Poslednja beseda o starim letu zavoljo zemljišniga oprostenja
| Poslednja beseda o starim letu zavoljo zemljišniga oprostenja anonimno |
Podpisano z Dr. L.
| |||||||||||||
Kar se je ljudém že dopovedvalo, kar so „Novice“ že v mnogih sostavkih pisale, vse to nekterim še ni zadosti, in treba bi bilo, da bi se jim ena in ravno tajista reč vedno trobila: „varite se šuntarjev in zapeljivcov!“ Tista zvijača, s ktero se po nekterih krajih, posebno pa v Ljubljanski okolici, ljudém glavo motiti skuša, da so namreč cesar Ferdinand vès drug patent dali, s kterim so tlake, desetina in sploh vse davšine poprejšnih podložnih kmetov overžene, brez da bi se v njem od kakšniga odškodovanja govorilo, še vedno nekterim ljudém po glavi blodi. Žali Bog! da sleparjem nekteri veliko raji verjamejo, kakor poštenim in resničnim možem. Popraševali smo okrog, kakšni je neki tisti patent, na kteriga se nekteri še vedno opirajo, in lejte! En kmet nam je sam nekaj natisnjeniga prinesel, česar brati ni mogel, in je terdil, da je ta tisti pravi patent, in da samo to velja, kar v tem patentu cesarja Ferd. stojí, da pa od odškodvanja, h kterimu se zdaj kmetje silijo, v njem ne besedice najti ni. Serce se nam gane, ko pogledamo in beremo, kar nam kmet pokaže. Namesto tako imenovaniga patenta, vidimo tiste mile besede bivšiga cesarja Ferdinanda, slavniga spomina, tisti „poziv na svoje narode1“, kteriga je Dunajsko mesto zapustivši, 19. kozoperska iz Holomuca na Moravskim razposlal. Pri tisti žalostni priložnosti se je svitlimu cesarju potrebno zdelo, svoje besede in obljube zastran odveze podložnih gruntov še posebno zagotoviti, zakaj takrat je že več šuntarjev bilo, ki so ljudí s tem od zvestobe do cesarja pripraviti skuševali, da so povsod trobili, da kakor hitro bo puntarsko mesto podverženo, se bode tudi vse na staro nazaj vernilo. Zato so cesar posebno kmetam vnovič s temi besedami zagotovili, da gotovo ostane pri odvezi, ktero jim je takrat že razglašena postava zastran poprejšnih gruntnih davšin zagotovila, in da naj torej mirni in brez skerbi bojo, in vsaciga, kdor bi hotel zoper cesarske obljube jim kaj govoriti, hudovoljneža spoznajo.
Ravno te besede beremo v tistim pismu ali patentu, v kterim, kakor zdaj nekteri šuntarji pravijo, od nobeniga plačila za imenovane odveze nič ne stojí. Naj tisti cesarjev oklic vsaki sam natanjko prebere, ali če brati ne zna, naj kakiga pošteniga moža zato naprosi, in prepričal se bo gotovo, da se je svitli cesar tudi v teh kratkih in o nagli sili na begu pisanih besedah, samo na obljube opiral, ktere je še poprej storil in ktere je že postava na svitlim bila, na ktero se je cesar za tudi v tem pismu določno nanašal.
Ta postava je pa tisti nam vsim dobro znani, v deržavnim zboru od poslancov vsih dežel sklenjeni in od svitliga česarja poterjeni patent 7. kimovca 1848, s kterim je spoznano, da podložtvo ima nehati, da so grunti desetíne, tlake in vsih dolžnosti odvesani, da imajo torej vse dolžnosti dela ín davki, kteri iz podložtva izvirajo, odsihmal jenjati; ali ravno v ti postavi je pa tudi velevano, da se ima za dela, za davke v blagu ali v dnarjih, ktere je posestnik grunta svojimu grajšinskimu, desetinskimu ali fogtijskimu gospodu mogel odrajtovati, primerna odškodnina odmeriti. Svitli cesar Franc Jožef so potem s patentam 4. sušca 1849 pravila vstanovili, po kterih naj se ta odškodnina odmeri, in z zaukazam 12. kimovca 1849 so določili, kako naj se za krajnsko deželo pri izpeljavi poprejšnih postav ravna. Pametni možje in vsi sploh, kterim je na blagostanju in miru ležeče, nikar se ne dajte s praznimi besedami loviti, ne verjemite takim ustačem, ki morebiti le iz nevednosti, večidel pa iz hudobne volje vas v zadrege in zmešnjave pripraviti hočejo. Kar so svitli cesar Ferdinand obljubili to se vam zdaj popolnama izdeluje in doveršuje – odškodovanje je pa že iz perviga spoznano bilo, in to se zdaj pri vstanovljenih cesarskih komisijah po postavah prerajtuje. To je čista resnica; kdor ljudém kaj drujiga prerokuje, laže.2
Dr. L.
1) Celo to pismo, kteriga nekteri za „pravi patent“ imajo, je od besede do besede natisnjeno v 44. dokladnim listu leta 1848. V listu 42. Novíc 1848 se pa najde tudi razglas cesarja Ferdinanda 6. kozoperska, ko so Dunaj zapustili; 2 dni po tem so razposlali drugi razglas iz Hercogenburga, kteriga so cesar zato pisali, ker so mislili, de zavolj tačasnih Dunajskih silnih prekucij uni pervi razglas morebiti ni sploh oznanjen bil. Tudi ta razglas se najde v 42. listu 1848. Tisti, ki toliko govoré od nekiga „zatertiga in ne sploh oznanjeniga razglasa“ naj ga beró ali si ga brati dajo, de bojo resnico vsiga zvedili. Vred.
2) Kteriga ušesa bolé, če kakošno gotovo postavo sliši, naj saj tako hudobin ne bo, de postave tají ali jih krivo razlaga, in tako drugim nedolžnim glave zmeša in jih razdražene v grozno nesrečo zapelje.
Posebno abotno pa je, de nekteri nevedni ali hudovoljniki še clo zoper časopise godernajo, če le od teh postav govoré, ter jih očitajo, rekoč: „Ta že z gospodo derží“, kakor de bi od postav govoriti in jih razlagati, de se resnica zvé, ravno toliko bilo, kakor postave dajati. Pošten časopís ne derži z nobenim stanam, naj bo ta ali uni – ampak on se derží le resnice, pravice, postave.
Spoštovanje postav je pa perva dolžnost vsacimu deržavljanu, naj bo prost bajtar ali narvišji minister. Če bo pri marsikteri sedanji postavi premembe potreba, se bo ta sprememba zgodíla na postavni poti, to je, v deželnih in deržavnih zborih v edinosti s cesarjem, – in v tem ravno obstojí velika imenitnost vstavne vlade memo druge. Zavoljo tega tudi vlada vse postave, ktere zdej brez deržavniga zbora na dan pridejo, začasne, to je, spremenljive imenuje. Postava zavolj oprostenja gruntov pa je bila dana o pervim vstavnim deržavnim zboru, kjer so bili poslanci vsih dežel (razun Laške in Ogerske) pričijoči; tedaj je ta postava gotova in dognana po sklepu deželnih poslancov, ki so bili v deržavni zbor poslani, in po poterjenju cesarja. Vred.