Poset s fronte

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poset s fronte
—pt—
Izdano: Slovenec 43,229 (07.10.1915)1-3.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Od prijatelja in nekdanjega tovariša v civilni in vojaški službi sem dobil s fronte dopisnico, v kateri me vprašuje, zakaj ni nič več glasu od mene in zakaj molči tudi Otrobar. Ali se je Krn morda razjezil kaj, me drega nagajivo, ali so me morda v tem dali že obesiti oni užaljeni tovariši, ki so protestirali proti temu, da bi se kdo »norca delal« iz njih stanu po listih.

Boga milega, kako so priprosti nekateri ljudje! Moj prijatelj pravi sicer prismojeni, a da ni rabil te besede on, ki je še danes pravi in pravcati njihov tovariš, jaz bi je gotovo ne bil zapisal. Toliko pa rečem, kdor je našel v tem, da sem naslikal Otrobarja takega, kakor je bil in kakor je, da sem se »delal norca« iz stanu, tega je označil moj prijitelj gotovo pravično, zakaj iz vsega, kar sem bil povedal o Otrobarju, bi izhajalo za stan kvečemu dosti častnega, ako bi bil stan sploh upravičen, da bi si prisvajal zasluge poedinega člana, zasluge, ki si jih je stekel popolnoma samo zase in po svojem naporu, kakor se je nekdaj moral varovati popolnoma sam, da ga niso ugonobili oni danes tako brž k protestu pripravljeni tovariši ... Da v teh resnih časih vsakdo vrši svojo dolžnost, je gotovo, da jo odlično vrši učiteljski stan, je neoporečno in baš tudi po Otrobarju dokazano, a tudi pisec teh vrst sem jo vršil, kolikor sem jo največ mogel in tako dolgo, da sem se priplazil do groba, v katerega mi bo leči prav kmalu ... Da se tukaj torej ne gre za sitega ..., ki nikoli fronte videl ni, se lahko vsakdo prepriča, komur je do tega. Da ne piše nihče slabega o duhovnikih, je hvale vredno, a vse naposled vrše tudi duhovniki na fronti svojo dolžnost, čeprav se o njih piše prav malo; mnogi jo vrše prav junaški, kakor učitelj Otrobar, a opisal tega junaka, resnici na ljubo povemo, ni duhovnik.

x x x

Ta premišljevanja, mokro slabo vreme, ki mi je stiskalo bolne prsi, in prijateljeva dopisnica, ki me je spomnila stvari, na katere nisem mislil več, vse to me je spravilo prav v slabo voljo. Strmel sem skozi okno na prazno cesto, po kateri so se prelivale luže. Dež je lil vzdržema v debelih kapljah, ki so vzdigovale klobuke po mlakah, in duh mi je uhajal nehote tja doli na fronto, med junake, ki neznosno trpe ob takem vremenu. Bog ve, kaj res počne Otrobar, zakaj je utihnil? Ali ne utegne, ali je prišel drugam, ali je morda ranjen ali ujet, ali morda ... Nisem si upal domisliti vse misli. Bog, I ako bi bil padel, ako bi bil zakopan kje tam doli, da bi se morda ni ne vedelo kje. — Mili Bože, nikar! ... Seveda mi ta nova skrb ni zboljšala volje. Siten sem poskušal to in ono, nič mi ni šlo izpod rok. Naposled sem se zleknil, da bi zaspal.

V polsnu sem začul hišni zvonec in nisem vedel, ali je pozvonilo res, ali se mi je sanjalo. Baš sem ustajal, da bi šel gledat, in pozvonilo je zopet. Sedaj sem bil prepričan in hitel sem odpirat.

Sveti Križ božji, kakšna maškara je stala pred durmi! Od vrha do tal ves zadelan moški, zavit v siv dežni plašč, ki mu je zakrival glavo, obraz, život, vse telo. Po plašču pa so drvili na tla studenci, se zlivali v potočke in majhne reke, dočim so naplavili po tleh pravcato jezero. Seveda, ker nisem bil odprl ob prvem zvonenju! —

»Kaj bi radi, s čim vam morem postreči?« sem nagovoril prišleca še dosti prijazno navzlic ogromni mlaki na tleh, ki bi mi bila dala pravzaprav pravico, da bi se bil zadri nanj, zakaj svest sem si bil ženinega ropotanja spričo nastalega vesoljnega potopa, da je zastonj vsako snažen je, da se človek res ne sme ganiti z doma in tako dalje; ne bom vas učil, saj znate še predobro vse od kraja.

Kar se tiče hoje z doma v takem dežju, je bilo sicer res odveč, sem si mislil natisoma prav uporno. »Kaj bi rad? Malo strehe mi daj, čestiti tovariš, ako si tako vljuden!«

»Otrobar!! — —«

Zakričal bi bil nenadne radosti, ako bi mi ne bilo odpovedalo grlo, da se mi je izvil le zamolkel grgrajoč vzklik.

»Otrobar! Bog te sprimi!«

Široko sem razprostrl roke v tesan objem, po licih pa mi je bilo mokro, ne vem, ali od njegove mokre kape ali od česa ... »Bog te sprimi, kar noter! In tako nenadno prihajaš, ničesar nisi sporočil! Še spoznal te nisem.«

Odpenjal sem mu dežni plašč, da se je mogel izleviti iz mokrega oblačila. A tudi sam sem moral sleči suknjo, mokro od objema. »Kako naj sporočim, saj veš kaj je vojna: včeraj si bil tam, danes si tu, sinoči si spal v jarku, nocoj ...«

Vprašujoče se je ozrl po stanovanju.

»Nocoj bom spal pač tam-le na postelji, kaj-ne, čestiti tovariš?«

Pokazal je v kot, kjer je stala postelja. »To se razume, in dobro došel!«

Prinesel sem mu copate, da se je preobul. Močne čevlje je imel, nič mokrega ni imel v njih. Zato je bilo tem bolj mokre po tleh. Nič ne de, danes se ne bom težko zagovarjal ...

»In ženka, kje jo imaš?«

»Šla je v mesto, a ima priti vsak čas. Kar sedi, dragi, sem-le sedi in postrezi si!« Potisnil sem preden cigar in cigaret po omari sem stikal za žganjem. Imel sem srečo, našel sem steklenico s tropinovcem in nalil sem mu čašo. Ne premajhno, vojaške mere.

»Poživi in pogrej se, brate!«

»Hvala, čestiti tovariš, hvala; ej, ti že veš, kaj se prilega staremu želodcu, ki se tudi na bojišču težko sprijazni s samo ha dve o (H2O to je vodo). In še kako se rad kuja, kakor se meni že več dni.

Izpraznil je posodico, nalil sem drugo.

»Pa res ne izgledaš posebno.«

»Bolan sem bil, bolan. Ti že povem še, kako je bilo. Ti, žena tvoja ne bo menda ugovarjala, ako se ugnezdim pri vas?« Debelo je uprl vame oči.

»Ali se ti blede, ona ugovarjala!« sem ga pomiril.

»Veš, sta lahko brez skrbi: onih prijaznih zastopnic iz zoologije — —« namežiknil mi je in se popraskal za ušesi, da bi bolje razumel, »nimam. V Gorici sem se očedil temeljito, tam imamo nalašč zavod za to. Kakor hodiš ti k brivcu, tako hodimo v Gorici, kadar je potreba, v Entlausungsanstalt. Prijazen zavod, bogme!« 

Smejala sva se na vse grlo, ko je v naglici povedal nekaj prizorov. — — —

Osem dni dopusta je dobil mož in k meni jih je prišel prebit. S čim naj bi mi bil napravil večjega veselja! Koliko zanimivega mi bode vedel povedati! Kolika čast zame, da se junak, ki ga pozna vsa južna fronta, ustavi baš pri meni!

Odkar mi ni bil pisal, je bil še dvakrat odlikovan in povišan v častniškega namestnika. Kaj je vse izkusil, koliko naredil vzvišenega in groznega!

V tem se je vrnila moja žena in se čudom čudila došlemu gostu. Do večera pa preskrbela vse, da smo dobili dobre večerje in došlec udoben počitek. Truden je bil, kmalu je šel spat. Otožen dan je bil, poln dežja in oblakov, a nam se je izpremenil v praznik. Pozabili smo tesnobe in bili srečni, da nas je privedla usoda še tako skupaj.

x x x

»Čuješ tovariš, kako je pravzaprav prišlo do tega, da si šel k vojakom na stare dni?« sem vprašal Otrobarja drugi dan pri zajtrku.

»Da sem šel k vojakom! ...« Beseda mu je zastala nenadoma in ozrl se je skozi okno. Pri očeh se mu je pojavilo naglo gibanje. Menda nisem zadel nehote občutnejše žile. Vsak človek ima skrivnosti, o katerih ne govori rad in ga zaboli, ako se ga spomni nanje, najsi nevede. Zato sem skušal popraviti.

»Oprosti, morda ti ni prijetno, da bi govoril o tem; o nič ne de, pa ni treba!« 

»Ne, ne, prosim! Prišlo mi je tako nenadoma tvoje vprašanje, čestiti tovariš, in mi zaneslo duha tako hipoma do svojih dragih, o katerih komaj vem, kje so, da se mi je storilo milo ... Oprosti, sedaj je že dobro!« 

Prižgal si je cigareto, motril nekaj hipov njen ogenj in povzel: »Da sem šel k vojakom, to je lahko povedano kar ob kratkem. Da imam družino, veš; dva sinova in eno hčer, in pa ženo seveda, kajti brez te tudi onih ni, se razume. Ko je nastala vojna, sta mi odrinila oba sinova in jaz sem ostal s ženskama sam v Gorici. Oba sta dobra dečka, eden je poročnik, drugi je bil povišan nedavno in odlikovan, a tudi — smrtno ranjen. Tam na severu leži v bolnišnici ... « 

Naglo je potegnil dim večkra t zaporedoma. »Kakor hitro nam je došla žalostna novica, moje žene ni bilo obdržati več. Odpeljala se je k njemu in ostala tam — strežnica pri Rdečem križu. In znegovala ga je kvišku. Vrnil se bode, če Bog da, kakšen se vrne, to je naposled vseeno. Moj sin je — in storil je svojo dolžnost. Tudi poročnik jo je storil, danes je ujet v Sibiriji. Ne godi se mu dobro; no, tudi njemu bode minilo naposled.« 

»Ali piše?« sem vprašal, da bi sploh kaj rekel in odvrnil od težkih misli.

»Pisal je samo enkrat, pisal mi je, da stanuje v lepem gradu, da ima vsega v izobilju in mnogo kratkočasja. A priporočil mi je, naj dobro obrnem, kar mi piše, potem bo prav. Če obrnem, je pa baš nasprotno prav in resnica. Lahko torej vem, kako mu je. Kaj hočem, siromak mu pomagati ne morem.« 

»Vojne mora itak kmalu biti konec!« sem potolažil očeta, trpečega radi sinove usode.

»Bog daj, a ne kaže dosti. Ko se je pričela še laška in mi je hči morala ostaviti mesto v Gorici, se je tudi vpisala k Rdečemu križu in sam bi bil ostal. Ne bom, sem se ujezil in se oglasil kot prostovoljec. Neradi so me vzeli: moja šibka postava in stara siva glava jim nista bila všeč. A ko sem jim razložil, da sem kot doma na Krnu in da imam vso okolico in vse pogorje bolje v glavi kot oni na kartah, so me vzeli in poslali majorju T. Tako smo pri vojakih vsi Otrobarji in Otrobarice.« 

»In ti ne med zadnjimi, raca na vodi! Iz nadomestnega rezervnika v črni vojni do častniškega namestnika s tremi odlikovanji se ne pride kar tebi nič meni ničmenim.« 

Skromni mož mi ni rekel na to precej dolgo ničesar, se nasmehnil naposled in pripomnil: »Samo iz osebnega poguma bi težko bilo kaj tudi pri meni. A srečo sem imel in fatalist, kakršen, mnogo drznosti. Brez sreče in drznosti posameznih pri vsem pogumu ne opravi dosti v vojni. Pri vsem tem je pa pogum prirojen, prigojen kvečemu pri častnikih, kateri so se po strogi vojaški vzgoji priučili zatajevanja in brezpogojnega izvrševanja dolžnosti, pa rajši jih žene dolžnost naravnost v smrt. Prirojen pogum na pravem mestu, združen s pametjo in preudarkom, če treba tudi z drznostjo in zvitostjo, ta je, ki tvori junaške čine, to je vidne uspehe. Zakaj odlikujejo se največ le vidni uspehi, ki včasih — po mojem mnenju — niti junaštvo niso.« 

Neverno sem ga pogledal.

»Da, da, čestiti tovariš! Kjer ni vidnih uspehov, tam često ostane prikrito junaštvo. Ali hočeš vzgledov? Evo jih: padec velikih trdnjav v Belgiji ob pričetku vojne, uspehi so bili vidni, vsi listi so bili hvale polni o brezmejnem junaštvu,— o Karpatih se je komaj čulo in vendar so naše čete junaštvu zadržale petkratno premoč.«

»To je istina!« 

»Ali vzgled v majhnem: Ako se komu po navihanosti ali kakor že posreči, da ujame par nasprotnikov ali jih po drznem junaštvu spravi na tla, takoj ga imenujejo junaka, mu pripno svetinjo na prsi in časniki pišejo o njem, dočim se komaj opazi onih drugih, ki sicer brez orožja, a nič manj pogumni prihajajo v bojnem metežu k ranjencem, jih tolažijo, obvezujejo, odnašajo, se žrtvujejo v smrtni nevarnosti, da lečijo duševne in telesne rane, ki jih je zadala krvava dolžnost. A odlike pri teh so le redke, ker ni presenetljivih uspehov.«

»Bogme, ni prazno, kar praviš,« sem pritegnil sedaj.

»Ni ne, prepričal sem se o tem na mnogih slučajih. Predvsem sam na sebi. Ko sem takrat lovil Lahe v past, ali sem bil junak? Vraga, drzen sem bil kot stenica, ki ti zleze v uho, kadar spiš v postelji, kjer so doma. A imel sem pokazati na drzen način zajetih ujetnikov in odlikovan sem bil. In takrat, ko sem se udal, ali sem bil junak takrat? In potem, ko sem jo odkuril po rovu? Sram me je, kadar se spomnim. A pohvaljen sem bil vendar in zvitost mi je prinesla pohvalo. Da bi se jih bil junaški lotil takrat, posekali bi me bili in še vran ne bi bil več zakrokal za menoj. Tako je, dragi tovariš.«

Ni drugače, moral sem mu pritrditi, prepričal me je.

»Vidiš, ne rečem da nimam poguma, a za junaška dela mi nedostaje pred vsem potrebne moči. Drzen sem že, tudi zvit, kadar je na mestu, dobro mi rabijo pa pred vsem slučaji, da temeljito poznam pogorje, da sem — lahko rečem — spreten planinec in da znam — v tej vojni zelo koristno, dobro italijanski, pa tudi ,latinski in grški' če treba.«  »V tem vem, da se ne ustrašiš koga iz lepa,« sem se posmejal.

»Zato tudi uživam na fronti nekako eksdisciplinarnost, bi rekel, in pri meni nihče ne gleda na malenkosti, pa mi tudi ne zameri, ako zarobim katero tako, ki nima ,pasiršajna'. Saj vsi vedo, da me je malo prida in da se ne držim rad kislo.« 

»In s častniki, kako izhajaš?« 

»Hvala, dobro; imajo me radi, poveljnik me čisla, Bataillonsspalivogel mi pravi in večkrat je že trdil, da sem največ vreden pri njegovi četi, ker mu jo držim kvišku in skrbim, da se ne skisa. Ali je res ali ne, ne vem. Res pa je, da me je narava obdarila s humorjem in gorje, da me ni! Kako bi prebil vse grozovitosti, ki jih je kriva ta vojna, kako pozabil potokov krvi, ki jih je naplavila naša gora morija — Krn! Kako, kako, čestit' tovariš! Povej mi, kako!«