Neprijetno pa me je dirnilo, ko sem slišal toliko govorjenja v švabščini, zlasti od nežnega spola, kajti Mozirje je vendar znano kot narodno-zaveden trg. »Savinjski Sokol«, ki se pomlaja, bode imel mnogo hvaležnega dela, da povsod vzbuja narodno zavest in narodni ponos. Proč s švabskim brbljanjem v Jugoslaviji!
Ker sem moral peš potovati, se mi ni nikamor mudilo, in sem si lahko vse natančneje ogledal. V Nazarjih mi je imponirala krasna lega frančiškanskega samostana. Patri, ki so pustili samostan graditi, so imeli zelo dober estetični čut. Orad Vrbovec, ležeč ob izlivu Drete v Savinjo, je imel tu v starodavnih časih naravno obrambo. Na strmi skali znotraj gradu, kjer je gotovo nekdaj stal prvotni grad, pusti ljubljanksi škof zidati kapelico, da mu ne bode treba hoditi strmo k frančiškanom maševat. V tem oziru je zgodba praktična, nepraktično pa je bilo od škofa, da je prekrstil Vrbovec v Marijin grad, katero ime se med ljudstvom ne bo nikdar udomačilo. Pri Bohaču ogledujé si velikansko hišo — kmetsko palačo — sem si spomnil rajnega Turnšeka, ki sem ga spoznal v Celju. Bil je dobro rejen, v vsem vedenju pravi magnat, a zaveden rodoljub. Njegova beseda je povsod zalegla.
Hoja proti Ljubnemu je sicer prijetna, a se silno vleče. Trg napravi s svojim klancem in ozkim vhodom pri pošti pravi starinski utis. Hiše na »forštu«, kamor sem zašel, so raztresene na mnogih ulicah, da človek res lahko zaide. Stoje tako, kakor bi padle, če bi jih kdo vrgel z neba. Gostilne so prav navadne kmečke, brez vsakega komforta, za tujce nepreskrbljene. Kot posebno specijaliteto so mi pokazali iz časnikov znanega Inžeka, ki je še sedaj adlatus celjskih Nemcev. Bog daj norcem pamet!
Iz Ljubnega sem se mislil peljati s pošto. A glej ga spaka! Pošta vozi vsak drugi dan in tako bi prišel jaz na vrsto tudi še le drugi dan. Te poštne razmere so zares škandalozne. Za uboge turiste se pač nikdo ne briga. Kakšne udobnosti bi vse imeli, ko bi ti krasni kraji ležali v Švici. Gornjesavinjski dolini sicer že od nekdaj pravijo »Spodnještajerska Švica«, a prometne zveze pa ima take kakor Albanija.
Ozlovoljen sem jo mahnil po lepi okrajni cesti v Luče. Zanimali so me krasni pogledi na Savinjo — bistro hči planin, zlasti pa Jezernikova brv z velikansko, štirioglato obtesano skalo. Tudi postrvi so mi ugajale, a imel bi je raje pečene na krožniku. Ko sem zavil naenkrat okoli uborne koče, sem se skoraj ustrašil. Zagledal sem Luče v romantični legi. Le na mostu sem imel sitnost, ker so ga popravljali. Kakor sem zvedel, imajo čuden most. Kadar ga na enem koncu popravijo, pa se jim podere drugi konec. Tako nikdar popravil ne zmanjka. Ali je to praktično, je drugo vprašanje.
Vas Luče napravi na tujca zelo prijeten vtis in spominja na prave gorske vasi. Večina hiš je pokrita s skodljami, raz oken pa vise lepi rdeči nageljni. Proti severozahodu pozdravlja tujca ogromna Raduha. V hotelu Ojstrica sem našel dobro postrežbo, še celo koncert na citre.
Daljna pot proti Solčavi je čim delj tem bolj romantična. Znamenita Igla zgleda od daleč kakor velikanska ženska mumija. Zelo zanimiv je pod njo presihajoči studenec, Rogovilec — nemški Gabelwirt — pa je izgubil svojo romantiko, ker stoji v bližini gostilna. Hoja iz Luč je tako zanimiva, da je čas nagloma minil in že sem bil v Solčavi, ki je na tem potu zadnja vas.
Ker sem hotel prenočiti v Logarski dolini, sem po kratkem odmoru korakal naprej. Romantična pot me je privedla v eni uri do Logarske doline, katere prvi pogled me je naravnost očaral. Po tako dalekem pešpotu sem jo vendar našel. Zdela se mi je kakor dišeča šmarnica, skrita v velikem gozdu — gorovja. Res si krasna, kakor te vsakdo hvali. Nehote sem se spomnil Seidla, ki jo v knjigi »Savinjske ali Kamniške alpe« tako lepo opisuje:
»Po eni uri hoda (iz Solčave) se dolina iznenadno razširi in potnik stoji ob vhodu v znamenito Logarsko dolino. Naval južne svetlobe mu ga naznanja, in obrne njegove pozornosti na krajino, ki se mahoma razprostre pred njim. Vhod je širok, kakor orjaška vrata, dolina za njim prostorna in globoka tako, da odkrije v ozadju obsežen krasen visokogorski prizor. Krajinska podoba, ki stoji pred strmečim potnikom, je v tri člene deljena jednota. Stranski krili ospredja tvorita srednjegorski slemeni na desni in levi, med njima se prostira široko, ravno dolinsko dno; vso sliko pa vlada tretji člen; mogočno visokogorsko ozadje, ki se vzpenja za osprednjem v bajno višavo daleč doli na obzorju, in se nam kaže, kakor da je povsem drug svet, veličastnejši, svetlejši.
Vse poteze v iznenadni sliki so visoke ter v soglasju med seboj in žarno svetlobo, ki jih je naznanila.
Široko ravno dno goji bujno, rastlinsko odejo in se komaj znatno dviga proti skalnatim strminam, ki dolino zaključujejo daleč na jugu. V ospredju zbujajo prijazen vtisk polja in travniki s slikovitimi drevesnimi skupinami in pa širni kmetski domovi. Na desno in levo se vzdigajo iz dna doline — ne polagoma, nego neposredno — široko razmaknjena strma pobočja v prikupni simetriji.«
Čarobni pogled me je omamil. Čisti gorski zrak me je osvežil. Bil sem mahoma spremenjen; postal sem čisto drug človek, ki pozabi na vse posvetne sitnosti. Stal sem v velikem in veličastnem temeljnu prirode ter strastno vžival gorsko lepoto. Vsi nebotični vrhovi so žareli v večerni zarji, katere barve so se izpreminjale od minute do minute v najfinejše nijanse najlepših barv. To je treba samo videti, popisati se ne da. V »Slovenki« je leta 1902 priobčil Mozirski lepo pesem;
Logarski dolini.
Ti svet prelep, planinski svet,
iz dna srca pozdrav ti vnet,
pozdravljen cvet in kras planin
in ti, najlepša vseh dolin!
Tu kos nam raja še cveti,
očit ves božji kras leži,
ki dičil je nebeški vrt,
prvotni sreči razprostrt.
Kot v dolu jézero temnó,
kjer bajne lilije cvetó,
tako ležiš tu vrh planin,
najlepša gorskih ti dolin!
V kraljevo krono ni vkovan
smaragd takó bleščeč, krasán
kot mični ta planinski svet,
v zelenje ves in cvet odet!
Ponosno na te zre okó,
srcé pa vriska mi glasnó:
Pozdravljen cvet in kras planin,
in ti najlepša vseh dolin!
Kruleč želodec me je vzbudil iz omamljenosti in spravil zopet na realna tla. Korakal sem proti velikemu kmetskemu domu Logarja, po katerem je dolina dobila svoje ime. Pred hišo je stal očka Logar[1], močan in širokopleč starček s sivimi lasmi in brado. Ker ima malo stike s svetom, je bil radoveden in me je izpraševal po raznih novicah, ki so bile meni že davno zastarale. Nehote sem se spomnil raznih govoric, katere so mi v Celju pravili znanci, ki so Logarja dobro poznali. Naj jih nekaj navedem v spomin rajnemu.
Enkrat — pred mnogimi leti — je prišel v raševino oblečen v Celje. Ko je v neki trgovini kupoval blago, je hotel plačati s tidočakom, ki so bili menda takrat precej redki. Komiju se je sumljivo zdelo, da ima tak gorjanec tisočak. Zato so poslali po policaja, ki ga je vprašal, če ga v Celju kdo pozna. Logar pravi, da drugi ne, kakor okrajni glavar. To je bilo še bolj sumljivo. Peljali so ga res k okrajnemu glavarju, ki je Logarja koj spoznal in prijazno pozdravil. Policaj je povedal glavarju, zakaj gre in odišel k trgovcu. Ko je očka Logar vprašal glavarja, zakaj ga je policaj peljal k njemu, mu ta odvrne, da je bil osumljen radi tisočaka. »Takisto,« je dejal, »Če so tako radovedni, jim pokažem še več tisočakov.«
Nekega leta navzlic raznim opominom ni plačal davka. V hudi zimi in visokem snegu pa pride eksekutor rubit. Logar da popisati štiri pare volov, potem pa pogosti eksekutorja. Nazadnje plača davek in reče: »Hvala lepa, da ste mi prihranili tako dolgi pot v Gornji grad!«
Kakor sem zvedel, je bil Logar velik čudak. Svoji hčeri, ki se nista po njegovi volji omožili, ni nič podpiral. Ena hčerka je bila glavna oseba v nemški pesnitvi »Die Rose des Logartales«.
Poslovivši se od dobrga starčka sem si medpotoma še ogledal vir Črne (napačno Savine). V bližini stojita dve koči, v katerih so našli prvi turisti svoje pribežališče. Pravili so mi, da je bila tu nekdaj tudi krčma.
V Logarski dolini sem opazil še malo posebnost, katere drugod nisem našel. To so pri plotih lese, ki so tako napravljene, da se same zapro. Pravijo jim »prítake«. Gotovo so se posestniki jezili nad ljudmi (morda so bili tudi turisti), ki so lese puščali odprte ter je pasoča se živina lahko šla na druge pašnike. Zato so tako dolgo tuhtali, da so iztuhtali pritake.
Piskernikovo zavetišče, ležoče ob robu gozda, ima krasno lego ter čaroben pogled na venec gorskih velikanov, ki obkoljujejo Logarsko dolino. Od koče proti jugozahodu se razprostira širno in ravno polje tja do bližnjega in v dolini zadnjega kmeta Plesnika. Za kočo šumi mrežast slap Opalnik.
Piskernikovo zavetišče je bilo še pred kratkim nemška trdnjava celjskih Nemcev in nemčurjev. V Celju so mi znanci pravili, da so celjske nemške družbe zasedle kočo za več tednov. Zato so slovenski turisti dobili le poredkoma prenočišče, a izzivalno vendarle Nemcev jim je isto še bolj oskutilo. Hvala Bogu, da je naš narodni preobrat odnesel tudi nemško trdnjavo v eni najlepših slovenskih planinskih dolin.
V koči me je presenetila mlada, brhka, lepa, a malo ponosna oskrbnica. Postregla mi je prav prijazno in dobro. Prelistujoč spominsko knjigo sem našel, da so bili turisti pred menoj silno zaljubljeni v Vero; tako je ime oskrbnici Navadni prozajični ali sila praktični ljudje in med njimi celo trgovci, so postali »poecijo« ter zajahali Pegaza. Predmet opevanja je bila seve Vera. Jaz bi se ne bil mučil v potu obraza v kovanju narodnih verzov, ampak bi zapisal tako, kakor pravi Stritar v eni svojih povesti: bila je tako lepa, kakor mati božja v velikem oltarju. Ako toraj trgovec, ki najbrž nima vseh slovenskih pesnikov, pesnikuje, je to neovrgljiv dokaz, da mu je ljubezen strašno zavrela in si dala izliva v okorni pesnitvi. Prav je imel naš Aškerc, ki je 14. sept. l. 1898 v to spominsko knjigo zapisal sledeče verze:
Spominske knjige poetom!
Velikani planinski Solčavski sloveči!
Kaj ljudij zarad vas se pač tod ponesreči!
Marsikdo, ki vam čudit se semkaj primaha,
Ves navdušen kar Pegaza smelo zajaha;
Ker to prišlo je v modo,
Rad zapel bi vam odo.
Toda jedva se parkrat s konjičem zasukne,
Oh, že žalostno s sedla sirota vam smukne!
On nosá si in reber sicer ne pobije,
Ni krvi on rudeče prav nič ne prelije —
Le črnila par kapljic po verzih razlije,
Oj, ve bukve pa nemškega društva spominske,
Mnoge take nesreče ste priča planinske!
A tudi domačinom, ki imajo lepoto planin vsak dan pred seboj, ni otopel čut za lepoto, zlasti žensko. To so mi dokazovale razglednice, katere sem nosil s seboj, kajti pošto med Solčavo in Piskernikovim zavetiščem opravljajo od slučaja do slučaja turisti brezplačno. Domačini, služeči pri vojakih, so pošiljali Veri srčkane pozdrave.
Zelo srečna je bila misel Savinjske podružnice SPD., da je Piskernikovo kočo opremila z lepo oskrbnico, ki je postala privlačna sila, pravcati magnet. — Marsikateri turist je prišel opetovano v Logarsko dolino, da se naslaja v bližini lepe devojke. Drugi so zopet ostali v koči po več dni, ko bi drugače kmalu odkurili drugam.
Prijazna oskrbnica mi je marsikaj pripovedovala o željah in navadah raznih turistov. Tako nekateri zahtevajo v planinski koči stvari, ki se dobe le v boljših hotelih. Smešna pa je razvada nekaterih pijancev, ki nalašč potrupijo kozarce. Čeprav jih morajo drago plačati, bi lahko ta neumnost postala za kočo usodepolna, da je nazadnje brez kupic. Taki družbi bi svetoval, naj poprej pokupi kozarce pri Strupiju, potem lahko razbija svoje kozarce, kje in koliko hoče.
Oglasil sem se tudi pri kmetu Plesniku. Pogovarjala sva se o razvoju turistike v Logarski dolini. Stari ljudje še pomnijo, kako so spravljali nadvojvoda Ivana na Škarje, odkoder so ga nosili na Ojstrico. Piskernikov očim je bil rajni Piskernik, ki se je tusem priženil iz Želetne Kaple. Kot Korošec je znal dobro nemško, a je bil tudi drugače brihtna glava. Nekaj let je bil tudi občinski tajnik v Solčavi. Ker stari Logar ni znal brati in pisati (podpisati je znal samo svoje ime z velikimi črkami), je bil Plesnik njegov tajnik. Ko je začel profesor Frischauf raziskovati Savinjske planine, bil mu je Piskernik desna roka. Frischauf je napravil načrte za napravo potov in planinskih koč. Piskernik pa je iste dejansko izvršil. Turiste, ki so začeli prihajati tusem, je gostoljubno sprejemal v svoji hiši. Ko je Plesnik postal polnoleten, mu je moral prepustiti kmetijo, zase pa je postavil sedanjo Piskernikovo kočo. Ker ni mogel celjski sekciji D u. O A. V vrniti posojenega denarja, je koča prešla v last celjskih Nemcev, po našem narodnem preobratu pa v last »Slov. pl. društva«. Piskernik si je poleg Frischaufa pridobiti mnogo zaslug za razkritje teh lepih planin; zato je bilo prav umestno, da so kočo krstili »Piskernikovo zavetišče«.
Krasna je hoja po Logarski dolini, ki se neopaženo polagoma vzdiguje. Razprostira se od Plesnika skoraj proti jugu 1 uro daleč, potem se zasuče proti zahodu, kjer je veličastven sklep doline. Ko sem med potoma občudoval Ojstrico, Planinšco, Škarje, raztegnjeno Planjavo, Kamniško sedlo in Brano, sem ob zasuku doline zagledal Tursko goro. Štajersko Rinko in Mrzlo goro. Na koncu doline je navpična gola stena s krasnim slapom pod Rinko, nad njo pa gorska stopica Okrešelj. Dobro napravljena in rdeče-modro zaznamovana pot me privede do slapa v eni uri v Frischaufov Dom na Okrešlju.
Ta pot je zelo romantična. Pri slapu prekoračimo na levo potok in po vijugastem strmem potu obidemo navpično rdečkasto skalo. Zgoraj dospemo po brvi v drugo, kjer stopamo med velikimi kladami navzgor ob neprestano žuboreči vodi. Na desni strani nas raz nedostopnih skal pozdravljajo krasne očnice, na levi strani pa zapazimo 6 virov, kjer voda vre iz strmega pobočja in teče po zelenem mahu v strugo. Gornji in največji vir ima mrzlo vodo (2 stop. C).
Frischaufov dom je krasno urejena hiša, v kateri sem se takoj čutil čisto domačega. Našel sem prijazno družbo turistov in letoviščarjev, med njimi tudi gospo iz Gornjegagrada Stremšnico, ki mi je pripovedovala z veseljem, da pride vsako leto na več dni v ta planinski raj, kjer si okrepča izmučene živce v svežem, gorskem zraku ter pozabi na vsakdanje trpljenje gospodinje. Letos je šla najpoprej na Korošico, Ojstrico in Planjavo ter prišla raz Kamniško sedlo tu-sem. Pod Planjavo se je zbala snežišča, a njeni spremljevalci so napravili s planinskimi palicami ograjo, vlekli so talage in šlo je dobruo. Na snežišču je treba previdnosti. Nedolgo poprej je na istemu snežišču spodrsnilo nekemu dijaku, ki je neprostovoljno drčal navzdol in se močno potolkel. Sicer pa je gospa korajžna in je pripovedovala, kako je neki mariborski renomirani turist dr. B. s cepinom lazil po vseh štirih raz Ojstrico, dočim je ona šla po človeško navzdol. Vsa čast taki turistinji! A še nekaj mi je ugajalo. Gospa je najraje sedela kje pri koči s knjigo v roki ali pa si ogledovala lepe planine. Uživala je zares planinski svet. Kaka razlika je bila to proti družbi, ki je dospela popoldne. Komaj so prišli, so se pred kočo vsedli ter pili in kvartali, razgled po gorah jim je bil menda deveta briga.
Oskrbnica Marička je bila prav postrežljiva. Ker je bila sama, je bila pač počasna in je bilo treba dolgo čakati na jedila. Sicer pa so tudi stranke, ki so kar zasedle ognjišče in za se kuhale, zagrešile zakasnitev kosila. Jaz se rad pogovarjam z oskrbnicami, ker se marsikaj zanimivega zve. O napitnini sicer ni povedala, kakšne svote dobi navadno, ali od neke dame je znašala 20 vin., ker ni mogla od računa dati nazaj. Takšna radodarnost je smešna! Nagovarjal sem jo, naj podvojeno napitnino po pošti vrne.
Ko sem ponoči že sladko spal, zaslišim ropotanje na vrata in klicanje. Ob I. uri ponoči je primahal dijak s Kamniškega sedla ter nas vse speče turiste vzbudil.
Drugo jutro ga vprašam, zakaj je prišel tako pozno, pravzaprav tako zgodaj, ali je bila Kamniška koča prenapolnjena, nakar mi odvrne, da ga je lepa mesečna noč napotila na ponočni izlet. To je pa vendar prebedasto, kaj vse nekateri dijaki počenjajo v planinah. Radi tega, če ga luna trka, pa morajo vsi turisti v koči trpeti. Proti takim prismodam naj bi S. P. D. strogo nastopilo.
Ogledal sem si tega sitneža. Nosil je naočnike, hlače pa so imele na onem delu, kjer hrbet svoje pošteno ime zgubi, dve veliki, beli, okrogli lisi; skozi luknje so se svetile spodnje hlače. Imel je torej prdi in zadi naočnike. Prehodil je v počitnicah vse naše planine in bil že isto leto večkrat na Okrešlju. V Triglavskem pogorju pri Triglavskih jezerih ga je ujela laška vojaška patrulja in ga peljala v Trento. Ker so bili čevlji popolnoma podelani, so mu podarili druge nove, potem so ga peljali čez Triglav in oddali na Kredarici. Pri svojem gorskem postopanju je slučajno prišel do novih gorskih čevljev. Ta dijak je živel tja v en dan kakor cigan. Če je staknil kako družbo, je hodil za njo kakor psiček, dokler se mu je ljubilo, potem jo pa zopet mahnil kam drugam.
Čeprav v planinah ni pošte, vendar se dogodki v posameznih planinskih kočah hitro zvedo, ker turisti oskrbujejo poštno zvezo. Veliko smeha je povzročila novica, kako je nastopila oskrbnica v koči na Korošici. Tja so prišli 4 Nemci in 2 dami iz Tržiča ter so nemško govorili z oskrbnico. Ta pa jim pravi: »Govorite z menoj slovensko; jaz ne znam nemško. V Jugoslaviji se govori slovensko. Če vam ni prav, pa pojdite drugam.« Te besede so učinkovale. Obe dami sta znali naenkrat slovensko, samo pravi Nemec ne. Oskrbnici so dali riža, naj jim napravi rižoto. Ker oskrbnica še ni nikdar kuhala rižoto, jim je riž skuhala kar na prežgani juhi. O da bi videl obraze, kakšne so delali! Zato so se gospodje upravičeno jezili na dami, zakaj niste sami napravili rižote.
Zvečer smo sedli pred kočo in občudovali planinski svet. Lega planine na Okrešlju je zares krasna ter prija ne le prijatelju nežne, ljubeznive pokrajine z zeleno trato, pretkano z raznimi živobojnimi planinskimi cvetkami, ampak tudi ljubitelju divje-romantičnih prizorov, zlasti kadar zadnji žarki zahajajočega solnca zlaté fantastične tvorbe planinskega okrožja.
Največ preglavice mi je delal pot na Kamniško sedlo, ki je razvpit kot zelo strm in nevaren. Pridružil sem se večji družbi, odhajajoči na Sedlo, da si prihranim vodnika, ki ga pač ni treba. Na snežišču pod stenami se je začel strah. Nekaterim so se tresle hlače ali krila, drugim se je poznala razburjenost na tem, kako so nerodno uporabljali dolgo palico.
Pot je izklesan v skalo tako, da imaš na eno stran prepad, na drugo pa navpično steno, sicer pa je dobro zavarovan z železnimi klini in žico. Na prav nevarnem mestu sem se nehote spomnil prijatelja, ki je rad renomiral s svojimi nevarnimi turami. Pravil mi je nekoč, v kaki smrtni nevarnosti je bil enkrat baš na takem mestu. Možakar je namreč grozno kihal. Kihanje s pravim vulkanskim izbruhom je povzročalo vedno globok poklon gornjega života. Ko ga je na istem opasnem mestu začelo šegetati v nosu, je bliskoma premotril nevaren položaj. Če gleda pri kihanju v prepad, se lahko prekucne v istega in se hitro popelje na oni svet; če pa gleda v skalo, pa si lahko rani nos in obličje. Zato je gledal kar naravnost pred se, kamor ga je vrglo brez poškodbe. Turist se mora pač vedno zavedati vsake nevarnosti, potem po planinah srečno vozi.
Ko smo prišli na široko sedlo, sem videl, da je bil ves strah neupravičen, ker je pot izborno napravljena.
Kamniška koča je sicer velika in prostorna, ali mrzla. Njena notranja razdelitev mi ni tako ugajala, kakor v Frischaufovem Domu, obiskovana pa je veliko bolj. Našli smo večjo družbo, ki je na me napravila precej slab utis. Pri eni mizi so sedele neke Ljubljančanke, razkošno oblečene, kakor bi mislile iti na kakšno veselico. Na naš pozdrav so se nosovi znižali za en milimeter. Človek bi ne verjel, da se še v planinah srečajo ljudje, ki niti tam ne morejo zakrivati svoje razredne ošabnosti in nadutosti. Spomnil sem se na pregovor: Prazen klas stoji po konci.
K sreči je bila naša družba vesela ter smo popolnoma one ignorirali. Kmalu se je po koči razlegalo veselo petje. Tudi obe mladi in brhki oskrbnici ste vrlo pomagali. Ena oskrbnica, nosila je na glavi rdečo turo, nas je naučila novo pesem, ki ima sledeče besedilo:
Pri oknu deva je slonela,
ki komaj 16 let je štela.
Na glavi kit je 6 imela:
Na levo tri, na desno tri.
Po cesti mlad fantič prihaja,
ki je doma iz druz’ga kraja.
Pod nosom brk že 6 mu maja:
Na levo tri, na desno tri.
V srcu se ljubezen vname,
fantič’k klobuk z glave sname,
dekletu 6 poljubov vzame:
Na levo tri, na desno tri.
Očetu se hudo zameri,
ker živel je še po stari veri;
mu hitro 6 klofut odmeri:
Na levo tri, na desno tri.
Razgled od koče je bil isti dan zelo lep. Videli smo daleč na bivško Kranjsko, dobro smo razločevali Kamnik in Ljubljano, v bližini pa smo občudovali Planjavo in Brano. Šel sem na rob sedla, od koder zreš ves lepi planinski svet, pred teboj pa se podolgovato razprostira lepa Logarska dolina.
Še en ganljiv pogled na njo — in odkuril sem navzdol v Bistrico, kjer se nahaja pravcati kotel, kakoršnega še pogrešamo v Logarski dolini. Iz Kamnika sem se peljal v Ljubljano in Celje ter se prepričal, da je to najkrajša zveza v Savinjske Alpe.
- ↑ Stari Logar je letos že umrl.