Poste restante

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Proste restante: Noveleta
Izdano: Slovenski narod 17. april 1874 (7/86), 1–2; 18. april 1874 (7/87), 1–2.
Viri: dLib 86, 87
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je na Silvestra večer. Na prijazno vabilo našega prijatelja Adolfa in njegove ljubeznjive soproge smo so pri njem sešli, ter v družbi pričakovali novoletnega dné.

Naglo nam je potekal čas mej prijetnim zabavanjem in kakor je uže od nekedaj Silvestrov večer najbolje pripraven za pripovedovanje, moral je vsak izmej nas povedati kako črtico ali dogodjaj iz svojega življenja. Vsi smo bili uže prišli na vrsto, le naš prijatelj in uljudni hišni gospodar Adolf je bil do slej ném poslušalec.

Poznajoči ga kot izvrstnega pripovedovalca, silili smo vsi vanj, da nas je slednjič uslišal; pošepetal je nekaj svoji soprogi na uho, katera mu je prikimala, in potem je obljubil, povedati nam dogodjaj, katerega je sam doživel.

Urno so bile napolnene čaše, z dovoljenjem ljubeznjive hišne gospé zapalimo vsak svojo cigaro, in ko se zopet usedemo, začne Adolf povest, katerej smo dali naslov: »Poste restante.«

***

»Pred enim desetletjem sem bil mladenič, kakih 20 let star, slušatelj filozofije in vesel in lehkoživ, kakor sem še sedaj.

Ker me jo uže priroda nadarila še s priličnimi zmožnostimi pa še z večjo lehkomiselnostjo, nijso mi bile študije dosti mari, vzlasti ker so profesorji jako prijazno ravnali z menoj. Posvetil pa sem vse svoje moči glasbi, katere sem se pridno učil, da sem kmalu dosegel neko spretnost v igranji na razna muzikalna orodja, ter sem se tudi v komponiranji nekoliko izuril.

Nekega dné, ko grem iz kolegija, vidil sem nabit na nekem oglu velik list, kjer je bilo tiskano z velikimi črkami: »Razpis muzikalnih daril!« Tak je bil napis; a čital sem dalje: »Ker se bliža predpust, potrebuje N-ova kupčija z muzikalijami nekaj novih plesov. Vsi skladatelji plesov se uljudno vabijo k udeležbi in založnik jo razpisal za najboljšo polko ali enako poskočnico dva cekina v zlatu, in« itd.

V istem trenotku še, ko sem to čital, sklenil sem se udeležiti tekmovanja za ta darila. Uže marsikak ples sem bil zložil, kateremu se je davalo popolno priznanje; zakaj si torej ne bi mogel pridobiti darila?

Tako sem premišljeval in hitreje ko navadno sem korakal domov; sedem h klavirju in ob kratkem sem si izmislil »walzer«, napisal ga, zapečatil in pridejal pismo, v katerem sem prosil odgovora pod naslovom; »A. J. poste restante«, in takó sem oddal obójo na pošto.

Dnevi, katere sem preživel od te ure pa do obroka, ko so se razdavala darila, zdeli so se mi pač najdaljši mojega življenja.

Upanje in dvom, osodno pričakovanje in veselje, ka bom dosegel ob kratkem veliko slavo, menjali so vedno v mojem srcu in bil sem vedno vzburjen.

Pri izpitu sem dajal vse zmedene odgovore, bil sem bled in sem slabo izgledal, da so menili moji tovariši in učitelji, da sem bolan, ter so mi svetovali, naj pošljem po zdravnika.

Slednjič pride dan, dan kateri je imel končati strašno negotovost, osoditi mi srečo ali nesrečo ter izpolniti najdrznejše moje upanje ali uresničiti nevesele slutnje.

Od slej nij minil dan, da ne bi bil vsaj dvakrat na pošti. Štiri dni sem hodil na pošto, a vselej zastonj. Uradniki so me uže zasmehljivo pogledovali, ko sem vpraševal, ali nij nobenega pisma pod naslovom: »A. J. poste restante«; osorni »ne« bil je vselej odgovor ponižne prošnje, in uže je ves moj up popolnem zginil.

Bilo je neko nedeljo; baš je minila služba božja v vseučiliščnej cerkvi, ko sem hitel uže petič na pošto. Vstopim v pisarnico in vprašam nekoliko boječe: »Nij li nobenega pisma na gospoda A. J. poste restante?« »Bom pogledal,« mrmra nepriljudni mož s pomarančastim robom. Stal sem torej tamo, in mečkaje klobuk, s tesnim srcem pričakoval odgovora.

Po dolgem iskanji zamrmra uradnik: »Na A. J. nij nič; a za J. A. poste restante je neko pismo tu; menda bo oboje isto.« In ko je dejal J. A. — zibal se mu je nekak čuden smeh na ustnih.

Urno mu pomolim desetico, tečem ali bolje letim domov, ter se zaprem v svojo izbico.

Dolgo, dolgo časa sem ogledoval pismo: zapečateno je bilo z rožo, napis čeden in prav, kakor da ga je pisala ženska roka. Hotel sem je razpečatiti, ali bal sem se, da s tem uničim vse nadeje; radovednost in strah sta me mučila, da nijsem nikakor mogel priti do sklepa. Toda slednjič zmaga prva in pismo je bilo razpečateno.

Čital sem: »Gospod! Dolgo sem odlašala,« — da pač, dolgo, prav dolgo, mislil sem si — »toda slednjič sem izprevidela, da bi bilo vsakako nespodobno, ako Vam ne bi odgovorila na Vaše prijazno in odkritosrčno pismo.« — Za vraga, menil sem, čemu tako dolgo uvaževanje? Čitam dalje: »Nudite mi« — aha! slednjič vendar — nudite mi svoje srce in svojo roko in me prosite, naj oboje sprejmem.« — A kaj pa to pomeni, vskliknem, na mesto »walzer«-ja — — roko in srce!? Ali me motijo oči, ali je res tako pisano? Urno pogledam podpis in lehko si mislite kako sem ostrmel, ko vidim na mesto podpisa založnikovega ime »Emilija«.

Sedaj mi je bilo stoprv jasno, da je bila zmota s pismom, da torej »A. J.« in »J. A.« vendar nij isto. Toda bilo je užo storjeno, pismo je bilo odprto; rad bi je bil nazaj dal, ali obečal sem si od tega interesanten dogodjaj in vsi premisleki so izginili.

Zopet sem vzel pismo in sem čital, in — s kratka, v pismu je bilo zagotovljenje naprošenega rendez-vous-a, ki je bil namenjen za nedeljo ob sedmej uri z obširnim razjasnjevanjem tega nenavadnega koraka.

Izprevidel sem iz tega, da je bila pisateljica lista mlada deklica, ki je uže v zgodnjej mladosti izgubila starše, ter je hotela vzeti v zakon nekega ne baš mladega a obče spoštovanega uradnika, da se odtegne s tem strogo pedantičnemu in v mnogem oziru sitnemu in nadležnemu varstvu svojega strijca in varuha.

Kmalu sem se odločil; pozabil sem bil do cela svoje zadeve, hotel sem se dejansko udeležiti te stvari, in sklenem čakati lepo neznanko, — ker da je res lepa, to sem si uže naprej mislil.

Kako bom dalje postopal in se vedel, tega nijsem premišljeval, prepustil sem določbo trenutku samemu.

O določenej uri sem bil na mestu in vsakega, mimo hodečega sem gledal v obraz, meneč, zagledati v njem pisateljico poste-restante-pisma. Toda vsak je hitel mimo, ne oziraje se okrog, in brez znamenja, da bi koga pričakoval.

Uže sem mislil, da je bilo pismo brezimne pisateljice samo šala, ko mi prideti nasproti dve gospe sè zagrnenima obrazoma, ter sta se plašno ozirali na vse strani.

Ko sta šli nekolikokratov gori in doli, osrčil sem se in stopim k njim. Ko ju pozdravim, začnem:

»Gospe! brezdvojbeno sta Ve, ki pričakujete nekega gospoda, po imenu J. A. Oprostite, če Vam povem, da tega gospoda ne bo, da ne more priti, ker — —« in na to sem jel strmečima in nekoliko preplašenima gospema pripovedovati dogodjaj s pismom.

O začetku sta bili nevoljni, ker je bila tajnost razkrita po vse tujemu človeku, a jeli sta se potem obe smijati; ena izmej njih si je razkrila obraz, zahvalila se mi in me zagotavljala, da ta korak uže obžaluje, in je sedaj le prišla izpolnit storjeno obljubo za rendez-vous. Iz tega sem izpoznal, da je nezagrnena dama pisateljica lističa. Zrl sem v njen obrazek in poslušal lep melodičen glas, kar me je tudi napotilo, da sem se jej ponudil spremiti jo domov potem, ko sem se jima spodobno predstavil.

Moja ponudba je bila sprejeta in na potu sem izvedel vse okoliščine, kakor tudi to, da je bila spremljevalka ljubeznjive pisateljice njena verna prijateljica.

Vso noč sem sanjal le o lepej deklici in o lepodonečem glasu. Drugi dan na to sem šel zopet na pošto, kjer sem dobil slednjič željno pričakovani list, v katerem mi je bil zagotovljen sprejem »walzer«-ja, in dotično darilo.

Nekaj tednov pozneje sem dovršil svoje študije in po srečnem slučaji dobil kmalu dobro službo in plačo.

Mejutem sem večkrat videl krasno pisateljico onega biljeta, pridobil slednjič po mnogem prizadevanji vstop v hišo njenega strijca, dohajal sem kmalu vsak dan tja, in — toda kaj bom dalje pripovedoval, tu-le« — in s temi besedami potegne prijatelj Adolf svojo ženko k sebi in jo gorko poljubi — »tu, glejte, moja ženica je konec cele povesti.« Ona je pisala pismo J. A. in oba do slej še nikdar nijsva imela uzroka, nevoljna biti o napravi »poste restante«.

Slava tedaj lepej napravi in slučaju, kateri me je storil srečnega soproga!

— — —

Urno primemo vsi navzočni do vrha na točene čaše s penečim vinom, in baš ko je v bližnjem zvoniku ura veličastno z dvanajstimi udarci naznanjala, da je sedaj napočilo novo leto, trkali smo na zdravje našega prijatelja Adolfa in njegove ljubeznjive soproge.