Poslednjikrat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poslednjikrat . . .
— ič
Izdano: Slovenec 171/45 (28. 7. 1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je še pred ofenzivo. Vroč dan. Solnce je pripekalo na golo kraško pečevje, da je zrak migljal vsled vročine in nizko grmičje je žalostno povešalo svoje uvenele liste.

Poslan sem bil po opravkih v postojanke. Na cesti je ležal debel prah. Zavil sem na pešpot, ki pelje dalje po globoki kotlini do razstreljene vasi in od tam vodi zopet glavna cesta v zakope. Od te vasi naprej sem vzlic pripekajoči vročini pospešil korake, ker tukaj človek ne more nikdar s popolno gotovostjo reči: varen sem. Vsak čas lahko prifrči sem preko sedla čimbum, ki se srdito zakadi v pečevje in drobic bezljajo daleč na okoli. Tudi zrahljana cesta kaže, da se tukaj ni varno med dnevom sprehajati. Vseeno se vidi vedno koga hiteti gor ali dol. Človek se na vse privadi.

Dospel sem v zakope vijugast jarek me je privedel do vhoda kaverne. Vstopil sem. Na obeh straneh hodnika so stali ljudje. Objela me je tema, da nisem ničesar več razločil, šele čez nekaj časa sem opazil tam na koncu kaverne moten odsev brleče sveče. Naznanil sem se častniku in mu pokorno javil zrok svojega prihoda. Opravil sem. —

Stal sem zopet pred kavarno. Solnčna svetloba mi je jemala pogled, dokler se oči niso zopet nanjo privadile.

Kam pa sedaj —? Saj res, prijatelja grem obiskat, pri strojnicah je tamle gor. Zginil sem zopet v nekem postranskem jarku, ki se kakor gosta mreža križajo sempatja. Kmalu sem stal pred prijateljivim kritjem. Sklonil sem se pred nizkim vhodom in pogledal v notranjost. takoj sem ga opazil med drugimi tovariši. Sedeli so na tleh in si preganjali dolg čas z igranjem. Šalili so se in se smejali.

»Bog te živi, Francek, no, si že dosti priigral?« Radovedno je pogledal proti vhodu, kdo ga kliče. SPoznal me je. Odložil je karte in se priplazil na svetlo. Vsedla sva se na kamen in se pogovarjala. Vesel je bil, da sem ga prišel obiskat.

»Ali si dobil zadnjič sladkor, kavino in mlečno konzervo, ki sem ti jo poslal po nekem ordonancu? Veš, sestra je meni poslala, pa sem si mislil, ti bolj potrebuješ tukaj kakor jaz.«

»Dobil — Hvala lepa«

»Vas kaj hudo straši polentar, pa mislim, v zadnjem času imate precej mir,« sem ga vprašal dalje.

Ne vem kako to, bil je sicer videti vesel, toda v pripovedovanju je bil precej redkobeseden.

»Da bi le še tako ostalo in pa — da bi nas pustili kmalu domov. Tam toliko dela, jaz pa moram tukaj cel božji dan prelenariti! Med dnevom spimo v tej baraki, ali si pa na kak drug način preganjamo dolg čas, zvečer gremo potem v službo in šele zjutraj pridemo nazaj. Moja strojnica je tamle zgoraj. Kako krasan razgled je od tamkaj dol na bistro Sočo, na polje, celo morje se vidi! Ponoči sedim na straži. Vse tiho daleč naokoli, edino pok svetilne rakte moti bajno tišino. Prplava mesec in njegove bleda svetloba se razlije na skalne obronke, lahni valovi Soče se bliščijo kakor bi bili posejani s samimi kristali. Napeto gledam proti sovražnim zakopom. Nobene žive duše nikjer, kakor bi bilo vse izumnrlo, le kramp ali motika včasih votlo zaropoče. In tedaj se zgubijo moje misli v krasni noči, neka nerazumljiva žalost me obide. — Ni nam še sedaj sila, da bi le ne bilo hujše!

Govoril je živahno in mehko, a naenkrat mu je zopet zmanjkalo besed. Umolknila sva. Njegove oči so se nekako čudno lesketale. Vstal sem.

»Torej, Francek, dobro se imej, pridi me kaj obiskat, če ti bo mogoče. Bova šla k civilistom kislo mleko pit — ah, ko bi ga sedajle imela, kaj ne, to bi se nama prileglo!«

Podala sva si roke. Njegov obraz je postal resen.

»Da, pridem, če bo mogoče . . .«

Odhitel sem na cesto. V zraku je ravno krožil aeroplan. Naše obrambne baterije so ga ljuto obstreljevale. Kmalu se je pokazal krog njega kolobar majhni oblčakov, obrnil se je in odrdral nazaj. Vsedel sem se kraj ceste za skalo. Ne daleč od mene je nekaj zažvižgalo v zraku in se zapičilo v zemljo. Ta glas mi je dobro znan, drobec od izstrelka na aeroplanu, katerega bi si ravno ne želel na glavo. Od naše strani je že prihajal naš dvokrovnik in hitel za sovražnim kapronijme daleč tja čez skalovit Sabotin. V vratolomnih vijugah je mešal smer sovražnim baterijam. Ko si je dovolj nagledal sovražnikovega ozemlja, je zopet odplul, ponosno kakor orel proti svojemu zbirališču.

***

Vsi smo že spali. Silno tulenje in živžganje prek streh naše vasi me je vzbudilo. Prestrađen pogledam izpod odeje in poslušam.

»Fantje, polentar strelja, gotovo je začel z ofenzivo, Bežimo gor v kotlino!«

Skočil sem v hlače in že sem imel tudi čevlje na nogah. Zunaj se je ravno danilo. Bežal sem po cesti med demoliranimi hišami in v eni sapi pritekel v kotlino, kjer se človek čuti mnogo bolj varnega kakor pa v prvem nadstropju zidane hiše sredi vasi. Stisnil sem se za zid barake in sedaj sem šele začel gledati in poslušati, kaj se godi okrog mene. Sem od fronte je odmovalo grozno bobnenje vseh kalibrov. Rezke detonacije so naznanjale, da tudi mine delujejo. Ozračje se je treslo, vzduh je bil našičen s smodnikovim dimom. Preko naših glav so tudi frčale, iskale so našo artilerijo. Čudno, kaj pa to pomeni, več kot polovica jih ne eksplodira, kaj pa, če sovražnik strelja s plinovimi bombami? Kje je moja maska? Ta bi bila lepa, kot strokovni referent, pa bi me naj plin zadušil! In že sem bežal po masko domov. Nesreča je hotela, da sem se spotaknil ob kamen in se zložil po kamniti cesti, kakor bi me bil iz zraka vrgel. Pa kaj to, pobral sem se in hitel naprej. Nekaj me je zapeklo v kolenu in na roki, pa želja po maski ni pustila misliti na bolečine. Kmalu sem bil nazaj v kotlini in varno položil plinovo masko poleg sebe. Zdaj me je šele začelo skeleti v kolenu in na roki, pošteno sem se obtolkel.

Deseta ofenziva je v polnem teku. Tri dni je trajal strašen bobneč ogenj. Spredaj ležeči hribi so bili popolnoma zaviti v neprodiren dim. Grmelo je, da se je zemlja tresla. Tudi sem v našo vas jih je pridno pošiljal. Civilisti so prestrašeni tavali sem pa tja, dokler niso neko noč zbežali iz vasi.

Večkrat sem šel na polkovno obvezovališče. Pot me je peljala mimo pokopališča. Vsak dan so se množili grobovi in pred mrtvašnico — grozni prizori! V šotorne plahte zaviti so ležali mrtvi v vrsti, odkoder se je širil neznosen duh. SOlnce je pripekali in parilo strto kri, ker so se pasli celi roji muh . . .

Popoldne so jih pokopavali. Vsakega so morali poprej preiskati, da najdejo njegov legitimacijski listič. Vojni kurat je sam pomagal. Pri komur ga niso našli, stoj sedaj na njegovem grobu napis: tukaj počiva neznan tovariš. In prišli bodo po vojski njegovi domači iskati grob svojega sina, iskali ga bodo med napisi, anjega ne bo. Tudi žalostna usoda.

Prvi teden ofenzive se je nagibal h koncu. Strašna bitka je divjala in morila naprej. Nekega večera pride tovariš od obvezovališča, kamor je šel po opravkih. Jaz sem ležal na postelji. Vsedel se je zraven mene in potiho začel:

»Kurat mi je naročil, naj ti povem, da je našel danes med legitimacijskimi lističi ime, ki se glasi kakor tvojega prijatelja. Tudi od strojnic je . . .«

»Kaj praviš, ali res, ne ni mogoče! Njabrž bo kdo drugi s sličnim imenom. On, Francek, da bi bil mrtve in sedaj že pokopan — grozno! In če je to res, kako bodo sprejeli to strašno novico njegovi starši, njegova sestra, ki ga je tako rada imela. «

Silna bolest mi je stisnila srce. Zadnjič sva se torej videla — poslednjikrat . . . Pa saj še ni gotovo, kdo drugi mora biti! Takoj sem se odpravil sam h kuratu, moram se prepričati. Na pokopališču sem se ustavil pred novimi grobovi. Tukaj bi že torej počival, prijatelj in jaz ti nisem mogel izročiti niti poslednjega pozdrava!

Vstopim v kuratovo barako. Ravno je pregledoval krvave lističe in druge zapuščine mrtvih. Mrtvaški duh mi je udaril v nos.

»Kaj je torej?«

»Mrtev . . . Pred kratkim smo ga pokopali. Nisem te mogel pravočasno poklicati.«

Stemnilo se mi je pred očmi. Nikakor več te ne bom videl, ne jaz, ne tvoji starši, ne tvoja sestra . . . Kako neusmiljena usoda v svojih zahtevah! — — Sicer pa, ti si prestal, odšel si tja, kjer ni več trpljenja, ne vojske, srečen si sedaj, prejel si plačilo za svoje trpljenje. Padel si za domovino, za našo slovensko domovino; kri, ki si jo prelil, ne bo zastonj! Ali vseeno, bridko je izgubit prijatelja, sina, brata . . .

Kmalu sem se poslovil. Mrak je razprostrl svoja lahna krila čez naravo, vetrič je šumljal v vrhovih dreves, škrjanček je prepeval, a nocoj je bilo vse tako žalostno — tužno. S počasnim korakom in z žalostjo v srcu sem se vračal domov.

Tajinstven mir je ležal nad pokopališčem. Spavaj sladko, prijateljt! Z blaženim smehljajem zreš sedaj dol na nas iz rajskih višav, in kakor bi slišal tvoj šepetajoč glas: ne žalujte, veselite se rajši z menjo, kaj mi ne privoščite te sreče? Tam doli pri vas — strašna vojska, tukaj pa — večni mir in sreča . . . Prosili bomo Vsemogočnega, da kmalu podeli tudi vam tam spodaj mir in zadovoljnost . . .

Čutil sem se potolaženega.

Minila je ofenziva, sovražnik se je zopet zakopal v svoje stare jarke, kjer se pripravlja za nove boje.