Posnemanje rži.
| ← Smetno žito | Posnemanje rži Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
Tatovi in tatvine → |
| |||||||||||||
(29) Vaščani so kurili kres sedeli pri ognju pri pomenku. Opolnoči so slišali glas iz roga: »Naj tvoje maslo osmrdi!« Vsi so se zelo prestrašili, ker so vedeli, da bo zlikovec, ki trobi v rog, vse leto posnemal vseh krav mleko v okolici, kakor daleč je segal rogov glas. Prešteli so se in videli, da ni v njih sredi najbogatejšega kmeta iz fare. Vse leto so imele krave sicer dosti mleka, a bilo je vodeno in niti ena kmetica ni vse leto napravila krapčiča masla. Bogati zlikovec je pa tržil z maslom, da je bilo kaj. Eden izmed kmetov se je vendarle maščeval za celo župnijo, in sicer na binkoštno nedeljo drugo leto. Komaj je zažarela jutranja zarja in sta se delila noč in dan, že jo je mahal po sosedovi rži. Preko ramen si je bil zavezal dva konca velike rjuhe iz domačega platna, tretji konec pa je vlekel za njim po žitu, z levico je držal četrtega, z desnico pa pridno žel roso z rži. Ko je to opravil na rži, je šel še nad pšenico in prav tako požel vso roso, le da se je sedaj vlačil po pšenici oni konec, katerega je prej držal z levico. Bogati kmet, ki je bil posnel o kresu vse maslo, je imel zelo lepo rž in pšenico, a če jo je dal v mlin ni bilo moke, če jo je krmil živini, se je živina sušila in mršila, kakor bi sploh ne dobila krme. Radi tega se je pritožil župniku. Župnik je prepovedal posnemanje mleka in tudi žetev rose in nasvetoval ljudem, naj na binkoštno nedeljo zgodaj vstanejo in prehodijo svoja polja. Ljudje se tega še sedaj drže in žanjejo na svojih travnikih roso, kar je zelo zdravo. Kadar žanjejo roso, molijo: »Sveta rosica na binkoštno nedeljo, da bi me nikoli oči ne bolele.« To store trikrat zaporedoma. (4) Domače coprnice so vlačile rjuhe po žitu sosedov na binkoštno nedeljo zjutraj. Ko so požele roso z rži, so rjuhe izžele, tekel domov in z izžeto roso poškropile rž v žitnicah. Prav tako so napravile s pšenico, ječmenom in z ovsom. Coprnice so tako hitro obogatele, da so bile v nekaj letih najbolj mogočne v župniji, drugi kmetje so bili že skoraj ob vse in jim je celo ovsenjaka primanjkovalo. Nekoč je p coprnice vendarle zasačil hlapec pri njihovem zločinskem poslu. Sprva so se ga prestrašile, a prav kmalu so se zopet ojunačile. Zagrozile so hlapcu, da ga bodo razdrobile v solnčni prah, če le živi duši pove, kar je videl. Ko je hlapec opravil na njivah svojega gospodarja molitve in vtaknil v srednjo brazdo vsake njive blagoslovljene šibe, je šel domov zajtrku in nato k maši. Ko so se po končanem opravilu vsi vaščani zbrali pred cerkvijo, da se pozdravijo in pomenijo, je videl hlapec med množico tudi one tri coprnice. Hlapec je stopil na kamen pri zidu, se obrnil s hrbtom proti množici, bil s pestjo po zidu in vpil: » Nobeni živi duši ne smem povedati, da so tri coprnice danes zjutraj žele roso z žita na polju, tebi, zid, pa to lahko povem in ponovim še enkrat, bile so to,« in je povedal imena. Ljudje so takoj s prstom kazali na coprnice, te pa niso mogle zvitemu hlapcu prav nič napraviti, bile so brez moči, ker je govoril mrtvemu zidu, ne pa ljudem. Dobro je bilo, da je bil ta hlapec tako pameten in se je znal tako odrezati, kajti drugače bi ga bile gotovo uničile; kajti poznale so nevarne molitvice, gotovo pa bi jim bil tudi že samo njihov strupeni ženski jezik zadostoval. Kaj je prav za prav ženski jezik, je dognal od usode hudo bičan mož. (4) Imel je ženo, ki je bila bolj jezikava kakor sam peklenšček. Mož je kakor sv. Job prenašal vse in se tolažil: »Nič ni od vekomaj do vekomaj, tudi to bo minilo.« Res je obveljala njegova, žena je umrla. Zdaj se pa mož nikakor ni mogel premagati, da ne bi vprašal starega možička, ki je mnogo vedel, kaj naj napravi z ženinim jezikom, da bi mogel dognati, kaj je vendar tičalo v njem, da je bil tako hudo strupen. »Zasadi ga za plot, boš že videl, kaj bo zraslo iz njega!« mu je odgovoril starec. – Napravil je tako in drugo leto je za plotom bujno poganjala debela korenika hrena. Mož je dejal, ko je to videl: »Ni čuda, ni čuda, da je bilo tako!«