Pot v Opatijo
| Pot v Opatijo Humoreska |
| |||||||||||||
Bilo je meseca avgusta. Po vročem dnevu zbrala se je zvečer v malem slovenskem mestu vesela družba, mej drugimi tudi zdravnik Ivan J. in davkar Karol Z. se svojo soprogo na gostilniškem vertu pri »zvitem kozlu«. Najglasnejši mej vsemi je bil ravno mestni zdravnik, ki ni mogel živeti brez šale. Dolgo so se že zabavali in grlu pridno namakali z hladnim pivom, kar se oglasi mladi zdravnik:
»Hola, Joža in njegov mladi trabant prideta.«
Gospod Jožef B., profesor v glavnem mestu, je gotovo prišel vsako leto v svoje rojstno rojstno na počitnice. Bil je v družbi že stari znanec in ko veseljak vedno poznan. On je bil lepe, visoke postave, živih oči in umnega obraza. Vse njegovo obnašanje kazalo je moža krepke volje in bistrega uma. Na njegovi strani je pa stopala njegova mlada, nekoliko manjša, pa krasna soproga Ljudmila. Pri vseh veselicah, sprehodih, sploh vedno sta bila skupaj, ker ju je vezala prava zakonska ljubezen. Zato jo je pa šaljivi zdravnik, ki je bil v šoli pa tudi pozneje profesorjev najboljši prijatelj, imenoval »trabanta«. Smehljaje se pride profesor do vesele družbe, ki se je smejala zdravnikovi šali, in jim podaja roko v pozdrav. Ko sta se vsedla zraven zdravnika vpraša ga poslednji:
»Kje si pa bil danes? Mislil sem že, da te ne bo.«
»Bil sem na kolodvoru, ker mi je prijatelj pisal, da bo z vlakom prišel, pa ga ni bilo.«
V družbo se je kmalo vrnila prejšnja živahnost. Pa, kakor po navadi, tako se je tudi ta družba razdelila v dva tabora. Možje so se začeli pogovarjati o najnovejšem narodnem gibanju, ženi pa, kaker sploh vse evine hčere, o obleki itd. Le davkar Karol Z. se ni udeleževal skupnega pogovora, ampak je mirno gledal za dimom dišeče smotke in zeval od dolgega časa. Ko se je že vsega naveličal, se vzdigne počasi in začne govoriti s svečanim glasom:
»Gospoda! Štejem si danes v čast napiti g. profesorju in njegovi milostljivi gospej. Zelo nas veseli, da nas sta po navadi, če prav malo prepozno, obiskala pri ti stalni mizi. Zraven vas pa vse skupaj kličem na dnevni red, da se ne pozabi ta lepa navada, katero smo pred kratkem vpeljali. Vsakemu izmej Vas, gospoda, je znano, da se za politiko veliko ne menim, čeravno sem trd Slovenec, ne samo po krvi, ampak tudi po prepričanju; vender se ko uradnik nečem mešati v narodne boje, rad bi pa kaj veselega slišal. Zato predlagam, da tudi danes, kakor smo se zmenili, začne kateri izmej gospode pripovedovati kak veseli dogodek iz njegovega življenja, ali pa katere druge osebe. Ker nas pa gospod profesor do sedaj še ni počastil s kakšnim veselim dogodkom, zato dam njemu besedo.«
»Beži, beži Anton,« pohiti mu Jožef v besedo, »ravno mene si mogel izbrati za to mučno delo, ki znam pripovedovati, kakor zna medved gosti na citre. Dij rajše drugemu besedo, ki ima vežo zmožnost za to.«
»Saj res, skorej sem pozabil, da nam še nisi nič pripovedoval,« oglasi se hitro zdravnik, in ko so mu drugi pritrdili, nadaljnje: »Zastonj se braniš, danes nam ne boš ušel.«
»No, če je pa ravno tako, da vsi želite, da vam kaj povem, se vdam v usodo, če se boste pa mej mojim pripovedovanjem dolgočasili, nisem kriv jaz, ampak vi sami.«
»O le brez skrbi bodi, dragi moj,« se oglasi kontrolor France F. »to bo že naša skrb.«
»Naj velja torej vaša,« začne profesor. »Včeraj nam je prijatelj Ivan pripovedoval, kako se je skrival njegov pokojni stric ko vojaški begunec po gorah in gozdih in kako je kradel kokoši, zajce, pa še celo mačke, da je imel kaj jesti. Jaz vam pa hočem pripovedovati posledice enkratne moje kraje. Vsi gotovo veste, da dijak, posebno če je živahen in poreden, pri sadju ne ve dobro razlikovati mej mojim in tvojim. Nihče ne verjame, če ga ni sam videl, kako je hitro čez vsako ograjo na tujem vrtu, ali vinogradu in kako si hitro nabaše žepe z okusnim sadjem. Tako je bilo vsaj z menoj. Noben plot, noben zid mi ni bil previsok. Preje, kakor je kdo zmislil, bil sem že na vrtu, posebno pa v vinogradu. Pa tega nisem delal iz potrebe, ampak le zaradi šale. Le enkrat me je na to prisilila žeja, pa takrat sem jo dobro izkupil. Poslušajte torej.«
Profesor si nekoliko pomoči osušeno grlo, potem, pa nadaljuje:
»V človeškem življenju so dostikrat trenutki in dogodki, ki so sami na sebi popolnoma neznatni, ali vender dostikrat ravno ti odločujejo in ravnajo celo na daljne človeško življenje in delovanje. Ravno tako se je zgodilo tudi meni, čeravno tega takrat nisem slutil.«
Pripovedovalec se zopet zamisli, pa kmalu spet povzame :
»Kaker Vam je znano, bil sem zadnja leta v šoli na Reki. Kakšno je to mesto, kako sem tja prišel in kako se mi je tam godilo, vam ne bom pripovedoval, čeravno je bilo dosti smešnih prizorov. Le dogodke enega dne vam bom opisal, dne, ki ga ne bom pozabil, če bi živel tudi sto let. Bil je namreč dan, ki bi ga mogel glede svoje obleke imenovati »dies nefas«, to je črni dan, ob enem pa tudi dan največe sreče, dan od katerega je bile odvisno vse moje nadaljno življenje in delovanje. Ko sem prišel v Reko, bil je moj vsakdanji sprehod v reško luko, luko, kjer sem opazoval brodove in gibanje na njih. Skrbno sem opazoval vsak gibljej ladij, vsak skok mornarjev, kaker, da bi bila od mene odvisna vsa sreča ladij in mornarjev. Nikdar nisem bil sit tega gledanja. Vselej pa, kedar sem videl Opatijo iz morskega obrežja, polastila se me je želja, da bi šel tje, pa vedno sera odlašal. Nekega dne se pa le nisem mogel več vzdržati, zato sem se dogovoril s prijateljem Francetom V., da bova šla zjutraj v Opatijo. Šla sva. Drugi dan ob 8. uri zjutraj sva bila že na poti dobro preskrbljena z denarjem. Oblečen sem bil, kolikor je bilo ravno mogoče lepo. Vsa, kar sem imel na sebi, je bilo novo. Ali zdi se mi, kakor da bi se ravno ta dan vsi tisti škrateljni, ki nagajajo po narodnih pripovedkah, hoteli iz mene norčevati.«
»No, tako strašno menda le ni bilo,« oglasi se nagajivi zdravnik.
»Brez šale, takega dne še nikdar doživel,« nadaljuje profesor.
»Bila sva torej na poti. Dan je bil krasen. Južno sonce je pripekalo, da je bilo kaj; bilo je namreč v začetku meseca septembra. Ko sva prešla mejo reške okolico in se napotila po cesti navkreber, vrstili so se na obeli straneh vinogradi, čez zid se je pa bliščalo zrelo grozdje. Skušnjava bila je velika. Usta sem imel suha, žejna sva bila silno, pa nikjer ni bilo ne vode, ne krčme. Kaj sem hotel? Hitro se ozrem po cesti gori in doli, če ni kakega človeka. Nikjer žive duše. Premerim z očmi višino zidu, vržen se čez trnje, ki je bilo ob njem tu sedel sem gori na njem. Pazljivo pogledam mej trte, če ni katerega v vinogradu. Nikjer žive duše. Veselo preskočim zid, odrežem dva najlepša grozda in hočem oditi. Ozrem se po vinogradu in – obstal sem ko pribit. Naravnost proti meni je hitela mlada deva, ki me je tako jezno gledala, da sem bil popolnoma osupnjen. Trenotek sem tako stal. Pa strah in sramota mi vrneta moč, hitro se obrnem, z enim skokom sem bil pri zidu, z drugim pa na oni strani. Pa skočil sem iz dežja pod kap. Skok je bil namreč prehiter in preslab, padel sem namesto na cesto v trnje, ki me je hitro objelo na vseh straneh, kakor bi me hotelo držati. Ko sem se vzdignil, imel sem kervave roke, hlače pa na obeh kolenih strgane. Nisem še dobro spoznal svoje žalostno stanje, že zaslišim nad sebj veseli smeh deklice ki je hitro pregledala moj položaj. Mislil sem, da se bom v tla vdrl od sramote. Žalosten in jezen sam nase se izkobacam iz trnja v katerim je ostalo tudi vkradeno grozdje in hitim k tovarišu, ki je stal na sredi ceste in začudeno gledal na zid. Kaj mi je bilo storiti? V mesto nazaj tak nisem smel iti, naprej mi pa ni kazalo. Greva vendar le naprej, če bi morebiti našla kje kakšno hišo. Komaj sva naredila kakih sto korakov, že sem zapazil mej drevjem lepo hišo, ki je bila na moje veselje tudi gostilna. Ko sva prišla do uje, sva prestopila prag brez premisleka. Pa – komaj sem prestopil prag, stal sem zopet, – pred mojo preganjalko. Čutil sem, da se mi je srce vstavilo, kri mi je pa zbog sramote vdarila v glavo, da nisem mogel nič misliti. Pa prirojena mi lahkomišljenost je tudi ta strah hitro premagala, naredim lahek pokloni in veselo rečem.
Oprostite gospodična, da se predrznem po tako nečastnem dejanju, pred katerem ste me zatekli, prositi nekoliko zdravila mojim ranjenim hlačam. Njem obraz se nagrbanči, za to pravi jezno: Gospod, če ste še vredni tega imena, vi ste v resnici preveč predrzni. Kaj ste pa imeli v našem vinogradu?
Kaj jaz? – Jaz prav nič.
Kolika nesramnost! Sedaj mi hoče še vtajiti da ni kradel grozdja.
Nikaker ne, gospodične, tega nikoli tajil ne bom, vender jaz nisem nič imel notri pač pa vi lepo grozdje.
Proti svoji volji se je nasmehnila tem besedam, jaz pa ojunačen nadaljujem: Torej, če hočete, da bom saj nekoliko podoben »gospodu« dajte mi šivanko, da si hlače zašijem, kakor vem in znam. Zraven vas pa prosim, da se nekoliko potolažite, saj sem že dovolj kaznovan.
Za sedaj naj bo, je rekla čez nekaj časa. in je izginila v bližnjo sobo, pa kmalu se vrne in s porednim nasmehom mi izroči šivalno orodje. Ko sem se mej tem ozrl, prijatelja ni bilo nikjer, hitro sežem po izročenemu mi orodju in začnem šivati. Pa zastonj sem še mučil, delo mi ni šlo izpod rok. Ko se tako mučim, oglasi se nekdo v kotu:
Gospod, vidim, da vaše roke niso za šivanko. Dajte, da vam jaz zašijem. Hitro se ozrem, odkod glas prihaja, ali joj, mej tem sem si zadrl šivanko v nogo, da sem kar odskočil. Oba sta se začela smejati tako, da sem se tudi jaz kmalu pridružil temu duetu. Mej tem je pa iz kota, kjer je sedel in pil, stopil krepak mladenič, katerega pa prej nisem zapazil.
Bil je slučajno krojač na potu v Reko, kamor se je napotil za delom. Hitro mu ponudim svojo nogo, da bi mi zašil hlače, pa on s tem ni bil zadovoljen, ampak je hotel da jih slečem.
»Kako bi to vendar mogel storiti tukaj, ko vsaki čas lahko kdo notri pride,« mu odvrnem.
»Stopite v to sobo,« me nagovori mlada nagajivka in poredno se smeje mi pokaže bližnja vrata, »in zaprite se od znotraj, pa vas ne bo nihče nadlegoval.«
Bil sem zadovoljen. Čez kake četrt ure sem zopet dobil hlače tako lepo zakrpane, da sem skoraj moral iskati, kje so bile prejšnje rane. Hvaležno sem hotel mladeniču trud plačati, pa vrli mladenič se je branil in rekel, da svojemu »loncmanu« rad postreže zastonj. Bil je namreč Slovenec. Da se pa on vender ne bi zastonj trudil, (zraven sem bil pa še sam silno žejen), naročil sem pol litra vina, katerega sva v trenutka izpraznila. Ko sva pa načela drugega, sem bil kmalu tako dobre volje, da sem se z čašo v roki začel zahvaljevati svoji »lepi preganjalki« tako sem jo namreč imenoval, da se je nad predrznim tatom tako plemenito maščevala. Zahvalivši se obema za trud. ki sta ga z menoj imela, hitel sem vesel za svojim prijateljem, katerega sem tudi kmalu došel. Da ste ga videti, kako se je čudil moji dobri volji in celim hlačam! Potem sem mu pravil kako se mi je godilo v gostilni. Brez drugih nezgod sva prišla v Opatijo. Kakšna je Opatija in kako je tam vse drago, vam ne bom pripovedoval. Ko je bila ura tri, krenila sva na pristanišče. Namenila sva se namreč s parnikom nazaj v Reko prepeljati. Parnik je ravno prihajal. Kupila sva si vožnji listek, ker je bilo še pol ure časa, sva šla nazaj v parke. Ali kedar ima smolo, jo ima. Ko sva ob 4 hitela nazaj proti Reki, sva zgrešila pravo pot in pri tem sva se toliko zamudila, da, ko sva vsa potna prihitela do luke, nama jo je parnik ravno pred nosom odpihal, in ž njim en goldinar. Kedo se ne bi jezil?! Kaj pa hočeva sedaj, sva se jezno popraševala. Kaj neki? Pot pod noge, pa peš nazaj v Reko. Rečeno, storjeno. Hitro sva jo mahala proti Reki. Že sva bila blizu. Kar naenkrat se je pa nebo stemnilo, začelo se je bliskati in grmeti. Debele kaplje so začele padati, na enkrat se je pa vsulo, kakor da bi iz škafa lilo. Kako sem se jezik! Imel sem namreč nov klobuk in sicer trdega, torej sem ga moral skriti pred dežjem. Res ga vtaknem pod sukno in skrijem, kolikor sem mogel, in začela sva teči. Globoko vpognjen sem tekel, kar se je dalo. Bilo je tema, kakor v rogu. Ali – grom in tresk! – naenkrat se mi je zabliskalo pred očmi, čutil sem strašen vdarec po glavi in ležal sem, kakor sem dolg in širok, pod zidom v blatu. Jezen, da bi sam sebi nos odgriznil, če bi ga mogel, začel sem se ogledovati po vzroku tega vdarca in padca, pa za odgovor sem slišal: »Per bacco … in maledetto!« videl pa nisem nič. Zdajci se zabliska in v svoje največe začudenje sem zagledal kakšne korake od sebe na cesti človeka, ki se je ravno pobiral, na drugi pa zopet drugega. Bila sta vsa blatna. Majhno naprej pred menoj na cesti je pa stal moj prijatelj, ki se je na vse grlo smejal temu smešnemu prizoru. Ona dva sta se hitro pobrala in sta jo brez slovesa in pardona pocedila po cesti naprej. Pa to še ni bilo vse. Ko sem se začel pobirati, sem začutil, da nekdaj pod menoj poka. Hitro sežem pod se in izvlečem izpod sebe – oh, žalosti! Moj novi klobuk. Ko sva se namreč zaletela drug v druzega, mi je od silnega vdarca odletel iz rok in k nesreči ravno pod me. To je bilo pa že preveč. Jezen na vse sem se hitro pobral in rekel prijatelju: Dragi France, teci naprej, da ne boš preveč moker, jaz bom že za teboj prišel.
»Kaj ti pa je,« me vpraša, »ali si se kaj potolkel?«
»Mislim, da hudega ravno ni, čeravno mi v glavi brenči, kaker, da bi imel roj seršenov notri.«
»Zakaj torej ne greš z meno ?«
»E, meni se ne more nič zmočiti in poškodovati, še celo klobuk, za katerega sem se edino bal je sedaj za nič, ker sem na njem ležal.«
Prijatelj je poslušal moj svet in šel.
Od začetka sem žalosten korakal proti mestu, pa kmalu me je razvedrila slika, ki mi je vedno bila pred očmi, namreč moja lena preganjalka. Ko sem prišel domov, bil sem zopet potolažen in smeje sem prepeval jeremijade nad pokvarjeno obleko in nad izgubljenim srcem, katerega sem izgubil v oni gostilni. Dolgo sem ga hodil iskat tje, kjer sem ga izgubil, dokler ga nisem našel.
»Gospoda, tu vam pa predstavim to svojo dobro preganjalko« – in s tem pokaže na svojo ženo, ki je smehljajoč sedela zraven njega.
Veseli zdravnik pa je skočil, na svoje junaške noge in s čašo v roki napil: »Bog poživi še dolgo veseli par!«
Potem je pa krepko zapel: »Kolker kapljic, tolko let …«