Hiša v dolini

Hiša v dolini Novela. Ivo Šorli

Izdano:	Slovenski narod, 12. oktober 1908 (41/238), 2; 13. oktober 1908 (41/239), 2; 14. oktober 1908 (41/240), 2; 16. oktober 1908 (41/242), 19. oktober 1908(41/244), 2; 20. oktober 1908(41/245), 2; 21. oktober 1908 (41/246), 2; 23. oktober 1908 (41/248), 2; 26. oktober 1908 (41/250), 2
Viri:	dLib 238, 239, 240, 242, 244, 245, 246, 248, 250
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prelep o družbo smo imel i takra t v Trstu i n prepeval i smo vsak večer, da so se na m src a topila . I n daleč okro g je slovelo naše zbirališče zarad i nas, da n i bilo čudno, če smo imel i skoraj vedno kake ­ ga gosta v svoj i sredi, bodis i našega preljubega župana i z devete vas i al i kakega drugeg a častitega rodoljuba z dežele. Jedv a kog a p a smo se tako raz ­ veselili i n g a tako sprejeli, če j e pri ­ šel, kako r gospoda Sušo, veleposestnika i z Dola , moža krepke , mogočna Postave, zdravi h nazorov i n lic , vedno v škornjih do kolen, glasnega, odločnega govorjenja, nekolik o vi ­ hravega temperament a i n čudovito ^odarneg a srca. A ne samo radodarno , tud i čudov\to modro j e bil o njegovo srce ; i a k ar nas je naše vrst e ljudi , da - 111 0 na to celo več, nego n a modros t glave, k i jo njen lastni k porab i obil n o le v svojo korist, al i še celo n a fikodo svojega bližnjega. Zbog te lastnosti sv a se prikupi - a kmalu dru g drugemu, i n povabi l me j<* prav res, naj pride m enkrat vsaj za en mesec k njemu. Z a en mesec nisem mogel, a za en teden sem lahk o šel. »Samo, d a se ne boste dolgočasili X>ri meni , ke r družbe tu razen mene n i nobene, ja z sam pa ima m ves dan opravka,« je rekel. »Te bolezni ne poznani, gospod Suša!« sem odgovoril. »Dolgčas je človeku, k i sam n i dolgočasen, kveceiiiii v dolgočasni družbi.« »Saj pravi m tud i ja z vedno, d a je dogčas jak o relativen pojem!« j e vzklikni l vesel, da se m u ne bo treba brigati zame. Enkra t te dn i va m bom povedal celo jak o pomenljiv o historij o o tem. Ampa k sedaj, — pomagajte s i sami , kako r s i morete ! i n Bo ? v a m bo pomagal!« Potika l sem se poteni ves dopoldne po njegovem obširnem posestvu, klati l s svojo palic o osatove glavice , žvižgal i n počenjal vse, ka r počenja človek, vajen vse leto le belega zidov - j a i n mestnega piahu , ko vid i vse zeleno, zeleno okro g sebe i n se opijan i sočnih, duhtečih trat. Dol, s svojim i vrt i i n travniki , je bi l prav a oaza visoko gor i n a pu ­ stem Krasu . Pogozdil i so bil i sice r že precej daleč ven čez živo zemljo, a uradn a drevesa so stal a se vedno čemerna i n drug o drugem u neprijaz ­ n a zunaj med kamenjem, kako r da še ne vedo prav , al i bi se prijel a al i ne. I n dalje tam daleč ob robu okrog - inokroar se je širil, kako r že stoletja, pust gol svet. Misli l sem s i takoj, d a mor a bit i poseben pogled čez t ta>U® pustinjo , i n takoj po kosilu, ko je odšel gospod Suša zopet na polje, sem se odpravi l proti .nižnozahodni strani , kje r n i daleč daleč okro g nobene vasi . Koraka l sera še od zadnji h dreves kak o poldrug o ur o dalje, ne d a b i se le enkra t ozr l i n ne da b i gleda l okro g sebe, ke r sem hotel stati naenkra t sredi golicave . I n tam šele, n a edinem holm u v kameniti ravnini , — segajoči vse t ja do posameznih zelenih drevesnih otokov n a severu i n do mrk o se svetlik a jočega, koma j še vidneg a morj a na južni strani , — ta m šele sem se ustavi l i n sem dolgo i n nepremično užival bledo, tiho , mrtv o veličastvo okro g sebe. Pregleda l sem potem svet i n premeril , kod b i se vrni l domov, d a b i dospel ravn o do večera. Zanimal o me je samo še, ka m se vid i s čeri ravn o n a zahodu, še nekoliko višje od hrib ­ čka, a katere m sem stal. V kak o rodovitno dolino pač, ke r mor a bit i enkra t venda r tud i kamenj a konec. Spominja l sem se, da je vsaj n a zemljevid u tud i n a ono stra n še precej mest i n vasi . Še četrt ur e i n bi l sem tam. Re s dolina , a kak a dolina ! Ozka , gola, pusta, i n samo pra v n a dn u mal a hi ­ šica z nekoliko vrt a okrog ; n a oni stran i p a zopet str m hrbe t navzgor . Naenkra t sem ostrmel. Vs e to t am dol i m i je bil o venda r nekako znano . . . Kj e vrag a sem vide l i n kdaj nekaj vsaj docela sličnegat . . . Nameri l sem daljnogled dol i n pregledava l počasi vso dolinic o od zgoraj do spodaj, kje r se izlival a v dolgo i n vedno širše močvirje, do morja. In naenkra t sem jo imel ! Da , tu ­ d i oni košček železničnega tir a sem našel zdaj, k i j e držal po mostu i z enega predor a čez to kotlino v dru ­ gega. Vozi l sem se že večkrat tod mimo . I n vsakrat, ko se je n a tem mestu zasvetlilo po tmin i podzemskeg a rova , sem vide l to samotno hišico t am spodaj, i n vselej sem j o nesel v svoj i duši s seboj z vso njeno globoko melanholijo , z vso njeno čudno poezijo. I n vsakra t sem snova l vse mogoče dogodbe okro g nje. Tod a kdo je moge l pričakovati, da j o zagledam od tu dol i n tako nenadoma ! Sedel sem n a kame n z a seboj i n sem opazoval vsako stva r posebej. Hišica je bil a krit a z rdečimi korci , stene p a so bil e bele i n docela gladke, ka r daje primorski m hišam v soseščini z Lah i precej pus t značaj. Venda r se j i je videlo po lični leseni ut i sredi lepo ograjenega, čepra v zdaj že popolnoma zapuščenega vrta , da ne morejo živeti v nje j kmečki ljudje . Toda, kdo vraga ? I n od česa? Mlinski h koles al i česa drugeg a n i bil o videti , dasi je teklo nekolik o motne vode mimo , tisto mal o vrt a p a n i moglo rediti nit i enega človeka. Zdaj, ko sem ime l vse to prosto i n vsej solnčni luči pred seboj, se m i n i zdelo več tako poetično, a zanima ­ l o me je vseeno še vedno ; i n ko sv a sedela z gospodom Sušo pr i večerji, g a nisem pozabi l vprašati, al i ve kaj , kdo stanuj e ta m spodaj. Pogleda l me j e zelo presenečeno i n nekaj časa m i n i ničesar odgovoril . »Ka j ta m ste bili , i n tud i n a vas j e naredil a barak a tak vtisk ! Pote m p a že mor a bit i res nekaj n a tem i n me n i takra t samo lun a trkala.. . J a z sem namreč doživel ta m spodaj nekaj pra v posebnega . . . ravno svoj o historij o o dolgem času, kater o sem va m bi l omeni l danes opoldne. »No, z a historij o s taki m naslo ­ v o m j e t a kra j torišče res kako r na ­ lašč, ke r spodaj b i moral o postati celo največjemu filozofu slednjič vendarl e mal o preidilično,« sem se zasmejal.