Poročnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Znanci
Poročnik
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Izza škrlatastih in zlatih par je solnce obsevalo zbujajoči se tabor sedemnajstega redovnega pehotnega polka blizu majhne bosenske vasi. Naglo se je dvignil slok in majhen mlad lajtnant s črno polno brado in z modrimi očmi s postelje pod milim nebom, raz snopje na ječmenišču; obraz mu je bil izredno resen, tožen, zamišljen.

Ko so ga na cesarjev rojstni dan lani na vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu izbrali iz četrtega letnika za poročnika, si je dal s tovariši narediti novih posetnic. Vsi židane volje so jih nabili na vrata in srečkali, po katerem redu bodo streljali vanje z revolverjem. Šalili so se: Čigar vizitnico zadene kroglja, tisti pade na bojišču! Že prvi strel je prevrtal njegovo karto ... Odsihmal so mu rojile slutnje o rani smrti neprestano po glavi. V prvem boju pri Varcarovem mu je pred dvema dnevoma svinčenka prevrtala in ožgala paramatni plašč. Zastonj so mu govorili tovariši, da je to ona krogla, prerokovana mu v akademiji.

Sluga mu je prinesel vode v menažni skledi. Poročnik se je umil in použil revni zajtrk, kos komisa, v trdo kuhano jajce in požirek vodenega ruma.

Prihajali so nekateri častniki njegovega bataljona; vsi so se mu zdeli dobre volje. Od hudih naporov so bili jako shujšani, in ogoljene uniforme so jim bile mnogo preširoke.

"Danes bo kaj lepo, Josip," mu je dejal prvi po kratkem pozdravu.

"Pa vroče!" je dodal drugi hitro. "Sedmi avgust leta 1878. si utegnemo dobro zapomniti! Ulanci so našli železna vrata trdnjave Jajca zaprta. In štiri Kruppove topove imajo Bošnjaki, če ne več."

"To bo pa spet semenj, kakor predvčerajšnjim pri Varcar- Vakufu," je pripomnil tretji.

Lajtnant Josip jih je početkoma le poslušal, naposled pa je rekel: "Danes pridem jaz na vrsto. Kar ne morem se iznebiti slutnje, da padem!" Izgovarjal je to z enakodušnim glasom žalostnega preverjenja kakor nekaj nepobitno gotovega, kar je človek večkrat premišljal sam zase in našel vedno enako neizpremenljivo in neodvratno.

"A, beži no, beži!" je vzkliknil prvi oficir. "Nikar ne bodi tak nepoboljšljiv črnovidec! Vstaši so ustači. Streljajo mnogo previsoko. Ne bodo ga dolgo markirali, ne! Sicer pa utegne zadeti krogla vsakega izmed nas!"

"Boste že videli," je odgovoril, obrnivši se v stran.

Iz bližine naokoli je slišal zamolkel ropot, žvenket orožja, ukaze. Naredniki, vodniki so hiteli semintja, vojaki so zadevali težke telečjake na rame. Mlad infanterist z nežnimi, skoro dekliškirni potezami se je držal neznansko kislo pa klel kakor star Madžar; izgubil je svojo ljubljeno Linnernannovo lopato in stikal povsodi za njo.

Kako bomo marširali?" je vprašal drugi častnik. "Ali ve kdo kaj o tem?"

"Jaz gospoda," se je oglasil prvi. "Ulanci in strelci so že odšli. Najprva odkoraka genijska stotnija, za njo pionirski oddelek našega polka, potem naš tretji bataljon, gorska baterija l/X., naša peta in šesta kompanija, naposled pa prvi bataljon. Naša enajsta stotnija pojde za desno stransko varstvo onkraj Jezera."

Tovariši so se poslovili. Naredniki so šteli in uvrščali moštvo, zastavonoša je prevzel mnogokod prestreljeno zastavo.

Lajtnant Josip je stopil k svojemu vodu in pregledal verndlovke. Zapori so zaropotali in zažvenketali, vojaki so nabili puške in jih zadeli na rame.

Čete so se jele pomikati. Na levi strani ceste so se dvigali strmi vrhovi, pokriti tu z grmičevjem, tam z njivami; na desni pod cesto pa se je ob gozdnatih gričih v idilskem miru zrcalilo ozko in dolgo Jezero s svojimi sinjimi kristalnimi vodami.

Na ovinku ceste je videl, da so krenili prvi oddelki daleč tam spredaj na levo navkreber, in slišal dobro znani prasket sovražnih pušk. Kar je zagledal konjika s svetlomodro čapko; desetnik petega ulanskega polka je jahal nazaj. Desnico je tiščal na ranjeni bok; s smrtnobledim, pretvarjenim obrazom, toda še vedno trdno in pokoncu je sedel v sedlu. Izpod bele rokavice so kapale rdeče kaplje in lile po sedlu in desnem škornju v cestni prah. Jezdec je vprašal, kje je pomočišče in oddirjal s svojim žoltkorn. Pešci so se nehote spogledovali; v vseh očeh je trepetal kalni svit neprijetnega pričakovanja.

Trume so se ustavile in čakale; to so bile plahe, neskončno dolge minute. Pešaki so tiho govorili po vrstah; lajtnant je razločil posamezne poluglasne slovenske besede in kletve. Skozi daljnovid je razločil med drevjem obrisje zidin daleč tam spredaj onstran Jezera, odkoder so vstaši neprenehoma streljavkali v sprednje stotnije. Strelci so se že razdelili v roje in raz skalnatega pomola na levi nad cesto odgovarjali sovražniku s puškami. Tudi gorska baterija je zavila na levo. Težko se je pomikala bičana tovorna živina v jarku na strmine.

Čete so korakale dalje, kmalu pa zapustile cesto in se obrnile na levo po strmem skalovju med živo trnje in bodeče grmičevje. Ves usapljen je ril lajtnant skozi trnulje in robidovje; uznojen je postal zgoraj, si otiral pot in pil z dolgimi, žejnimi požirki mlačno vodo iz čutare. Videl je, da sta major in pribočnik razjahala bedrata konja, in zaeno slišal brenčanje kakor od velikih muh; bile so zavratne izgubljene krogle. Naenkrat se je razlegnil oster pok. Žvižgaje in pošastno zavijaje v zraku je priletelo nekaj belkastega nad glavami in izginilo zadaj.

"Na tla!" so velela povelja.

Reservne stotnije so ležale na veliki koruzni njivi za nizkim grebenom. Bolj gori spredaj se je štab ustavil za gorsko baterijo.

Lajtnant Josip je videl tovariša za tovarišem hiteti na gorenji kot polja v majhen used in je šel tudi sam tja ogledavat sovražnikove pozicije.

Onkraj kotlinaste doline, preko tisoč korakov široke in polagoma nižajoče se proti Jezeru, je videl skozi svoj daljnogled za gostim hrastovjem in za nasipi v treh vrstah temne obraze, pisane turbane in bele košulje vstašev, rdeče fese in raznobarvne uniforme nizamov, rednih turških vojakov. Natančno in fino so se odražale lične postavice od ozadja, kadar je razgnal veter goste oblake smodnikovega dima. Na sovražnikovem levem krilu in na sredi onostranske rebri pred očrnelo trdnjavo je bruhalo šest topov bombo za bombo. Od skale na levo do avstrijske baterije so se vrstili roji desetega strelskega bataljona; za njimi so ležali oddelki reserve.

Pravkar so nesli strelci ranjenega častnika z bojišča. Zadaj za njih krdeli je sedel brigadir, generalni major nadvojvoda Ivan Salvator na skalini; blizu njega je hodil z uklonjenim životom divizionar vojvoda Viljem Wurttemberg v gubati generalski bluzi, s kapo na zatilniku, z rokami na hrbtu nemirno gorindol, majal z belosivo glavo in nervozno odbijal sabljo z levim škornjem.

V tem so se nakopičile na nebu težke svinčenosive kepe oblakov. Po razpaljenem zraku so doneli preleteči visoki glasovi turških trobent, in temne trume so hitele podaljšati sovražnikovo desno krilo.

"Kje so Leopoldovci, Hrvati?" je vprašal nadporočnika, ležečega poleg njega v plitvern udoru.

"Na levi. Da bi le kmalu zajeli sovražnikovo desno krilo in ga popadli za njegovim hrbtom! Premalo nas je; pametneje bi bilo, če bi bili počakali prvo gorsko brigado. Lej, lej, tu dirja že druga ordonanca divizijonarja prosit podkrepljenja. Če se umakne naše levo krilo preveliki sovražni sili, moramo vsi v Jezero ali pa pod handžar."

Častniki so se vrnili k svojim vodom. Po grmovju, po grčavih hrastičih je jelo strahotno šumeti in vršeti; luh in perje, odstreljene veje so padale na tla, mrke preteče sence so legale na griče, in od Jezera sem je sunkorna pihala plašna sapa. Od enostranskih hribov so odmevali žalobni jeki.

Bilo je proti eni. Okrogli, gosti oblaki smodnikovega dima, lesketajočega se sivo in belo, so se dvigali, viseli v vzduhu in se zlivali v meglen zastor. Tajinstven mrak je osenčal bojišče. Od otcmnelega neba so padale prve velike kaplje. Vojaki so komaj razločevali muho na puški; njih streljanje je ponehavalo. Viharen dež se je usul iz hudournih oblakov, kakor bi jih bila presekala velikanska sablja. V malo trenutkih so bili bojevniki do kože mokri. Sovražna granata je padla pred lajtnantove roje, toda ni se razpočila v premehčani zemlji.

Naposled je solnce posvetilo skozi razkosano oblačino, in ujasnilo se je nebo; pogosteje so zopet pokale puške in grmeli kanoni. Izza smodnikovih megla je videl lajtnant skozi daljnogled na vsej sovražnikovi vrsti rdeče ognjene toke ter slišal grozen grohot in zategle krike: "Allah il Allah! Allah il AlIah!" Rdeči in zeleni prapori s polumeseci in konjskimi repi so vihrali v vetru. Tuintam je zamahnila oborožena roka nad nasipom, izginila pisana povojnica za njim, in odnesli so ranjenca nazaj. Vedno gosteje so žvižgale krogle nad poročnikovo glavo in se zarivale blizu njega v mehka tja.

Naenkrat se je zvalil vojnik pred njim na hrbet. Krogla ga je zadela nad levo oko. Noge so se mu nekajkratov hitro skrčile, in že je iztrepetal. Poročnik je spoznal onega mehkoličnega infanterista, ki je zjutraj izgubil lopato. Tu je ležal nepremično s pokojnim izrazom na obrazu, očrnelem od smodnika. Ledeno mrzlo je preletelo poročniku hrbet. Opazil je, kako se mu trese roka. Ali je bil to smrtni strah? Hitro je obrnil pogled od ubitega in vzdignil glavo s kljubovalnim ponosom.

Mislil je na domovino, na Kras. Srce mu je utripalo burno; gomzelo mu je po vseh živcih. Kadar so pokale puške sosednih oddelkov hitreje, sta mu rastla samozavest in pogum; kadar pa je streljanje ponehavalo, se ga je iznova loteval mučni nemir.

Proti trem so se pomikale poslednje reserve v bojno vrsto. Druga in tretja stotnija je hitela z nasajenimi dolgimi bajoneti po nevarnem potu pomagat levemu krilu, ki so ga ljuto napadali hrabri vstaši.

"Prvi vod v roj! Drugi v podporo!" je ukazal stotnik, majhen čokat mož s svetlosivimi očmi rjavo brado in orljim nosom; pokazal je smer s sabljo.

"Rojna vrsta! Vod za mano!" je kričal poročnik Josip, skočivši pred vojake in jim velel s sabljo vsaksebi. Roji so se razdelili in hiteli naprej za bližnje zakrilje. Lajtnant je pokleknil dvajset korakov za njimi na tla.

"Streljaj! Cilj sovražnik! Šeststo!" je vpil.

Od gorske baterije je grmelo venomer in potresala se je zemlja, podrhtavali so zrakovi.

Izkušal je, da bi mislil na kaj drugega nego na kri in nevarnost, ali ni se mu dalo. Z vsiljivo živahtnostjo se mu je vračala domneva, da bo padel. Mučila ga je strašna razburjenost. Zbudila se mu jc neukročena, strastna želja, da bi zagrabil puško in streljal z infanteristi vred. Krogla se je zarila dva komolca pred njim v zemljo in mu brizgnila blata in osmojene trave v obraz. Precej potem je prižvižgalo nekaj svetlega po zraku, padlo komaj petnajst korakov pred rojem na tla in se sukalo kakor vrtavka. Tenak bel dimček je preteče sikal in se kadil iz granate. Nehotoma je legel lajtnant na tla in zamežal. Zdaj je zablisnilo, počilo, streslo tla in zagrnilo vse v gost dim ... Vojaki so se norčevali; nihče ni bil ranjen. Vroče cevi njih pušk so se svetile v solncu; srditi obrazi so jim rdeli od razburjenosti, bojaželjnosti, razkačenosti, besnosti. Kakor prežeči levi so ležali tu in držali kazalec venomer ob puškinern jezičku, vsak čas pripravljeni na meritev.

Tedaj mu je prišlo povelje, naj pritisne zopet naprej. Pred roji je bil gorski travnik, širok okolo dvesto korakov, brez zaklona.

"Torej zdaj!" si je mislil poročnik. Ljudje so vzdigali glave in gledali nazaj. "Torej zdaj... da ... gotovo!"

Z jasnim močnim glasom je velel vojakom, naj nehajo streljati. Moštvo je ponovilo ukaz z divjimi, hripavirni klici.

"Naprej!" je kričal in skočil pred vod. Zdelo se mu je, da je komandiral to drug, tujec. Srce mu je utripalo do vratu, ustni koti so mu drgetali, oči so mu plamtele.

Piščalke so zapiskale; voditelji rojev so vstali in dirjali z upognjenimi životi naprej; dolge nožnice bajonetov in sabelj so žvenketaje bile ob stegna; patrone so ropotale v patronjakih. Nekaterim vojakom je trepetal čuden, blazniv smehljaj okoli odprtih ust.

Slišal je hitro sopihanje za sabo. Nekdo je zaukal, in drugi so vriskali za njim. Kakor omočen po opojni pijači je hitel dalje. Bobni so ropotali, žvižgale so krogle, grmeli topovi. Prinesli so ranjencev mimo. Ni se menil več za njih stok, tožbe, kletve, škripanje z zobmi. Na desni, na levi so prodirali drugi vodi, druge stotnije. Junaški Bošnjaki so ležali na tleh z zdrobljenimi kostmi in krvavečim mesom, s srepimi, oteklelimi očmi. Zadaj je slišal vodnika kričati, ali ni ga razumel in pogumno vihtel svetlo sabljo visoko v zraku. Naenkrat in kakor toča so se usule krogle.

Kar je začutil pod prsmi udar in nekaj vročega. Onemogla roka mu je padla ob stran in spustila sabljo; zdelo se mu je, da se mu umikajo tla pod nogami. Opotekal se je, kolena so se mu šibila: truden se je zgrudil na tla. Pred očmi so mu plesale škrlatastordeče luči, po ušesih mu je šumelo in bobnelo. Iz rane je tekla temnordeča, kadeča se kri in lila v travo.

Bataljonski pribočnik je prihitel k njemu, mu zavezal rano z vojnim pasom in ga rešil iz svinčene toče. Sanitetna patrola ga je položila na nosilnico in ga odnesla oprezno v ozadje. Velikansko breme je čutil na malokrvnih možganih. Kaplja za kapljo je curela izpod obveze, v naglici narejene za silo. Trudna zaspanost ga je osvajala, oči so mežale. Hladan veter mu je usmiljeno poljubljal vroči senci. Nosilci so se ustavili in počivali pod košato bukvo.

Ranjenec je dvignil glavo, pogledal naokoli in poizkušal govoriti; težko je ubogal jezik.

"Kaj je to?" je vprašal jecljaje.

Naši kriče "Živio!" gospod lajtnant!" je odgovoril blesiran narednik, ki je dohitel sanitejce. "Ni jih boljših junakov, kakor so Kuhnovci! Hrvatje so prišli pomagat o pravem času. Vstaši beže."

Ponesli so ga dalje po razteptanem, razritem svetu, kjer je razsajal predkratkim ljut boj. Povsodi so ležali mrtvi sovražniki, razmesarjeni, z izbuljenimi, besno zaobrnjenimi očmi, s široko odprtimi očrnelimi usti, ki so navidezno kričala, z raztrganimi prsmi in razbitimi čeljustmi, v oblekah, obrizganih s krvjo in z možgani. Povsodi so se svetile krvave mlake z mastnim oljnatim svitom.

Še enkrat se je poizkusil vzdigniti, ali takoj je omahnil nazaj in čutil v dobrodejni brezželjnosti in brezvoljnosti le, kako se globlje in vedno globlje potapija v neizmerne škrlatne temine.

Drugi dan proti večeru so počasi, počasi prepeljali vzdihujoče ranjence skozi tabor v zasedeno mesto. Poročnika Josipa so popadali in zvijali siloviti krči. Z žarečimi lici in potnim čelom je ležal v zapuščeni turški hiši z ranjenim častnikom strelskega bataljona na široki klopi, postlani z odejami. Ob strašnih popadih je vselej poklical svojega slugo in se ga oklepal, kakor bi iskal edine rešitve pri zvestem prostaku-rojaku.

Tovariši so ga poslednjikrat obiskali lepega jutra, preden so odrinili proti Travniku.

"Zame je vse pri kraju," jim je dejal. "Niti juhe ne morem uživati več."

Slabotno jim je stiskal roke in žalostno gledal s svojimi udrtimi, nemirnimi očmi za odhajajočimi.

Kmalu nato je slišal enakomerne težke korake in vojaško godbo; glavni oddelek divizije je korakal proti Karavlji gori. Razposajeno in izzivalno, doneč in bučeč so se tresle stene, in da je odmevalo od bližnjih gora. Poročniku Josipu se je storilo inako; siloma je zadrževal solze.

"Nikdar se ne vidimo več!" je vzdihnil. "Z Bogom!"

Umrl je po dolgih mukah; uresničila se je njegova zla slutnja.