Poročilo o vrsti ribe iz vasi Vir pri Stični

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poročilo o vrsti ribe iz vasi Vir pri Stični
Žiga Zois
Iz nemščine prevedel Marko Aljančič.
Izdano: Leta 1807 v tedniku Laibacher Wochenblatt (številka 29).
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


To vrsto najdemo na Kranjskem med Stično, starim samostanom, 8 ur od Ljubljane, ob cesti proti Novemu mestu, in majhno vasjo, ki jo domačini imenujejo Vir, na Florjančičevem zemljevidu Weyer, po navadni germanski raztegnitvi slovanskih imen.

Hribina gričev pri Stični je isti gosto plastnat apnenec, ki se v najvišji nakopičenosti dviga v naših Alpah 1500 sežnjev nad gladino Jadranskega morja in katerega geološka značilnost je polno lijakastih poglobitev na površju kot v notranjosti polno votlin in jam.

Ob vznožju gmote tega apnenca v kotu virske doline sta dve jamski odprtini, 15 do 18 palcev v premeru, 3 do 4 čevlje nad dnom, 2 sežnja druga od druge; iz vsake vre bistra, sveža voda v majhni naravni kotanji, katerih presežek se 750 korakov od vasi postopoma izgublja v tla.

No, edino v teh kotanjah je bila doslej najdena dvoživka, o kateri bo tu govora. Ker pa se pojavlja samo tam, le po odjugi ali po daljšem deževju, menijo, da jo narasla voda prinaša iz podzemeljskih zbiralnikov, kjer živi.

Domačini na Viru, ki jo poznajo po izročilu in izkušnji, jo imenujejo bela riba ali človeška riba, zaradi prstaste členjenosti nožic in zaradi njene mesnate barve.

Prvi je javno omenil to žival dr. Laurenti leta 1768 v svoji Synopsis Reptilium. Opisal jo je po primerku, ki ga je v vinskem cvetu hranil stolni kanonik v Celovcu pl. Hohenwart. Laurenti jo je imel za samostojno žival in jo poimenoval Proteus anguinus.

Leta 1772 je dr. Scopoli, naš veliki botanik, takrat prvi zdravnik v Idriji, imel priložnost videti živo dvoživko in jo je v svoji Annus V. hist. nat., str. 73, opisal mnogo natančneje kot Laurenti. Opis zaključi takole: III. Linnaeus, cui iconem misi, habet pro larva lacertae, mihi videtur genus singulare.

Za Scopolijem ni omenil te živalce nihče več, do J. Hermanna, ki o njej govori v opombi v svojem Commentarius Tab. Affinit. Animalium 1783, in J. G. Schneiderja, ki jo omenja v svoji Hist. Amphibiorum 1799, zv. 1., str. 40.

Oba avtorja trdita izrecno, da proteus ni samostojna žival; posmehujeta se Laurentiu in Scoppoliju ter zamerita celo Linneju, kako se je le mogel obotavljati, da jo za tako spozna.

Linnejevo mnenje najdemo v opombi 13. Gmelinove izdaje njegovega Systema Naturae 1789, tom. I. part 3, pag. 1056. "Si vera sint sui generis perfecta animalia Protei a Soelmanno omni anni tempore observati tritonius a Schrankio, anguinus a Laurenti, ambo in lacubus Austriae Interioris reperti, enumerati, delineati huic loco inserendi mihi quidem videntur, at summa cum gyrinis utique branchiostegis, similitudo hactenus obstat, donec conspirantibus et curatissimis plurium observationibus constet, nullam amplius, tardiorem forse, subire metamorphosin."

Za razrešitev problema je bilo gospodu dr. Schreibersu, takrat profesorju naravoslovja na Dunaju, poslanih več v vinskem cvetu shranjenih primerkov naših stiških ribic, da bi jih mogel anatomsko preiskati. Rezultat njegovih raziskav se najde v Philosophical Transactions 1801, kamor ga je dr. Schreibers za svojega bivanja v Londonu dal pod naslovom A historical and anatomical description of a doubtful amphibious animal of Germany, called, by Laurenti Proteus anguinus, with 2 plates.

Kar zadeva način življenja proteusa, najsi je samostojna žival ali ne, se opazi najprej pri njem izrecna antipatija do dnevne svetlobe; izpostavljen soncu, postane izredno nemiren in poskuša, če le mogoče, pobegniti; pa vendar nima ne oči ne, kot praavi Scopoli, tubercula bina loco oculorum.

Gospod Schreibers je bil prvi, ki je odkril njegove oči pod kožo; opazijo se včasih, ampak redko, pri takih primerkih, ki so zaradi dolgega posta shujšali in je njihova povrhnjica postala tenka.

Pri hoji pod vodo uporablja na različne načine zdaj nožice zdaj rep. Njegova hoja je počasna in preudarna. Če pa je vzdražen, hitro pobegne, z nogami, pritisnjenimi ob telo.

Podnevi se rad skriva in miruje na kakšnem kraju; ponoči pa se ves čas sprehaja po dnu; pogosto ga obide želja, da spleza ven.

Ujeti osebki niso marali poskusiti nobene hrane, ki jim je bila ponujena, kot sveže ribje ikre, majhni koščki ribjega ali žabjega mesa, vodni črvi, polipi, konferve itn., niti vrste polža Helix Thermalis, za katerega je znano, da ga v prostosti požre v velikem številu; v iztrebkih dobro rejenega proteusa, ki se jih je znebil trikrat drugega dne svojega ujetništva, so našteli kar 84 njegovih hišic, velikih kot bucikina glava. Ko so mu dali živih polžkov, je enega vzel v usta, a ga takoj izpljunil tri palce daleč. Pozneje jim je rajši pustil čas, da se razmnožijo, kakor da bi katerega pojedel.

Kljub trdovratnemu zavračanju vse mogoče hrane živijo te živali dolgo časa v čisti vodi, če jih le imamo v senci, denimo v kakem škafu, v katerem voda ni pod 8 stopinj R in je vsake 4 do 5 dni sveža. Videli so, da v hladni vodi, v kateri plavajo npr. še kosi ledu, vidno trpijo in po 24 urah poginejo.

Če jih je več skupaj, se zdi, da se med seboj prepoznajo, kajti novi so s starimi takoj domači; izpustijo celo zelo tih glas, ki se zdi, da je znamenje njihovega zadovoljstva. Če pa so vzdraženi, bodisi zaradi radovednosti gledalcev ali sončnega žarka, tedaj siknejo s suhim glasom, ki je od prejšnjega zelo različen, hkrati pa spustijo skozi usta in škržne mešičke zrak. Stopnjo njihovega nemira je mogoče presoditi po večji ali manjši nabreklini škrg in njihovi barvi, ki je tedaj lepo karminsko rdeča; škržni šopki so pod povečevalnim steklom v takem stanju videti kot vejice koral. Če pa je živalca mirna, šopki splahnejo, postanejo mlahavi in motno beli. S srednje močnim mikroskopom opazimo v teh šopkih, katerih vejice predstavljajo enako število krvnih žil, kroženje krvi in vidimo ob vsakem srčnem utripu upadanje in dviganje krvnih kroglic. Našteli so 45 do 48 utripov v minuti.

Zunaj vode se proteus ne more oddaljiti več ko dober čevelj, ker se sluzasta snov, s katero je prevlečen, hitro posuši in ga zadrži na mestu, kjer se plazi. Več osebkov, ki so ponoči zlezli iz škafa, je končalo na ta način. Ko so enega, ki je še kazal znake življenja, našli v takem stanju, so ga z roko odlepili od tal, a je po dveh dneh poginil; vzdolž telesa na strani, kjer je ležal na tleh, je imel rdečo liso, znamenje vnetja. Drugi, ki so jih zmočili in tako ločili od podlage, so živeli naprej. Na vseh poginulih osebkih so opazili nespregledljivo hipokratično znamenje smrti, namreč sluz, ki prekriva njihovo telo, je začela odstopati in postala v vodi vidna; plavala je okrog živalce v kosmih, se usedala posebno na nožice in na rep. Nazadnje so taki primerki obrnili trebuh navzgor in kmalu nato poginili na vodni gladini.

Kar zadeva velikost, so našli 7 do 8, 12 do 13 celo 15 do 16 palcev dolge, debele 16 do 18 črt. zdi se, da teh mer ne dosežejo vodni pupki. Sicer pa na Kranjskkem ne živi noben plazilec, ki bi ga mogli primerjati s proteusom.

V kabinetu barona Zoisa živita zdaj (17. julija 1807) dve živalci od oktobra 1803; obe sta shujšali in postali za polovico manjši, sicer sta zdravi.

Lahko bi si mislili, da je nedoločena Linnejeva doba, tardiorem forse metamorphosin, v skoraj 4 letih že več kot izpolnjena.

Podobnost te naše živalce z ličinkami nekaterih dvoživk, ki je pripravila nekatere avtorje, da so jo z njimi pomešali, obstaja v škrgah, ki so jim skupne. G. Schreibers pa je opazil, da se škrge proteusa bistveno razlikujejo od škrg dvoživk in rib po rdeči barvi, tj. po krvi, ki jo pusti proteus samovoljno krožiti v večji ali manjši količini.

Kar zadeva orodje dihanja, g. Schreibers zagotavlja, da je seciral veliko vodnih pupkov, a ni odkril niti najmanjše podobnosti s proteusom. Stiški ribici raje priznava podobnost z Linnejevo Siren lacertina, vendar s pogojem, da imata obe škrge in pljuča, kajti obstoj pljuč pri siren, ki ga dopušča Hunter, spodbija Camper. Mnenje zadnjega obeh enako znamenitih anatomov pa je odločilo, da so Siren lancertina vrgli iz razreda dvoživk in jo prenesli med ribe, kjer se zdaj imenuje muraena Siren.

Doslej torej še ni nič odločeno; g. Schreibers še pripominja, da se Siren loči od proteusa po tem, da ima samo dve nogi in kratko glavo, brez rilca, usta majhna in koničasta, oči, z vekami, zelo blizu skupaj, nadalje po tem, da njena pljuča, čeprav iz ene same membrane, brez celičnih oddelkov, potekajo vzdolž obeh strani telesa, vendar ne predstavljajo ne različnih zavojev ne upoštevanja vrednih mehurjev kot pri proteusu.

Kljub vsem tem razlikam g. Schreibers vendarle meni, da sta ti živali zelo blizu sorodni.

Sicer pa ni čudno, da je g. Schreibers pri raztelesenju primerkov, ki so bili dolgo shranjeni v vinskem cvetu, imel težave razločiti ves organizem, predvsem spolne dele, in jih določiti. Zdi se, da ima jajčnike in nekaj maternici podobnega, vendar si g. Schreibers ni dovolil priznati teh prvih ugotovitev. Odtlej so se našla sredstva, da so mu bili doposlani živi primerki.

Stiški izvir je dajal od 1798 le 3 do 5 primerkov na leto. Po močni odjugi pa so baronu Zoisu 26. decembra 1804 prinesli naenkrat 14 živali, med njimi nekatere največje. Vsi ti primerki so zdaj na Dunaju pod pokroviteljstvom njegove cesarske visokosti nadvojvoda Janeza, deloma pod nadzorom prof. Schreibersa, deloma v podzemeljskem, po njihovi domovini posnetem jamskem rovu v Schőnbrunnu, v najugodnejših razmerah tako glede njihove hrane kot glede ploditve, če so te zmožni.

Leta 1804 sta po Kranjskem trgovcu z minerali Prešernu prispela dva primerka gospodu Schreberju v Erlangen in gospodu Nepperschmidtu, trgovcu s prirodninami v Kjobenhavnu, dva druga sta bila poslana Družbi naravoslovcev v Berlin. Enega so poslali tudi v Pariz. Risbe po živih primerkih je izdelal gospod Dorfmeister, profesor tukajšnje risarske šole, in so bile poslane več ljubiteljem naravoslovja.