Porcelanaste sanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Porcelanaste sanje
Tatjana Pregl Kobe
Spisano: Pretipkala iz porcelanaste sanje 2007, Špela Mramor
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Porcelanaste sanje[uredi]

V objemu krošenj se rojevajo sanje ptic sanje ptic pomladi


Drobni lastovki sta se vrnili domov v tih zenovski vrt


Rosni zrak jutra

na pol razprtih ustih

se lesketa smeh


Porumeneli drevesni listi v gozdu

krhki red sveta


Tanki lističi prhutajo po zraku hrastovo pesem


V zeleno skalo je kaplja utrla pot novemu rojstvu


Zvončki silijo zpod prvega snega

dekliška soba


Megla prekriva čemernost čakajočih gomoljev v zemlji


Pod zasneženo smreko cingljajo zvončki odo pomladi


Poletni veter spočet v mladi noči se spogleduje


Slane kapljice padajo s konic prstov nazaj v ocean


Bela gladina pretemnim obzorjem

utrujen galeb


Samoten val je samo del oceana silne ljubezni


Le neme ribe v temni globini morja se ne čudijo


Bleščeče zvezde

po nebu razsejane

večne obljube


V viharnem toku jočejo bela jadra noči brez spanca


Breztelesni zven razpočenih kostanjev

dotik tišine


Nežne kapljice rodovitnega dežja dojijo pomlad


Doječa mati pri ograji na vrtu

sinji akvarel.


Škropljenje slapa

kaplje mladega zraka

plešejo valček


Sinov koder las lovi metulje v travi

zaustavljen čas


Pozabljen princ na praznem peskovniku

solza na licu


Droben dež seda na rdeče marjetice

mamina hiša


Enakomerno udarjanje pletilk in starinske ure


Raznobarvni cvet perunike ovija vonj po radosti


Rdeči cvetovi potonike razprti kakor ustnice


Vodnjak življenja obkrožen s samoto

sam ne preživi


S curkom mrzlega vetra pregnan zora pleše z labodi


Megla se vleče

moteče lajanje psa

buri duhove


Srake na strehi kričijo na vse strani

jezna soseska

Preplašen krik: zvok pospešenih posnetkov trušča z ulice


V veži pritličja veliko ogledalo

začetek dneva


Kres vrtnic gori na pogrnjeni mizi

vrt paradiža


Z vonjem po ženski nastajajo oblaki v zatišju dneva


Veličastni slap popoldan boža sonce

živa skulptura


Skrita na listu zelena kobilica ne skače čez plot


Plapolanje sveč

tih plamen bolečine

ožarja sobo


Žarki svetijo v pravilnem krožnem vzorcu

pajkova mreža


Temni metulji raztepeni po svetu večerjajo sen


Pozlata glasov brenčečega travnika obljublja radost


Šopek anemon z raznobarvnimi cveti hlasta po dežju


Mavrica sije

zrele hruške padajo

na mokro zemljo


Drobcena želja kot regratova lučka izgine v nebo


Na orhideji izgubijo lepoto še sončni žarki


Pred nevihto skrit hrošč ždi v svoji lupini

utrujen od dežja


Preko modrih polj golob in golobica lovita sanje


Tema poldne

na sredini votline

rožnato bitje


Ko pozna jesen meče zlate cekine pelje vlak mimo


Kresnice v soju žarometov zgubijo vso očarljivost


Onkraj luči se širi gosta črnina

globina molka


Na pobeljen zid se lepi velikanska praznost gluhih senc

Na gladkem ledu se ogleduje mesec

premrle roke


Mah na cipresah prepleten s sivino zre na severnico

Nad breznom krošnja

prazna ptičja hiška

budi spomine


Spokojnost listja

izsanjani spomini

legajo na tla


Zdaj jezero spi

v tišini šelestijo

mladi lističi


Črviček v tramu razpadajoče hiše čaka na starost


Premrla miška kuka iz stare lope v novembrski dež


Zeleni lišaj na deblu stare višnje prekriva rano

Veter riše smer s prebadajočo ihto razbeljenih strel

Praprot se budi na jutranji paleti orošenih smrek


Ježek na vrtu tke čipke z bodicami razvnetih besed

Kamen žaljivo čofne v plitvo jezero

jeza na ustih


V roki vnukinje roža malega princa

nad njim jata ptic

Rosa na listju

vse sanje potujejo

do konca neba


Polje spominčič

preludij o otožnem

valovi v vetru


Koščki razbitin in svila ognjenikov

krila navdiha


V ledenem mrazu stanjšane peruti ptic prikrivajo smrt


Račji mladiči strmijo v daljne zvezde skriti med trsjem

Kovačnik dehti med skrivnostnim vrvenjem oblaka mušic

Strelice oči na namišljenem nebu

zublji puščave

V prsih niha zven slovesa: počesani lasje dišijo


Pod zvezdnim nebom ukraden poljub ostane na rimski cesti

Na beli klopici se dotik mesečine preliva čez rob


Pod milim nebom nevidna zvezda pije omamno nebo


Rdeče ploščice pri stopniščni ograji bleščijo sence

Veter pometa listje z zasutih stopnic k najinim nogam

Tulipan v vazi

na spuščenih zavesah

se nabira prah

Cvetoči žajbelj

svetlo vijoličasta

lepota greni

V luninem siju omamen vonj na vrtu vabi v naročje

Čarobni ribnik v šanghajskem parku lovi krhko svetlobo

Mandljaste oči

govorica utripov

v sinjem tolmunu

Velike rdeče ribe snubijo bele lokvanje v parku

Mokri čopiči se sušijo na soncu kot suhe bilke

Črke hlapijo na tleh carskega mesta: pesmi ni

Droben kamenček na kitajskem zidu je zelo osamljen

Divji glasovi drobijo srca v bel prah umirajočih

Le drobni roki držita gost črn vel v žalni povorki

Prav ničesar ni med tabo in življenjem

mrzla sivina

Poslednji dih bo pospremil trepet v duši z vonjem po strahu

Preproga iz zvezd se razvija v neskončnost samote neba

Težki mrak prodre na rumeno nebo in vsrka vse barve

Decembrski sneg šepeta s puhastimi trepalnicami

Steklena krogla stresa sneg po dolini čudežnega sna

Beli lokvanji se dotikajo lune v bledici noči

Noč se zazira prevzeta od lepote v lesketajoč dan

Žametna rdeča pravokotna škatlica

ozvezdje v srcu

Voda klokota ob prasketanju ognja

v žilah vre pesem

Sinje sanje kot iz porcelana krhke pljujejo v nov dan

SPREMNA BESEDA[uredi]

Krhka čarobnost najintimnejših zaznav

Z novo pesniško zbirko Porcelanaste sanje je Tatjana Pregl Kobe dopolnila svoj bogat poetični opus in z izvirnostjo znova obogatila sodobno slovensko poezijo. V svojem pesniškem snovanju se je tokrat po sedmih letih že drugič odločila za asketsko kratke trivrstičnice- haiku, ki pesnici omogoča, da zapiše verz kot v času ustavljen bežen trenutek. Ko prebiramo te drobne pesmi, se čudežno lepe in čiste dotikajo duše in jo božajo kot drobne kapljice dežja, ki s svežino napajajo posušene liste tulipanov. Poezija haiku, ki izhaja iz tristo let stare japonske tradicije, doživlja danes izjemen razcvet povsod po svetu. Mnogi izmed največjih piscev prejšnjega stoletja (med njimi, recimo, Ezra Pound, Octavio Paz, Jorge Luis Borges in celo veliki nemški eksistencialistični filozof Martin Heidegger) so namreč pisali tudi haikuje. Leta 1971 je tudi pri nas izšla prva pesniška zbirka haikujev Mushi Mushi Milana Dekleve, ki so se ji tudi kasneje pridružile zbirke Vladimirja Gajška, Jureta Detele, Marka Hudnika, pa tudi knjižne zbirke mnogih drugih pesnikov. Tatjana Pregl Kobe je za zbirko Zrela semena (2001), ki jo je nekaj let kasneje v italjanski jezik prevedla Jolka Milič, prejela nagrado na Mednarodnem natečaju poezije in proze mesta Salo, 2006. V zbirki haikujev Semi maturi – Zrela semena so, po mnenju strokovne žirije, »haikuji v dvojezični( slovensko-italjanski) različni nadvse lepo grajeni, po pravilih, ki jih predpisuje japonska etika s točno določenim številom zlogov, hkrati pa so vsebinsko prežeti s silnim čustvom in visokimi lirskimi toni, ki jih odlikuje prefinjen in sugestiven ritem.« Gre, skratka, za tenkočutne zapise, za katere je pesnica izbrala izraz pretanjenega haikuja, stoletja star način pesniškega zapisa, ki ponuja možnost dotika poetične skrivnosti, če ima ta, ki piše, dar, ki mu to omogoča. Haiku ponuja zgoščen, jedrnat in svojevrstno magičen vpogled v globlje razsežnosti dojemanja sveta, obenem pa na s spodbuja, da skušamo po zgledu haikuja bolj pozorno opazovati in sprejemati svet okrog sebe. Ob branju je dobro vedeti, da je japonski haiku zelo stroga in premišljena oblika, sestavljena iz treh verzov. Prvi ima pet zlogov, drugi sedem in tretji spet pet. pri tem pa naj bi bralca podoba zdramila, presenetila, očarala: Na orhideji / izgubijo lepoto še / sončni žarki. Podoben preblisk se porodi tudi ob podobi in komentarju drugega pesničinega haikuja: Kresnice v soju / žarometov zgubijo / vso očarljivost. Pesničina čustva in spoznanja v tej novi zbirki posredujejo sanjsko estetizirane podobe resnično doživetih trenutkov, ki pričarajo o njeni pretanjeni občutljivosti. Z doslednim spoštovanjem osnovnih značilnosti haikuja se dotika najčistejših globin bivanja, istočasno pa postavlja svoj doživljajski svet na drugo raven. Skozi prizmo haikuja je lahko pesniški odziv na kristalno čisto, nedolžno jutro v naravi občutje povezanosti vsega v vesolju, uresničeno v željah, v sanjarjenju. Intuicija ima pri ustvarjanju te posebne zvrsti poezije veliko vlogo. Tatjana Pregl Kobe, ki intuitivno zapiše doživet utrinek, se večinoma ničemur ne čudi. Zdi se, kot da je «prav tisti« trenutek že prej videla, občutila, a takrat še ni točno vedela, kaj se dogaja in zakaj si ga bo zapomnila. Vendar verjame, da so taki spontani in iskreni dotiki trenutkov edinstveni, da se zgodijo zelo redko, morda samo enkrat v življenju: Pod zvezdnim nebom / ukraden poljub ostane / na rimski cesti. Ali pa se ji je tak trenutek zgodil v sanjah in se ga zdaj- uresničenega v resničnem doživetju določenega trenutka – »spominja«: Kres vrtnic gori / na pogrnjeni mizi / : vrt paradiža. Njena življenjska filozofija je lepota bivanja, veselje do življenja in hrepenenje po harmoniji. V vsem času navzoče zavedanje minljivosti in sprejemanje bolečine ob izgubah. Ki jih prinaša življenje, pa vselej preseva vera v dobro, v prerojenje: V počeno skalo / je kaplja utrla pot / novemu rojstvu. Haiku jemlje svoje podobe iz narave življenja, z njimi se skuša zliti, zato je najčistejša pesniška oblika, ki je preprosta, neposredna, brez metafor. Praviloma naj bi bila opis stanja: Mavrica sije / : zrele hruške padajo / na mokro zemljo. Haiku vselej izhaja iz vsakdanjosti, zdajšnjega trenutka, ki je podlaga doživljanju in s katerim se pesnik poistoveti- a kdo naj prepreči bralcu, da si ob teh verzih ne bi predstavljal cele zgodbe? Haiku ni nikoli izumetničen, izraža se jasno in enostavno- a kdo ve, ali ni v tej drobni pesničini misli skrit cel roman? To je jedrnata, asketska, pesniška oblika, ki s čim manj besedami, brez nepotrebne odvečnosti izrazi vse. Če že ne vse, pa vsaj veliko! Prav v tej neposrednosti in enostavnosti je njegova radikalnost. S svojimi kot porcelan krhkimi sanjami je Tatjana Pregl Kobe prodrla v to nežno pesniško strukturo. Pozornega bralca njeni verzi peljejo skozi zgodbo, ki je kot iz trenutkov stkana sestavljenka, v kateri je slutiti pesničino močno življenjsko energijo. Morda se prav s tem vsebinsko odmika od klasičnih zapovedi te poezije, zagotovo pa se pri vsakem posameznem haikuju dosledno drži njegove idealne forme. Sama narava- s svojimi vzgibi vetra, z raznovrstnim cvetjem, z barvami, zvezdami, luno, drevesnimi listi – je največkrat tisto začetno sprožilo pesničine asociacije, s katerimi se kot v zrcalu pesničine duševnosti plete zgodba življenja. To je zgodba zrele ženske, ki so jo življenjske radosti in razočaranja obiskovala v različnih časovnih plasteh in v njej pustile drobne risbe (orise trenutkov), ki se v njeni poeziji zrcalijo kot miniaturni zaznamki pomembnih življenjskih doživetij. Vsebinsko premišljeno sestavljen niz haikujev zbirke in dosledna natančnost pri zgradbi posameznih pesmi združuje izvirnost in modernost haikujev. V vodo namočeni čopiči, s katerimi kitajski pesniški pišejo po tlaku svoje verze, ki ostanejo zapisani samo toliko časa, da pismenke izhlapijo, in krhka čarobnost svetlobe v njenih haikujih in mislih, porojenih na Kitajskem, so tokrat simbol njenega skrajno poetičnega občutja te daljnovzhodne dežele. Dežele, kamor si je pesnica dolgo vrst let želela in je o njej sanjarila. Vendar se ji je želja uresničila in te sanje so postale resničnost. Mar ni možno, da so potem uresničljive tudi njene druge sanje? Sanje, neoprijemljive in izmuzljive, se v njenem poetičnem ognju utrdijo v žlahtnem, vendar lahko zdrobljivem porcelanu, kot bi hotele biti dosegljive le tistemu, ki je sposoben vstopiti v ta krušljivi svet- ne da bi ga s svojo robato mislijo poškodovali. Skozi vsebino nanizanih verzov se prepletata svetloba in tema, vendar je svetloba intenzivnejša in vedno presvetli močno voljo do življenja in izganja melanholijo, ki jo včasih v pesnici naselijo samotni trenutki. O čem razmišlja, ko opazuje praprot, ptice, oblake, jezero, slap, cvetlice in nebo? V vsakem trenutku je v njej navzoče globoko zavedanje o minljivosti vsega (Črviček v tramu / razpadajoče hiše / čaka na starost) in ves čas, ko jo prevajajo najgloblja čustva, razmišlja o človeku kot posamezniku in pogosto tudi o človeštvu nasploh. Celo več, za pesnico je samota celo dar, ki ji omogoča polno občutje najintimnejših zaznav ter polni praznino: Samoten val je / samo del oceana / silne ljubezni. Čeprav nežni, krhki in skoraj lomljivi so njeni verzi polni notranje energije. Skoraj čudežno verjame v medsebojno povezanost, prepletenost, v prenose misli in energije. V teh podobah ohranja trenutke, ki govorijo tako o večnosti kot o minljivosti. O trenutkih, ki so resnični, krhki, dragoceni, kot je resničen in krhek najdragocenejši porcelan. Krhka, lirična govorica haikujev v zbirki Porcelanaste sanje daje Tatjani Pregl Kobe možnost bivanja in ponotranjenega popotovanja po neresničnem, sanjskem svetu, ki zanjo v resnici obstaja. Estetske podobe v naravi in v hipne prebliske ujeti drobci resničnih doživetij (utrinki, sanjski prizori, impresije iz narave), povezani v zbirko devetindevetdesetih haikujev, rišejo lok od resničnih hipnih doživetij v naravi do območij sanjskega. V tem smislu postane vse, kar se zdi nedostopno, možno in v viziji sanj – v katerih se zdi, da pesnica živi svoje vzporedno življenje- tudi resnično. Za risbe, ki naj bi sozvenele z vsebino izbranih haikujev, se je mladi slikar in kipar Tadej Torč najprej zavestno odločil za tehniko naoljenega papirja in risbo s čopičem. Šele nato se je popolnoma predal vsebini izbranih verzov. Pri ustvarjanju se je zavedal,, da mora biti oblikovanje risb ob verzih v sozvenenju s pesniško vsebino. Mladi slikar, ki na temeljih likovne izobrazbe in skrajne likovne občutljivost gradi lastno ustvarjalno izkušnjo in si prizadeva za najčistejšo izpoved, ustvarja v svojem okolju v Preddvoru. Zavestno ne sredi mestnega vrveža. Tako v mislih kot v srcu ohranja značilnosti neposrednega in neokrnjenega naravnega okolja, njegove prepoznavnosti, posebnosti in edinstvenosti. Zaveda se, da je uspeti mogoče le z jasno vizijo, ustvarjalnim poletom, s poštenim odnosom do svojega dela in z vero vase. Torč, ki ga je poezija od nekdaj privlačila do očaranosti, je že med študijem močno občutil človeško figuro. Predstavlja mu osnovni motiv az iskanje odgovorov na osnovno vprašanje – človek v času, prostoru, vesolju. Tudi zato ga je vsebina haikujev Tatjane Pregl Kobe pritegnila, da se je kot zamaknjen nemudoma lotil risb. Medtem ko skulpture nastajajo v ekspresivnem zamahu razmišljujočega ustvarjalca, polnega zanimanj, veščine in idej, pa so risbe za zbirko haikujev zahtevale popolnoma drugačen način razmišljanja in ustvarjanja. Pravi ustvarjalec že na začetku izbrane umetniške smeri išče svojo pot, lastno posebnost. Slikarja Tadeja Torča poglobljena razmišljanja, iskanja, analize in življenjsko dozorevanje usmerjajo v nove izzive. Z življenjsko energijo, ki jo črpa od najbližjih in iz narave, razvija osebni likovni izraz ter zavzeto vzpostavlja svoj likovni domišljijski svet. Podobe pokrajin in tihožitij, ki nastajajo ob pogledu na resnični svet, včasih zamenjajo podobe slikarjevih psihičnih pokrajin. Tokrat pa se je podal na iskanje likovnih idej ob intimnih verzih poezije haiku, ki ga je, kot kaže dvaindvajset skrajno krhkih risb, popolnoma zasvojila.


Vladimira Rejc