Poskušnja hrabrosti
| Poskušnja hrabrosti |
| |||||||||||||
Mnogo časa je že preteklo od tega dogodka, ki ti ga hočem, dragi bralec, pripovedovati. V nekem mestu bila je avstrijska armada na svojih vajah. Mnogo je bilo vojakov. Mej drugimi častniki je bil tudi nek stotnik, ki je kazal vedno, pa tudi v veselem društvu tako boječnost, da so njegovi tovariši že začeli dvomiti o njegovi osebni hrabrosti, ki je pa vsakemu vojaku tako potrebna. Ta njih sodba je slišal tudi njegov oberst, ki je bil mej vojaki dobro poznan zaradi svoje veselosti in neustrašenosti. Njemu se je vender za malo zdelo, da bi bil kateri iz mej njegovih vojakov strahopetec, zato ga je sklenil poskusiti in a ko bi bila sodba resnična, odpraviti ga vsaj v pokoj. Ko so bili pri skupni pojedini, posadil je on stotnika tako, da je sedel pri njem. Začel je ž njim govoriti o raznih stvareh in ga ostro opazovati. Pa kmalu je sprevidel, da mora biti ta kapetan res strahopetec in sicer prve vrste, zato se je odločil poskusiti ga. Spretno je izpeljal govorjenje na streljanje, v katerem je bil oberst mojster, in je ukazal prinesti samokres. Ko so mu ga prinesli, je prijateljski potrkal kapetana na rame in mu je rekel: Ne bili vi, gospod kapetan, držali ta papir v rokah in jaz vam ga bom izstrelil. Kapetan se je seveda branil, njegovi tovariši so se mu pa škodoželjno posmehovali. Ko je pa oberst v njega vedno bolj silil, prijel je list hladnokrvno v roke, in ga nepremakljivo držal v zraku! Roka se mu ni niti najmanje tresla. Samokres poči in krogla je prodrla papir ravno skozi sredo. Vsi so občudovali hrabrost in hladnokrvnost kapetanovo. Pa ta ni bil s tem zadovoljen, ampak mirno se smehljaje prime v roko samokres, ki ga je oberst odložil, in ga ogleduje. Čez nekoliko časa pa pravi: »Kako je lepa ta stvar. Ali ne bi gospod oberst tudi vi ta papir držali v rokah, morebiti bi ga tudi jaz prestrelil?«
Vsi so obledeli in se začudeno pogledovali, oberst pa najbolj. Ves prevzet vsklikne: »Ali, človek, ali pa znate tudi vi tako dobro streljati?« »Ne vem,« mu odgovori mirno kapetan. »Sicer sem se nekedaj učil streljati, ali sedaj se bolj bavim se sabljo, vender bi pa rad poskusil, če znam še kaj meriti.«
Kaj je hotel oberst storiti? Da se ne bi osramotil, prijel je papir v roke, držal ga je sicer mirno, ali kako mu je bilo pri srcu, vedel je sam najbolje. Počasi je vzdignil kapetan samokres, počasi je meril. V dvorani je bila mej tem grobna tihota. Še dihati se niso upali. Na enkrat pa kapetan mirno spusti roko, položi samokres na mizo in smehljaje se reče: »Ne, to pač ne gre, da bi jaz na ta način poskušal, če znam streljati, ali ne. Hvala vam, stokrat hvala, gospod oberst, ker ste bili tako dobri; vender, pustimo rajše to. Spomnil sem se, da bi znal tudi tje zadeti, kamor ne bi rad.«
Nato se pa mirno vsede na prejšnje mesto. Čez nekoliko dni je pa postal ta kapetan major, in od tega časa je bil strogi oberst njegov najboljši prijatelj.