Poročna venca
| Poročna venca |
| |||||||||||||
Bil je mesec prosinec. Sneg in mraz sta pretresala naravo, zato je bilo zelo prijetno za pečjo sedeti in se pomenkovati o lepi bodočnosti.
Pri mizi ob peči sedeli sti ženi. Bili ste enake starosti, pa tudi enake sreče: obe sti bili udovi in vsaka jo imela svojo hčerko, ki ste bili tudi enako stari in najboljši prijateljici.
Govorili sti, kar meščanke o predpustu najrajše govore – o pustni maškeradi v »Narodni čitalnici'«, ki je kazala in obečavala letos poseben vžitek.
Prva žena, imenujmo jo »Posvetnjakinja« je ravno pričela govoriti: »Ali ste dobili vabilo na maskerado? Letos bo posebno lepo; odbor dela na vse kriplje, da bo prav krasno«.
Druga žena »Sam otarica« ji odgovori: Dobila sem vabilo, je še tam na mizi, a jaz ne grem se svojo hčerjo na ples. Odkar mi je mož umrl, zdi se mi, da se mi ne spodobi v nobeno družbo in tudi veseli me ne. Tudi hči ne pojde, posebno ker nočem pri Bogu biti odgovorna, ko bi hotela z masko pačiti podobo božjo – svoj obraz. Pa moja Marica tudi nema veselja do take zabave. O plesu niti slišati neče in pozna boljše veselje." Zaničevaje vzdigne se Posvetnjakinja za odhod in reče: »Le glejte, le glejte, da boste Marico dobro povili, da se ne pokvari« in odide.
Žalostna vzdihnila je pri tem Samotarica, ker čutila je sosedni zasmeh, a ni se zmenila dosti.
In hčerki? Veselo sti kramljali stopajoč po zadnji mestni ulici tja doli do cerkve. Kapucinov, kamor sti hodili sleharni večer v letu in zimi da opraviti svoje molitve.
Stopili sti v cerkev. Tam pri vratih je mičen altar božje porodnice in pred altarjem širen pokleknile, na njega sti pokleknili in molili sv. rožni venec za časno, posebno pa za svojo večno srečo. Molitev se je dvigala do rajskih višav. Angelja nebeška priplula sta na zemljo in nevidoma venčala pobožni deklici, nevesti sinu božjega; a čudno, ob vencu, ki se je položil Marici na glavo, viseli so redovniški, a ob vencu njene družice, blage Ivanke – mrtvaški trakovi.
Drugo jutro zaukazala je posvetnjakinja svoji hčerki Ivanki, da se mora p ripraviti na večerni ples kolikor mogoče lepše.
Težkim srcem poslušala je Ivanka materino povelje, saj kakor Marice tudi nje ni mikal ples in svetno veselje. O kako rada sprejela bi redovniško obleko, ki se jej je priljubila uže od prve mladosti. Zato pravi materi: »Mati, pustite me rajše doma, če mi želite vstreči, jaz ne grem prav nič rada na ples.«
A mati ji resno pristavi: »Vabilo sem sprejela in morava iti. Kaj bi ljudje rekli, če bi izostali?« Mati mislila je namreč tako, kot misli toliko mater na našem svetu: služila bi uže Bogu, a tudi svetu se mora dajati davek.
Ivanka čutila je sedaj pravi trenutek, da bi odkrila materi svoje srčne želje. Upala je, da jo vsaj ne bode silila mati k maškeradi, če bode cula njeno prošnjo. »M ati,« tako je pričela, »obljubila sem svojemu Bogu, da mu hočem služiti kot redovnica. Dobra mati, dovolite mi, da izpolnim svojo željo!«
Vsa iz sebe jo začne mati oštevati, da je premlada, da ne ve, kaj zahteva, da se pusti od vsakega pregovoriti. Končala je z besedami: »Zvečer gremo na ples!«
Bil je pustni torek. Posvetnjaki so služili svoji poželjivosti, svojim strastem. Pred Najsvetejšim v stolnici pa je klečalo verno ljudstvo in hotelo preprositi Vsemogočnega, da bi prezrl hudobije in nečast, ki se Mu godi. Tudi naši znanki Ivanka in Marica bili ste med njimi. A le malo časa; Ivanka je morala vstati in s žalostnim srcem šla pripravljat se na ples. Šla je z materjo, a njeno srce ostalo je pri Marici v cerkvi, ki je nevtrudljivo molila, da bi Bog čuval čisto dušo njene prijateljice.
Pustni dan je minul, ljudje so hodili trumoma v cerkev prijemat spomin človeške minljivosti. Kako so bile vsem v resno premišljevanje besede:
»Danes zdrav si in vesel
Jutri vže ti zvon zapoje –
Truplo tvoje bo – pepel!«
Te besede je premišljevala tudi naša Ivanka, ki je ležala bolna na postelji. Vže pri odhodu iz plesišča čutila je nekakov mraz, a ni se zmenila dosti. Ko je pa hotela zjutraj vstati ni mogla. Poklicali so zdravnika, ki je žalostno zmajal z glavo in materi tihoma povedal, da se je bati hude pljučnice. Kako je bilo materi hudo! Kar je mogla je storila s pomočjo Marice, ki je vedno bila pri nji, da jej streže in jo tolaži. Bolezen bila je vedno hujša in zdravniška umetnost ni zdala nič. Po večdnevni bolezni izdihnila je Ivanka svojo čisto dušo. Glavo krasili so ji mrtvaški venci, a obraz bil je miren, in na njem izraz nebeškega veselja.
Za mesec dnij kasneje je zopetna ločitev od sveta. Marica stopila je v samostan sester Uršulink in dobila na svojo glavo redovniški venec. Ni ji branila mati, ko ji je povedala svoje želje, blagoslovila jo je in izročila nebeškemu ženinu. In materi naših znank ? Grob in samostan sta združila njih misli. Vedno sti vkup in govorita o svojih nedolžnih deklicah. In ko piše vsako leto jedenkrat Marica, sedaj sestra Beata, je obema ženama enako vesel dan. Doma bereti Beatino pismo, zatem gresti na pokopališče pomolit na Ivankin grob.