Poslednji bodo prvi
- Za druga istoimenska dela glej Poslednji bodo prvi.
Poslednji bodo prvi... Ada Negri |
|
On je to djal. Zapad veličastno leskeče
in palestinski se nebes koplje kipeče v zarji krvavi.
Kup meglâ rudi in solnce že vmira,
z zadnjimi žarki v mestne se stolpe upira,
kot bi goreli v daljavi.
Solnce zapada; z žarkov slovesno Mu silo
božji ovoj in snežnobelo Mu krilo
v plamen ovija.
Glas Mu doni nad gozdovi, nad morjem,
puščavo,
nad otročiči, ki dvigajo rokce v višavo,
in nad ječe se zlija.
Molk naokoli; širni molk se prostira.
Komu je vsojena senca, očesi odpira:
jutri bo jasno!
Slepcu odpreta se veki, da solnce pozdravi,
kdor je sam in joka in kolne v težavi,
vriskal jutri bo glasno;
vriskal, kdor drhče od mraza, želeč se
ogreti,
kdor gladu trpi, kdor ne ve kam deti,
žejen hladila,
kdor si ljubezni želi, neljubljen pa stoče.
Deklica ranjena, ki nad usodo se joče,
v sramu želi tolažila,
jutri bo trgala mirte, vijolice drobne,
vgojzdih prelestnih bo brala cvetke čarobne,
slasti bo žela;
zlate svobode in žarkega solnca pijana
bo odprla bodočnosti vrata neznana
žarkom solnčnim vesela.
Kvišku, kvišku bedni, ujarmljeni sužnji,
kvišku, kvišku rod ponižni in tužni,
zdaj si pomagaj!
Vstani v božjem imenu iz bede na boje,
v božjem imenu daj ščit na prsi si svoje,
vstani, odpuščaj in zmagaj!
On je to djal. In zemlja in višnja nebesa,
polja in vali in palme — mirna drevesa —
so poslušale.
Žalostne žene, v gibke ovoje zavite,
pa so, s solzami po licih bledih oblite,
o juteršnjem miru sanjale.
Pod zemljó pa v naročaj morski šumeči
ob tem glasu se vekov bodočih kipeči
val je pretakal.
Himen se božji po vsem je vesmiru razlegal,
s čistim očesom On svet je v ljubezni
obsegal,
v senci pa križ Ga je čakal.