Popotovanje po Ponedeljkovi cesti
Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
|
Popotovanje po Ponedeljkovi cesti
- Prepričana sem bila, da moram priti do zlatih vrat in jih odkleniti z zlatim ključem, je rekla Delfina, ko sta šli z lisico Zvitorepko po Ponedeljkovi cesti naprej in naprej.
- Ph, je malce zviška prhnila lisica Zvitorepka. Ljudje res ne veste, kje vas čaka sreča. Tudi najbolj tepčkastemu tepčku s Tepčkastega hriba je jasno, da morava priti v Delfinski zaliv. Jaz imam že potrjeno uradno prijavnico, da me bodo sprejeli v uk. Izučila se bom za dresiranega delfina. Za takega, ki mu že navsezgodaj zjutraj mečejo ribe za predzajtrk. Mar ti ni všeč?
- Všeč mi je, je tiho pritrdila Delfina. Težko je požrla Zvitorepkino pripombo o tepčku s Tepčkastega hriba.
- Potem pa naprej na pot, je milo rekla lisica. Varovala te bom kot punčico svojega levega očesa, skrbela bom zate kot rodna babica in dedek in mati in oče skupaj.
- Pojdiva, je vzdihnila Delfina in potipala, če ji še visi okoli vratu zlati ključ na zlati verižici. Še!
Šli sta naprej po Ponedeljkovi cesti. Nenadoma je deklica zagledala, da ji z rame visi zajetna pisana torba.
- Kje je pa moj bobenček, je prestrašena zajecljala. Vse pride ob svojem času, je visokostno in malce gosposko odvrnila lisica in še pospešila korak. Ko bo treba, boš dobila boben.
- Ali bo Ponedeljkova cesta dolga? je poizvedovala Delfina. Čudno se ji je zdelo, da ve, kako je ime široki beli cesti.
- Pravijo, da je ponedeljek najdaljši dan v tednu, je skomignila Zvitorepka in se obliznila z rdečim jezičkom.
Delfina jo je ošinila s pogledom od strani in opazila, da ima lisica okrog glave privezano modrikasto kapico. Nadvse je pristajala k njenemu rumenkastemu kožuhu.
- Stavim, da tele prijazne čepice ni imela, ko sva se srečali, je pomislila Delfina in nehote zmajala z glavo.
- Seveda je nisem imela, je odvrnila lisica in mirno šla naprej. Hodili sta in hodili tako dolgo, da je nekje v daljavi zazvonilo poldan. Lisica je dromlala predse staro romarsko pesem. Čeprav je Delfina še nikoli ni slišala, se ji je vendarle zdelo, da jo je prepoznala in je pritegnila nižji glas. Poltiho sta peli, ob njuni pesmi pa so se pridušeno oglašali opoldanski bobni in pozavne in zlate trobente. Zelene trave so se dvigale ob cesti in veter je valovil nad njimi kot neviden pajčolan.
Delfini seje zdelo, da bi takole lahko hodila noč in dan.
Potem pa se je dan prevesil v večer, ki je dišal po razcvelih vrtnicah. Ponedeljkova cesta je pripeljala do rdečega šotora in se ustavila. Do semkaj in nikamor dalje nocoj!
Pred šotorom je sedel partizan - veteran. Kadil je iz dolge pipe.
- Tu bova prenočevali, je rekla lisica Zvitorepka, ko sta s široke ceste zavili proti rdečemu šotoru.
- Le naprej, le naprej, saj bo vse dobro in prav, ju je pozdravil veteran in se jima prijazno nasmehnil.
Po njegovi nogi je stekla brhka veverica in se ustavila na rami.
- Potrpi, potrpi, radovednica, jo je veteran pogladil po rjavem kožuščku. Kaj ne vidiš, da sva dobila goste.
- Saj je orehovo leto, saj je orehovo leto, je zadrobila veverica in urno stekla po roki na tla in po trati naprej k lipovemu drevesu in po deblu navzgor. Za rdečim šotorom je cvetela lipa.
Lisica je pokimala Delfini, snela z njene rame torbo in jo položila na tla. Nato je z Delfinine rame snela še boben ter ga ponudila veteranu.