Posebnost satirika Hmeljakova
| Posebnost satirika Hmeljakova Vladimir Bartol |
| |||||||||||||
Sedeli smo lepega dne z Wialterjem in Hmeljakovim v »Rotondi« pri čaši piva. Debatirali smo o literaturi, večnosti in podobnih stvareh, ki gredo ljudem brez pravega posla po glavi. Bil je ta Hmeljakov svoje vrste človek, boem in zabavljač, da mu ga ni bilo para. Ves pariški Montparnasse ga je poznal.
Iz živahnega pogovora nas vrže nenadoma zvok krepke klofute. Ozremo se. V svoje začudenje vidimo, kako zapušča dama, vsa razburjena, mizo, pri kateri je sedel gospod, čigar lica so bila temno zardela.
Prekleto! To je pa Amaconka je vzkliknil Walter. Pogledala sva Hmeljakova, ki ob podobnih prilikah ni nikoli brzdal svojega jezika. Začudila sva se. Strmel je predse, resno, skoro nekam v zadregi.
»Poznate morda to damo?« sem ga vprašal.
»Ne, ne poznam je,« je odvrnil. »Pač pa mi je ta prizor priklical v spomin dogodek, ki sem ga bil pred leti sam doživel v tej kavarni.«
»Upam, da ni bilo nič podobnega,« sem pripomnil.
Rus je skomignil z rameni. »Kakor vzamete, je dejal. Sicer vam pa lahko povem vso zadevo.«
Prižgal si je cigareto in se vrgel daleč nazaj v naslanjač.
»Vidita, gospoda,« je rekel. »Stvar je pravzaprav celo enostavna. Tudi jaz sem prejel klofuto. Nikar se ne čudita! Prav vročo in izdatno klofuto od ženske. Zakaj sem je bil deležen, temu, vidita, je bila vzrok neka moja – kako bi dejal? – posebnost, ki sem jo bil takrat nehote in proti svoji volji izdal.«
Tiho se je zahihital, potem je znova povzel:
»Nekaj čudnega je s to našo notranjostjo. Mnogokrat se mi zdi – tudi drugi so bili že opazili isto –, da tiči v njej nekdo, ki nam narekuje dejanja, ki bi jih sami od sebe nikoli ne storili. Poznal sem ljudi, ki so bili nenadkriljivi hinavci. Tako spretno so se umeli pretvarjati, da jim noben vrag ni mogel do živega. Nekoč jim je pa nenadoma in nepričakovano ušla besedica in – vse njihove laži so bile v hipu kakor na dlani. Včasih zadostuje že kretnja, pa si ob tajno, ki si jo skrival morda leta in leta.«
Nervozno je segel po novi cigareti. S koščenimi prsti si je šel skozi redke, nekam mastnosvetleče se lase, ki so se mu bili vsuli ob živahnosti pripovedovanja preko čela. Nekje ob ustnih kotih mu je trepetal zagoneten smehljaj.
»Da nadaljujem,« je dejal po kratkem presledku. »Bilo je takrat, ko sem pisal svoje najboljše satirične zgodbe, ki so jih tiskali po vseh širom Evrope raztresenih emigrantskih časopisih in revijah. Tudi v druge jezike so jih prevajali. Neprestano so mi prihajale nove domislice. Glava mi je delala podnevi in ponoči, vselej in ob vsaki priliki. Živel sem sila burno in razuzdano. Smatrali so me za nenavadno temperamentnega in vročekrvnega ljubimca. Metal sem se iz pustolovščine v pustolovščino. Dekleta sem menjaval kakor žepne rute. Dokler nisem spoznal rojakinje Olge, ki sem se je oklenil z vso strastjo. Bila je duhovita in lepa, prav izredno lepa ...«
Postal je nemiren in na stolu se je začel premikati, ko da ima igle pod sabo. Suhi, markantni obraz se mu je semtertja histerično spačil. Včasih se je zarežal, da se mu je pobesil dolgi, špičasti nos preko široko raztegnjene gornje ustnice. Nadaljeval je:
»Učenjaki in filozofi razmotrivajo mnogo o zvezi med dušo in telesom. Nekateri pravijo, da zija med obema nepremostljiv prepad, drugi zopet trdijo, da sta v svojem bistvu le različna izraza za eden in isti pojav. Naj imajo prav ti ali oni, dejstvo je, gospoda, da je moj duh vprav takrat, ko je telo najbolj uklenjeno v zemeljske spone, najbolj svoboden. Kaj pa utegne – vprašam vaju, gospoda moja – bolj zamamiti telo od – ljubezenske strasti?«
Telo mu je začelo podrgetavati, zdi se mi, od pritajenega smeha. Žive, nemirne, drobne oči so mu švigale po gostih, ki so prihajali ali sedeli v bližini. Izogibale so se Walterjevemu in mojemu pogledu. »Vidita, gospoda,« je govoril dalje, »taka past za telo so mi bile – ženske. Po svojem značaju nisem nestanoviten. Menjaval sem bil dekleta samo zato, ker nisem naletel na pravo. Vkljub temu so mi pa bile tako zaposlile telo, da se mi je obetala bogata literarna žetev. Vendar v tem še ne tiči jedro moje posebnosti.«
Odkašljal se je in povzel zopet:
»Jedro moje posebnosti, gospoda, tiči v dejstvu, da se mi rodijo najboljše ideje baš v trenotku največje telesne slasti in zamame. V tem pogledu, vidita, je bila Olga zame pravo najdišče. Nikdar preje in nikdar pozneje mi ni bila glava tako polna domislic, kakor v oni dobi. Takrat sem bil šele dodobra spoznal, do kolikšne mere se lahko človeški duh oprosti telesnih okov in v kakšne višine lahko zaplove. Požel sem bil svojo najizdatnejšo stvariteljsko letino.« Ko da bi se bil že predolgo obvladoval, je zdajci prasnil v glasen smeh. Polagoma šele se je pomiril, da je lahko nadaljeval.
Dejal je:
»Gospoda moja; ženska je predvsem zemeljsko bitje, ki ji je od sile tuje vse, kar ima opravka z duhovnimi sferami. Živi in se vdaja le trenotku in jemlje od njega, kar ji baš nudi. Višji cilji so ji docela neznani. Kako drugačni smo mi moški! Pogled naš je naprej usmerjen, uprt je v bodočnost. Sedanjost nam je vselej samo stopnica, ki vodi h končnemu smotru. – Morda preveč teoretiziram? Počakajta; skoro vama postanejo jasna moja izvajanja ... Vidita. Prav v tejle "Rotondi" je bilo. Z Olgo sva imela za sabo burno ljubezensko noč. Kakor je ženskam lastno ob takih prilikah, me je obsipala z nežnostmi in v potankosti obnavljala, kar sva bila preživela. Jaz, vidita, ji nisem mogel prav slediti. Raztresen sem bil nekoliko. Glava mi je namreč delala na novem osnutku. Nasprotno, celo motila me je v mojih mislih s svojim neprestanim govorjenjem in izpraševanjem. Med drugim mi je tudi dejala: Čudim se, da mi srce ni zastalo sredi objemov; tako lepo mi je bilo. Povej, ljubček, kako je bilo tebi?«
Mislim, da se je bil tedaj nemara zlodej polastil mojega jezika. Zakaj ne da bi bil sam kaj pomislil, sem ji odvrnil kar tja v en dan:
»Preimenitno, draga. Baš v trenotku najvišjega razkošja sem bil zasnoval svoje doslej morda najpomembnejše delo, vprav vražjo satiro na vso ono tako imenovano "visoko" ljubezen.«
Prepozno sem opazil, kako neumno sem se bil izdal. Takrat bi bili morali videti to žensko! Oči so se ji naširoko razprle. Par trenutkov je strmela vame, kakor da vidi pred sabo pošast. Zdajci pa je prebledela, krčevito stisnila ustnice, vsekala me s plosko roko po licu in – odšla ...«
»Prav je storila!« je vzkliknil Walter.
Tedaj je Hmeljakov nenadoma približal svojo glavo prav tik k najinima obrazoma. Pogledal je nama s svojimi malimi, bistrimi očmi naravnost v zenice in se na ves glas zahihital.
»Kaj je bilo vendar smešnega na moji opazki?!« se je razburil Walter.
»Vse ono, kar sem vama bil, gospoda, pripovedoval, bi se bilo lahko zgodilo tako,« je dejal Hmeljakov z nedopovedljivo prekanjenostjo, »da sem imel zares kdaj literaren uspeh in da me je zares kdaj ljubila lepa ali celo – zelo lepa ženska. Ker pa nisem bil obojega nikoli deležen, tudi preje pripovedovana zgodba ne more biti resnična. Če pa bi bilo vendarle kaj na moji posebnosti, bi se preje, verjemita mi, gospoda, zemlja pogreznila, kakor pa da bi le trohico izdal svoji ljubici. Zakaj držim se starega pravila, da pred žensko nisi nikdar dovolj oprezen. Dogodbica se mi je bila porodila v glavi baš v onem trenotku, ko je bila v kavarni zazvenela klofuta.«
»Kaj?! Kako?! Navlekli ste naju?« sva mu vpadla z Walterjem hkratu v besedo.
»Navlekel? Bog me obvaruj pred tolikšno drzkostjo! Ali more biti nekaj, kar se je bilo porodilo v glavi umetnika v posvečenem trenotku, sploh neresnično?! Ali ni mar vse, kar ustvarja človeški duh iz lastne stvariteljske moči, v nekem višjem smislu vselej resnično? Zgodbico sem vama bil povedal, da vama pokažem, kako deluje vstvarjajoča človekova fantazija in pa, least not least, tudi malce zato, da mi plačata še eno pivo.«
»Hudič pokvarjeni!« je vzkliknil Walter v smehu in poklical natakarja.