Porezen (1631 m)
| Pórezen (1631 m) Peter Brelih |
| |||||||||||||
Onih časov, ko so še edino vozniki s svojimi težkimi vozovi opravljali promet med Trstom in severnimi deželami, se spominjajo le še starejši ljudje. Z novimi železnicami je izginilo iz slovenskih dežel ono slavno in priljubljeno »furmanstvo« in le na Goriškem se je vzdržalo še do zadnjega časa, dokler se ni otvorila nova alpska železnica do Trsta. Ta je izpremenila dosedanji promet v deželi. Dolge vrste težko obloženih in pokritih voz, ki so se pomikali vsako sredo s severa proti Gorici, kakor bi šel slavni Žižka s svojo vojsko, te so izginile, nasprotno pa se je število tujcev, ki sedaj prepotavajo te kraje, neverjetno pomnožilo. Na eni strani trgovina, na drugi pa naravne lepote severne Goriške so, ki vabijo tujce.
Med prirodne lepote smemo v prvi vrsti prištevati zeleni Pórezen, ki tvori s svojo slavno znano sosedo Črno prstjo gorenji del Baske doline. Zračna razdalja teh dveh vrhov ne znaša niti 7 km, višja pa je Črna prst za 214 m. Izrazita oblika lepega Porezna je podobna ajdovemu zrnu. Ob njega severozapadni strani leži že omenjena Baška dolina, na severovzhodnem vznožju gorenji del Selške doline, na južni pa velika Cerkljanska kotlina, v katero se izteka pet dolin.
V geološkem oziru se razlikuje Porezen od Črne prsti kakor tudi od Krnskega in Triglavskega pogorja. To gorovje je zloženo iz dachsteinskega apnenca, Porezen pa sestoji iz sivega in rdečega skrilavčevega laporja iz premogotvorne dobe in je torej za tisočletja starejši od svojih Julskih sosedov.
Obraščen je Porezen od vseh treh strani prav do vrha, le sempatja kaže svoja sivkasta rebra, ki ležijo malone v vodoravnih skladih. V srednji višini ga obdajajo kakor zelen pas okoli in okoli večinoma listnati gozdovi; vsled tega zelenja in finih oblik se prikupi na prvi pogled vsakemu očesu. Na južni strani proti Cerknemu je jako strm in zategadelj za pašo nepripraven, vendar to ne zadržuje drznih Podgorcev, da bi ga z derezami na ostavinah[1] in s koso v rokah ne pokosili vsako leto. Sočna porezenska trava je prava delikatesa za živino, ki je v teh krajih jako veliko rede. Na drugih dveh straneh so tri planine za govejo živino. Krasen je pogled, ko se opoldne sestanejo vse tri čede, po številu do tristo glav, na severnem odrastku Porezna, na Slovenski kopi, kjer počivajo.
Nad vse zanimiv je tudi boj, ki se bije vsako leto, ko priženo živino na planino, pri posameznih čedah. Vsaka ima svojega »kapitana«, ki jo vodi na paši, in takoj prvi dan se prične med najmočnejšimi junci boj za prvenstvo. Premagani vdano odstopajo, med poslednjimi pa se bije često po cel teden neizprosen boj, dokler se eden kakor zmagovalec in kapitan ne vrne k čedi, ki mu potem ves čas vdano sledi. V veliki ponos je kmetu vse leto, če ima on »kapitana« na planini.
Še druga zanimivost in posebnost teh planin je konjska čeda, ki se pase tod. Večinoma so težke kobile z živahnimi žebeti. Pravo zadovoljnost čutiš, ko ti pride naproti taka čila žival, prosta vseh jermenov in vrvi, ti v pozdrav veselo zahrže in pokima, češ, prav je, da si nas prišel tudi ti obiskat. Tudi konji imajo svojega »kapitana«.
Prava posebnost Porezna pa je njegova flora. To je v resnici planinski vrt žlahtnih in redkih planinskih cvetlic. Mnogi botaniki, ki so obiskali Porezen, priznavajo, da v tem oziru prekaša celo Črno prst. Žal, da simbol planin, očnice, vedno bolj ginejo. Pri trganju teh krasnih planink se je pred več leti ponesrečil in ubil neki nabiralec iz Idrije; o drugih nesrečah na Poreznu do sedaj ni bilo čuti.
Kakor znano, so naselili pred stoletji v doline pod Poreznom Nemce in ti so si delili tudi porezenske planine s slovenskim prebivalstvom. Spomini na te naselbine so še nekatera imena, ki se rabijo še sedaj, kakor n. pr. Katzenbach, Milchbach i. dr. Tudi imeni »Slovenska[2] planina« in »Slovenska kopa« nam pričata o tej delitvi. Porezen ima tudi lepo nemško ime, katerega pa sedanji Nemci, ki pačijo imena naših planin, ne poznajo. Radoveden sem, kaj napravijo iz Porezna, kadar se ga lotijo.
V starih listinah je Porezen imenovan »Possenikh«, v starejših zemljevidih pa »Borodin«, katero lepo ime se sedaj le malo rabi. Pri pastirjih je za Porezen navadno ime »Velika Gega«, za zapadni nižji vrh pa »Mala Gega«. Slišal sem še drug izraz, ki mi je pa ušel iz spomina.
Razgled s Črne prsti spada gotovo med najlepše v Avstrijskih Alpah. Isto lahko rečemo tudi o 1631 m visokem Poreznu. Razgled ž njega je z malimi izjemami popolnoma sličen razgledu s Črne prsti, proti jugu in vzhodu pa je še dokaj obširnejši. Na severu Julske planine in Karavanke, pod temi proti vzhodu Kranj in velika planjava proti Kamniku, Kamniške planine, za Polhograjskimi Dolomiti širno Ljubljansko barje, dalje proti jugovzhodu Kranjski Snežnik, Javornik nad Cerkniškim jezerom in Hrušica z Nanosem, na jugu Trnovski gozd, planota pod Gradiško, po kateri se vije Soča (Zdoba) proti morju. Na zapadni strani zreš velikansko in nedovidno Furlansko nižino daleč čez državno mejo tja do Taljamenta z Vidmom, ki ga s prostim očesom prav dobro razločuješ. Ko smo bili pred tremi leti trije člani Cerkljanske podružnice dne 30. decembra na vrhu Porezna, kamor smo dospeli z velikimi težavami, je bil razgled še veliko obširnejši. Čisti zrak nam je razgrinjal pogled s prostim očesom preko Kadorskih Alp tja do Tirolskih Dolomitov, katerih v letnem času tudi z daljnogledom zaman iščeš s Porezna.
Poti na Porezen je več; tri peljejo iz Cerkna in izmed teh sta dve markirani. Najzložnejša je pot čez Labin (669 m) in potem prek Velike kope in Huma na sedlo Mederce; tu se združi z drugo markirano potjo, ki vodi iz Cerkna čez Trebevče in Poče na to sedlo ter jo navadno uporabljajo Cerkljani, ker je krajša in zanimivejša. Visoko nad Počami te privede ta pot med krasne kaskade čistega potoka. Te kaskade zreš v višini kakih 200 m nad potjo in 100 m pod njo. Na Medercah se združi s temi potmi tudi še pot z Zalega loga na Kranjskem čez Davčo (968 m) na Porezen. Od Mederc proti vrhu pelje pot po travi med dehtečimi planinskimi cvetlicami in je popolnoma brez nevarnosti. V štiridesetih minutah dospeš po njej na vrh.
Tretja pot iz Cerkna čez Gorje nudi priliko, da se lahko ogledaš zanimiva, kakih 20 m visoka slapa »Sopota«[3], ki ju dela Zapoška, izvirajoča pod Poreznom. Ko dospeš pod ta šumeča slapa med visoke navpične skale, odkoder vidiš le malo modrega neba nad sabo, te objame prijeten hlad in ne moreš si kaj, da ne bi sedel ter si med občudovanjem nekoliko olajšal nahrbtnika. Tretji slap »Skačnik« je še višji od teh dveh in prav na koncu te ozke dolinice. Ta pot, ki se bode markirala letos, te pripelje na Jeseniško planino na zahodni porezenski strani, kjer se združi z zaznamovano potjo iz Podbrda. V treh do štirih urah dospeš po teh potih iz Cerkna ali pa iz Podbrda na vrh Porezna, kjer stoji lani sezidana koča Cerkljanske podružnice.
Ta koča bode otvorjena letos avgusta meseca. Stavba je ena izmed najlepših, kar jih ima naše planinsko društvo. Zidana je iz prav pripravnega kamenja vrhu Porezna. Zunaj ni ometana, ampak so le posamezni skladi zadelani s cementom. Krita je z eternitom in torej na zunaj prav podobna malim trdnjavicam ob novi železnici. V pritličju sta obednica in spalnica, v podstrešju pa tudi velika spalnica. Zidala jo je podružnica sama. Ko sem nekega dne nadzoroval zidanje, sem opazil, da se malone vsi delavci kličejo le z imenom Janez ali pa Peter. Pri mali južini jih opozorim na to, nakar smo šteli in s smehom konštatirali, da je med 23 delavci 11 Janezov in 8 Petrov. Še večjo veselost je obudilo, ko sem še jaz povedal svoje ime in tako pomnožil število Petrov na devet.
Ljudstvo samo se je zelo zanimalo za stavbo in v velikem številu obiskovalo Porezen. Po mojem mnenju je bilo lansko leto vsega skupaj gotovo nad 400 oseb na vrhu Porezna.
Gotovo je, da postane Porezen vsled nove koče in železnice zelo priljubljen in dobro obiskovan vrh posebno Primorcem. Iz Trsta ali Gorice do Podbrda z vlakom, nato na Porezen, kjer se v koči prenoči, in drugo jutro nazaj v Podbrdo in skozi predor na Bohinjsko Bistrico in do jezera ali pa na Bled ter zvečer z vlakom nazaj. S Porezna tudi k slapovom Zapoške in v Cerkno, tu odpočitek ter popoldne s pošto po Idrijski dolini k Sv. Luciji in potem na vlak. To je krasen izlet, ki treba zanj samo sobote popoldne in nedelje. Brez dvoma pa tudi drugi planinci ne bodo zamudili nikoli prilike, da se povzpno na ta cvetni in razgledni hrib.