Poslednja želja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poslednja želja.
France Žužek
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/3 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oče!« je poklical Jože starčka, ki je sedel na stopnicah pred podom in poizkušal med brezzobimi čeljustmi že napolpozabljeno melodijo, »živina je napojena, nastlal sem tudi; zdaj grem malo po njivah. Pšenica bo zrela menda. Mati pravijo, da naj začnemo z žetvijo v sredo ali četrtek, meni se pa to ne zdi ravno prikladno. Vročina je in bojim se, da nam pšenica prezori. Raje začnemo koj jutri.«

»Imaš prav, Jože,« je povzel starec, se oprl na grčevo trnjevko in vstal počasi. »Pšenica-golica je narejena nalahko. Pusti jo na njivi le en popoldan čez njen čas, pa se ti je osuje in porazgubi najmanj deseti del, preden je v kašči!«

»Zato pa! Raje pustimo drugo delo za par dni.«

»Grem tudi jaz s tabo, če prav so mi noge trde in težke. Zavasnica ni daleč, na Resje pa ne greva pogledat, saj ste sejali pšenico na obeh njivah enega dne in tudi zemlja ni tako različna, da bi se poznalo to pri zorenju.«

»No, pa pojdiva, oče! Do mraka in večerje bova doma prav zlahka.«

In šla sta. Počasi se je premikal starček po stezi proti žitnemu polju, kajti tistih triinosemdeset let, ki jih je imel za sabo, mu je ukrivilo hrbet, da se je zgrbila njegova nekdaj lepa in orjaška postava za polovico, in mu pobelilo neizpadle lase, da je izgledal častitljivo kot eden izmed svetopisemskih očakov in vzbujal občno spoštovanje pri mladih in starih. Sovrstnikov ni imel več. Te je krila že zdavna mati zemlja. Tudi on pride na vrsto danes ali jutri; a ta zavest ni vznemirjala starčka nikoli. Saj je živel do konca in če Bog da in Mati božja, bo zatisnil ob smrtni uri z mirno vestjo svoje oči in se preselil v večnost.

Starček in Jože sta prišla do Zavasnice in se ustavila.

Kakor morje je valovalo zlato žitno klasje na veliki, dolgi njivi in klonilo pod težo zrnja, kot bi se poslavljalo od zatonu se nagibajočega solnca.

»Glej, Jože,« je začel starček in se zazrl čez njivo v daljo. »Glej! Če sem na njivi, na polju, ki sem si ga priboril, takorekoč pristradal tekom svojega življenja, se mi zdi, da sem spet čil in mlad. Vzpel bi se, zasukal klobuk v zraku in zavriskal kot nekdaj — v davnih časih sredi vasi.«

Jože je stal, poslušal in strmel. Tako mu ni govoril ded še nikoli! Starec je molčal nekaj časa, nato pa nadaljeval in rekel:

»Petindvajset let sem imel, ko me je poklical oče k postelji in dejal: »Sin! Dvainsedemdeset let mi je naložil Vsemogočni na hrbet. Nisem poznal bolezni, a te dni me je vrglo, mislim za — vedno. Ne bolezen, starost! Sedemdeseta bolezen! Ne zapuščam ti dosti: Leseno bajto, tri njivice, leseno kolibo — hlev in eno kravico. To ni dosti, a je vse, kar je. Jaz sem bil občinski pastir, navaden občinski pastir. Za par šestič sem pasel občinsko živino. Pa bil sem mlad in se seznanil z rajno, s katero sva si bila dobra vedno. Hotel sem jo za ženo, pa ni šlo, ker nisem imel ničesar, a oba skupaj pa manj kot nič. Toda zavzel sem si, sklenil in držal: Stradal sem raje, da sem le prihranil krajcar, ki mi je prišel pozneje tako prav. Počasi je šlo sicer, a šlo je. Vzrasla je bajta in vzela sva se ter hranila naprej. Bog mi je dal sina in ni ga bilo srečnejšega človeka pod milim nebom kot jaz tiste dni. Ti si rastel, — midva sva pa hranila in štedila bolj kot kdaj prej. Prišla jc kužna bolezen in pobrala na stotine ljudi, med njimi tudi tvojo mater. — Ostal sem sam na božjem svetu, a zaupal sem v Boga in njegovo pomoč in se raAmal po pameti in kar mi je narekovala dolžnost. Stradal sem in stradal ter si pristradal prvo njivo, drugo, tretjo, kravo in hlevček. Ti si rastel, ostal — čast Bogu! — pošten in mi bil v veselje in podporo v starih dneh. Bog te blagoslovi, sin moj! Vzemi to malo, kar ti zapuščam, in delaj kot sem delal jaz, pa boš videl, da boš umiral v sedemdesetih letih kot — kmet. Jaz sem dal podlago, pokazal pot, ti pa nadaljuj započeto!«

Starec je obmolknil in zrl neprestano v daljo. Jože je poslušal napeto.

»No,« je nadaljeval čez nekaj časa, oče je umrl in ostal sem — sam, le kravica mi je delala družbo. Pol leta sem tuhtal očetove besede, nemogoče, prehitro in tja v en dan izgovorjene. Hotel sem v Ameriko. Le par let, da si prislužim nekaj stotakov. Nato se vrnem v domovino, prikupim njiv, sezidam hišo in se oženim. Take in enake so mi blodile po glavi. Toda premagale so očetove besede. Oženil sem se in začel polagoma. Ona je začela kupčijo z zajci, jaz sem pa hodil pozimi na Hrvatsko. Podžagovali smo v šumah starodavne hraste, zmrzovali, hranili in poleg vsega pomanjkanja zbijali šale, da se še dandanes z veseljem spominjam tistih snežnih dni v Slavoniji. A spomladi smo se vrnili polnih žepov in vriskaje domov ter se zagnali z vso silo in vnemo na pomladanska dela. Bog mi je bil milostljiv. Denar je rastel, njive so se množile. Par let, — imela sva stelnico, laz in gozd. Par let, — na mestu lesene bajte stoji lepa zidana hiša, v ozadju hlev, v njem štirje repi, za hlevom pod in za podom kozolec, eden najboljših v vasi. In tako je šlo vedno naprej. Bog mi je dal sina in tri hčere, ki so se možile vse pred dvajsetim letom. Vsaka je dobila 3000 K dote in bogato, vsestransko balo. Obiskala nas je nesreča. Otroci so zažgali vas, ki je pogorela do tal. Hudo je bilo ženi in meni, a godrnjala nisva. Postavila sva si drugo, še boljše in lepše poslopje in oženila sina, tvojega očeta. Stara mati je umrla kmalu nato, a jaz sem jo preživel in sem še zdaj tu.«

Starec je prenehal in se ozrl v Jožeta, ki je stal kot pribit ob njem in poslušal.

»Tvoj oče,« je poudaril ded proti Jožetu, »je bil izvrsten gospodar in tvoja mati varčna gospodinja. Domačija se je večala, imetje se je množilo od dne do dne. Božji blagoslov je počival nad našo hišo, in bil sem zadovoljen in vesel kot malokdaj prej v svojem življenju. Toda prišlo je malo drugače. Neke jeseni je namreč ribal tvoj oče zelje; drugi so ga nosili v kadi in ga tlačili, Vse je šlo v eno kad, le še za nekaj škafov ga je imelo ostati nenatlačenega. Očetu to ni bilo prav, skočil je ves razpaljen in razgret ter golorok v mrzlo klet, da potlači zelje. Šlo je res. A čez dva dni ga je vrgla v postelj grozna pljučnica in čez teden dni mu je zvonilo pri fari. Ti in tvoja sestra Micika sta bila še majhna in se ne moreta spominjati tega. A meni so takrat posiveli lasje. Škoda se mi je zdelo kmetije, ki je rastla od svojega spočetka z mano vred in jaz z njo, da bi ostala brez gospodarja. Prosil sem nebeškega Očeta, naj mi podaljša življenje za tako dolgo, da odrasteš ti in prevzameš gospodarstvo. Pomagal sem materi povsod in šlo je z najemniki in božjo pomočjo. In lansko jesen, Jože, si doslužil cesarja in si gospodar takorekoč. Manjka ti le eno, gospodarske lastnosti in prednosti so ti dane vse in odkrito povedano: Tak si ko je bil moj oče, jaz in tvoj oče. Le še žene, poštene žene v hišo, da sede mati v zapeček in si oddahne, pa bo.«

Starec je pogledal fanta pomenljivo in vprašal z nasmehom:

»Ej, kaj misliš, fant?«

Jože je molčal.

»Bi se ne ženil?«

»Bi se!«

»Kar se, Jože! Danes začnimo!«

Jože se je vzbudil šele zdaj iz tihih misli, se ozrl v starčka, se nasmehnil in dejal:

»O, ste pa hitri, oče! Res je nedelja danes, pa oženiti se menda ne morem koj! Treba bo dati Miciko prej! Ne?«

»Miciki ni sile. Če se ženiš ti zdaj, se ona prav lahko omoži pred pustom, ali pa kasneje.«

»Pa vendar ne bo šlo tako hitro kot mislite vi, očka!«

»O, bo šlo, bo šlo! Glej, star si dosti, razumen dosti! Zgrabi domačijo, poveljuj ji, vodi jo, pomnoži jo! In tvoj stari oče bo vesel in zadovoljen ob zavesti, da mu je izpolnil Vsemogočni zadnjo željo njegovega življenja, to namreč, da je dal domačiji, ki jo je ustanovil moj oče, ki sem je gojil in živel ž njo ter jo negoval in množil izza mladih let, da je dal tej domačiji, ki je ostala po smrti tvojega očeta vdova, da je dal tej domačiji-vdovi moža, gospodarja! Samo še to željo naj mi izpolni Bog, pa z veseljem ležem v postelj, kjer me objame večni sen —«

Jože je poslušal in dejal:

»Ne bojte se, oče! Če Bog da in sreča junaška, pa zaplešemo pred adventom!

»Hvala ti, vnuk-sin! Hvala! Bog te blagoslovi kot je blagoslovil tvoje prednike! Ostani mu zvest ter ne obupaj v težavah, bodi vedno mlad, a poleg tega — mož! Bog te blagoslovi!«

Starec ga je prijel za roke in ga pritisnil na izžite prsi in v očesu mu je zalesketala solza.

Solnce je mežikalo z zadnjimi žarki izza gora, iz potoka so vstajali prvi megleni hlapi in se izgubljali komaj vidno v višavo.

Starček in Jože sta stala in molčala, in nju srci sta bili polni gorke ljubezni do grude, te rodne grude, ki ima toliko bogastva v sebi, ki donaša toliko sreče svojim gospodarjem in vsemu človeštvu.

»Pojdiva počasi!« je dejal starec, se oprl na trnjevko in prestopil prvi. Jože mu je sledil.

Molče je šel za dedom, dokler ni povzel oni besede:

»Amerika mi je blodila po glavi po očetovi smrti. A ta Amerika je doma, v ljubezni do dela, do rodne grude, v slogi družinskega življenja in v pošteni vzgoji otrok. Zapomni si to, dragi moj! Ni je Amerike nad to Ameriko, ni ga bogastva nad tem bogastvom!

Jože je molčal nekaj hipov in dejal nato:

»Oče, Bog naj vam plača današnje besede! Ne pozabim jih, nikoli jih ne pozabim! Naj bom vam in svojemu očetu vreden naslednik! Zdaj se ženim. Katero dekle naj vzamem, oče?«

Ded se je ustavil, pogledal vnuka, ga udaril s palico pomenljivo po rami, pomežiknil z levim očesom in dejal:

»E, dečko, star sem, a vidim bolje kot kdo mladih. Če vriskaš zvečer na vasi, ne vriskaš nobeni drugi kot — Franciki! Ni res?«

Jožeta je bilo malo sram, zato je molčal. Prišla sta do doma, kjer ju je čakala večerja, in sedla na klop, da si odpočijeta in premerita v mislih današnji pogovor.

Drugi dan je vezal Jože pšenico. Sedem ženjic v belih predpasnikih in v pisanih pisanih rutah je sililo in se zajedalo vedno bolj in bolj v še stoječe žito.

»Malo zgodaj so začeli pri Samčevih,« je dejal ta ali oni, a čutil v srcu, da je to baš o pravem času.

Hitre so bile ženjice, hitro je padalo klasje pod ostro sklepanim in dobro nabrušenim srpom, in zdelo se je, da Jože ne bo v stanu, povezati sam za sedmero žanjicami, ki so žele, da jim je lil pot curkoma po mladih licih. A Jože je bil vezač kot malo takih in vedno se je manjšala razdalja med njim in urnimi delavkami, ki so bile še vse dekleta, izvzemši eno. Žvižgal si je poskočno melodijo, se pripogibal, metal snopje na kup in potegnil zdaj pa zdaj z robcem čez potno lice. Med žanjicami je bila tudi Hrenova Francika. Bila je sicer kmetiška, ne kočarska hči, ki je imela dela doma vedno čez glavo, a k Samčevim je prišla vendar pomagat včasi, kar je vrnil Jože s tem, da je šel kako dopoldne kosit k Hrenu. Za kosce je bila huda, zlasti zadnje čase, ko je vrelo in drvilo v Ameriko vse, kar je takorekoč skončalo ponavljalno šolo.

Jože je dohitel žanjice.

»Smo že skup!« je dejal, si obrisal mokri obraz in se oddahnil.

»Ti si pa hiter!« je dejalo neko dekle.

»Kot burja, kot burja« je pristavila druga.

»Ena, dve — pa je bilo povezano!«

»Še preveč hitiš, preveč, Jože!« je dejala tista, ki ni bila več dekle, »Kar smiliš se mi!«

»O tisto pa, tisto! Kar verjamem vam! Zato pa hitite, da pšenica kar gine pod vašimi srpi. Nalašč hitite, da me le ženete bolj!«

»Glej ga, glej! Še norčeval se bo zdaj! Kdo bo hitel zdaj — na stara leta? Človek dela, v kolikor mu pustijo udje in kosti, malo posiliti se ne more! Dokler je mlad, dokler ima urne in poskočne noge, no, takrat je kaj drugega! Ko sem imela jaz sedemnajst let, se nisem ustrašila nobene stare žanjice, Kar čvrčalo je pod srpom in le zamigala sem s prsti v zraku, pa sem imela preveslo. A zdaj je druga: Kaj misliš? Sedem otrok, skrbi in težave, vedno pomanjkanje, to vzame človeku vse moči in ga stori nekako nerabnega.«

»Ej, še ste, še! Kar nagledati se ne morem, kako mi žanjete in podirate žito vkljub vašim letom!« je dejal Jože in si prižgal cigareto.

Dekleta so molčala in hitela. »Kadar bom prosil žanjic, boste vi prva, ki jo bom vprašal.«

Stari je udarila veselja kri v lica. Izpregovorila bi bila rada, pa ni vedela kaj, zato je molčala raje.

»Koliko ste že poželi pri nas?«

»E,« je dejala, da imam vso tisto, kar je je padlo pod mojim srpom samo pri vaši hiši, se ne menim s tabo danes!«

»Oho! Pa tako ponosna?« je podražil Jože.

»Ne ponosna, ne! Hotela sem reči s tem samo, da sem je požela pri vas že grozno veliko. Od mladih let, — do danes! Dvema gospodarjema sem jo žela vsako leto.«

»Tretjemu jo boste menda tudi podrli, kaj,« je dejal Jože, a se kesal v hipu, zakaj je izrekel te besede. Videl je namreč, da je oplahnila Franckino lice lahna rdečica, kar je prav gotovo opazila ena ali druga izmed deklet.

»O tudi, tudi, če boš le hotel. A prej si moraš poiskati družico! Kajti gospodar brez gospodinje bi bil čuden človek na svetu,« je nadaljevala stara.

»Kdaj bi se bil že ženil, pa si ne morem izbrati dekleta,« se je norčeval Jože in dobil tem večji pogum, ko je zaigral krog Franckinih usten lahen smehljaj.

»Seveda, ko si pa tako izbirčen!« ga je špiknila prva žanjica.

»O ne izbirčen, ne! Tistega ne! Boječ sem tako, boječ! Koliko dekletom bi bil že povedal, da jih imam rad, pa si upal nisem! Je zlodej to! Človeku kipi in kipi v srcu in tri tedne išče prilike, da bi prišel z dekletom skup, a — zastonj! Čez tri tedne jo vendar najde. A mesto, da bi ji povedal, kaj mu je na srcu, začne govoriti o vremenu in Bog sam vedi, o čem še!«

Jože je kadil in se smejal komaj vidno. »Glejte ga, glejte! Kako se dela nedolžnega.«

»Kot bi ne znal šteti do pet!«

»Saj ni res!« je dejal Jože in nadaljeval: »Poslušajte, kaj se mi je pripetilo pri dekletu, do katerega sem čutil največ ljubezni.«

»Že poslušamo.«

»Pol leta sem jo imel rad. Nikoli si nisem upal, povedati ji to. No, nekega dne, nekega dne! — — —«

Ni mu šlo, ker mu je ušel smeh.

»Kako nas vleče! Kar samo se mu smeji!«

»Saj ni res! Smejim se, ko se domislim na tisti dan.«

»Katerega dne?»

»No, tistega dne — natančneje ne povem, — tistega dne sem vendar prišel s tistim dekletom skupaj in —«

»— in molčal, dokler me ni vprašala sama: »Kaj bi rad, Jože?«

Dekleta so bušila v smeh.

»Opogumil sem se ob njenih besedah in dejal jecljaje: »Saj veš, saj veš — — «

»Nič ne vem! Kaj naj vem?« Saj veš: me maraš, če te jaz maram!«

Vsa družba se je zasmejala in ni bilo smehu ne konca, ne kraja.

»Ali izprevidite sedaj, kako sem neroden?«

»Kar molči! Že poznamo take ptiče,« se je oglasila v nagajivem tonu stara.

»Kakšne?«

»Take, ki pojejo ponoči najraje.«

»Mislite, da hodim kam v vas?«

»O, tistega ne mislim o tebi, ker vem, da si pošten dečko. Ampak takole: Včasih zavriskaš namenoma, da bi te čul kdo in vedel, da si pokonci in da misliš nanj.«

»Nanjo, nanjo!« je povzela prva žanjica.

»Tako, da, tako! Ni li res?« je vprašala druga, ostale so se pa smejale.

»O res, res!« je začel Jože moško.

»Kdo pa taji to? Seveda imam rad eno. A boječ sem tako, da ji ne morem povedati tega. In za to gre!«

Francika ga je pogledala proseče.

»Zdaj moram pa povezati, kar še imam. Nato grem domov po voz. Enkrat moram pripeljati še dopoldne, drugo bomo v mraku.«

Začel je vezati, one so pa žele dobre volje dalje.

Ni še dovezal dobro, ko pride ob meji Francika in pobere jopico.

»Kam pa, kam?« jo je vprašal.

»Domov!«

»Že?«

»Polenajstih je proč. Mati so nekam bolehni, pa grem zakurit in opravit mesto njih.«

»Dobro, jaz grem pa po voz. Greva skupaj.«

»Kar pojdi.«

»Dekleta!« se je obrnil Jože proti žanjicam, »zmečite povezano pšenico na kupe, grem po voz, da naložimo.«

»Brez skrbi!« je odgovorila stara.

Jože je stopil za Franciko.

»Ne hiti tako!«

»Se mi mudi!«

»Kaj pa ti je?«

»Tako dobre volje si danes.«

»To je res! Vriskal in pel bi.«

»In mene si izdal danes. Vse bo govorilo, da se imava rada. Tako so me gledale od strani in si pomežikovale.«

»Nič zato, Francika!«

»Pikale me bodo. Saj veš, kako so dekleta.«

»Dolgo te ne bodo.«

Francika ga je pogledala vprašujoče:

»Kako misliš to ?«

Jože se je nasmehnil, in rekel: »Danes sem vezal snope in premišljeval zraven ter tuhtal, kateri godec pri fari jih ima največ za ušesmi in kateri gode najbolj okrogle.«

Francika ga je razumela, »No, kateri ti je ugajal?«

»Kravajček,« je dejal Jože in se obrnil proti vetru, da si prižge znova cigareto, ki mu je med pogovorom ugasnila.

»Če se ne norčuješ, ko si danes vseh muh poln.«

»Ne, ne! Resno! Snoči smo govorili z dedom in z materjo ter sklenili, da pridemo v nedeljo snubit.«

Franciki je silila kri v obraz. Jože jo je vprašal smejoč se: »No, duša, ali si zadovoljna?

»Saj se spodobi enkrat,« se je namrdnila namenoma, »že tri leta te čakam.«

»Bi me li še tri, če bi bilo treba?«

»Seveda bi te! Še šest!«

»Lej duša, a tega ti ne bo treba!«

Oba sta se smejala tem otročjim besedam in prišla do vasi.

Napregel je in pognal. Nadeli so voz, ki se je mogočno in počasi zibal po prašni poti proti vasi in se šibil pod težo. Nekaj žanjic se je peljalo na vozu in zbijalo razne šale, Jože je pa stopal ob njem in pokal z bičem kot še nikoli, da so strigli konji z ušesi in nesli glave pokonci ter šli z drobnim korakom kot da peljejo balo.

Dospeli so na Samčev dom in izpregli ter razvezali, da ne bi trpela in se ukrivila žival.

Jože je vrgel živini deteljo, znesel nekaj gnoja iz hleva in nastlal znova. Žanjice so pomagale še v kuhinji, nato so pa sedli vsi skup krog mize, da se okrepčajo za popoldanšnje delo. Zgovorni so bili vsi, najbolj pa ded in Jože, katerima danes ni hotelo zmanjkati besede.