Porcelanaste sanje
| Porcelanaste sanje Tatjana Pregl Kobe |
| |||||||||
Porcelanaste sanje
[uredi]V objemu krošenj se rojevajo sanje ptic sanje ptic pomladi
Drobni lastovki
sta se vrnili domov
v tih zenovski vrt
Rosni zrak jutra
- na pol razprtih ustih
se lesketa smeh
Porumeneli
drevesni listi v gozdu
- krhki red sveta
Tanki lističi
prhutajo po zraku
hrastovo pesem
V zeleno skalo
je kaplja utrla pot
novemu rojstvu
Zvončki silijo
zpod prvega snega
- dekliška soba
Megla prekriva
čemernost čakajočih
gomoljev v zemlji
Pod zasneženo
smreko cingljajo zvončki
odo pomladi
Poletni veter
spočet v mladi noči
se spogleduje
Slane kapljice
padajo s konic prstov
nazaj v ocean
Bela gladina
pretemnim obzorjem
- utrujen galeb
Samoten val je
samo del oceana
silne ljubezni
Le neme ribe
v temni globini morja
se ne čudijo
Bleščeče zvezde
- po nebu razsejane
večne obljube
V viharnem toku
jočejo bela jadra
noči brez spanca
Breztelesni zven
razpočenih kostanjev
- dotik tišine
Nežne kapljice
rodovitnega dežja
dojijo pomlad
Doječa mati
pri ograji na vrtu
- sinji akvarel.
Škropljenje slapa
- kaplje mladega zraka
plešejo valček
Sinov koder las
lovi metulje v travi
- zaustavljen čas
Pozabljen princ
na praznem peskovniku
- solza na licu
Droben dež seda
na rdeče marjetice
- mamina hiša
Enakomerno
udarjanje pletilk in
starinske ure
Raznobarvni cvet
perunike ovija
vonj po radosti
Rdeči cvetovi
potonike razprti
kakor ustnice
Vodnjak življenja
obkrožen s samoto
- sam ne preživi
S curkom mrzlega
vetra pregnan zora
pleše z labodi
Megla se vleče
- moteče lajanje psa
buri duhove
Srake na strehi
kričijo na vse strani
- jezna soseska
Preplašen krik: zvok pospešenih posnetkov trušča z ulice
V veži pritličja
veliko ogledalo
- začetek dneva
Kres vrtnic gori
na pogrnjeni mizi
- vrt paradiža
Z vonjem po ženski
nastajajo oblaki
v zatišju dneva
Veličastni slap
popoldan boža sonce
- živa skulptura
Skrita na listu
zelena kobilica
ne skače čez plot
Plapolanje sveč
- tih plamen bolečine
ožarja sobo
Žarki svetijo
v pravilnem krožnem vzorcu
- pajkova mreža
Temni metulji
raztepeni po svetu
večerjajo sen
Pozlata glasov
brenčečega travnika
obljublja radost
Šopek anemon
z raznobarvnimi cveti
hlasta po dežju
Mavrica sije
- zrele hruške padajo
na mokro zemljo
Drobcena želja
kot regratova lučka
izgine v nebo
Na orhideji
izgubijo lepoto še
sončni žarki
Pred nevihto skrit
hrošč ždi v svoji lupini
- utrujen od dežja
Preko modrih polj
golob in golobica
lovita sanje
Tema poldne
- na sredini votline
rožnato bitje
Ko pozna jesen
meče zlate cekine
pelje vlak mimo
Kresnice v soju
žarometov zgubijo
vso očarljivost
Onkraj luči se
širi gosta črnina
- globina molka
Na pobeljen zid
se lepi velikanska
praznost gluhih senc
Na gladkem ledu se ogleduje mesec
- premrle roke
Mah na cipresah
prepleten s sivino zre
na severnico
Nad breznom krošnja
- prazna ptičja hiška
budi spomine
Spokojnost listja
- izsanjani spomini
legajo na tla
Zdaj jezero spi
- v tišini šelestijo
mladi lističi
Črviček v tramu
razpadajoče hiše
čaka na starost
Premrla miška
kuka iz stare lope
v novembrski dež
Zeleni lišaj
na deblu stare višnje
prekriva rano
Veter riše smer s prebadajočo ihto razbeljenih strel
Praprot se budi na jutranji paleti orošenih smrek
Ježek na vrtu
tke čipke z bodicami
razvnetih besed
Kamen žaljivo čofne v plitvo jezero
- jeza na ustih
V roki vnukinje
roža malega princa
- nad njim jata ptic
Rosa na listju
- vse sanje potujejo
do konca neba
Polje spominčič
- preludij o otožnem
valovi v vetru
Koščki razbitin
in svila ognjenikov
- krila navdiha
V ledenem mrazu
stanjšane peruti ptic
prikrivajo smrt
Račji mladiči
strmijo v daljne zvezde
skriti med trsjem
Kovačnik dehti med skrivnostnim vrvenjem oblaka mušic
Strelice oči na namišljenem nebu
- zublji puščave
V prsih niha zven slovesa: počesani lasje dišijo
Pod zvezdnim nebom
ukraden poljub ostane
na rimski cesti
Na beli klopici se dotik mesečine preliva čez rob
Pod milim nebom
nevidna zvezda pije
omamno nebo
Rdeče ploščice
pri stopniščni ograji
bleščijo sence
Veter pometa listje z zasutih stopnic k najinim nogam
Tulipan v vazi
- na spuščenih zavesah
se nabira prah
Cvetoči žajbelj
- svetlo vijoličasta
lepota greni
V luninem siju omamen vonj na vrtu vabi v naročje
Čarobni ribnik v šanghajskem parku lovi krhko svetlobo
Mandljaste oči
- govorica utripov
v sinjem tolmunu
Velike rdeče ribe snubijo bele lokvanje v parku
Mokri čopiči se sušijo na soncu kot suhe bilke
Črke hlapijo na tleh carskega mesta: pesmi ni
Droben kamenček na kitajskem zidu je zelo osamljen
Divji glasovi drobijo srca v bel prah umirajočih
Le drobni roki držita gost črn vel v žalni povorki
Prav ničesar ni med tabo in življenjem
- mrzla sivina
Poslednji dih bo pospremil trepet v duši z vonjem po strahu
Preproga iz zvezd se razvija v neskončnost samote neba
Težki mrak prodre na rumeno nebo in vsrka vse barve
Decembrski sneg šepeta s puhastimi trepalnicami
Steklena krogla stresa sneg po dolini čudežnega sna
Beli lokvanji se dotikajo lune v bledici noči
Noč se zazira prevzeta od lepote v lesketajoč dan
Žametna rdeča pravokotna škatlica
- ozvezdje v srcu
Voda klokota ob prasketanju ognja
- v žilah vre pesem
Sinje sanje kot iz porcelana krhke pljujejo v nov dan
SPREMNA BESEDA
[uredi]Krhka čarobnost najintimnejših zaznav
Z novo pesniško zbirko Porcelanaste sanje je Tatjana Pregl Kobe dopolnila svoj bogat poetični opus in z izvirnostjo znova obogatila sodobno slovensko poezijo. V svojem pesniškem snovanju se je tokrat po sedmih letih že drugič odločila za asketsko kratke trivrstičnice- haiku, ki pesnici omogoča, da zapiše verz kot v času ustavljen bežen trenutek. Ko prebiramo te drobne pesmi, se čudežno lepe in čiste dotikajo duše in jo božajo kot drobne kapljice dežja, ki s svežino napajajo posušene liste tulipanov. Poezija haiku, ki izhaja iz tristo let stare japonske tradicije, doživlja danes izjemen razcvet povsod po svetu. Mnogi izmed največjih piscev prejšnjega stoletja (med njimi, recimo, Ezra Pound, Octavio Paz, Jorge Luis Borges in celo veliki nemški eksistencialistični filozof Martin Heidegger) so namreč pisali tudi haikuje. Leta 1971 je tudi pri nas izšla prva pesniška zbirka haikujev Mushi Mushi Milana Dekleve, ki so se ji tudi kasneje pridružile zbirke Vladimirja Gajška, Jureta Detele, Marka Hudnika, pa tudi knjižne zbirke mnogih drugih pesnikov. Tatjana Pregl Kobe je za zbirko Zrela semena (2001), ki jo je nekaj let kasneje v italjanski jezik prevedla Jolka Milič, prejela nagrado na Mednarodnem natečaju poezije in proze mesta Salo, 2006. V zbirki haikujev Semi maturi – Zrela semena so, po mnenju strokovne žirije, »haikuji v dvojezični( slovensko-italjanski) različni nadvse lepo grajeni, po pravilih, ki jih predpisuje japonska etika s točno določenim številom zlogov, hkrati pa so vsebinsko prežeti s silnim čustvom in visokimi lirskimi toni, ki jih odlikuje prefinjen in sugestiven ritem.« Gre, skratka, za tenkočutne zapise, za katere je pesnica izbrala izraz pretanjenega haikuja, stoletja star način pesniškega zapisa, ki ponuja možnost dotika poetične skrivnosti, če ima ta, ki piše, dar, ki mu to omogoča. Haiku ponuja zgoščen, jedrnat in svojevrstno magičen vpogled v globlje razsežnosti dojemanja sveta, obenem pa na s spodbuja, da skušamo po zgledu haikuja bolj pozorno opazovati in sprejemati svet okrog sebe. Ob branju je dobro vedeti, da je japonski haiku zelo stroga in premišljena oblika, sestavljena iz treh verzov. Prvi ima pet zlogov, drugi sedem in tretji spet pet. pri tem pa naj bi bralca podoba zdramila, presenetila, očarala: Na orhideji / izgubijo lepoto še / sončni žarki. Podoben preblisk se porodi tudi ob podobi in komentarju drugega pesničinega haikuja: Kresnice v soju / žarometov zgubijo / vso očarljivost. Pesničina čustva in spoznanja v tej novi zbirki posredujejo sanjsko estetizirane podobe resnično doživetih trenutkov, ki pričarajo o njeni pretanjeni občutljivosti. Z doslednim spoštovanjem osnovnih značilnosti haikuja se dotika najčistejših globin bivanja, istočasno pa postavlja svoj doživljajski svet na drugo raven. Skozi prizmo haikuja je lahko pesniški odziv na kristalno čisto, nedolžno jutro v naravi občutje povezanosti vsega v vesolju, uresničeno v željah, v sanjarjenju. Intuicija ima pri ustvarjanju te posebne zvrsti poezije veliko vlogo. Tatjana Pregl Kobe, ki intuitivno zapiše doživet utrinek, se večinoma ničemur ne čudi. Zdi se, kot da je «prav tisti« trenutek že prej videla, občutila, a takrat še ni točno vedela, kaj se dogaja in zakaj si ga bo zapomnila. Vendar verjame, da so taki spontani in iskreni dotiki trenutkov edinstveni, da se zgodijo zelo redko, morda samo enkrat v življenju: Pod zvezdnim nebom / ukraden poljub ostane / na rimski cesti. Ali pa se ji je tak trenutek zgodil v sanjah in se ga zdaj- uresničenega v resničnem doživetju določenega trenutka – »spominja«: Kres vrtnic gori / na pogrnjeni mizi / : vrt paradiža. Njena življenjska filozofija je lepota bivanja, veselje do življenja in hrepenenje po harmoniji. V vsem času navzoče zavedanje minljivosti in sprejemanje bolečine ob izgubah. Ki jih prinaša življenje, pa vselej preseva vera v dobro, v prerojenje: V počeno skalo / je kaplja utrla pot / novemu rojstvu. Haiku jemlje svoje podobe iz narave življenja, z njimi se skuša zliti, zato je najčistejša pesniška oblika, ki je preprosta, neposredna, brez metafor. Praviloma naj bi bila opis stanja: Mavrica sije / : zrele hruške padajo / na mokro zemljo. Haiku vselej izhaja iz vsakdanjosti, zdajšnjega trenutka, ki je podlaga doživljanju in s katerim se pesnik poistoveti- a kdo naj prepreči bralcu, da si ob teh verzih ne bi predstavljal cele zgodbe? Haiku ni nikoli izumetničen, izraža se jasno in enostavno- a kdo ve, ali ni v tej drobni pesničini misli skrit cel roman? To je jedrnata, asketska, pesniška oblika, ki s čim manj besedami, brez nepotrebne odvečnosti izrazi vse. Če že ne vse, pa vsaj veliko! Prav v tej neposrednosti in enostavnosti je njegova radikalnost. S svojimi kot porcelan krhkimi sanjami je Tatjana Pregl Kobe prodrla v to nežno pesniško strukturo. Pozornega bralca njeni verzi peljejo skozi zgodbo, ki je kot iz trenutkov stkana sestavljenka, v kateri je slutiti pesničino močno življenjsko energijo. Morda se prav s tem vsebinsko odmika od klasičnih zapovedi te poezije, zagotovo pa se pri vsakem posameznem haikuju dosledno drži njegove idealne forme. Sama narava- s svojimi vzgibi vetra, z raznovrstnim cvetjem, z barvami, zvezdami, luno, drevesnimi listi – je največkrat tisto začetno sprožilo pesničine asociacije, s katerimi se kot v zrcalu pesničine duševnosti plete zgodba življenja. To je zgodba zrele ženske, ki so jo življenjske radosti in razočaranja obiskovala v različnih časovnih plasteh in v njej pustile drobne risbe (orise trenutkov), ki se v njeni poeziji zrcalijo kot miniaturni zaznamki pomembnih življenjskih doživetij. Vsebinsko premišljeno sestavljen niz haikujev zbirke in dosledna natančnost pri zgradbi posameznih pesmi združuje izvirnost in modernost haikujev. V vodo namočeni čopiči, s katerimi kitajski pesniški pišejo po tlaku svoje verze, ki ostanejo zapisani samo toliko časa, da pismenke izhlapijo, in krhka čarobnost svetlobe v njenih haikujih in mislih, porojenih na Kitajskem, so tokrat simbol njenega skrajno poetičnega občutja te daljnovzhodne dežele. Dežele, kamor si je pesnica dolgo vrst let želela in je o njej sanjarila. Vendar se ji je želja uresničila in te sanje so postale resničnost. Mar ni možno, da so potem uresničljive tudi njene druge sanje? Sanje, neoprijemljive in izmuzljive, se v njenem poetičnem ognju utrdijo v žlahtnem, vendar lahko zdrobljivem porcelanu, kot bi hotele biti dosegljive le tistemu, ki je sposoben vstopiti v ta krušljivi svet- ne da bi ga s svojo robato mislijo poškodovali. Skozi vsebino nanizanih verzov se prepletata svetloba in tema, vendar je svetloba intenzivnejša in vedno presvetli močno voljo do življenja in izganja melanholijo, ki jo včasih v pesnici naselijo samotni trenutki. O čem razmišlja, ko opazuje praprot, ptice, oblake, jezero, slap, cvetlice in nebo? V vsakem trenutku je v njej navzoče globoko zavedanje o minljivosti vsega (Črviček v tramu / razpadajoče hiše / čaka na starost) in ves čas, ko jo prevajajo najgloblja čustva, razmišlja o človeku kot posamezniku in pogosto tudi o človeštvu nasploh. Celo več, za pesnico je samota celo dar, ki ji omogoča polno občutje najintimnejših zaznav ter polni praznino: Samoten val je / samo del oceana / silne ljubezni. Čeprav nežni, krhki in skoraj lomljivi so njeni verzi polni notranje energije. Skoraj čudežno verjame v medsebojno povezanost, prepletenost, v prenose misli in energije. V teh podobah ohranja trenutke, ki govorijo tako o večnosti kot o minljivosti. O trenutkih, ki so resnični, krhki, dragoceni, kot je resničen in krhek najdragocenejši porcelan. Krhka, lirična govorica haikujev v zbirki Porcelanaste sanje daje Tatjani Pregl Kobe možnost bivanja in ponotranjenega popotovanja po neresničnem, sanjskem svetu, ki zanjo v resnici obstaja. Estetske podobe v naravi in v hipne prebliske ujeti drobci resničnih doživetij (utrinki, sanjski prizori, impresije iz narave), povezani v zbirko devetindevetdesetih haikujev, rišejo lok od resničnih hipnih doživetij v naravi do območij sanjskega. V tem smislu postane vse, kar se zdi nedostopno, možno in v viziji sanj – v katerih se zdi, da pesnica živi svoje vzporedno življenje- tudi resnično. Za risbe, ki naj bi sozvenele z vsebino izbranih haikujev, se je mladi slikar in kipar Tadej Torč najprej zavestno odločil za tehniko naoljenega papirja in risbo s čopičem. Šele nato se je popolnoma predal vsebini izbranih verzov. Pri ustvarjanju se je zavedal,, da mora biti oblikovanje risb ob verzih v sozvenenju s pesniško vsebino. Mladi slikar, ki na temeljih likovne izobrazbe in skrajne likovne občutljivost gradi lastno ustvarjalno izkušnjo in si prizadeva za najčistejšo izpoved, ustvarja v svojem okolju v Preddvoru. Zavestno ne sredi mestnega vrveža. Tako v mislih kot v srcu ohranja značilnosti neposrednega in neokrnjenega naravnega okolja, njegove prepoznavnosti, posebnosti in edinstvenosti. Zaveda se, da je uspeti mogoče le z jasno vizijo, ustvarjalnim poletom, s poštenim odnosom do svojega dela in z vero vase. Torč, ki ga je poezija od nekdaj privlačila do očaranosti, je že med študijem močno občutil človeško figuro. Predstavlja mu osnovni motiv az iskanje odgovorov na osnovno vprašanje – človek v času, prostoru, vesolju. Tudi zato ga je vsebina haikujev Tatjane Pregl Kobe pritegnila, da se je kot zamaknjen nemudoma lotil risb. Medtem ko skulpture nastajajo v ekspresivnem zamahu razmišljujočega ustvarjalca, polnega zanimanj, veščine in idej, pa so risbe za zbirko haikujev zahtevale popolnoma drugačen način razmišljanja in ustvarjanja. Pravi ustvarjalec že na začetku izbrane umetniške smeri išče svojo pot, lastno posebnost. Slikarja Tadeja Torča poglobljena razmišljanja, iskanja, analize in življenjsko dozorevanje usmerjajo v nove izzive. Z življenjsko energijo, ki jo črpa od najbližjih in iz narave, razvija osebni likovni izraz ter zavzeto vzpostavlja svoj likovni domišljijski svet. Podobe pokrajin in tihožitij, ki nastajajo ob pogledu na resnični svet, včasih zamenjajo podobe slikarjevih psihičnih pokrajin. Tokrat pa se je podal na iskanje likovnih idej ob intimnih verzih poezije haiku, ki ga je, kot kaže dvaindvajset skrajno krhkih risb, popolnoma zasvojila.
Vladimira Rejc