Vestalkina ljubezen

Vestalkina ljubezen A. Š.

Izdano:	Slovenski narod 1910, št. 228, 229, 230, 232, 234, 236
Viri:	dLib [1], [2], [3], [4], [5], [6].
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Širokoodprtih oči je strmel v svet. Kakor bi ne vedel, kaj se godi ž njim, kaj ga čaka. Še nikoli se mu ni zdelo življenje vrednejše življenja, še nikoli ni videl lepših jesenskih dni.

Zadelo ga je, kakor strela z jasnega neba, ko je čul obsodbo. Smrt! Ne, on ne veruje, vse so le hude sanje.

Nad njim se širi nebo napojeno s svetlo, čisto modrino. Von, svežost in toplota napolnjuje zrak. Od albanskih gor prinaša vetrič jutranji hlad, cvetje dehti in solnce gori na nebu. On ljubi vse to, on ljubi življenje. Komaj so se doteknila ustna čase, komaj se je približal sladkemu razodetju, iz dalje so prihajali glasovi skrivnosti, ki so ga klicale in omamljale.

Ko zatrepečejo na oddaljenih vrhovih zadnji solnčni žarki, ugasne tudi on.

V lahni svetlobeli kopreni je še zavito pobočje gorovja, vrhovi pa so čisti in so videti kakor bi plavali zračni sinji oblaki.

Ali je res, da umre že danes? Preko Tiberinih valov se je razlil solnčni svit. Ob krajeh je reka temnejša. Nejasne sence stolpov in hiš se zibljejo v njej.

»O Tibera, zdravstvuj! Na bregu tvojega vodovja sem vzrastel in gledal slavo Rima. Pod pinijami sedeč sem često strmel za tvojim valovjem, kadar je sevalo, v dalj se gubeče, v žarkih poslavljajoče se nebesne svetlobe. Zdelo se mi je, da poješ himno v čast njemu, ki daje božansko luč tej naši zemlji. Zdravstvuj, Tibera, v vek!«

Kakor bi taval v polspanju. Videl je le sence, ki so se ustavljale in zrle za izprevodom. Nekateri so vzklikali: »Glej, zarotnika! To je tisti, ki je hotel ubiti našega imperatorja Maksencija! Smrt! Naj umre!«

Slišal je le napol te glasove. Spomnil se je, kako je sovražil te ljudi, ki so se prilizovali krutemu Maksenciju, dasi so ga natihem sovražili in preklinjali.

Rim je stokal pod grozovitostjo tega cesarja. Zdelo se je, da hoče uničiti svet in da ne pozna meje njegova neusmiljenost in blazno hrepenenje po vedno novih krvavih orgijah.

Valerijan se je spomnil, kako je prišlo do tega, da koraka sedaj sredi pretorijancev smrti naproti.

Ni še dolgo, odkar je premišljeval žitje in bitje Maksencijevo. Primerjal ga je z življenjem Cezarjevim in drugih slavnih Rimljanov. Maksencij, potomec popolnoma pokvarjenih in v sled prenasičenosti napol blaznih ljudi... In ali ni nikogar, ki bi tej pošasti zaklical — nič več? Dovolj nedolžne krvi, dovolj nedolžnih solz!

Kako je Valerijan sovražil trinoškega imperatorja! »Zakaj, o Maksencij, si storil tudi to? Zakaj si hotel uničiti s svojo pohotnostjo mojo sestro, mladenko, ki se je jedva oklenila z vso silo prve ljubezni mojega prijatelja! Zakaj si trpinčil očeta in ga vrgel v ječo!

Ah, ni se ti posrečilo! Ušla je sestra, oče te je ogoljufal.

Težko in grenko je umreti, ker ljubim življenje, a težje zato, ker nisem dosegel svojega namena. Maščuj se, Maksencij, nad menoj, sovraštvo, sodržavljanov uniči tudi tebe! Mar te ne sovražijo kristjani, ali te ljubimo mi, ki ne prisegamo na Kristov križ?«

Pomilovalno je zrla večina na mladeniča, ki je korakal, obdan od cesarskih vojakov, v smrt. Njegov obraz je bil resen, strogo so zrle oči pretorijancev na mimoidoče. Ali pridejo srečno do cilja? Ali jih ne napadejo nenadoma in iz zasede Maksencijevi sovražniki? Dalje, nikjer ni sumljivega zbiranja, nikjer znakov sumljivega gibanja!

Kmalu bodo pri cilju. Še ta dan preživi lahkomišljeni mladenič v najtemnejši ječi, še enkrat omami njegove oči luč zahajajočega solnca, in predno ugasne rožna luč na gorskih vrhovih, ugasnejo mladeničeve oči.

Prišli so do templja, ki je bil ves bel in svetel. Bleščeči marmornati stebri so nosili streho in kip boginje Veste je oznanjal na pročelju, da čuvajo v svetišču večni ogenj deve, ki so obljubile boginji domačih ognjišč večno čisto življenje. Tudi on se je priporočal nekdaj boginji Vesti, zadnji čas le iz navade. Ginila je tedaj vera v bogove v srcih Rimljanov in bližal se je čas, ko za vedno ugasne sveti plamen v Vestinem svetišču. On je izgubil vero, a ž njo ni izgubil vere v silo krepostnega življenja. Naj ugasne v svetišču ogenj, a zagori naj v srcu plamen lepega in veselega življenja.

Glej, vrata svetišča so se odprla! Kakor duhovi so stopale svečenice v belih haljah preko praga. Dostojanstven in neslišen je bil njihov korak. Ko so zapazile blesteče pretorijanske čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice.

Njene oči so strmele v mladeniča.

»Obsojen k smrti?«

»Rekla si, o svečenica.«

»Živi, mladenič! Jaz te pomilostim v imenu varuhinje rimskega mesta.« Lica so zaplamtela vestalki.

Odšle so. Še je zrl mladenič za odhajajočo. Zaprla so se vrata svetišča. On sme živeti?

Poveljnik pretorijanske straže je dal povelje in razmaknila se je strahovita vrsta, ki je nalik živemu zidu ločila Valerijana od sveta in življenja.

Začuli so se veseli vzkliki mimoidočih: »Zdravstvuj, rešiteljica!«

Mladenič je še stal kakor v sanjah in zrl za vestalko. Kakor sladko petje so zvenele njene besede. Preko trdih obrazov pretorijancev je dahnilo nekaj mehkega.

 * * *

Že so se jele zgrinjati sence nad Rimom. Tibera je temnela. Valerijan je stal na bregu. Tu ob Tiberi je bilo večer najprijetneje, tusem se je zgrinjal oddaljeni šum svetovnega središča nalik valovom, ki plusknejo sedajpasodaj visoko na obrežje.

V dalji se je gubil zlati pas in šumel pravljice o bogatem, razkošnem Rimu. Valerijanove oči so plule ono stran Tibere, kjer se beli Vestino svetišče sredi morja hiš. V tem svetišču je njegovo srce... pri njej, ki ga je vzbudila v novo hrepenenje in mu vdahnila sanje, ki so bile lepe, kakor bi prihajale iz neznanega sveta.

Že so se užgale prve zvezde na nebu, ko se je spomnil na dom. Ciprese in pinije so temnele, hlad zavel iz reke, zlato na Tiberinih valovih je ugasnilo.

Cel dan je hodil po mestu, šel neštetokrat mimo Vestinega svetišča in sedaj na rimski forum, sedaj na Trajanov trg. Obiskal je tudi domači grob ob apijski cesti, kjer sta snivala ded in praded pod kampanijskim solncem in cvetjem. Povsod so šle z Valerijanom sladke sanje. Postal je otožen, ko so plule njegove oči preko širne krasne Kampanije, kajti ona ni stala ob njem, ni čul ljubeznivega, čistega glasu.

Kaj je s sestro, z materjo in očetom! Valerijan se je napotil čez most v domačo hišo. Služabnik je peljal mladeniča v atrij. Vse tiho je bilo povsod in mračno. Le atrijski prostor je razsvetljevala mala svetilka. Tiho, oprezno je odprl vrata. Opazil je mater, ki je sedela vsa zamišljena in ni opazila prihajajočega sina.

Zdrznila se je, ko jo je pozdravil. Tiho je vstala in stisnila sinovo glavo k svojim prsim. Na mladeničeve lase so padale solze. Včeraj in danes dopoldne ga je objokovala kot mrtvega. Koliko je pretrpela v kratkem!

»Zakaj te ni bilo takoj k meni, o sin?«

Valerijan je molčal, rdečica je oblila vse njegovo obličje. »Šel sem na apijsko cesto h grobovom,« dejal je čez nekaj časa. »In kje sta sestra in oče?«

»Sestra je skrita pri mojem bratu v Apuleji, oče pa je v Konstantinovi zaščiti. Tam je tudi Klavdij in Apicij. Postali so kristjani. Ali si čul, Konstantin se pripravlja na boj proti Maksenciju?«

»Čudno se mi zdi, da so zgrabili za orožje vsi pošteni ljudje. A kje je Konstantin?«

»Mi še ni znano, izvem pa kmalu, ker pride semkaj sel iz Konstantinovega tabora.«

Tiho je postalo v atriju. Svetilka je plapolala in temne sence kipov so se premikale po stenah. Maske umrlih pradedov so strmele v polumrak. Skozi stropno odprtino je gledalo v atrij nočno nebo, ožarjeno z zvezdami. Iz peristila se je čulo vodometovo žuborenje, od tam je prihajal svež cvetlični vonj.

Zdelo se je Valerijanu, da je šele sedaj tu našel pokoj. Mirno je jel pripovedovati, kako je rešil sestro s svojimi tovariši in kako so ga vjeli.

»Nikoli, o mati, ne pozabim te noči! Ko so pretorijanci napadli našo hišo, sem ušel semkaj in se skril za onile spomenik. Za menoj sta pritekla oče in sestra. Gledati sem moral, kako so zvezali očeta in odvedli sestro. Težko som se vzdržal, da se nisem vrgel z golimi pestmi na Maksencijeve vojake. Ko so odpeljali očeta in Placido, sem se splazil za njimi z bodalom v roki, kakor senca. Očeta so vrgli v ječo, sestro pa so peljali v cesarjevo palačo. Tekel sem klicat , skrit v temni noči, Placidinega zaročenca. Zbudila sva kmalu iz spanja prijatelje. Pridružilo se nam je mnogo oboroženih meščanov, katerim je krivica, storjena od krutega nasilnika, potisnila v roke orožje. Čudil sem se, koliko se nas je nabralo. Neki kristjanski duhovnik je pregovoril celo četo sovernikov, da so nam šli pomagat, češ, da store svojemu bogu dopadljivo delo, ako ubijejo zver, škodljivo božji cerkvi. Kako so se oči svetile duhovniku, ko je podžigal kristjane na boj!

Zbirali smo se na skritem vrtu nekega rimskega pokristjanjenega velikaša. Komaj smo stopili z vrta, smo zadeli na pretorijance. Bili smo kratek boj, v katerem so se osobito izkazali kristjani. Mrtvim smo vzeli obleko in orožje. Novi pretorijanci, v celi bojni opravi, so korakali skozi noč proti cesarjevi palači. Pred njimi je šla velika truma ljudi.