Razprti svetovi: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 4: | Vrstica 4: | ||
< |
<h2>Opazovanja</h2> |
||
<br /> |
|||
Vse je |
<poem>Vse je |
||
v poslušanju |
v poslušanju |
||
<br /> |
|||
do kod |
do kod |
||
segajo<br /> |
segajo<br /> |
||
<br /> |
<br /> |
||
Redakcija: 12:20, 8. maj 2010
| Razprti svetovi David Bandelj |
| |||||||||
OPAZOVANJA
Opazovanja
Vse je
v poslušanju
do kod
segajo
vlakna
neopredeljivosti
nismo več
vajeni
raje stojimo
celo jutro
v vrsti
za štiri
zimske gume
tudi
če
se
svetovi
iz tišine
ne razpirajo
več
in
naša dejanja
postajajo
fiktivno
rutinizirana
odpreš garažo
pelješ avto vanjo
zapreš garažo
samo
če
bi za
trenutek
pogledal v
nebo
bi videl
presenetljivo
jasno
zvezdnato
plahto
Razvozlavanje
znamenj
harrypottersko
ali
postkrščansko
kaj vem
morda je bil
res
samo
študent
ki je na
stopnišču
faksa
bral
nietzscheja
(also sprach zarathustra)
ker ga je
čez pol
ure
čakal izpit
Lahko bi
bilo
med
sabo
povezano
da
sem
zjutraj
po
radiu
tu pa
tam
slišal
nekaj
mendelssohna
ščepec
čajkovskega
in
rezino
beethovna
nato
sem si
na kolesu
po
mestu
prepeval
chopinov
koncert
v e – molu
Danes
je tak
dan
da
se
čisto potiho
usedeš
za mizo
izprazneš
kozarec
soka
in vzameš
svoj
zvezek
zapišeš
besedo
dve
in pogledaš
stran
nimaš
kaj
reči
veš le
da
si danes
spet
malce
bolj
sam
Lepo je
včasih
ko
pohajaš
po
samotnem
centru
mesta
tam sredi
noči
par mrtvih
mirovniških
zastav
na oknih
in zatohel
duh
po
kislem zelju
morda
je isto
občutje
v tebi
nič posebnega
ni
a spet si
tako
sam
tako
preklemano
sam
Kako
življenjsko
je bilo
pri
tebi
zoran music
ko sem
si ogledoval
podobe
tvojih
misli
(manjkala
je
ona
da bi lahko
delil
občutja)
vendar
vedi
da
si
zadel
niso
poslednji
ne
niso
Ti spiš
v tej
ekspresionistični
noči
ko
niti
krvave mesečine
ni
da bi
pobarvala
misli
smešno
proučujem
kosovela
namesto
da
bi
mislil
nate
Nekaj neprimerljivega
Še
en
dan
zadušen
v brezpoetičnem
obroču
skušam
iz
njega
izluščiti
najneprimerljivejše
doživetje
gledam
tvoj
speči
obraz
neverjetno
kakšen
zanimiv kontrast
s temno modro
odejo
Glej ga
tam
v daljavi
pomivalca
oken
ki čisti
naše
male nerodnosti
odtise
usojene
človeškosti
Ko bi
vsaj njegova pot
peljala nekam
pa
je tako
izmuzljiva
njegova
figura
v brezlunasti
noči
vidim
ga
skozi
okno
avta
ko
poslušam
old rock
morda
pa
si
ga
samo
mislim
in
je
njegova usoda
med temi vrsticami
Lahko
si
misliš
karkoli
če opazuješ
mimoidočega
v njem
boš
zaznal
le
dah
po
dvojini
vsak je
dva
v katerem
je
začetek
in
nadaljevanje
VSAKDANJOSTI
Občutek in pol
namreč ta
da ti
poezija
postaja
ena
najvsakdanjih
stvari
taka ki
je naravno
dejanje
ne okužena s tvojimi varljivimi
čustvovanji
taka da jo
pišeš zvečer
v spalni srajci
ob skodelici
vročega čaja z mlekom
preden greš spat
in dokaz
vsakdanjosti
je
podivjana
kaplja čaja
ki je
pristala ravno
tu kjer
zapisujem zaključek
te pesmi
Povezati
nevidne
nitke
besed
in dejanj
ko hodiš med
snežinkami
in čutiš
škripanje
snega pod
čevlji
s knjigo poezij
v žepu
in
zapiski s predavanj
v rokah
tvoje misli se
ljubijo
z dogajanjem
a nitk
ne
najdeš
Kakor prejšnji
teden
z razliko
da
v žepu nimaš
knjige poezij
ampak
knjigo
o priložnosti in skušnjavi
in zapiskov ne
nosiš ker
jih danes
sošolka še
rabi
in snega ni
ker
ga je toplotav
stalila
in tvoje misli
so utrgale nitko
s tistimi
iz prejšnjega
tedna
morda
se v zraku
celo čuti
duh
po
pomladi
Se ujema
če
rečem
da
študiram
ruski simbolizem
in je
zunaj sneg
in belina
zakriva poleg
stavb
tudi
našo svobodo
rad bi
vzel
kolo
in se
zarisal
v tisto belino
kot tanka
bežeča premica
na belem
listu
Pot
skozi
mesto
in
dvoje
bežno
hitečih
rdečih
cvetov
pojem
odo
vetru
v ušesih
in
bi rad
zaprl
veke
v pretakanju
z asfaltom
skozi
zrak
režem
gostoto
bivanja
Luisi
Spoznal sem kaj je
v življenju pomembno
ko sem v knjižnici
študiral
kako je maksim gorki
pozdravljal
razkroj
realizma v
začetku 20. stoletja
in sem ujel
pogovor med knjižničarko
in žensko
o tem kako raste
otrok ki
ga knjižničarka nosi v sebi
si lahko mislite – potem ko
sem to slišal –
koliko mi je bil
pomemben gorki
Bil sem – spet – v
knjižnici
ko sem dobil
najvišje
priznanje za svoje
ustvarjanje
in iskal sem knjigo – nemara –
ki se ji ne spominjam naslova
tam ti zagledam na
prvi polici pod
napisom »poezija«
tisto mojo
pozabljeno zbirko
med balantičem in baudelairem
Tam
kjer s(m)o
nekoč
študentje
popivali
in žurali
je
sedaj
ostal
samo
kup prašnih
zapiskov
odrabljenih – med drugim –
tam
kjer so
viseli
posterji
najbolj blond
lepotic
visijo le spomini
na nekaj
nedorečenega
saj ni
nostalgija
po nečem
kar je
šlo mimo tebe
morda je le življenje
samo življenje
Že spet se
je oglasilo
življenje
včeraj je bilo
ko smo
fantje peli
podoknico
in je tam
nekje v bolnišnici
mama Katja
prvič objemala Julijo
in oče
Ivo
bogve na kaj je mislil
Bogdan in jaz
sva šla kasneje
nekaj popit
tako
pol za tolažbo
in pol za prijateljstvo
medtem ko je mala
Julija morda prvič
začutila na svojem
čelu materino sapo
ja
življenje se je spet
na glas nasmehnilo
sprašujem se
kako opišeš devet mesecev
neznank
enaindvajset ur rojevanja
in prvo sekundo sreče
ko je vse minilo
mamica Katja in očka Ivo
bosta to vedela
ali pa tudi ne
ker te
življenje
enostavno
prežari
in
lepota je v tem
da si poln neke nedopovedljive
in celovite sile
(morda ljubezni)
ne
veš pa
zakaj
Za ničesar
na svetu
ne bi zamenjal
trpljenja
ob iskanju
iskre večnega
tudi če moliti
je težko
in mučno
včeraj
si
mi pokazal
kje je duhovništvo
ki si ga
namenil vsem nam
prijatelj – duhovnik –
mi je rekel
spomni se name ko
bom jutri pokopal
nonota
kako težko je
biti orodje v Tvojih
rokah
vedno potrebno
popravil
In memoriam
Vere, Papa mortuus est!
Namenili smo
se
da
bi
si
ogledali
budimpešto
v
noči
in
njene
lučke
ko smo šli
tja čez
jekleni
most
si se
poslovil
donava je
odtekala
in nosila
s
seboj
misel
da
smo
sirote
Neizrekljivi
Nedoumljivi
prek
teže
človeka
ki si
ga ljubil
Te
je svet
ljubil
nezavedno
v
kilometrskih
vrstah
s profanacijo tehnologije
in
zavzetostjo
molitve
neizrekljive
nedoumljive
»Tako je bilo avgusta in pozneje oktobra,
v nepozabnem letu dveh konklavov,
in tako bo spet, ko pride čas za to,
po moji smrti.«
Janez Pavel II., Rimski triptih, 2003
Stvarjenje
kjer
On
ki mu je
pred očmi
vse golo
in jasno
izbira
med njimiv
ki
so predani
do krvi
odkod
in
kam
bo vodil
skrivnost
skupnosti
če
bo
svetost
očetovstva
ali
premik
na šahovnici
le eno
le
eno
čimveč
človeka
v
jasni
barvi
prozornosti
Boga
Ne bojte se!
(Janez Pavel II, 22. oktobra 1978)
Sleci
staro
obleko
obleci
novo
zaradi
orlovega
leta
med
meglo
ne
vemo
ali
bo
naš
let
uresničen
tako
kot
je
bil
tvoj
poskusili
bomo
morda brez
uspeha
odpirati
vrata
in
vzletati
tudi padali
bomo
ko ne
bo
več
vrhov
kjer bi
počíli
ko bo
puščava
in
nevihta
v njej
bomo
v sebi
nosili
tvoje ime
in
ne bomo se bali
PRI(OD)SOTNOSTI
Včasih
tipati svet
z nosnicami
da veš kakšen je
njegov vonj
kot tisto pomlad v rimu
na postaji termini diši
po kisli repi
po mestu diši
po likvericiji
v mestni četrti san saba
po urinu
v cerkvi iste četrti pa
diši po svetišču
neverjetno da v sobah kjer je
bival sv. ignacij
diši po zakristiji
enostavno
kajne
zdaj ko pišem
bi si želel vonja po
kavi ali po toplem kruhu
diši pa le po
zvezku in črnilu
Poskušam
razumeti
zakaj
je po gorici
ob 22.47
božično vzdušje
morda zaradi
lučk
bolj pa zaradi
samote
ko je
tišina
le razglas
neke grozne
resnice
sam si
tvoj božič
bo za letos
dan
kot vsi drugi
in ne verjameš
in vse skupaj
so le
blodeče razvihrane
sanje
čigave pa
Nekaj glasbenih
revij
na mizi
in
telefonček
vedno ob
strani
če te
neimenljiva
pokliče
pero znamke parker
z inicialkami
na klobučku
ne
ni reistična poezija
vse je
dobro
ob priliki
posebno ko
po mislih
ni nič drugega
kakor
praznina
velike odsotnosti
sam sebi
ne moreš
lagati
vsaj sam sebi
ne
Zdaj
sva
samo midva
ki
poznava
jezik
za
komunikacijo
obstojnosti
zato
počakaj
samo
trenutek
sedi zraven
mene
in
v tišini
prisluhni
njegovemu
dihanju
v katerem
brodolomca
plujeva
po oceanu
samote
obsojena
na
večni
dialog
Morda
ni
dano
biti
vedno
v ospredju
dogajanja
tako
da
ne veš
kaj
se dogaja
s
tvojim
dihanjem
in bitjem
in niti
kdo
je
režiser
tega
življenja
ki ga
živiš
kot
statist
Ker preden
se
vrnem
zvečer
moram
prespati
v nevihti
morda
se
zato
vidimo
šele
zjutraj
Propadajoče
nesojene
zvezde
brez
hollywoodskega
sijaja
ki si
ližemo
rane
ob impotenci
vrhunca
tri orgelski
akordi
v ripienu
spremljajo
našo
objestnost
neizpolnjeni
prebivalci
obrobja
nedosegljivega
središča
Spet sem
zaspal
pred zvezkom
na
katerega
spravljam
včasih
izmuzljive
trenutke
ne vem
več
niti
kateri
je bil
na vrsti
čedalje
močneje
dež
trka
na polkna
v
sobi
Danes
se
ne
bomo
pogovarjali
o
izvoru
sveta
ti si
lahko
prižgeš
čik
ti pa
natočiš
rebule
nato
bomo
pogledali
skozi
okno
ali
je
sonce
že
zašlo
potem
bom
vzel
svoj nahrbtnik
in
šel
v
gore
Apolid
papirnatega
sveta
spletenega
iz
črnila
zrem
v
globino
neizmerljive
praznine
informacij
je
bilo
čisto pravo
število
zdaj jih
je
preveč
neučakan
narkoman
sem
v abstinenčni
krizi
ki segam
po
pisnem
metadonu
Prav
rad
počakaj
samo
da
vzamem
še
sladoled
iz skrinje
paše
v takem
poletju
potem
greva
v
sobo
kamor si
me povabila
sodobna
slovenska
poezija
ne vem
če berem jaz
tebe
ali
ti
mene
Tisti
dan
ko
bo
konec
vseh
poti
boš
ti
prišel
z
mano
in
bova
iskala
začetek
kroga
utopljena
v
aksiološkem
kotlu
nesmislov
ki gibajo
obzorje
ne vem
če
boš ti
našel
začetek
morda
se
bova
ustavila
nekje
na
polovici
in izpraznila
zadnjo steklenico
terana
MINEVANJA
Pravkar
je
samota
prišla z
menoj
čez obzidje
kjer
vidiš
daljavo
ki mravljinči
tam sva
sedela
in rekla
kakšno
o večnem
tekanju za
časom
nato sem
odšel
in ona
je gledala
za
mano
nedostopna
v obzidju
z zlatom
ovitega
gozda
ki
mu
iz
zguljenih
razlogov
pravimo
večnost
Spokojnost
neba
je
le
varljivo
znamenje
vidim
jo
v obrisih
zelenorjavih
dreves
nič
žarkov
nič
svetlobe
nič
opredeljivega
zraku
počasi
odmira
še
kosov
let
če
je
minevanje
del
večnosti
živijo
tudi
koraki
in
mi
se
še
zdaj
ne
znamo
odkrivati
vse
in
nič
je
za
nas
ustvarjeno
vse
in
nič
sami razkrajamo
in
to
boli
boli
da
smo
rodovitna
zemlja
na
kateri
uspevajo
sence
Glodaj
čas
ko
ti
drugo
ni
dano
nisi
bil
ustvarjen
zato
da
bi
se
stvarstvu
rogal
pes
si
klatež
v
prosojnosti
neshojenih
stez
Glodaj
tišino
ko
ti
drugo
ni
dano
še več
glasov
ti
bo
raztrgalo
dušo
in
ne
boš
več
ti
Glodaj
kost
svojega
edinega
bistva
ko ti
drugo
ni
dano
kar
te
pred
velikim
opredeljuje
je
le
majhnost
prah
iz
Stvarnikovih
misli
celica
v
pratkivu
namenjena
velikemu
po
samoodločitvi
nična
Minevanje
je
del
usmiljene
večnosti
sodba
za
konec
brez
konca
sad
neopaznega
spoznanja
da
je
molk
o vsem
tem
le
dar
| Delo nima naslova |
| |||||||||