Popotnik široke in ozke poti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Popotnik shiroke in voske poti; ali Popisovanje, kako se zhlovek spazhi, v' grehih shivi, kako se poboljsha, in Bogu slushi
Franc Veriti
Izdano: Ljubljana: Eger, 1828
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Franc Veriti#Popotnik široke in vozke poti

Predgovor[uredi]

Namen tih bukvic je popisovati, kako človek v zadrege zleze, kako se iz njih spravi, in potlej bogaboječe živi. Pisal sim ko bi grešne slabosti in keršanske čednosti govorile, de bo branje perljudniši in de se bo moč resnice bolj v živo čutila. Široka pot ni druziga, ko po, svojim hudim poželenji živeti. Mesto Golufije pomeni kraljestvo hudičovo, v kterim so hudobni. Voska pot ni druziga, ko življenje po zapovedih. Mesto Resnice pomeni kraljestvo Jezusovo, pod kteriga ljubeznivo oblastjo so radi vsi dobri. Beri te bukvice, in jemlji nauke, ko bi bil popotnik Feliks. Varuj se široke poti, in hodi po voski, de prideš v nebeško kraljestvo.

Feliks gre od doma na široko pot[uredi]

Jest Feliks od katolških starišov rojen, in v sveti veri zrejen, sim velikokrat slišal, in bral, de je pot v nebesa vozka in ojstra, de pot v pogublenje široka in gladka. To je resnično, ker Jezus večna modrost in resnica tako govori. Kadar sim bil odrasel, me je moje hudo poželjenje vabilo živeti, kakor slabi natori dopade, in kakor ljudje sploh žive. Slabo življenje druzih je meni pohujšanje bilo, in v meni oslabelo moč in čistost Jezusovih naukov. Ker sim se iz notranje slabosti rad pohujšal. Sim vidil bogaboječe, pa mi ni bilo mar po njih živeti; sim vidil slabe, in z njimi sim si prederznost dajal. Veselo in kratkočasno živeti mi je dopadlo, in sim djal: Sej ni greh dobre volje biti, de le ne grešim. To je res, pa tudi hudo me ni peklo ali tešalo, ker sim razodetih resnic premalo premišljeval, sim keršanske pravičnosti premalo spoznal, Jezusa sim po imenu poznal, nisim premislil konca pravičnih in hudobnih, in kako velik razločik bo po smerti med dobrimi, in hudimi. Torej sim bil omamljen in razdeljeniga serca, sim visel med Bogam in svetam, Boga sim se nekaj bal, pa sim se ga bal premalo, in tudi ta majhen strah je bil iz ljubezni do sebe: sramoval sim se hudoben biti pred svetam, pa nisim skerbel pred Bogam pravično živeti.

Zdaj to vem, spoznam, in obžalujem, pa takrat nisim vedel, ker nisim hotel vediti. Moje poprejšne slabo živlenje se mi ni slabo zdelo, ker sim ga sodil po živlenji slabih in greših ljudi, ne pa po živlenji učenika Jezusa, in njegovih svetnikov. Bogu sim prazno češenje dajal, ker ga nisim ljubil: nisim njemu, ampak sebi in svetu živel. Hudo poželjenje je moj um otamnelo, in mojo vest spačilo, menil sim, de je nedolžno, kar sim ljubil neumno; pokoj sim vžival, pa to je bilo smertno spanje. Hodil sim že po široki poti, po poti pogublenja, pa nisim vedil, de po nji hodim. Moja nevarnost je bila silno velika, pa slepa vest ni vedila, in mi je komaj kaj veliciga merzlo očitala. Kadar sim svete bukve bral, ali božjo besedo poslušal, ali od smerti kakiga znanca slišal, me je poskerbelo, in v meni želje obudovalo drugači živeti, in Bogu služiti; pa hitro sim pozabil, ali svojo vest potolažil, rekoč: Ne morem živeti kakor duhovni učé – sim mlad – Bog je usmiljen – veliko druzih tako živi – se bom potlej poboljšal. Moji zmoti so slabi tovarši pomagali, me slabo učili, prederznost dajali, in me zapeljevali. Vedil sim scer, de ti niso varni, ampak golufni učeniki, in jim nisim popolnoma verjel, vender nekaj sim; po njih govorjenji je bila hudoba greha mojim očem manj ostudna ko prej, moja duša je slabela pa sam nisim vedil koljko. Oh! saj bi bil razodete resnice skerbno premišljeval, in iz serca Boga prosil mi obilno gnado dati; pa večnih resnic nisim premišljeval, ker so mi prebodeče bile, in slepota mi je branila spoznati, koljko sim bil gnade s. Duha potreben.

Ker sim bil razdeljen med Bogam in svetam, sim večkrat premišljeval, kako bi zamogel na svetu, in v večnosti srečen biti: to sim premišljeval po svojim zaderžanim umu, in po svoji skriti ljubezni do greha. Ravno v tih mislih en dan sim bil, in pred svojo hišo sede skerbno premišljeval, kar memo gre, in me ogovori neznana ženska, perletna je bila, bistrih oči, in urnih nog, rekoč: Feliks! kaj ti je? zakaj si v mislih, in žalosten? Nisim se malo čudil, de me neznana ženska po imenu kliče, in na mojim obrazu moje misli vidi. Odkrito ji povem, kar me je tešalo, in potlej sim jo vprašal: Kako ti moje ime poznaš? kako ti je ime? od kod si? Ona mi je odgovorila: Meni je Radovednost ime: povsod sim doma, zato te poznam. Sreča moja, ji pravim, de si ti k meni prišla, zakaj ti boš meni dober svet dala; ti si veliko obhodila, dosti več, in mi boš lahko pomagala. Ljuba moja, povej mi, kaj se ti zdi, kako bom živel, de bi tukaj, in v večnosti srečen bil? Ona mi je odgovorila: Res, veliko svetá sim obhodila, stara sim, ker sim perva hči vsih matere Eve, in dosti vem, vender ti svetujem skušati svojo srečo po svetu, de sam vidiš, slišiš, zveš, in se zmodriš, skušnja bo tvoj nar bolji učenik. Tvoja je prava, sim ji veselo odgovoril; če ti greš z menoj, pojdem; tvoje ime mi zlo dopade, v vsim si prebrisana, poznaš ljudi, veš pota, in s tvojo pomočjo bom dobro, in slabo zvedil, kar nar bolj želim, in potlej si bom zvolil, kar mi bo bolji. Radovednost mi prijazno pravi: Če ti je moja družba všeč pojdem rada s teboj, in dobriga serca ti bom pomagala, ti bom zmiraj zvesta, in te nikdar ne bom zapustila; tukaj imaš mojo desnico v znamnje moje resnične obljube; le pojdi, in boš vesel. Jest sim ji odgovoril: Tvoje družbe sim vesel, in v tvojo zvestobo se zanesem, in pojva sreče iskat.

Berž odrineva, in se po poti pogovarjeva. V majhnim času sim veliko od nje zvedil, in moje neumno serce je bilo grozno veselo. Kadar je moja radovednost nekoljko nasitena bila, sim ji rekel: Prosim te ne pozabi, kar sim prej rekel, de želim srečen biti; ves svet ti je znan, torej mi resnično in odkrito povej, kam pojdem sreče iskat, in jo najdit? Radovednost meni: Te so tudi moje želje, in to je moja skerb, le hodi z menoj, zanašaj se v mojo zvestobo, in boš srečen. Greva po lepi dolini, in nečutno prideva na kratkočasen gričik, iz ktiriga se je zlo daleč vidilo. Na njem malo postojim, in gledam okoli po deželi, sim vidil dva mesta: eno na levi v ravnoti silno veliko, drugo na desni majhino na visoki gori; v pervo je veliko ljudi šlo, jezdarilo, in se vozilo po lepi in široki poti; v drugo je malo ljudi šlo po stermi, in vozki poti. Radovednost mi reče: Pojdiva tje na uno široko pot, po ktiri veliko ljudi hodi: ondi more dobro, in kratkočasno biti; tudi bova dosti novic zvedila. Meni ni bilo mar zvediti, kteri, in kam po široki, ali vozki poti hodijo, pa iz natorne slabosti sim Radovednosti odgovoril: Rad grem na uno široko pot, zakaj tamkaj more dobro biti. Greva tje čes lepo dolino , in kmalo prideva na široko pot. Veliko ljudi je bilo, pot je bila široka, in gladka, in moje serce je bilo polno veliciga veselja.

Feliks hodi po široki poti, in pride pred mesto Golufije[uredi]

Kadar sva na široko pot prišla, in nekaj časa po nji hodila, me je začela vest opominjati, de morebiti to ni prava pot srečniga konca. Sim vpraševal ljudi, kam gredo, in zakaj? Vsi so mi serčno odgovarjali: Gremo v veliko mesto usmiljeniga in mogočniga kralja, kjer bomo vse dni svojiga živlenja veselo, in srečno živeli. To govorjenje je potlačilo mojo skerbno vest, in mi je dopadlo. Radovednosti ni bila moja skerb všeč, me je perganjala hitro hoditi, in sva šla v veliki družbi. Pot je bila prostorna, gladka, in navdol, lahko sim hodil, vender na nji je bilo dosti nadležnosti. Desilih pot prostorna, še premalo je bila zavolj veliko ljudi, živine, in vozov: na nji je bilo dosti tatov, golufov, pijancov, opravljivcov, klasačov, togotnih, preklinjavdov, in druzih hudobnih. Nektiri med njimi so bili pravični in bogaboječi viditi, pa potlej sim njih grešno hinavšino spoznal. Ni bilo človeka, ktirimu bi zaupati mogel, ali ga za moder svet prašal, ali se v njegovo pravičnost zanesel. Po noči je bilo nevarno hoditi, ker tolovajov je dosti bilo, in zmiraj je bilo slišati od kake nesreče. Kadar sim bil permoran v kaki ošterii prenočiti, nisim mogel v miru počivati: vso noč so pijanci razsajali, vpili, se prepirali; drugi slabi ljudje so vso noč kvartali, in preklinjevali; ponočni vlačugarji so noreli, plesali, in nepokojni bili. Velika nadloga je bila: zunaj pod milim nebam nisim mogel biti, tudi je bilo nevarno zavolj hudobnih ljudi, iz usmiljenja me nobeden ni hotel pod streho vzeti, na ošterii sim bil slabo postrežen, drago je bilo vse, in miru ni bilo. Res, velika nadloga je bila.

Kar sim bidil in slišal mi ni dopadlo; vest mi je rekla: Ti ljudje niso dobri, in ne morejo dobriga konca imeti, ker nič božjiga strahu ni v njih; kristjani so, pa po zapovedih ne žive, in so vsi drugačni, kakor je Jezus Kristus učil, in so svetniki živeli. Tako sim mislil, in djal, pa kmalo mi je drugo na misel prišlo, in sam per sebi sim mislil: Tolikaj ljudi se ne more zapeljati, zakaj med njimi ni malo prebrisanih, in učenih, vsi ti žele srečni biti, in sreče išejo; morebiti je to prava pot. V velikim vojskovanji je moje serce bilo, nisim vedil kaj storiti, bi šel z njimi, ali bi se nazaj vernil; pa viditi tolikaj ljudi veselih, in neskerbnih sim svojo vest tolažil in šel, ker me je bilo sram se od njih ločiti.

Radovednost je včasi per meni bila, in mi serčnost dajala: včasi je pred menoj šla, vse natanko ogledovala, in poslušala, in potlej mi pravila kaj se godi. Vse njene novice so bile slabe, in sim zvedil kako ljudje gerdo in nesramno žive. Te novice sim včasi rad poslušal, včasi so se mi pregerde zdele, vender so mi nečutno spridile serce, in sim rekel: nar slabeji človek vender nisim, uni so slabiši od mene. Ščasama sim se shuma, krivice, opravljanja, pohujšanja, vsiga gerdiga in hudiga pervadil; pa vender ne toljko, de bi bilo moje serce popolnoma mirno bilo, ali de bi mi vest nič ne bila očitala. Večkrat sim slišal glas svoje vesti: Če boš s slabimi po široki poti hodil, boš z njimi nesrečen. To me je skerbelo in peklo, vender zgled druzih mi je prederznost dajal, skoraj vlekel, in sim šel.

Desiravno se mi je veliko mesto, ktiro sim ne daleč od svojiga doma iz majhniga grička vidil, daleč zdelo, sim vender silno hitro do njega prišel. Čudil sim se, de sim tako naglo hodil, in sim Radovednost poprašal: Je to mesto, od ktiriga so prej ljudje pravili, kjer usmiljeni, in mogočni kralj gospoduje? Je to mesto miru in sreče? Ravno to je, mi je odgovorila, in bodi vesel. Pred velikim mestam malo postojim, in pomislim kaj storiti, de bi v zadergo ne prišel, ker mi je vest zmiraj očitala, in nesrečo napovedala. Se na levo obrnem, in vidim deklico vso nedolžno in prijazno. Radovednosti rečem jo poprašati, če je mesto, ki pred nami leži, v ktiro toljkaj ljudi gre, res mesto sreče in miru? Radovednost skoči do nje, in jo popraša, pa ona je blizo mene stopila, in mi rekla: Blagor tebi, če v to mesto greš! v njem mogočni kralj gospoduje, ktiri ima veliko podložnikov po vsim svetu vsih stanov, starost, in jezikov; on jih mehko gospoduje, in le skerbi jih srečne storiti. Če želiš v mesto, ti nobeniga zaderžka ne bo, vsi smejo v njega: de mi raji verjameš, ti povem, jest sim mestniga vratarja hči, jest pojdem s teboj v mesto, dobro ti hočem, kaj se boš bal?

Tim prijaznim in svetnim besedam sim verjel, vender me je nekoljko poskerbelo, pa sam nisim vedil zakaj, ali od kod. Rečem Radovednosti: Pojdi v mesto, vse ogledaj, in oprašaj, kako de je, in pridi mi nazaj povedati, kakšno de je. Dokler je Radovednost šla, in v mestu se pomudila, mi je deklica veliko dobriga in veseliga od njega pravila. Mi je tudi pokazala napis mestnih vrat: Čast – Veselje – Mir. Premišljujem te obetne besede, in pravim: Vender ne morejo tako očitno lagati? to more biti čista resnica. Lih takrat pride Radovednost iz mesta, ga grozno hvali in povišuje. Od toljko obetov zmoten, sklenem v mesto iti.

Feliks gre v mesto Golufije; v njem dosti hudiga najde[uredi]

Kadar je moje serce popolnoma zapeljano bilo, sim hitel k vratarju, in ga vprašal: Smem v mesto? On mi je prijazno odgovoril: Nobenimu ne branim v mesto sreče in miru, le iz mesta z vso močjo branim, kakor mi je moj kralj zapovedal. Te sladke besede so bile meni všeč, serce mi je od veselja poskakovalo, vratarju sim se lepo zahvalil in sim hitel v mestu. Deklica mi pravi: Si vidil, koljko so moj oče dobri? Je, je, sim odgovoril, on me pusti v mesto sreče in miru, ker je dober, in mi iz mesta brani, ker je dober. Komaj sim bil v mesto pogledal, je nekdo nad menoj zavpil: Plačaj, če hočeš v mesto iti. Meni se je to čudno zdelo, in nisim vedil, kaj mu odgovoriti. Lih takrat je truma pijancov v mesto perdivjala, so se s tistim možam prepirali, ga otepli, in šli: jest tudi nisim nič plačal. Sim šel v mesto, in se čudil nad njegovo lepoto, bogastvam, in velikostjo. Sedmire silno prestorne vrata ima mesto, neizrečeno veliko ljudi je bilo v njem. Eni so v židanih oblačilih prevzetno jezdarili; drugi so se s štirimi naglo vozili; eni drugači svoje bogastvo skazovali, pa tudi ni bilo malo revežev med njimi. Vse ulice mesta, desilih dolge in široke, so bile polne ljudi: povsod so piskali, peli, ukali, in skakali.

Radovednost je vse mesto naglo obhodila, zakaj ona je urma ko misel, in prišla nazaj mi praviti veliko neznaniga in hudiga; nad nekatirimi rečmi sim se smejal, in jih rad poslušal; nad nekterimi sim bil žalosten, ker je bilo pregerdo, vender sim poslušal, in molčal. Deklica vratarjova hči je bila znana in perljudna vsimu mestu, za to pa sim jo tudi v časti imel, rad poslušal in ubogal.

Dolgo časa sim po mestu hodil, se nagledoval, veliko opraševal, in odgovarjal: od preobilniga govorjenja sim bil žejin, in sim Radovednost poprašal: Je tukaj kaka ošterija? Ona mi odgovori: Prašaš za to? Vse mesto je ošterjov polno: veliko ljudi je tukaj, tudi dosti pijancov, vender je le preveč ošterjov. Zakaj to? sim vprašal. Zato, mi pravi, ker žele brez vsiga truda, in terplenja dobro jesti, in piti. So bogati? vprašam. Nekteri so bogati, pa tih je malo: večidel opeša, in nimajo na zadnje za dobičik, ko strop s kredo opisan, kako ubito posodo, hude terjavce, in slabe plačevavce. So pa pravični? sim dalje vprašal. Ne prašaj za pravico, kjer lakomnost gospoduje. Eni imajo pičle mere, ali med vino devajo vodo, ali merhovino kuhajo, jo prodajajo, ali si drugači pomagajo, če morejo. Tukaj je preveliko ljudi, ni moč nad vsimi čuti, in vse poravnati. Lih kar sim bila šla v eno ošterijo, kaj noviga zvediti, sim tri potepuhe vidila skozi skrivne vrata oštirju ukradeno žito pernesti: on ga je rad vzel, ga pod ceno plačal, in jim rekel: Še ga pernesite. Ti so potlej per njem ves denar zapili, in pijani domu šli. Oh! sim Radovednosti rekel, če je v tim mestu taka, kaj bo?

Ne rad, vender od žeje permoran sim v ošterijo šel, pa v nji nisim nič dobriga slišal, in dosti hudiga vidil. V skrivne kamre je nesramožljiva dekla nosila jedi, in vino nektirim spačenim moškim in ženskem: v ošterii je bilo veliko pijancov, ktiri so na kredo pili, kar so upali v prihodno leto perdelati: eni zakožniki, ki so bogatina hvalili in poviševali, de bi se per njem napili; eni postopači so nadražili pijaniga moža ženo pretepati, če bo jezikala, kadar bo domu prišel; drugi so zoper oblastnike govorili, tudi svojiga bližniga gerdo opravljali. To mi ni nič dopadlo; malo sim posedel, in žalosten šel. Kadar sim bil iz te hudobne hiše šel, in zopet po mestu hodil, sim prišel na široke ulice imenovane Lenoba. Ne morem povedati, koliko ljudi je ondi bilo, in vsi brez vsiga opravka. Vsi mestni postopači, vsi malopridni služabniki, veliko nesramožljivih ženskih, in drugi nevredni ljudje so ondi stali, ali sedeli, igrali, prazne novice pravili, glasno se smejali, bližniga opravljali, in legali: govorili so dosti, dobriga pa nič. Lih, kadar sim njih nepridno živlenje premišljeval, so eni zavpili: Velik gospod se v mesto pelja! Vsi so hiteli vidit prihod imenitniga gospoda, ker leni so vselej radovedni, in jim ni druziga mar ko kako novico zvediti. Radovednost mi je pravila, de ti postopači ves dan tako zapravljajo. Sim jo vprašal: Kako pa živé? Slabo in napačno, mi je odgovorila, vender so raji v lenobi. Potlej perstavi: Prej sim vidila pravičniga moža v mesto priti Delo imenovaniga, ta je na tergu brez dela stoječim denar ponujal, ako bi delat šli: oni niso hotli, so ga zaničevali in kleli. Takrat sim djal: Ti morejo v revšini, in v vsih hudobijah živeti, ker pošteno terpljenje sovražijo.

Potlej sim šel po vozkih ulicah, in slišal skoraj povsod velik šum, in vpitje. Kaj je to? sim Radovednost vprašal. Ona mi je odgovorila: Tukaj se zbirajo bolj pošteni postopači vsiga mesta, moški in ženske, visoko govoré od nemogočih reči, pravijo kar nikolj ni bilo, in ne bo, igrajo, in eni so v tim do petelinoviga petja. Djal sim: Blagor tim, ki imajo toljko zlata in denarja!

Ravno ondi sim prostorno hišo vidil, nad ktire vratmi je bilo zapisano z velikimi čerkami: Hiša veselja. Vsi trije smo šli notri, in se vsedli, pili in židane volje bili. Silno dosti ljudi je igralo, vse mize so bile polne kvart, dnarja, in sosebniga vina. Lih blizo mene so eni kvartali; vidil sim, kako so eden druziga golufali: eni so bili veseli, drugi žalostni, strašno preklinjali kvarte, persegali, in obljubovali ne več igrati. Lih sim mislil vstati in iti, kar so se začeli prepirati, eden druziga kleti in pretepati: vsa hiša je bila po koncu, so pobijali kozarce, in prekucovali mize: sim zbežal, in komaj zdravo glavo odnesel. Potlej sim djal: Pač, to je hiša veselja! Radovednost mi je pravila: Nektiri iz njih vse svoje premoženje znesejo v to hišo, potlej revno živé, žena in otroci so doma in lačni, in na pol nagi. ‒ To je hiša nadloge, sim rekel, ne pa veselja.

Kadar sim bil iz vozkih ulic prišel, sim nasproti vidil hišo, in na nji zapisano Svetost. To me je veselilo, in sim rekel: Hvala bodi Bogu, ktiri ima tudi tukaj svoje služabnike! Med slabimi sveto živeti, to je sosebna dobrota. Radovednost sim v tisto hišo poslal viditi, kako v svetosti živé, in kaj dobriga delajo. Kmalo je prišla nazaj, in mi pravila: Nič dobriga ni: Skozi špranjo sim v veliko kamro gledal, in per mizi v obilnosti jedi, vina in govorjenja, sim vidil Hinavšino v družbi Napuha, Opravljanja, in Nečistosti sedeti. Glejte! sim djal, če je v tim mesto svetost taka, že nič dobriga ni v njem.

Dalej grem, in srečam več mladih ženskih tako častito oblečene, de bi se jim bil skoraj iz naglosti odkril. Radovednost, ktiri so dobro znane bile se mi je pomuzala, in rekla: To so dékle, kar ne sebi imajo, je vse njih premoženje; ob pervi nadlogi, ne bodo imele kaj v usta nesti, v starosti bodo stradale po pasje. To je tudi velika ničemurnost, sim rekel. ‒ Potlej sim memo hiše šel, kjer so možnarji glasno peli. Radovednost vprašam: Kaj to pomeni? Tukaj so zdravniki vsiga mesta, mi je odgovorila. Veliko služabnikov je notri, ker je veliko bolnikov. Ne more drugači biti, ker je žertje, pijančevanje, nečistost, in razujadnje ko kužna bolezen. Res je o, sim djal, in kdor po zapovedih živi, ima zdravo dušo v zdravnim telesu.

Hodil sim še po mestu, jah druziga viditi, kar vzdignem oči, vidim veliko hišo, in na nji zapisano: Bolnišnica. Na to sim rekel: Desiravno so v golufnim mestu prebivavci hudobni, vender imajo skerb za bolnike; usmiljenje je lepa reč. Grem bolnike obiskovat, in vidit kako so postreženi. Mladenča prav lepo rejeniga z obvezano glavo sim vidil, in ga prašal, kaj ti je? pa mi ni hotel povedati. Strežeta poprašam: Kaj je timu lepimu fantu? On mi je odgovoril: Uni večer je bil nekam šel, in ponoči vlačugarji so ga otepli. Zraven sim siviga moža ležati vidil, in sim hlapca vprašal: Kaj pa je timu? On mi je tiho odgovoril: Ta je imel veliko službo, pa v igrah, v požrešnosti, v nečistosti je živel, in zdaj v potrebi nima, kar je brez potrebe zapravljal; prijatli so ga zapustili, in tukaj je slabo postrežen. Sim tudi vidil mlado ženko ležati, in memo gredočiga služabnika sim poprašal: Kaj ji je? On mi je rekel: Nesreča jo je zadela, ktire je dolgo iskala: zdaj tukaj čaka rešenja. Nečistost jo starim prijatlam perporočuje, in ti ji radi pomagajo iz upanja stanovitne prihodne prijaznosti. Nisim hotel več zvediti, in sem šel.

Desilih sim slab bil, vender sim še imel nekaj razločka dobriga in hudiga, in sim spoznal, de v mesto ni nič po volji božji. Žalostno sim po mestnih ulicah hodil, nepokoja, in hudiga se prenaveličal, in premišljeval, kaj bo z mojo edino dušo. Radovednost mi je serčnost dajala, in mi dosti novic pravila, pa je nisim mogel več poslušati, ker je moje serce žalostno bilo, in vest mi je neprenehama očitala: Zakaj si v to mesto prišel. Desilih me je vest bodeče pekla, sim vender upal v Boga in rekel: On mi posvetne dobrote ogrenuje, me na pot pokore napravljati: pečenje vesti je glas razžaljeniga in usmiljeniga Boga. Radovednost in Deklica ste perstopile k meni, ste me troštale z vsimi prijaznimi besedami, pa jih nisem hotel poslušati, ker notranja žalost je bila močneji od unanje zapeljivosti.

Poklic uči, in reši Feliksa iz mesta[uredi]

Poln veliciga pečenja sim v en kot mesta šel, zakaj nepokoja in hudobije ljudstva sim se bil pernaveličal; sim se vse bol, in žalosten premišljeval svojo radovoljno nesrečo. Takrat je k meni neznan mladenč perstopil, in me prijazno vprašal: Se ti je kaka nesreča pergodila, ko tukaj sam žalosten sediš? Če ti morem pomagati, ti bom iz serca rad, le govori. Jest ga pogledam, se mi zlo prijazen in moder zdi, in mu rečem: Ljubi moj! jest sim od daljniga kraja v to hudobno mesto prišel; sreče sim iskal, in nesrečo našel, ker nisim prave sreče iskal: mar bi bil doma Bogu služil: zdaj ne vem, če mi je še pomagati. Uni mi reče: Le odkrito povej, kaj te teži, more biti te bom iz nadlog rešil: le govori, in povej, kaj ti je per sercu; dva več vesta ko en sam.

Ker me je neznani mladenč prijazno napeljeval, in sim mu na obrazu dobro dušo vidil, sim mu rekel: Vsedi se zraven mene, in ti bom vse povedal. Pravil sim mu, kako sim na široko pot prišel, potlej v mesto; tudi kakšni ljudje so v mestu, de ne morem per njih biti, in de malo upam iz mesta, ker vratarji branijo. Neznani mladenč mi je odgovoril: Ako iz mesta Golufije želiš, upaj v Boga, serčen bodi, in te bom rešil. Kadar sim zaslišal mesto Golufije imenovati, sim se prestrašil, in ga zaprašal: je to mesto Golufije, mesto golufne sreče, in slepiga miru, od ktiriga sim že prej velikokrat slišal? To je, pravi on, to mesto so vrata peklenske, pa le upaj v usmiljeniga Boga, bodi serčne volje, in boš nesreči odšel.

Takrat sim iz serca zdihnil, in rekel: O Bog! vse dni svojiga živlenja ti bom hvaležen, in pokoren, ako mi milostlivo pomagaš. Neznaniga dobriga mladenča sim vprašal: Kako ti je ime? On mi pravi: Poklic mi je ime. De me poznaš, ti povem, de sim zvest služabni. s. Bogaslužnosti, ktira v mestu Resnice prebiva. Kaj pa tukaj delaš, sim mu djal, če si svet služabnik tiste svete gospe? Ona me je poslala, mi pravi, v to hudobno mesto grešnikov iskat k pokori, in k službi kralja Resnice: veliko krat sim na široki poti, veliko krat tukaj; tudi po hišah od hudiča zapeljanih išem, in na vozko pot napravljam; tiho, in brez hrupa jih prijazno učim, in vse zveličati želim. Če ti nisi Bogu nehvaležen, če nisi svoji duši neusmiljen, boš mene poslušal, in ubogal. Premisli dobro, kaj bo po smerti. Kaj zdaj imajo od vsih posvetnih dobrot, in grešniga veselja ti, ktiri so malo časa po svoji volji živeli, in so potlej verženi v pekel? Zdaj bi se radi spokorili, pa jim ni dano, in bodo brez vsiga prida vekomaj terpeli. Bolj je pričevanje dobre vesti, in notranjo veselje gnade s. Duha od vsih strupenih sladnost hudobniga sveta. Hudič nima, in ne more sreče dati. Kaj bo on dobriga svojim služabnikam dal, ker sam nič dobriga nima? Vsigamogočni Bog ima vse, in če boš njemu služil, ti bo večno srečo dal. Premisli, de greh tudi tukaj človeka nesrečniga dela, ker mu nepokoj, revšino in druge nadloge nakopava. Sej sam vidiš, kaj in koljko slepi grešniki za večno pogubljenje terpé. Pravični so tudi na svetu srečni, ker imajo veselje s. Duha, pokojno in poterpežljivo živé, potlej v nebeško kraljestvo pridejo.

Oh! sim mu djal, sam Bog te je do mene poslal: vse bom storil, kar mi boš zapovedal: le eno me skerbi, kako iz tega hudobniga mesta iti. Poklic mi je odgovoril: Ne skerbi za to, Bogu je vse mogoče: imam per sebi ključ skrivnih vrat, in lahko pojdeš iz mesta. Jest sim mu rekel: Imam nekaj blaga na ošterii: tudi dve moje tovaršice ste nekam šle; morem svoje blago vzeti, ker ga je škoda pustiti; tudi morem dveh tovaršic počakati, ali poiskati, potlej pojdeva. Poklicu niso bile moje besede všeč, je bil žalosten, in mi je serčno rekel: Kaj se s tim motiš? tvoje blago, in tvoje tovaršice so tvoje skerbi nevredne: naj vse gre, de le svojo edino dušo ohraniš. Lot je tudi nerad iz grešne Sodome šel, pa potlej je bil vesel, de je živlenje odnesel: Ako bi bil v Sodomi ostal, bi bil z drugimi zgorel. Če greš po mestu, boš morebiti v kako hudo perložnost naletel, boš zapeljan, in tukaj ostal. Zdaj, berš, urno ugobaj; brez vsiga odloga in zgovora stori, kar ti Bog po meni reče. Če si božjimu glasu zdaj nepokoren, mende ne boš od Boga nikolj več poklican. Veliko grešnikov je brez vsiga upanja v peklu, ker so iz prederzniga upanja odlašali spreobernjenje. Čas božje milosti je, kadar Bog hoče, ne kadar ti hočeš: če čas božje milosti zaničuješ, morbit ne boš nikolj božje milosti deležen.

Te resnične besede so moje serce ogrele, sim zavpil, rekoč: Pojdem s teboj! naj gre vse, de le dušo zveličam: kaj mi bo ves svet pomagal, če dušo pogubim? S. Poklic me je za roko prijel, in sim z njim šel: z zlatim ključam je skrivno duri odperl, in sva šla iz hudobniga mesta. Grozno sim bil tiga vesel, sim hodil ko bi moje noge perote imele, ves lohak, in srečen sim bil. Kadar že deleč od mesta Golufije na samoto prideva, sva se usedla, in sim ga vprašal: Še enkrat mi povej: Je res to mesto iz ktiriga sva šla, mesto Golufije? Res, mi je odgovoril, jest sim od Boga poslan, ne lažem; v njem zapeljani ljudje malo časa po svoji volji živé, potlej v pekel gredo. Dalje sim mu rekel: To mesto je silno veliko; koljko vrat ima? Kako se imenujejo? To veliko mesto, mi je odgovoril, ima sedem vrat, in se imenujejo: Napuh ‒ Lakomnost ‒ Nečistost ‒ Nevošlivost ‒ Žertje ‒ Jeza ‒ Lenoba. Te vrata so grozno prostorne, in nastavljenje na vse kraje sveta. Kako pa je ime kralju mesta Golufije? sim ga vprašal. Lih tako ga bogaboječi sploh imenujejo, mi je odgovoril, Kralj Golufije; pa njegovo pravo ime je Hudič. On se od hudiga Hudič imenuje, ker je v hudim uterjen, in od hudiga ne bo nikdar odstopil. Slepim grešnikam je njegovo pravo ime neznano, oni mu pravijo: Kralj sreče, miru in veselja, pa kmalo bodo zvedili, komu služijo. On ima po vsim svetu dosti odbranih sužnikov, in vse ljudi pod svojo neusmiljeno oblast zapeljivo kliče; dosti jih najde, ker ga slaba natora posluša, pa potlej jim bode gorje vekomaj. Tvoj nauk, o s. Poklic! sim mu rekel, je resničen, pa zakaj ta neusmiljeni kralj skerbno iše podložnih, potlej morejo plačevati, kadar v njegovo mesto pridejo? tiga ne umem. Vsi morejo plačati, mi je odgovoril, ali precej, ali potlej: dajejo denar, ali blago, ali dobro ime, ali zdravje, ali dušo. Noben ne pride v mesto brez škode; če pa notri ostane in umerje, da kralju mesta; to je, hudiču svojo dušo v davek. Tudi ti si mu davek plačal, desiravno nisi bil dolgo v mesto. Tvoja duša se je hudiga navzela, si mehko živel, čas zapravil, in bi bil, ko uni, razujdan postal, ako bi te ne bil iz mesta spravil. Hvali Boga, ktiri te je iz nezasluženiga usmiljenja rešil.

Zmiraj ga bom hvalil, sim odgovoril, pa še eno želim od tebe zvediti: Poznaš Radovednost in Deklico, ktire ste me v to mesto vodile? Poznam, in spoznam jih, mi je odgovoril, pa te ste zveste služabnice hudičove, in jim veliko zapeljujete. Tojlko ti povem, de se jih veš skerbno varovati, in jih nikolj več ne poslušaš, pa od njih ti bo že Angel povedal, tudi te bo peljal na sveto goro, in te zmiraj spremljal.

Angel uči Feliksa[uredi]

Kadar mi je s. Poklic rekel: Angel ti bo že povedal, te peljal na sveto goro, in te zmiraj spremljal, sim ga naglo zaprašal: Kje je? On mi je odgovoril: Kmalo ga boš našel, njemu te bom zročil, in potlej pojdem nazaj v mesto, še drugih slepih grešnikov iskat. Greva naprej, in ugledam mladenča polniga nebeške lepote, in zaprašam Poklica: je uni Angel božji? Je, mi je odgovoril: bližej greva, me je njemu zročil, in zginil: sam nisim vedil kadaj, nič več ga nisim vidil.

Vse upanje sim v njega imel, in kadar sim pred Angelam sam ostal, sim se iz veliciga spoštovanja tresel, in govoriti nisim mogel, ker nisim vedil, koljko mi bo on dober. Angel me je uprašal, in tudi ob enim posvaril: O Feliks! zakaj si hotel v mesto Golufije pod oblast neusmiljeniga kralja hudiča? Jest sim njemu ponižno, pa tudi nekoljko zvijačno odgovoril: Neumno sim storil, spoznam, vender sim tudi usmiljenja vreden; de je to resnično, poslušaj: Iz dobriga serca sim sreče iskal ‒ prebrisana Radovednost me je vodila ‒ po poti sim ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali ‒ blizo mesta sim nedolžno deklico uprašal, in ta mi je terdila, kar so vsi drugi govorili. Vem, nesreča me je zadela, vender nekoljko sim izgovorjen.

Angel mi je odgovoril, me svaril in učil tako: Tvojo serce, o Feliks! ni pravično, in za to ni nedolžno. Ti si se motil, si hodil po široki poti, in prišel v mesto Golufije, ker nisi bil dobre vesti. Ti nisi bil rešenja vreden, pa Bog te je po svetim Poklicu iz sosebnika usmiljenja rešil: te milosti nisi bil vreden, in le njegovo milost hvali. Od hudiga poželenja zapeljan, si rad verjel, de je božja volja, kar ti je dopadlo; ker je tvoji slepoti bilo všeč na široko pot iti, si lažnivo menil, de je tudi Bogu. Preden si od doma šel, nisi Boga iz serca prosil njegovo voljo spoznati, in si slepo poslušal svojo hudo na slabo nagnjenjo voljo. Zanaprej varniši bodi, prehitro svojim mislam ne verjami, goreče in stanovitno Boga prosi njegovo voljo spoznati, in po nji živeti. Če tiga ne sturiš, ti ne more dobro biti, in boš nesrečen vekomaj. Tako se Adamovi otroci golufajo, in spoznajo le kadar si več pomagati ne morejo.

Kadar si na široko pot prišel, in po nji hodil, bi bil lahko spoznal, de po nji ne moreš v nebeško kraljestvo priti. Po široki poti hoditi si le slabe vidil, njih nesramno, krivično in razujzdano zaderžanje ti je od njih grešne slepote pričevalo; vest te je opominjevala in svarila; to je bil božji glas, in božje svarjenje v tebi, vender si le šel; kako si nedolžen? ti si v katolški cerkvi dosti naukov slišal, pa nikolj tacih, de se z razujzdanim življenjem pride v nebeško kraljestvo. Nikolj nisi slišal, de bi svetniki, božji prijatli, bili tako živeli, kakor si vidil une živeti.

Praviš: sim ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali. Lahko je to, pa si opraševal, in poslušal norce, slepe in razujzdane; kako si hotel po tacih resnice zvediti? Oni so ti odgovarjali po svojim hudobnim sercu, in po svoji slepi vesti. Če si jim ravno verjel, nimaš zgovora, ker je neumno se na svèt tacih zanašati. Norce si prašal za svèt, si prosil slepe ti prave pot kazati, za to si bil nespameten. Veliko manj si zgovorjen, ker te je zmiraj skerbelo, in vest ti je zmiraj očitala: tedaj te je le tvoje hudo poželjenje po široki poti gnalo. Bi bil bogaboječe modre za svèt prašal, pa na široki poti jih ni bilo; ti le po vozki poti hodijo. Radovoljno si med norce šel, radovoljno jih poslušal, in z njimi hodil: tedaj je tudi tvoja zmota radovoljna, in brez vsiga zgovora.

Praviš: Prebrisana Radovednost me je vodila, pa nisi pomislil, če je dobra ali slaba. Radovednost je dvojna, ena je Radovednost dobriga, sestra bogaboječe Svetoželje, ktirih mati je Gnada: druga je Radovednost hudiga, sestra gerde pošasti Poželjenja, ktirih oče je Hudič. Radovednost dobriga je per zvestih služabnikih božjih: oni so vsiga dobriga željni, za to skerbé čedalje več in več božjo voljo spoznati in delati. Radovednost slabiga je per hudobnih, ktiri skerbé zvediti, kako svojimu grešnimu poželjenu streči. Radovednost slabiga je silno nevarna, in zvijačna: tudi dobre včasi zapeljuje, kakor je v začetku perve stariše zapeljala, in spačila. Radovednost, ktira je tebe vodila, je bila slaba, in de jo spoznaš, premisli svojo neumno skerb, ktiro si že doma imel kako tukaj po svoji volji živeti, in po smerti srečen biti, kar je bilo, in bo nemogoče. Tvoja spridena volja je za slabo Radovednostjo hitela, in bi bil vekomaj nesrečen, ako bi te sosebno božja milost, ne bila po svetim Poklicu rešila.

Deklica, ktira se ti je vsa nedolžna zdela, ktira ti je v zmoto pomagala, in te v mesto nagovarjala, se imenuje, in je Svojoljubezen. Ni čake od te zapeljivši in škodljivši, ker je skrita, strupena, in neumiljena. Ona ti je govorila le kar si rad poslušal, nikolj se ni tvojim grešnim željam stavila, te je zapeljala, ker si bil zmote vreden. Ona ti je pravila: Sim mestniga vratarja hči; resnico je govorila, ker ona je neumsiljena hči hudobnega vratarja mesta Golufije. To ti je pravila, pa tvoj zaderžan um ni spoznal nje skrite hudobije. Njena hudobna hinavšina ti je skrita bila, vender bi bil lohka spoznal, saj, kadar si jo vidil po mestu vsim hudobnim se pelizovati. Svojoljubezen je malik spačeniga sveta: sprideni ljudje vse mislijo, govoré in delajo, kar Svojoljubezni dopade, za Boga pa, in njegove zapovdi ne marajo. Ti si bil od nje zapeljan, ker tvoje serce ni bilo pravično. Le verjami: Kdor zmote iše, jo najde, in ta jo najde, ktiri je je vreden.

Feliks svojo zmoto žalostno spozna; z Angelam hiti na goro, in sprosi Svetoželjo[uredi]

Zdaj mi resnico govori, o Feliks! mi Angel pravi, kaj se ti zdí? Mu odgovorim: O sveti Angel! Bogu bodi hvala, pa tudi tebi, ki me v njegovim imenu lepo učiš, in usmiljeno svariš. Zdaj vidim, in žalostno spoznam, kako me je zvijačno poželenje zapeljalo, in kako so neskerbni Adamovi otroci od njega zapeljani. O, jest nesrečni človek! sim iskal sreče, in sim našel nesrečo, ker sim bil nesreče vreden, kakor si govoril. Res! slepi človek méni svojo dušo ljubiti, in jo sovraži. Gorjé človeku, ktiriga hudo poželenje vodi! gorjé človeku, ktiri se gnadi božji voditi ne da!

Angel božji, poslušaj: Pred Bogam in pred teboj svojo hudobijo spoznam; gréva me moja radovoljna slepota; posihmal bom varniši živel, le z božjim svetam hočem vse delati, de zapeljan ne bom, in po poti pravice stanovitno hoditi. To je scer moja volja, pa v njo se ne smem zanašati, ker skušnja me ponižnosti uči, in moja velika slabost najde povsod dosti nevarnih nastav. Torej Boga ponižno prosim me nikdar zapustiti, tudi tebe prosim me spremljati po poti zveličanja, in me učiti vse delati Bogu v čast, in v svoje zveličanje.

Angel mi je prijazno odgovoril: Tvoje misli in besede so Bogu in meni všeč, če bodo tvoje dela take, in stanoviten ostaneš, boš srečen. Zdaj v znamnje svoje resnične volje, in praviga spreobernenja, daj slovo nevarni Radovednosti, in perliznjeni Svojoljubezni: te dve hudobne tovaršice so Bogu sovražne, in tebi škodljive. Ni ti mogoče z Bogam, in z njima prijatel biti, njima ne moreš pokoren biti, in svojo dušo zveličati. Namesti tih prosi Boga ti dobrotljivo dati sveto tovarišico vsiga dobriga uneto, ktira se imenuje Svetoželja, od ktire sim ti že pravil: pa prej serčno daj slovó Radovednosti in Svojoljubezni. Obernil sim se nazaj, se oziral, pa jim nisim vidil: ménim tej so se s. Poklica in božjiga Angela zbale in zbežale. Pravično je, de sta se zbale; zakaj angel tme nima tovaršije z Angelam luči, in pravičnost nima edinstva z nepravičnostjo.

Potlej sim Angela vprašal: Kje bom našel bogaboječo tovaršico Svetoželjo, ktira bi z menoj stanovitno hodila božje volje, in večne sreče iskat? Angel mi je odgovoril: Blizo tiga nesramniga mesta, ali na široki poti, po ktiri si prej hodil, je ni; moreva iti na sveto goro, kjer je pravično mesto Resnice: lih pred mestam jo boš našel. Zdaj vzami v pomoč vero in upanje, zakaj brez vere in upanja bi ne poti opešal in odstopil. Pot na goro je vozka in ojstra, pa kliči v Boga ti pomagati, in s pomočjo njegove gnade boš dosegel, kar želiš; namreč boš šel v mesto Resnice, kjer nobene zmote ni, kjer čista ljubezen sladko gospoduje. V veri in v upanji bodi stanoviten, goreče prosi, in boš tudi ljubezen dosegel.

Vprašam: Kje je mesto Resnice? Angel mi odgovori: Sim ti že pravil, de mesto Resnice je na visoki gori daleč od mesta Golufije: ne more drugači biti, resnica in golufija, luč in tama, pravičnost in nepravičnost ne morejo vkupaj biti. Mesto Resnice je lih tisto, od ktiriga je Kristus pravil: Silni ga zgrabijo. To mesto je ko močna terdnjava na gori verh gora, ktiriga morejo vojšaki z močno silo premagati. Ti si ga že vidil ne daleč od svojiga doma, kadari si iz majniga grička deželo ogledoval. Takrat ti ni bilo mar po njem prašati, zdaj pa moreš terpeti, in si perzadevati gori priti. Pot do njega je ojstra, sterma in vozka, pa ne naveličaj se terplenja, ker brez terplenja ne moreš veselja zaslužiti: nemogoče je z veseljam veselja zaslužiti. Na ojstri poti bodi stanoviten, bodi serčen, in ne odstopi; če odstopiš, boš morebiti zapušen in vekomaj nesrečen. V začetku ti bo britko na goro hoditi, pa čedalje lažeji ti bo. Premisli, koljko si terpel na široki poti, in v mestu Golufije. Takrat si za svoje pogubljenje terpel; terpi tudi rad za svoje zveličanje: če me ubogaš, boš vesel vekomaj. O sveti Angel! sim mu djal, kam pojdem, ki poti ne vem, tukaj nimam dobriga svetovavca, in brez njega bo vsaka moja stopinja nevarna: morebiti bom zopet v kako hudo nastavo naletel, in po skrivnih potih na široko pot, ali v mesto Golufijo prišel. Ponižno te prosim, pojdi pred menoj, jest za teboj, in te ne bom nikdar zapustil. Angel mi je tako odgovoril: Bog mi je zapovedal tebe varovati pred zmoto in pogubljenjam; iz ljubezni do njega, in do tvoje duše sim te uslišal, in ti bom zvest. Kadar je to izgovoril, je hitel od golufniga mesta čez dolino, in sva prišla na vozko pot, ktira na sveto goro pelje.

Meni slabimu in razvajenimu mehkimu človeku je skoraj nemogoče bilo po tisti poti hoditi. Angel me je zmiraj perganjal, in mi serčnost dajal, vender sim veliko terpel, in komaj obstal. Pot je bila vozka, ob nji pa so bili strašni brezni in globočine: zmiraj mi je serce tolklo in mi djalo: Kaj bo, če padeš? Če sim se kamnja varoval, me je ternje opraskalo; če sim se hotel obojiga varovati, sim se bal v brezen pasti: povsod je bilo dosti terplenja in nevarnosti. Angela sim vprašal: kako se ta neznana in težka pot imenuje? Pokora se imenuje, mi je odgovoril, za to ne more mehkimu človeku prijetna biti, vender je veliko bolji od večniga pogubljenja, ktiriga si vreden; tukaj boš malo časa terpel, v peklu bi vekomaj. Vera in upanje naj ti pomagata in te podpirata, de v terplenji ostaneš stanoviten. Od široke poti, in od golufniga mesta so po ti vozki poti na goro Resnice vsi spreobernjeni grešniki hodili; hodi tudi ti, in se Bogu zahvali, ktiri te s kratkim terplenjam od večniga reši. Tudi velika pokora je dar božji. Pogubljene duše bi se zdaj rade spokorile, pa njim ni te milosti dane; ti, kakor sim že rekel, terpi in Boga zahvali.

Jest sim scer za Angelam hodil, pa težko, in skoraj nerad. Moja duša je bila prepričana, de terplenje je meni potrebno; pa moje slabo telo je zmiraj godernjalo. Lih za to sim Angela poprašal: Ni druge lepiši poti na goro v sveto mesto Resnice? Je, mi odgovori, še ena, in se imenuje Nedolžnost; ta je lepši, pa tebi ni dopušeno po nji hoditi, ker si nekaj časa po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil. Bog ti zapove po ojstri poti hoditi, ker si vreden in potreben, le preterpi, in bodi stanoviten. Kar je Angel govoril, je bila čista resnica, vender komaj sim se nevarne skušnjave ubranil, ktira me je zlo nadležovala le nazaj iti na široko pot.

Res, velika nadloga je bila. Sim bil truden, lačen in žejin, pa nobene ošterije ni bilo; vse me je bolelo, vender malo počitka je bilo. Ljudje na ojstri poti so zmer bili usmiljeni, pa mi niso mogli po svojim dobrim sercu pomagati. Oh, sim v sercu mislil, na široki poti in v golufnim mestu je vsiga preveč, tukaj vsiga premalo: pokorjenje mi je potrebno, vem, pa ga je čez glavo preveč. Tako sim po svoji slabosti mislil. Lih takrat je memo dober človek šel, sim ga tiho poprašal, de bi Angel ne slišal: Zakaj ob ti ojstri poti, kjer ljudje veliko terpé, in pomoči potrebujejo, ni nobene ošterije? On mi je tudi tiho odgovoril: Prijatel! ošterji so ob široki poti, in v mestu Golufije, kjer je veliko ljudi; tukaj je malo dobička, ker je popotnikov malo, in vsi v pokorjenji živé. Modrimu možu nisim vedil kaj odgovoriti.

Res, malo ljudi je po ojstri poti šlo: ti so bili prepadeni od terplenja, od postov, od solza, vender so bili poterpežljivi. Malo in tiho so govorili; namesti kaj nepotrebniga govoriti, so molili ali premišljevali. Ni bilo iz njih ust praznih novic, ali opravljanja, ali druziga hudiga govorjenja: če so govorili, so od Boga, od Jezusa, od Marije, od svetih Marternikov, in od druzih svetnikov. To mi je dopadlo, in serčnost dajalo vse nadloge voljno preterpeti. Tudi sim djal; Bog njim pomaga, bo tudi meni; oni veliko terpé zavolj Boga, bom tudi jest; oni so stanovitni, hočem tudi jest biti. Te moje misli so bile dobre, pa kmalo me je nepoterpežljivost zopet skušala: komaj sim jo premagoval. Angel, ktiri je pred menoj hodil, je žensko ob poti pod suhim drevesam sedeti našel. On se je pred njo ustavil, jest pa bližaj stopil poslušati, kar ji bo rekel. Angel jo je ogovoril, rekoč: Zakaj si žalostna, tukaj sediš, in na goro ne hitiš? Ona mu je rekla: Že dolgo hodim, ne morem več, sim oslabela, in mislim iti na uno pot nazaj. Angel ves prijazen ji pravi: Duša božja! nikar ne stori, kar si v sercu sklenila. Premisli, vse tvoje dozdajno terpljenje bi bilo zaverženo, in tvoja edina neumerjoča duđa bi bila v nevarnosti večniga pogubljenja. Glej nad seboj lepe nebesa, v ktire pojdeš, če boš v dobrim stanovitna: premisli strašni pekel, v ktiriga boš obsojena, če od dobriga odstopiš: glej ljubezniviga in nedolžniga Jezusa, ktiri s težkim križam obložen pred teboj hodi: le bodi serčna, zdajno terplenje bo minilo, plačilo bo vekomaj ostalo. Ženska je berž vstala, in hitela na goro.

Lepih in ognjenih naukov božjiga Angela sim bil tudi jest zlo potreben; po njih je moje serce veliko moč občutilo, in sim lažej hodil, terpel sim bol poterpežljivo. Angela sim prosil mi povedati, kako je tisti ženski ime. Nestanovitnost, mi je odgovoril. Oh! Koljko je škodljiva. Bolj bi človeku bilo dobriga ne poznati, ko po njega spoznanji odstopiti. Nestanovitnost znižuje gnado Jezusovo in nebesa: ona pokonča vse dobre dela, in odpre strašni peklenski brezen: ona je huda nehvaležnost, in nevarna pregreha: gorje človeku, ktiri se od nje zmotiti da; mor biti, ne pride več na pot pokore in zveličanja.

Veliko več mi je Angel od grešne nestanovitnosti govoril, de bi se je skerbno varoval. Lih je govoriti nehal, kar verh svete gore prideva, in mesto Resnice ugledam. Lepa ravnota je bila na gori, in na desni pred mestam majhno cerkev, imenovana Svetiga Duha. V njo molit, mi je Angel ukazal, rekoč: Ondi iz serca Boga prosi ti usmiljeno dati tovaršico Svetoželjo, od ktire sim ti pravil, goreče prosi jo zadobiti, ker nje si, in boš zmiraj zlo potreben; brez nje ne moreš v sveto mesto, ne smeš pred kralja Resnice; tudi njegovi služabniki te ne bodo poslušali, če ona pred teboj ne pojde, brez nje bi bilo vse tvoje dozdajno terplenje zastonj, in vsi lepi nauki bi bili zaverženi. To ti rečem, de nje vrednost spoznaš, in iz serca Boga prosiš jo zadobiti: jest bom tvoji pomočnik per Bogu, de jo lažej sprosiš.

Kadar si na široko pot šel, po nji hodil, in v hudobnim mestu bil, si imel hudobno voljo, vender te Bog iz sosebniga usmiljenja ni zapustil, in lih za to te je vest zmiraj pekla. Kadar si začel svojo grešno zmoto žalostno spoznati, s. Poklica, in mene poslušati, je tvoja volja, čedalje bolji postajala, ker te je pomoč gnade podpirala, vender tvoja volja je še slaba. Sam sebi si priča, in več čudno vojskovanje svojiga serca na vozki poti te svete gore. Ti si želel za menoj iti, pa si se bal terplenja, si hotel in nisi hotel; si želel stanoviten biti, pa hitro si se pozabil, in nad svojim terplenjam godernjal. To ti povem, de spoznaš, koljko si Svetoželje potreben; to je, srečne in stanovitne volje po poti pravice hoditi. Ti si še slab, in svoje slabosti ne boš hitro odpravil: če boš Bogu zvest, boš čedalje več gnade prejemal. Pa kadaj boš popolnama po volji božji! Pojdi v cerkev s. Duha, in prosi goreče ti Svetoželjo dati.

Grem v cerkev molit, kakor mi je Angel zapovedal; on za menoj. Cerkev je bila temna, in zlo perložna v nji premišljevati in moliti. Pred veliki altar sim šel in pokleknil: na njem je bila podoba ljubezniviga pastirja Jezusa z najdeno ovco na ramah; okolj njega so bile podobe svetnikov, ktiri vsi so v ljubezni Jezusovi goreli; nad Jezusam je namalan bil prihod s. Duha v podobi ognja v učence Jezusove. Iz vere in upanja v ljubezniviga Jezusa sim ga goreče prosil mi dati gnado s. Duha in Svetoželjo. Tako sim prosil: O jezus, ljubeznivi gospod, usmiljeni oče, dober pastir, začetik in konc mojiga zveličanja, pred seboj imaš nevredniga hlapca, hudobniga grešnika, in slepiga človeka, ktiri te premalo pozna, malo ljubi, in ti leno služi; vender ne zaverži me, ampak daj mi goreče želje, vneto dušo, in ravno serce, de z dobro in močno voljo dopolnujem tvojo sveto voljo. Daj mi tovaršico Svetoželjo, ktira me bo učila po tvojim dopadejnji moliti, in tebi služiti. Kadar sim bil odmolil, sim se obernil, in vidil zraven Angela lepo Svetoželjo: vsa rudeča je bila od čeznatorne nebeške gorečnosti; le v nebo je gledala: nje sramožljivo oblačilo je bilo ognju enako, in solnčni žarki so bilo okolj nje. Zunaj cerkve mi Angel reče: O Feliks! glej sveto tovaršico, ktiro ti je Bog dal: varuj se jo žaliti ali zapustiti, pa rad poslušaj njene svete nauke, in bodi nji zmiraj pokoren. Brez Svetoželje nikolj ni bilo, in nikolj ne bo nič dobriga: z nje pomočjo boš prosil, in dosegel kar prosiš. De jo spoštuješ, ne pozabi, kar sim, ne daleč od golufniga mesta, rekel, de njena duhovna mati je Gnada, obe pa ste od Narvišiga po Jezusu Kristusu.

Feliks s svete gore vidi mesto Golufije; potlej gre v mesto Resnice[uredi]

Kadar sim bil per nebeški Svetoželji, je vse po meni gorelo, čudno moč in čeznatorno veselje sim v sercu čutil, vesel sim bil vsiga poprejšniga terplenja, in zlo žalosten svojih poprejših zmot. Boga sim na ves glas hvalil, ktiriga usmiljenje je neskončno, ktiri me je iz nezaslužene ljubezni do moje grešne duše iz smertne nevarnosti rešil, in na pot zveličanja perpeljal. Tudi sim se Angelu lepo zahvalil, ktiri mi je iz ljubeznive pokoršine do Boga, in iz čiste ljubezni do mene na sveto goro stanovitno pomagal. Svetoželji sim se ponižno perporočil, ji zvestobo obljubil, in jo prosil, me nikdar zapustiti. Oba sta mi prijazno rekla: O Feliks! Bog je začetik in konc vsiga dobriga: brez njegove milosti bi ti bila milost vsih stvari brez prida; njemu se zahvali, njega hvali, in povišuj; njemu bodi vse dni svojiga življenja hvaležen; sosebno pa njega hvali s pokorno dušo. Njega spoznati je prava modrost, njemu služiti je edina sreča; bodi stanoviten v njegovi službi, potlej ga boš v nebesih vekomaj hvalil. Glej, in premisli, še nisi v sveto mesto Resnice šel, še nekoljko poprejšne slabosti je v tebi, še premalo spoznanja, in ljubezni imaš, vender serce ti od sladkiga veselja poskakuje. To je pričevanje, de je božja služba tvoje edino resnično veselje na svetu, in prava pot v večno srečo; druziga resničniga veselja ni, in ne more biti. Skusil si slabe, zdaj dobro, ne odstopi od dobriga, in blagor ti bo.

Tiho sim poslušal, in potlej se obema zahvalil, ki sta me lepo učila. Iz tiste visoke gore sim po deželi okolj gledal, in tudi mesto Golufije ugledal. Groza me je obšla zavolj njega hudobije, in svoje poprejšne nevarnosti; Boga sim hvalil, ki me je dobrotljivo rešil po svojim služabniku Poklicu. Dokler sim bil na široki poti, in v mestu, nisim vedil, ali vidil njegove neizrečene širokosti; le iz svete gore sim prav vidil kako deleč seže. Mesto Golufije je bilo silno deleč od svete gore, na ktiri sim bil, vender sim vidil vse, kar se v njem godi. To se mi je čudno zdelo, in sim Angelu rekel: Od kod je to, de dans tako čisto vidim, in vse razločim kar se v mestu Golufije godi, desilih je silno deleč? Iz široke poti, in iz hudobniga mesta nisim te svete gore vidil, zdaj pa vse vidim, tudi ljudi široke poti, in grešniga mesta: od kod je to?

Angel mi je odgovoril: Ti bom povedal, od kod je to. Tukaj na sveti gori, blizo mesta, imaš čiste oči, in deleč vidiš, ker so tukaj čisti vetrovi, ktiri se imenujejo Razsvetljenje, Spoznanje, Premagovanje: ti so od zgoraj in dajo zdrave oči, ktire vsako reč, kakor je, deleč vidijo. Doli v golufnim mestu, in na široki poti, so mehki, in mokri vetrovi, ktiri se imenujej, Poželjenje mesa, Poželjenje blaga, Zapušenje bočje: ti so očem grozno škodljivi. Za to popotniki široke poti, in prebivavci golufniga mesta malo vidijo; eni so popolnoma slepi, drugi nekoljko vidijo, pa malo. Mi vidimo vse, kar se ondi godí, uni pa ne vidijo, ne nas, ne svetiga mesta, in tudi ne visoke gore. Čudno je to, vender resnično.

Ljubi Angel! tiga ne umem. Vidil sim veliko ljudí po široki poti, in po golufnim mestu hoditi, pa ni bilo slepih, od ktirih zdaj praviš. Ako bi res bilo, kar govoriš, bi ne mogli hoditi, in kar se njim zdi opravljati. Angel meni: Jest govorim od dušne slepote, ti pa le od telesne. Na duši so slepi, ali omamljeni; zato ne vidijo svoje smertne nevarnosti. O sveti Angel! že majhno poterpi mojo nevrednost. Niso nevedni ti, ktiri hodijo po široki poti, in so v golufnim mestu; oni so še preveč prebrisani, vedo eden drugiga golufati, in bližnimu take prekanjene zaderge nastavljajo, de nikdar ni mogočne jih zapopasti. Vse to verjamem, mi je Angel odgovoril, vender so vsi, malo ali veliko zaderžanih oči. Oni vidijo, kar telesu pomaga, vedo kar jim škoduje, so prebrisani v svojih opravkih, pa ne spoznajo, in nočejo spoznati, ali delati, kar Bogu dopade, in dušo zveliča. Tvoje govorjenje je resnično, sim Angelu odgovoril, in jest sim bil lih tak; pa usmiljenimu Bogu bodi vedna hvala, ktiri me je iz dežele smertne sence v mesto svetlobe prenesil: tudi prosim Boga unim slepim razsvetljenje dati. Še dosti druziga sim želel od Angela zvediti, pa Svetoželja me je nadležno perganjala v mesto Resnice. Sim šel in ogledoval mestno obzidje; neprijetno, pa silno terdno, in visoko je bilo; sam per sebi sim mislil: Leni vojšaki ga ne omorejo. Sim pred mestne vrata šel, te so bile terdne in vozke, vratarica pa bistra in neperljudna. Vse to me je strašilo in skerbelo, in sim Angelu rekel: Če mi ne pomagaš, kako bom v mesto šel? Čez visoko obzidje ne morem, vratarične ojstrosti se bojim; bom mogel nazaj iti. Ne prestraši se, mi je ljubeznivo odgovoril, mestniga visociga obzidja, ali vratarične osjtrosti, lahko pojdeš v mesto, ker te Svetoželja spremlje. Vratarica se imenuje Skušnja, za to je viditi ojstra, in je, pa ne vsim, temuč le lenim. Ona slehernimu človeku ne verjame, ne mara za lepe besede, ali obilne obete, pa za dobro željno serce, in pravične dela. Ona je Skušnja in hinavcov v mesto nespusti; pa rada puša vse, ktiri kralja Resnice iz dobriga serca išejo. Če Svetoželja za te vratarico prosi, boš uslišan.

Kadar sim to zaslišal, sim bil neizrečeno vesel: sim s Svetoželjo k vratarici šel, pa le Svetoželja je z njo govorila in pričevala, de jest iz nobene hinavšine ne želim v mesto, ampak le kralja Resnice spoznati, moliti in mu služiti. Vratarica, kadar je Svetoželjo ugledala, in njeno prošnjo zaslišala, je prijazno odgovorila: Mojimu usmiljenimu kralju, in meni je zlo všeč, če ljudje s Svetoželjo pridejo: pojdi le, in bodi srečen. To me je prepričalo, de je vratarica Skušnja le hudobnim, hinavcam, in lenim ojstra, ne pa dobrim. Takrat sim, ko bi bile moje noge perute imele, hitel v mesto Resnice, in moje serce je od veselja poskakovalo. Kadar sim na svetu, nisim taciga veselja občutil: res, sim neizrečeno lahkoto čutil, skorej nisim vedil, če po zemlji hodim, nebeška sladnost me je navdala in napolnila. Na ves glas sim Boga hvalil, in rekel: Hvala bodi tebi, o Gospod nebes in zemlje, ktiri si me iz zmote rešil, in me v to sveto mesto perpeljal. Blagor moji duši, ki je tebi pokorna bila! Srečno terplenje, ktiro mi je to veliko srečo zaslužilo! Zdaj sim neizrečeno vesel, ker sim pod oblast kralja Resnice prišel, pa veliko manj bom, kadar bom iz popolnoma ljubezni njemu služil, in vse dobrote njegove milosti vžival.

V svetim mestu Resnice ni bilo malo ljudi, moških, ženskih, mladih, starih, učenih, neučenih, vsih stanov, narodov, in jezikov. Vsi so bili prijazni, mirni, usmiljeni in sramožljivi; ni bilo znamnja med njimi kake nezdrave ljubezni, ali nevošljivosti, ali jeze; od njih ni bilo slišati nobene hude, ali bodeče, ali gerde besede; govorili so od svetih, ali poštenih reči. Vsi so bili veseli, pa sveto veseli, ker so bili polni notranjiga veselja svetiga Duha. Kadar so me ti sveti ljudje ugledali, so Boga hvalili, in me prijazno sprejeli, ako lih sim jim bil neznan: vsi so mi bili dobri, ko bi vsi moji bratje in sestre bili. Takrat sim spoznal, kako velik razločik je med prebivavci mesta Golufije, in mesta Resnice: v unim je le gerdo poželjenje gospodovalo, v tim pa le sveta ljubezen kraljevala. Boga sim hvalil, de sim v njih sveto družbo prišel, in sim si perzadeval po njih živeti.

Feliks obiše s. Samoto[uredi]

Veliko veselje mi je bilo per tih svetih ljudeh biti, vender sim še bolj želel pred kralja Resnice iti, ga poznati, in moliti. Svetoželjo sim vprašal: Smem pred kralja? Ona mi je odgovorila: Kralj je neizrečeno usmiljen, in ti ne bo odrekel. Angel se je oglasil, in rekel: Kralj Resnice je res usmiljen, pa prej še obilniši posvečuj: dobro premisli, če je tvoja duša ravna in čista; če ne, resnica ti bo malo pomagala. Ti svetujem prej dve sveti gospe njegove prijatelci obiskati, jih poslušati, in bogati; le potlej pojdeš pred kralja. Sveti Angel, mu rečem: Kako se te dve sveti gospe imenujete, in kje ste? Angel mi pravi: Te dve gospe se imenujete Samota in Čistomisel: tukaj blizo ste pod oblastjo kraljovo. Ktiro morem prej obiskati? sim prašal. Angel mi je rekel: Narprej moreš s. Samoto obiskati.

Takrat vsi trije gremo iz kraljoviga dvoriša, potlej skozi gosto drevje do mestniga obzidja: ondi je bila hišica majhna in samotna; nobeniga človeka ni bilo, vse je bilo tiho. Svetoželja je poterkala, pa ni bilo odgovora. Blizo perstopim pod okno, in slišim mili glas, ko glas umirajočega: O Bog! o Jezus! kaj bo z mojo edino dušo? upam v tvojo neskončno milost, pa se bojim zavolj svoje velike nevrednosti. O lepe nebesa! o strašni pekel! ‒ Več takiga sim slišal. Svetoželja je dalje terkala: vratar se je oglasil, rekoč: Kdo je? Svetoželja mu je odgovorila: Tukaj je popotnik Feliks, ktiriga je Angel v to sveto mesto perpeljal, in želi s s. Samoto govoriti. Vratar je Svetoželjo po glasu poznal, in berž odperl. Sim ga vprašal: Smem k sveti Samoti? On mi je odgovoril: Tukaj malo počakaj, zdaj ima sosebno opravilo. Vratar je bil v širokim plajšu zavit, ves v mislih, ali dremoten se mi je zdel: je bil malo besedi, pa modrih, in vsiga spoštovanja vreden. Ob tistim času sim skerbno ogledoval vratarjov hram, in vidil podobe svetih pušavinkov v branji, v premišljevanji, in molitvi. Tudi njegove bukve sim ogledoval: te so bile od božjiga spoznanja, od ljubezni, živlenja, in terplenja Jezusofiga; od ničemurnosti sveta; od večnosti.

Vratar je zopet šel s. Samoto poprašat, če smem do nje? Ona mi je po njem odgovorila: Če zavolj zveličanja svoje duše do mene želiš, ti je dopušeno; če imaš pa kaj nepotrebniga govoriti, te ne bom poslušala. Svetoželja je namesti mene odgovorila, de le zavoljo zveličanja svoje duše želim z njo govoriti. Na to resnično pričevanje sim bil notri spušen. ‒ Jest sim prej menil, de je s. Samota obiskovanja druzih željna si serce polajšati s kakim veselim pogovoram, pa ni res, in potlej sim spoznal, kako rada je od vsiga nepotrebniga odločena.

S. Samota je bila takrat v molitvi, vender iz ljubezni do moje duše je to sveto delo odložila. Pervo njeno vprašanje je to bilo: Kaj od mene želiš? Sim ji odgovoril: Želim od tebe zvediti, kakšin de morem biti, in kaj storiti de vreden postanem pred kralja Resnice iti, in mu služiti. Ona mi je odgovorila: Kar želiš od mene zvediti, preširoko sega, in tudi moj majhen um preseže; le malo ti bom povedala, drugo boš od modrejših zvedil; kar boš pa od mene in od druzih dobriga, in svetiga zvedil, zvesto dopolnjuj: ne hodi enak lažnjivo bogaboječim dušam, ktire so viditi sosebnih naukov lačne, in svojiga živlenja nikolj ne poboljšajo.

I. Napervo ti svetujem, kar sim si sama zvolila: Loči se od vsiga nepotrebniga, od nepokojniga šuma sveta, od lenih in ničemurnih ljudi: premaguj radovednost praznih novic, in vse kar tvoje serce moti in zapeljuje. Če mene ne poslušaš, boš zmoteno, in merzlo dušo najdel, boš sebe pozabil, in slabo živel.

II. Koljkor je moč pomanjšuj posvetne skerbi. Bodi scer priden in poterpežljiv v poštenih opravkih svojiga stanu; zakaj ni bogaboječnosti brez zvestiga spolnovanja svojih dolžnost: pa ne bodi presilniga, ali nepokojniga serca; to bi te odvračevalo od potrebne službe božje, in od sosebniga opravila svojiga zveličanja. Ne vtikuj se v vse reči, ne obkladaj serca z nepotrebnimi skerbmi, scer si zmoto, merzloto, jezo, prepir, in dosti hudiga nakopavaš, in boš slab služabnik božji.

III. Če to delaš, boš imel perpravno dušo premišljevati, moliti, in Bogu služiti. Premišluj razodete resnice: premišljevanje naj bo vsakdanji kruh tvoje duše; le tako boš iz serca molil, in boš uslišan: boš hudobijo greha spoznal, in se ga varoval; moško se boš vojskoval zoper skušnjave, in oné te ne bodo premogle.

IV. Nikolj se ne utrudi dobro delati; nikolj ne misli: zadosti bogaboječe živim. Tudi v obilnosti dobrih del, bodi ponižen, nikolj se z njimi ne hvali, bodi zmiraj lačen dobrih del, zmiraj si perzadevaj se čedalje bolj posvečevati: v tim bodi stanoviten, in ti bo dobro. ‒ Zdaj pojdi v miru.

Sveti Samoti sim se ponižno perklonil, se lepo zahvalil za prejete nauke, in rekel: Z božjo pomočjo bom po njih živel. Komaj sim iz njene hiše šel, je vratar za menoj zaklenil. Preden sim od ondod šel, sim hotel kraj ogledovati, ker mi je zlo dopadel. Vse tiho, in samotno je bilo; lepe zelene drevesa, perljudne senca, in vse je vabilo Boga v samoti hvaliti. Sem in tje hodijoč, sim vidil kako podobo svetih pušavnikov, kakor s Janeza kerstnika, s. Antona, s. Pavla in druzih. Desilih so bile to mertve podobe, so me vender učile, in opominjale moliti, premišljevati, se pokoriti, in Boga hvaliti. Ako bi mi bilo dopušeno, bi bil v tisti lepi samoti obstal. Grozno mi je dopadla, ptice so lepo pele, bistre vodice so tekle, vse je bilo prijetno, drugi paradiš je ondi bil. Pa Angel me je klical in potlej rekel: Pojdi, in ne spozabi se, de moreš še s. Čistomisel obiskati, in potlej pred kralja iti, ako boš vreden znajden.

Komaj me je Angel odtergal. Gremo: Svetoželja je pred nama šla, jest pa sim zraven Angela hodil, ker sim želel dosti zvediti od njega. Ponižno sim ga prosil: Ljubi Angel povej mi: Zakaj je bil vratar v širokim plajšu zavit? Komaj sim mu oči vidil, ves dremoten je bil, ali v mislih: ne vem prav, če je moški ali ženska. Angel mi je tako odgovoril: Vratar s. Samote se Premišljevanje imenuje: on je zmiraj v mislih, za to je viditi dremoten, desilih ni; on je v širokim plajšu zavit, in komaj vidi kam gre, ker se boji zmoten, ali razmišljen biti. Sveti vratar Premišljevanje veliko pomaga s. Samoti, de ona v tihoti z Bogam združena, lohka, in veselo živi: kako bi mogla od vsih odložena prestati brez Premišljenvanja? Pa tudi ona je njemu potrebna. Samota mu daja čas in mogočnost svete rečí premišljevati: eden druzimu sta potrebna. Angelu sim odgovoril: Tvoj nauk mi zlo dopade; vender se mi čudno zdi, de je Premišljevanje vratar s. Samote; kako more premišljevati, pa tudi odpirati, in zapirati? Angel me je učil: Ne čudi se nad tim; Premišljevanje je z Bogam zmiraj združenu, in brez zmote svojo službo opravlja. Tudi drugi bogaboječi so taki, z rokami delajo, serce pa v Boga imajo. Nikar pa ne misli, de ima vratar Premišljevanje dosti dela zavolj svoje službe. Prebivavci tiga svetiga mesta so že naučeni, in mu niso nadležni; prebivavci uniga mesta ga zaničujejo, le, če se kdo spreoberne, ga obiše, pa tih je silno malo.

Angel božji, še dvoje želim zvediti: Kako s. Samota more od vsih ljudi odložena veselo živeti? Tudi, od kod ima ona to visoko učenost? Angel mi je tako odgovoril: S. Samota, ako lih od druzih odložena, je zmiraj vesela, ker je Bog nje veselje. Ona premišluje ljubezniviga Boga, usmiljeniga Odrešenika, nebeško kraljestvo, in zmiraj hrepeni po pevednih dobrotah: vest ji pričuje, de bo preseljena v večne dobrote, in lih za to živi veselo. Kdor je v svet zaljubljen, ni nikolj mirniga serca, ker svét, morju enak, ni nikolj stanoviten. Kdor svét ljubi, hrepeni po njegovih dobrotah, le svetá veselja iše, pa ga ne najde; za to je zmiraj nepokojin in žalosten. Kdor se samote pervadi, najde Boga in njegov mir. Tak je, ko človek, ktiri ob razdraženim morju na terdni skali brez vsiga strahu sedí, ker serditi valovi do njega ne morejo. Zdaj ti bom drugo vprašanje odgovoril. S. Samota, ktiro si obiskal, je zlo učena, ker od nepokojniga svetá odločena, ljubi in premišljuje Boga. Ona za drugo ne skerbí, ko Boga čedalje spoznati, in sebe čedalje bolj po svetiti. Ker ona ne želi druziga, vedno prosi za obilniši gnado, in je uslišana, ker iz željne duše prosi. Kdor med šumečo množico rad živi, ima lohko zmoteno dušo. Kdor je v praznih pogovorih, v igrah, v norostih, je neperpravljen s. Duha poslušati, tudi ga iz serca ne prosi, ker nima duha molitve, in ne ve koliko je gnade božje potreben. Ni malo modrijanov, kitirm je skoraj ves svét znan, veliko vedo, kar je od sveta; pa ne, kar k zveličanju potrebujejo. ‒ Če ne moreš od druzih odločen živeti, saj se s sercam od sveta loči, odpravi vse nepotrebne skerbi, bodi rad doma, in kolikor je mogoče s. Samoto posnemaj.

O sveti Angel! sim mu rekel, te zahvalim, ki me lepo učiš. Zdaj želim do s. Čistomisli, ktiro morem obiskati, in de tudi od nje odpravlen, grem pred kralja Resnice, Angel mi je rekel: Prav govoriš; Svetoželja je že šla tvoj prihod ji napovedat.

Feliks obiše s. Čistomisel[uredi]

Grem v družbi Angela za Svetoželjo s. Čistomisel obiskat. Svetoželja je bila šla prosit me v hišo spustiti, pa mi je naproti pertekla, in lih per vratih vstavila, rekoč: S. Čistomisel ima zdaj sosebno opravilo, in je rekla, tukaj počakati. Angel mi pravi: Ta sveta gospa je v svojih opravkih zlo skerbna, in lih za to počasna. Ona vsaki misli, ali besedi ne verjame; vsako mislico, ali besedo, ali delo skerbi ravnati po čisti volji božji: za to je počasna. Ona tudi sebi prenaglo ne verjame: za to ima per sebi modre svetovavce, moške in ženske: nar imenitniši so ti, Strah božji, Molitev, Ponižnost, in druge.

Ljubi Feliks! ti svetujem ob tim času dobro premisliti, če je tvoje serce ravno pred Bogam, in kako moreš s. Čistomisli pravično odgovarjati: ne zanašaj se v svojo pravičnost, zakaj ona je silno razsvetljena. Jest sim scer Angela molče poslušal, in iz spoštovanja mu nisim odgovorjal, vender sim ménil: Tiga nauka nisim potreben; upam de je moja volja dobra, in misel ravna le Boga iskati. Prej sim bil omamljen, dokler sim po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil, zdaj pa ne: s. Poklicu sim bil pokoren, Radovednosti in Svojoljubezni sim dal slovó, po voski poti sim bil stanoviten, zdaj po čisti resnici mislim in živim; zakaj se bom spraševal? Tako sim iz slabosti, ali bolj reči, iz skrivniga napuha mislil, pa kmalo sim spoznal, de je neumno in nevarno se v svojo pravičnost zanašati. Res ni človeka popolnoma čistiga pred Bogam: tudi pravičen je božjiga usmiljenja potreben, ker tudi v njem Bog dosti slabiga najde.

Dolgo sim per vratih čakal: Svetoželja je ko na žerjavci stala, zmiraj je hila v skerbi. Kadar je zaslišala de s. Čistomisel po meni praša, mi je hitela povedati, de smem pred njo. Pred s. Čistomisel grem, se ji ponižno perklonim, in jo počastim. Ona mi je prijazno ogovorila, in vprašala: Iz kakšniga naména pred mogočniga kralja Resnice želiš? Sim ji odgovoril: Samo njega spoznati, moliti, in mu služiti. Zakaj, me dalje vpraša, ga želiš spoznati, moliti, in mu služiti? Odgovorim: Večno plačilo zadobiti. Tedaj, pravi, ga išeš zavolj sebe, zavolj svojiga dobička, ne zavolj njegove časti, in iz čiste ljubezni do njega: ako bi povračila ne upal, bi mu ne hotel služiti. Tim besedam nisim vedil kaj odgovoriti, pa Svetoželja, od Angela naučena, mi je na uho tiho pravila, kako ji odgovoriti: Sim djal: Večno plačilo želim za to, de bi Boga hvalil, in od njega, ktiriga ljubim, nikdar odločen ne bil. S. Čistomisel je dobro vedila od kod je moj odgovor, se mi je pomuzala, in rekla: O človeški otroci! Kdaj boste popolnoma po volji božji? Vem, perpušeno je Bogu služiti zavolj večniga plačila, pa popolniši bi bilo mu iz čiste ljubezni služiti.

Zopet me je vprašala: Koljko si žalosten svoje poprejšne zmote? Zlo sim žalosten, sim odgovoril. Zakaj si žalosten? Ker je bilo to, sim rekel, Bogu zoperno. Kakšno je tvoje serce, kadar ti kdo krivico stori, in z njo tudi Boga razžali? Sim odgovoril: Žalujem, ker je Bog razžaljen. Zakaj očitno delaš, kar ti Bog zapove očitno delati? Za to, sim rekel, de je on moljen. Nikolj svoje hvale ne išeš? Nikolj, sim odgovoril. S. Čistomisel je ravno v me gledala, in mi rekla: Feliks! Feliks! boš kmalo vidil in spoznal, če si resnico govoril. Dober služabnik božji bi bil, ako bi živel, kakor si govoril, pa se bojim, de so tvoje dobre dela s slabimi nam sbane. Ti scer si se Svojoljubezni preden si na to goro šel, odpovedal, vender menim, je še nekaj njeniga skritiga strupa v tvojim sercu. Če si tiga ne bojiš, in se v svojo pravičnost zanašaš, se ne spoznaš, ker te napuh gospoduje. To se je meni čudno in neverjetno zdelo, ker sim menil iz ravniga serca Boga iskat.

S. Čistomisel mi je rekla: Ti premalo spoznaš svojiga skrivniga serca: te bom prepričala, le pojdi z menoj. Ves sim se tresel pred to razsvetljeno gospo, vender ni bilo drugači, sim mogel za njo iti v zgorni hram, in sim ostermel. Njega stene so bile iz čiste glažovne, strop lih tako, kakor pod jasnim nebam sim bil, solnce je bilo silno svetlo, take svetlobe, in taciga čistiga dneva nikolj nisim vidil. Vse kosti so v meni trepetale, serce se mi je hotlo od veliciga straha razpočiti, vse je po meni šumelo; komaj sim po koncu stal. Angel in Svetoželja sta bila per meni, in mi serčnost dajala, pa malo mi je pomagala, ker sim se zlo bal; in nisim vedil kakšna bo z menoj.

S. Čistomisel me je postavila pred podobo večne resnice in modrosti Jezusa; iz njegovih oči so šli žarki svetlejši od solnčnih; ti so mi skozi serce sijali, in so očitno kazali, kakšno de je. O strah! je ona zavpila, komaj tretji dél tvojiga serca je čist po volji božji, drugo je tamno, gerdo, in polno slabost. Svetoželja se je čudila, in se zavolj mene sramovala: Angelu je to bilo všeč, ne de sim slab bil, ampak de sim bil ponižan zavolj svoje poprejšne neumne hvale: upal sim v svojo pravičnost; takrat sim od sramote le v tla gledal.

Nobeniga izgovora ni bilo; menil sim že, de pred vsigavednim in pravičnim sodnikam stojim. Ves osramočen, ponižan, prepričan, in prestrašen sim svoj grešni napuh spoznal, in ga milo obžaloval. Pred podobo usmiljeniga Jezusa sim pokleknil, ponižno in goreče ga prosil me očistiti: dolgo sim molil, petire rane Jezusove kuševal, in obljubil ponižniši biti, in ne več v svojo pravičnost upati. S. Čistomisel mi je rekla: Zdaj vidiš svoje velike slabosti, zdaj spoznaš svoje skrito hudobijo; ne obupaj za to, pa tudi nikdar več v sebe ne upaj, upaj v neskončno milosti božjo, vedno prosi za gnado, in si skerbno perzadevaj v dobrim rasti. Potlej perstavi: Ti bi bil nevreden pred kralja Resnice iti, ker pa si s Svetoželjo prišel, in ona za te prosi, ti je dopušeno. Od veliciga strahu, in sramožljivosti nisim vedil, kaj s. Čistomisli odgovoriti; tudi sim pozabil od nje slovo vzeti, in se ji zahvaliti. Svetoželja je to namesti meni opravila, in potlej za menoj šla.

Kadar sim bil iz te svete hiše šel, sim Angela vprašal: Zakaj me je s. Čistomisel tako natanko spraševala, in viditi hotla moje serce? Angel mi je odgovoril: Njena velika skeb naj ti bo nauk, in v zveličanje. Ako bi bil brez lastniga spoznanja pred kralja Resnice šel, bi bilo to brez vsiga prida. Kdor v svojo pravičnost upa, meni de nič ne potrebuje, ni ponižen, in se ne poboljša. Kar je čisto solne slepim, to je čista resnica prevzetnim dušam. Napuh oslepi človeka, in on iz te slepote vse nauke zametuje, ker sebe kriviga ne spozna, ali svoje slabosti izgovarja. Jezus večna resnica je skerbno učil, pa njegovi sveti nauki so bili zveličanski le ponižanim, prevzetnim pa so bili zaničljivi, in nepridni. Zdaj si vidil svoje velike slabosti, si spoznal de vse tvoje dela niso bile iz čistiga naména Bogu dopasti; torej se ponižaj.

Tudi te opomnim varovati se nastave, v ktiro lahko pridejo malo ponižne duše. Ti si bil zaderžanih oči, dokler si po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil: potlej si svojo zmoto žalostno spoznal, in si menil, de je tvoj serce popolnoma čisto, pa s. Čistomisel te je prepričala in ponižala: zdaj bolj od prej spoznaš, pa še le premalo, in si večniga spoznanja potreben. Toraj, dokler boš na sveti si perzadevaj čedalje bolj in bolj sebe spoznovati, vender misli, de se nikolj popolnoma ne spoznaš: to popolnoma spoznanje bo le pred vsigavednim sodnikam Jezusam. Kdor je premalo ponižen, tiga ne ve; zato pride v zadergo hudičevo, in v nevednosti ostane. Ti bodi čedalje ponižniši, in tako se perpravljaj pred kralja Resnice iti, njega poslušati in vbogati.

Kadar sim to govorjenje zaslišal, sim se Angelu zahvalil, ki me je učil, ker sim spoznal potrebo lastniga spoznanja, in vedniga očiševanja. Res, brez tiga ni nič dobriga: človek je svojim očem moder, vender neumen; ima ušesa, in ne sliši prav; ima oči, pa ne vidi; ima um, pa je zaderžan. Lih za to je vse narobe na svetu; grešniki sovražijo svarjenje, slepi zaničujejo nauke, lakomniki ne poznajo pravice, eden druzimu očitajo grehe, v ktirih so sami zapopadeni. To premišlijoč, sim se zjokal, oči v nebo vzdignil, in djal: O Gospod! kdo je čist pred teboj? menil sim iz čiste ljubezni do tebe, sebe iskati, pa ni bilo res. Očišuj me čedalje bolj in bolj, in očisti me, de zaveržen ne bom. ‒ Kadar sim odmolil, gremo vsi trije pred hišo kralja Resnice.

Feliks gre pred kralja Resnice[uredi]

S. Čistomisel me je toliko ponižala, in prestrašila, in toliko sim bil svoje velike nevrednosti prepričan, de bi ne bil nikoli šel pred kralja Resnice, ako bi me Svetoželja in tudi Angel ne bila permorala. Tudi sta mi rekla: Lih za to, ker svojo veliko nevrednost ponižno spoznaš, bolj upno pojdi pred usmiljeniga kralja; zakaj le ponižnost človeka perpravlja resnico poslušati, resnici se vdati, in vse po volji božji delati: le ponižnost uči človeka iz serca prositi, in vse potrebne gnade sprositi. Spoznana, in obžalovana nevrednost je kralju všeč, in ti bo milostljivo perzanesel.

Te besede so mi serčnost dale, šel sim z njima v kraljevo hišo, pa ves sim se tresel: vsa hiša je bila polna svetih služabnikov; pa vender nobeden mi ni pred kralja branil, ker sim imel perpušenje od s. Samote in od s. Čistomisli. Ne morem povedati kaj sim v kraljovi hiši vidil; vse je bilo lepo, čudno, neizrečeno. Kadar sim bil v zgorni hram prišel, kjer kralj svojo čast razodeva, in nauke večniga zveličanja daja, sim ostermel: prečudno svetlobo sim nad njim, in okolj njega vidil, ko bi bilo nebo odperto, in božja čast razodeta: moje oči so oslabele, moje serce je trepetalo, in moja duša se je ponižala. Patriarhi, preroki, papeži, škofje, cesarji, kralji, in mogočni svetá so pred njim bili odkriti, ponižni, in so skerbno poslušali njegove besede, besede večne modrosti, resnice, in zveličanja.

Svetoželja je po imenitnim služabniku kralja Resnice ponižno prosila me pred se spustiti, kar je tudi dosegla. On me je ljubeznivo sprejel. Preden sim pred njegovi častiti sedež prešel, sim se mu trikrat ponižno preklonil, pa moja duša je bila ponižniši od mojiga telesa. Njegove usmiljene očí, so me prijazno gledale, njegova dobrota mi je upanje dajala, vender sim se zlo bal, ker sim svojo nevrednost vedil. Ne morem njegove lepote zadosti dopovedati; če sim ga skerbniši ogledoval, in premišljeval, častitiši, lepši, in ljubezniviši se mi je zdel. Moje besede do slabeji od mojih misel, pa tudi moje misli so nižeji od njegove prečudne časti. Vse je bilo na njem viditi, svetost, modrost, pravica, milost, in vse, kar dobro dušo prevzame, kar jo s spoštovanjem in ljubeznijo napolnuje.

Nikdar se ga nisim mogel nagledati: moja duša desilih nasitena, ga je bila že lačna; že sim menil v nebesih biti, in božjo čast vživati. Še nekaj morem povedati ud njegove neizrečene lepote, in časti. Njegov obraz se je svetil ko solnce, pa še svetleji od solnca je bil, kadar je v svoji nar veči svetlobi: njegove oči bistre in mile, so bile ko zgodnja danica: njegovo oblačilo je bilo prežlahtno, krona njegove glave iz predraziga neznaniga blaga: kraljeva palica polna žlahtnih kamenov, vse je bilo prečudno, in nezapopadljivo; čast vsih kraljov svetá je memo njegove časti temna senca: lih za to so bili ponižni, in odkriti pred njim.

Še nekaj moram povedati od njegoviga čudniga sedeža. Sedež, na ktirim je oblastno sedel, je bil visok, in iz čistiga zlata, dragi žlahtni kameni so bili v njem, in ti so grozno svetili, in tudi tamno noč razsvetle: vse drugo je oznanovalo njegovo nezapopadljivo modrost, čast in oblast. Pod njegovim prečudnim sedežam je bil svet, in na njem so bili zapisani štirje deli svet´, Europa, Azija, Afrika, Amerika. Podoba svetá je bila s temi besedami preprežena, Resnica ‒ Laž ‒ Pravica ‒ Golufija. Vse to je bilo mojimu slabimu umu skrivno: čudno se mi je zdelo, tiho sim premišljeval, pa razumeti nisim mogel. Sim bil ravno tak, ko otrok na samoti rojen, in v kraljevo hišo prenešen.

K Svetoželji sim se obernil, in ji tiho djal: Njegova čast mene nevredniga človeka ponižuje, pa njegova dobrota me srečniga dela: moja duša ga neizrečeno spoštuje, pa tudi po njem silno hrepeni, in želi kako besedo iz njegovih ust slišati. Kaj ti praviš, smem z njim govoriti? Svetoželja mi je tiho odgovorila: On je neizrečeno usmiljen, rad te bo poslušal, in učil. Takrat sim bližej stopil, in mu ponižno rekel: O mogočni kralj! jest nisim vreden s teboj govoriti; nar pravičniše ljudje te spoštujejo; in pred teboj se ponižujejo, veliko bolj jest nevredni človek: prosim te vender mi dobrotljivo povedati, kako svojo dušo zveličati? On mi je odgovoril: Živi po vsih zapovedih in po naukih katoliške cerkve iz ljubezni do Boga. K temu je troje potrebno, čist nauk, gnada božja, dobra vest. Nauki Jezusovi te uče, gnada te razsvetli, in ti pomaga, in tako imaš pravično vest vse delati po volji božji. ‒ Kaj mi pomaga v ljubezni božji rasti? To ti pomaga, mi je rekel, sebe in vse vidne stvari sveto zaničevati. Lahko boš sebe, in vidne stvari sveto zaničeval, če premišluješ námen svojiga vstvarjenja, svetost, milost, pravico, vsigavednost božjo, in zmiraj po nebeških dobrotah hrepeniš. ‒ Potrebno je to, sim mu djal, pa sim slab, mlačen, in nestanoviten. On reče meni: Ravno za to premišljuj, moli, bodi ponižen, in v milost božjo upaj. ‒ Svet je poln zaderg, in nastav, sim mu dalje govoril, dosti skušnjav je nevidnih, jest pa slab in neveden: Kako bom Bogu stanovitno služil? On mi je odgovoril tako: V strahu in v upanji bodi vse dni svojiga življenja, neprenehama delaj dobro, in upaj v Boga. Tako so vsi svetniki živeli in žive. Če se premalo bojiš, premišluj smert, sodbo, in večno pogubljenje; tudi svoje velike slabosti, in grehe: če se preveč bojiš, premišluj milost božjo, ljubezen in rane Jezusove. Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu. Strah božji naj te povsod spremlja, zmiraj imaj pred očmi vsigamogočniga Boga, in križaniga Odrešenika; živi vsaki dan, ko bi vsaki dan umreti mogel, bodi zmiraj perpravljen pred sodbo božjo iti, de, če bo lih smert nagla, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal.

Ti nauki večne modrosti, in resnice so bili moji duši v veliko pomoč, v sercu sim sosebno moč, in veselje začutil: veliko več bi bil z modrim, in usmiljenim kraljam govoril, pa iz spoštovanja do njega nisim. On je moje misli vidil, za to mi je djal: Pojdi, in obiskaj moje bogaboječe služabnike, de se modrosti, in božje službe naučiš; kar te bodo oni z zgledam, in z besedo učili, te jest učim; kar ti bodo zapovedali, ti jest zapovedujem; kar ti bodo prepovedovali, ti jest prepovedujem: po njih zgledih, in naukih skerbno živi vse dni svojiga živlenja, in boš zveličan. Pojdi v miru: vedna skerb naj ti bo Bogu s čistim sercam služiti, in iz goreče ljubezni do njega bližnimu v nebesa pomagati. S ponižno dušo, in ponižnim telesam sim mogočniga kralja počastil: tudi sim slovo vzél od njegovih bogaboječih služabnikov, in šel.

Kadar sim bil iz kraljeve hiše šel, sim Angelu djal: Nikolj nisim take časti vidil; čast vsih kraljov, in cesarjov je memo njegove ko blato, Salomon, ménim, ni bil njemu enak v časti in modrosti: hiša kralja Resnice je njegove visokosti vredna, ona je podoba nebeškiga kraljestva, kakor je on podoba nebeškiga kralja. Učenci na gori so bili neizrečeno veseli, kadar so Jezusovo čast vidili; jest tudi sim nezapopadljivo vesel, ker sim vidil čast kralja Resnice: tiga ne bom nikdar pozabil. Angel mi je odgovoril: Vesel sim tvojiga veselja, pa pomisli, če je to kar si zdaj vidil, lepo, koliko pa lepši je v nebesih? Tam gori boš nasiten z božjo častjo, in boš v neizmerjenih, pa čeznatornih veseljih vekomoj, če tukaj stanovitno služiš Bogu. Jezus je svojim učencam nekaj svoje časti razodel jih serčne storiti, vse terpeti za njegovo ime iz upanja prihodniga plačila; tudi ti bodi serčen v terplenji, in Bogu zvest, de v njegovo čast, in veselje prideš. Terplenje zdajniga živlenja je nič memo nebeške časti, ktiro je Bog tim obljubil, in jo bo dal, ktiri njemu iz ljubezni zvesto služijo. Imaj zmiraj svoje misli v nebesih, in boš na zemlji sveto živel, in nobena skušnjava te ne bo omogla.

Ljubi Angel, te zahvalim za te svete nauke, in te ponižno prosim mi povedati: Zakaj kralj Resnice sedi nad svetam: in zakaj so na njem sem in tje te besede zapisane: Resnica ‒ Laž ‒ Pravica ‒ Golufija? Angel mi je odgovoril: Kralj Resnice nad svetam sedi, ker je on gospodar vsiga, in vse je njemu podverženo: če se lih svét premenjuje, in obračuje, ne more kralja nemirniga, ali premenljiviga storiti. ‒ Besede na širjavi sveta sem in tje zapisane, in skoraj preprežene, pomenijo, de po vsim svetu je dobro s slabim, in slabo z dobrim namešano; vender dobro in slabo, pravični in nepravični so pod njim, in po njegovo oblastjo: vsaki bo prejel po svojih dobrih, ali hudih delih. Tudi sovražniki resnice, in svetosti bodo po Resnici sojeni in obsojeni: bogaboječi pa, ki se pohujšati ne dado, bodo po Resnici večno plačilo prejeli. To te uči v sveti veri, in v vsim dobrim stanoviten biti, ker dobri in hudi bodo prevično sojeni, in njih plačilo, dobro ali hudo bo vekomaj ostalo. Angel mi je potlej rekel: Še dosti moreš obhoditi, in veliko bogaboječih služabnikov tiga mogočniga kralja obiskati, kakor si iz njegovih ust slišal; tedaj hiti z nama. Svetoželja se je oglasila, rekoč: Meni se dobro zdi narprej Strah božji obiskati, ker je on začetik vsiga dobriga. Angel, in tudi jest sva bila vesela besedi Svetoželje, in smo šli.

Feliks obiše Strah božji[uredi]

Svetoželja me je za roko prijela, rekoč: Hiti z menoj Strah božji obiskat, zakaj on ti bo dosti potrebnih naukov dal. Angel me je tudi zlo perganjal. Jest sim jima odgovoril: Rad grem do njega, ker on je začetik vsiga dobriga.

Iz kraljeviga dvoriša gremo v bližni vert, v ktirim nič lepiga ni bilo; vse je bilo snedeno, goló, nerodovitno: tudi drevesa so bile suhe. Vertnar je pod suhim drevesam v nar huji vročini žalosten sedel, njegove oči so bile ognju enake, lasje mu po koncu stali od veliciga strahu; njegovi obraz je bil moker od solza, in prepaden od velike žalosti; le zdihoval je, rekoč: Moji veliki grehi me bodo na vekomaj pogubili, ni več upanja, ni več milosti, ni več odpušanja za-me; vekomaj bom pogubljen: veliko taciga je govoril. Ta človek se mi je grozno smilil, in iz serca sim se nad njim zjokal. Angela sim vprašal: Je to Strah božji, od ktiriga si pravil? Angel mi je odgovoril: Ti malo veš; to ni Strah božji, in tudi strahu božjiga praviga nima: to je Obupanje, in gorje njemu, če ga iz serca ne prežene. Silno težko se tak človek poboljša, ker njegovo serce je od hudiča zmoteno. On v božjo milost ne upa, in neumno méni, de mu ni več usmiljenja, kako se bo spokoril? Kadarkolj ga dobra misel, ali učenik perganja se poboljšati, in dobro delati, on té svete nauke odganja, rekoč: Zakaj bom molil, se postil, se premagoval, ker mi nič ne pomaga: Ti se takih škodljivih misel skerbno varuj, boj se Boga, pa nikolj ne obupaj. Obupane je pogubilo Kajna, Judeža, in veliko druzih.

Kadar sim besede Angela zaslišal, sim Boga prosil zmotenimu vertnarju upanje dati, in me škodliviga obupanja varovati. Potlei smo šli v drug vert, ktiri je bil lepši od perviga, vender neperljuden. Zéli, rože, in drevesa so bile od hude vročine oparjene: vertnar je bil ves v mislih, in v žalosti; gledal je v tla, in tako govoril: Grozno se vsigamogočniga Boga bojim; v njegovi oblasti je moja duša, telo, in vse: gorjé meni, če se ne poboljšam; vekomaj bom v peklu gorel, če se ne spokorim: de v pekel ne pridem, hočem svoje grehe opustiti, in se spokoriti. Njegovih besedi sim bil vesel, in sim Angelu rekel: Kaj ne, to je Strahbožji? Angel mi je odgovoril: Tvoja duša je še premalo razsvetljena: ta človek se scer Boga boji, vender nima še praviga strahu božjiga, od ktiriga sim ti prej pravil. On se Boga boji, ne obupa ko uni vertnar, pa se ga ne boji iz ljubezni: on veruje, upa tudi, pa ne ljubi. Si slišal njegove besede; se hoče poboljšati, in se spokoriti, pa iz ljubezni do sebe, ne iz ljubezni do Boga: on sovraži greh, ne za to, ker je z njim Boga razžalil, pa le za to, ker mu je greh škodljiv, in ker mu je pogubljenje zaslužil. Njegovi strah je od gnade obujen, je dober in pomagljiv, pa ga brez ljubezni ne opraviči. Njegovi strah se Sužni strah imenuje, ktiriga so tudi terdovratni Judje imeli. Ta strah ga napeljuje v pravo spreobernjene, tudi premaguje hude dela, ga perganja se pokoriti, pa serca popolnoma ne spreoberne. Ako bi se pekla ne bal; ako bi mu greh škodljiv ne bil, bi rad v svojih grehih živel. On ne sovraži svojih grehov iz ljubezni do pravičnosti, ampak iz zgolj strahu, in jih opustiti hoče. ‒ Angela sim lepo zahvalil za ta potrebni nauk, in sim Boga prosil žalostnimu vertnarju tudi ljubezen dati.

Gremo tudi iz tega verta, in pridemo v treciga silno lepiga in veseliga. Čiste vodice so po njem in okolj njega tekle, rožice so bile v nar veči lepoti, in so zlo prijetno dišale, drevesa so bile lepo zelene in polne žlahtniga sadja, prico so veselo pele, in vse je bilo prijetno. Sem in tje po lepim vertu v hladni senci so bili bogaboječi ljudje obojiga spola v molitvi, in v hvali božji. Eniga iz njih je Svetoželja poprašala: Prosim te, mi povedati; Kje je Strahbožji? On je pokazal vrata, rekoč: Ondi notri ga boš našla, od koder smo tudi mi prišli. Svetoželja je duri odperla, Angel, in jest sva za njo šla, in pridemo v majhno pa lepo cerkev. Nikolj take nisim vidil: altar je bil iz beliga kamna; na desni strani altarja je bila Vera, na levi Upanje, na sredi, pa višej, Ljubezen: zlo lepe podobe so bile. Verh altarja sta bila meč, in kraljeva palica: meč je bil ognjen in strašan; kraljeva palica je bila iz čistiga zlata, in polna oči. Okoli altarja so bili tamni in rudeči oblaki, strašno je gromelo in treskalo; vsa cerkev se je tresla od strašniga gromenja, in hudiga treskanja: strele so na vse strani svetá šle: iz altarju so šli prijetni žarki po cerkvi.

Vse to se mi je prečudno zdelo, in nisim vedil, kaj pomeni. Kadar sim bil svoje prestrašeno serce nekoliko potolažil, sim bolj na tanko altar ogledal. Podoba Vere je le v nebo gledala, Upanje je serčno, pa tudi prijetno po ljudeh gledalo, prijazna Ljubezen je vso nebeško lepoto imela. Verh tih je bilo z ognjenimi čerkami zapisano: Iz vere se Gospoda bojite; iz upanja mu goreče služite: to je Strah božji.

V ti prečudni cerkvi je bilo nekaj bogaboječih služabnikov nebeškiga kralja, ktiriga so z obrazam na tleh ponižno molili, pred njegovim veličastvam trepetali, pa tudi ga veselo hvalili. V družbi tih svetih služabnikov božjih sim klečé molil, in Boga prosil, mi svoj strah dobrotljivo dati, brez ktiriga nič dobriga ni. Kadar sim bil odmolil, in že hotel iz cerkve iti, so uni ostali, in Bogu v čast veselo peli. Njih pesem je bila iz sto enajstiga Davidoviga psalma, ktiri se tako perčne: Blagor človeku, ktiri se Gospoda boji, in v njegovih zapovedih vso voljo ima. Ne morem vsake besede te svete pesmi vediti, pa vem, in nikdar ne bom pozabil, de njih lepo petje je bilo ko nebeško petje: še zdaj mi po ušesih sladko šumi. Njih lepiga zaderžanja ne morem zadosti hvaliti, moški in ženske so bili angelam podobni: jest sim bil pred njimi, in s sercam njih petje spremljal, pa me ni nobeden vidil, ker so bili v Boga zamaknjeni: serce je od veselja na kviško sililo, v meni se je tajalo zavolj velike sladnosti, pa tudi ob enim je iz veliciga spoštovanja trepetalo: sladke, čudne, nezapopadljive viharije sim čudil: meni se je terdno zdelo že v nebesih biti, in res nisim mogel razločiti, če sim bil na zemlji, ali prenesen v nebesa. Takrat sim nekaj nebeškiga veselja okusil, in nekaj zapopadka imel od tiga, kar je Bog perhranil tim, ktiri se njega iz ljubezni bojé.

Dolgo in rad sim scer bil v veseli družbi tih svetih služabnikov božjih, vender sim želel iz cerkve in Angela poprašati, kaj vse pomeni, kar sim vidil. Komaj sim bil iz cekrve sim ga ponižno prosil, mi razlagati prečudne reči, ktire sim vidil. Svetoželja ga je tudi prosila me učiti. Angel mi je ljubeznivo odgovoril: Ne potrebujem toliko prošnja; rad ti bom razlagal, kar si v cerkvi vidil, de sveti Strah božji v tebi prebiva, zakaj on je nar potrebniši: on je začetik vsiga dobriga, je nar viši dar Narvišiga, in blagor človeku, ktirimu je dan. ‒ Poslušaj. Altar pomeni očitno božjo službo, ktiro vsaki človek more Bogu skazovati. Strahu božjiga ni v človeku, ktiri noče Boga očitno moliti, ali unajno božjo službo zaničuje, ali se per nji noče bogaboječe zaderžati. Brez unanje božje službe bi vera opešala, in vsa bogaboječnost zginila, pa ta očitna božja služba more biti iz čiste duše; lih to pomeni Altar iz beliga kamna. Unanja in notranja božja služba, ali češenje more biti združeno, in se more iz-hajati iz prave Vere, iz terdniga Upanja, in iz goreče Ljubezni: za to je troje na Altarju. Če očitna božja služba ni taka, ni resnična, je hinavska: mara Bog za hinavsko službo hudobnih. Kajn je Bogu daroval, pa ker je bil hudobnika serca, Bog ni imel dopadajenja do njegovih darov. Si vidil bogaboječe v cerkvi? oni so Boga z vneto dušo, in prijetnim glasam klečé molili, in ti delaj tako.

Vera, ktira je bila na desni Altarja, je le v nebo gledala, ker je iz neba na zemljo prišla. Ona v nebo gleda, ker vse uči le v Boga stvarnika, in gospoda vsiga verovati: v nebo gleda ljudi učiti posvetno zaničevati, nebeškiga kraljestva iskati, ker so le za nebesa vstvarjeni: v nebo gleda, ker ona sama je od Boga, ne pa kar si ljudje neumno zmišlujejo; gorje človeku, ktiri spridi razodeto vero. Upanje prijazno in serčno po ljudeh gleda, jih uči veselo serčno Bogu služiti. Brez resnične božje službe ni praviga upanja, in brez upanja ni prave božje službe. Kdor ne upa, ne veruje, in ne ljubi; kdor terdovratno slabo živi, ne bo dosegel, kar upa. Pravo upanje podpera, in povišuje človekovo serce, daja veselje do dobriga, perganja moliti, in svesto služiti Bogu.

Ljubezen je med Vero in Upanjam, pa višej od njih, ker je nar lepši, in imenitniši čednost, in se iz-haja in Vere in Upanja. Brez Ljubezni je Vera prazna, in Upanje prederzno: brez nje ne pomaga ne usmilenje, ne post, ne molitev, ne kri za vero prelita. Ljubezen ima neizrečeno lepoto, Bogu je nar prijetniši, in bo vekomaj v nebeškim kraljestvu. Ljubezen je nar lepši, ker ona zapopade vero, upanje, pokoršino, vse čednosti, vse zapovedi, vse dolžnosti, ktiri jo ima.

Vera, Upanje, Ljubezen, to troje si na Altarju vidil: to more združeno biti, in eno brez druzih ne zveliča, kakor je bilo zgoraj rečeno. Kdor se iz Vere Boga boji, mu iz Upanja služi, in iz Ljubezni vse zapovedi spolnuje, ta ima pravi Strah božji, in bo zveličan.

Ognjeni Meč, ktiriga si verh Altarja vidil, pomeni božjo pravico, iz ktire neodpušeni grehi ne morejo brez štrafinge ostati. Zlata kraljeva Palica pomeni oblast, ktiri se vsaki more podrveči. Kraljeva Palica je polna oči, in te pomenijo, de Bog vidi vse, dobre in hude ogleduje: božjim očem, ali božji vsigavednosti ni nič skritiga, ali perkritiga, ali neznaniga; tudi sleherna miselca, ali drugo je Bogu goló, in odkrito. Kdor se njegovi pravični, in vsigamogočni oblasti ne podverže, bo od ognjeniga meča končan.

Strašno gromenje, ktiro si slišal, pomeni božje žuganje nad grešniki, de bi se spokorili, in z resnično pokoro božji jezi odšli. Strele, ktire iz Altarja na vse kraje sveta gredo, pomenijo božje šibe, ktire si grešniki nakopavajo, in té so bolezni, vojska, kuga, lakota, zapušenje božje, nagla smert, pobuljenje. Žarki iz Altarja svetli in prijazni, pomenijo razsvetljenje božje, ktiriga so njegovi služabniki polni.

To je, o Feliks! mi je Angel rekel, kratko razlaganje skrivnih rečí, ktire si v cerkvi vidil. Ti Boga moli, in mu služi po zgledu pravičnih, in le tako boš zveličan. Zmiraj živi po besedah na čudnim Altarju z obnjenimi čerkami zapisane: Iz Vere bojite se Gospoda; iz Upanja mu goreče služite: to je Strah božji. Terdno veruj, serčno upaj, in goreče Bogu služi, tako se ga prav bojiš, in boš v nebesa šel, kjer le čista ljubezen gospoduje.

Angel me je še dalje učil, rekoč: Strah božji ti je v vsim potreben: če ga imaš, Boga ponižno moliš, za njegovo čast skerbiš, bližnimu grešiti z vso močjo braniš, so po božji volji tvoje misli, besede, in dela, si v dobrim in hudim, per dobrih in slabih, v skušnjavah, v pohujšanji in preganjanji stanoviten; tudi svoje živlenje raji daš, ko Boga razžaliti. Če nimaš božjiga strahu, ne moreš pravičen biti; sveti nauki, dobri zgledi, strah pred ljudmi, in vse drugo ti bo premalo, če se Boga ne bojiš. Kdor bo tvoje serce obvaroval, in na samim ti ubranil grešiti, če se Boga ne bojiš? Dosti hudiga lahko delaš, de ljudje ne vedo, pa če se Boga bojiš, boš njegovo pričnost spoštoval, in spoštoval, in bodo, ne le tvoje očitne dela, ampak tudi skrite, in misli tvojiga serca po volji božji.

Feliks obiše s. Bogaslužnost[uredi]

V cerkvi Strahu božjiga je bilo moje serce čudno premenjeno, in poboljšano: prej sim imel nad dobrim dopadajenje, potlej poln gorkejših želja: meni se je zdelo, tudi nemogoče reči lohka delati, in lih za to sim rad šel s. Bogaslužnost obiskat, in se od nje naučiti vse delati Bogu v čast.

Pred njeno veliko hišo smo prišli, pa duri so zaperte bile: to me ni malo skerbelo. Sim Angela vprašal: Zakaj ima Bogaslužnost, ki je vsim ljudem nar potrebniši, duri zaklenjene? Še v golufnim mestu mi je s. Poklic rekel, de on je svet služabnik te s. gospe, de je od nje poslan grešnikov iskat k pokori. Če s. Bogaslužnost služabnikov iše, zakaj jim do sebe brani? Angel mi je odgovoril, in me učil tako: Gospa Bogaslužnost ima zmiraj duri zaklenjene, in nobenimu jih ne odpre, če Svetoželja ne poterka, ker hoče le radovoljne služabnike; za permorane, ali hinavske ona ne mara. Tudi veliki grešniki, če je iz željnim sercam išejo, so od nje prijazno sprejeti: če je pa hinavsko išejo, niso uslišani. Vrata te svete hiše se imenujejo Vera, veža pa Spoštovanje: brez verniga spoštovanja je nemogoče pred s. Bogaslužnost iti. Kdor ima verno spoštovanje, pošlje Svetoželjo poterkat, in lohko pride v njeno hišo, kjer so naučeni Bogu služiti. Ona ima svetiga služabnika Poklica, od ktiriga si prej govoril: ta hodi po vsim svetu nji služabnikov iskat z obljubo večniga plačila. On jih lepo nagovarja, kakor je tudi tebe učil iz široke poti, ali iz golufniga mesta na to sveto goro iti: če so s. Poklicu pokorni, in Svetoželja pred njimi gre, so lubeznivo sprejeti, in v hiši s. Bogaslužnosti neizrečene dušne dobrote vživajo.

Svetoželja je terdo poterkala, vratarica je berž odperla, in nas prijazno sprejela. Vratarica je bila zlo mlada deklič; nje lasje so bili ko zlato, nje oči ko dve svetli zvezdi, obličje rudeči rožici enako, sramožljivo oblačilo iz škarlata. Jest sim se nad njo zlo čudil, in jo z vsim spoštovanjam ogledoval. Lih takrat je spreobernjen grešnik od s. Poklica spremljan od daleč prišel: Svetoželja je vratarico prosila ga pred s. Bogaslužnost spustiti, in je bila uslišana. Vratarica ge je bila vesela, in ga pred svojo gospo spremila.

Mene je zlo gnalo zvediti, kdo bi vratarica bila; zo to sim Angelu rekel: Prosim te mi povedati, kako je ti vratarici ime, in kakšna de je? Angel mi je odgovoril: Ona se imenuje Gorečnost: ona je duhovna sestra Svetoželje: obe ste sosebne božje prijatelce, in obedve zlo vnete za vse dobro. Vender, sim mu djal, meni se čudno zdi, de s. Bogaslužnost to mlado vratarico ima. Ona ni mlada, mi je Angel odgovoril, ampak stareji od vsih živih ljudi: ona je bila na svetu že ob času pravičnih, prerokov in apostelnov. Ona je viditi mlada, ker se nikolj ne postara, nikolj ne peša, ker nje moč je od Narvišiga, nje duša je ljubezen, nje jed je čast božja, in zveličanje bližniga. Že nje lepo ime Gorečnost kaže, kaj de je, in kakšino službo opravlja: ona vsa gori od nebeškiga ognja; lih za to so nje lasje, oči, obličje, oblačilo obnju enaki.

S. Gorečnost je majnina, de je perpravniši, in urniši tudi v majhnih rečeh. Ona skerbi tudi majhne slabosti poboljšati, in tudi v mahnih dolžnostih perporočuje zvestobo; kar per ljudeh slabiga vidi, naj bo malo ali veliko, želi vse po volji božji poravnati. Ta sveta vratarica je majhna, pa silno močna, in serčna. Če ona serce gospoduje, ima nepremagano moč; se ne boji ne mogočnih, ne smerti, ne druziga: če je lih sovražena ali perganjana, ne peša, in ne odstopi od dobriga, ker nje moč je iz nebes. Prosi Boga te z njenim duham napolniti.

Kadar je Angel to izgovoril, sim ga mislil zahvaliti za prejete nauke, pa lih je sveta vratarica Gorečnost nazaj prišla. Angel ji je rekel: Ljuba Gorečnost! ti si timu človeka rada odperla, ker je tvoja sestra Svetoželja poterkala, vender ti morem od njega kaj povedati. Njemu je ime Feliks, nekaj časa je po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil: sveti Poklic in tvoj služabnih ga je iz mesta rešil, meni ga zročil, de je z menoj na to sveto goro, in v to mesto Resnice šel. Z dopušenjam s. Samote in s. Čistosti je šel pred kralja; potlej je Strah božji obiskal, in poln dobrih želja je sem prišel se od Bogaslužnosti naučit, kako živeti, in svojo dušo zveličati. Sveta Gorečnost je govorjenje Angela skerbno poslušala; potlej je zavpila: Večna hvala bodi tebi, o Gospod! usmiljenimu očetu, ki si iz zgoli milosti služabnikov išeš. Meni pa je rekla: O Feliks! neprenehama hvali usmiljeniga Boga za vse njegove dobrote, in mu vselej zvesto služi.

Svetoželja je gorečnost prosila me brez odloga pred Bogoslužnost peljati. Gorečnost ji je odgovorila: Iz serca rada, za to sim nje služabnica, vender prej moram zvediti, kaj mu je per sercu. K meni se je obernila, in rekla: O Feliks! mi terdno obljubiš, de boš karkolj boš pred s. Bogaslužnostjo poprave in poboljšanja potrebniga spoznal, hitro in serčno poboljšal? Sim ji odgovoril: To iz serca obljubim, vender po modrosti, in po moči. Kadar je s. Gorečnost zaslišala Modrost imenovati, je vsa žalostna postala in zavpila: O Feliks! glej, de se ne golufaš, kakor se je njih veliko golufalo. Ja, veliko jih je bilo, ktiri so bili za čast božjo in svoje zveličanje viditi skerbni, pa vse po meseni modrosti delajo, in nič dobriga ni. Za tiga voljo mi odkrito in resnično povej, ktiro modrost boš poslušal? Sveto Modrost bom poslušal, in po nje dobrim svètu delal, sim odgovoril.

To je prav, mi s. Gorečnost: dalje govori, pa varuj se zaderge. Ne le ti, tudi veliko druzih tako govori, vender le golufno modrost poslušajo, ker nih preboječa in posvétna je duša, ni za dobru vneta. Modrost mesena ima sveto podobo, pa jih veliko zapeljuje nevidno in prekanjeno. Te morem učiti, in ti poslušaj de nevarni zadergi odideš. Ena Modrost je sveta, prijatelca kralja Resnice, in za vse dobro in zlo vneta, ta prebiva v tim svetim mestu, in je visoko učena, ljubezniva, serčna, hitra, počasna, pa vse dela po volji božji. Druga modrost pa prebiva v golufnim mestu: ta je hinavska, lakomna, lažnjiva, zvijačna, maloserčna, prederzna, neperložna, in vse ravna po svoji hudobni volji. Pervo le dobri otroci božji poslušajo: drugo le posvétni. To ti povem, de svoje duše ne zapelješ.

Jest sim odgovoril: O ljuba Gorečnost! ti obljubim vpričo Angela in Svetoželje mesene, ali posvetne modrosti nikdar poslušati, le svete bom iskal. To me zlo veseli, mi je ona odgovorila, vender te zopet prosim me ne s posvetno modrostjo svoje duše zapeljati. Posvetni modri so zvijačni, in vse stvari po svojim slabim zapopadku imenujejo. Po njih jeziku je predernost, serčnost; lakomnost, previdnost; zapravljivost, dobrodelnost; mirnost, boječnost; brumnost, hinavšina. Oni dobro hudo, in hudo dobro imenujejo, in nimajo stanovitnosti, ker ne išejo božje časti, ampak svojiga dobička, ali hvale. Ti se te spačene modrosti skerbno varuj, scer nikolj ne boš dober služabnik božji. Sim ji zopet obljubil le sveto Modrost poslušati. Če je taka, mi Gorečnost pravi, le pojdi z menoj: me pred vrata s. Bogaslužnosti pelje, duri serčno odpre, in ji reče: Popotnik Feliks spremljan od Angela, od Svetoželje, in od mene, je iz dobriga serca prišel se božje službe naučit.

S. Bogaslužnost, tudi vsi njeni svetovavci, in služabniki so me bili zlo veseli, ker so me vidili s sveto družbo priti. Kadar sim pred s. Bogaslužnost prišel, sim nad njeno veliko častjo ostermel; desiravno pa polna časti, je bila perljudna in ljubezniva. Nje glava je bila s tančico pokrita, vender nje nebeška lepota je bila zdravim očem odkrita: nje sedež je bil iz slonove kosti na terdno skalo postavljen, ki ga vetrovi, ali dereče vode ne morejo premakniti: tamni, in svetli oblaki so bili okoli nje: z desnico je deržala podobo križaniga Jezusa, in z levico je v nebo kazala: pred njo je bilo več odpertih bukev, in nad njo je bila podoba goloba: veliko častitih mož je bilo okolj nje: po zidovih so bile namalane vojske, in veliko sovražnikov premaganih in zvezanih. Vse to sim ogledoval in premišljeval, pa nisim mogel razumeti.

S. Bogaslužnosti sim se nizko perklonil, in jo ponižno prosil me pravo božjo službo učiti: Gorečnost, in nje bogaboječa sestra Svetoželja ste tudi za-me prosile. Ona mi je ljubzenivo djala: O Feliks! ti boš resnično srečen, kakor tvoje ime pomeni, ako pravo božjo službo spoznaš, če boš zraven tiga potrebniga spoznanja z vso dušo Bogu služil. Tvoji sveti tovarši mi pričujejo od tvoje dobre volje, in te bom rada učila, ker si prej Strah božji obiskal. Poslušaj.

I. Zmiraj skerbi nar svetejšiga Boga čedalje bolj in bolj spoznati, in mu skerbniši služiti. Bog je nar sveteji, nar boljši, nar pravičniši, pa hudobni ga zaničujejo, ker ga zadosti ne spoznajo: dobri ga hvalijo, ker ga spoznajo. To spoznanje je od zgoraj, je sosebni dar, je od gnade s. Duha: to spoznanje je začetik vsiga dobriga. Tedaj, vedno Boga prosi, ga čedalje bolj spoznati; zakaj to je nar potrebniši.

II. Tudi zlo skerbi čedalje bolj spoznati ljubezniviga Jezusa, de boš z ljubeznijo do njega napolnjen. Kakšniga serca bi ti bil ako bi hvaležno ne ljubil ljubezniviga Odrešenika? Glej ga na špotljivim križu viseti iz ljubezni do tebe! Premišljuj njegove neizrečene bolečine in grenko smert, de ga iz vse duše ljubiš, in de njegova ljubezen do tebe je njega umorila: ti moraš iz ljubezni do njega svetu odmreti, de le njemu živiš.

III. Vedno prosi po Jezusu Kristusu obilniši gnado prejemati. Gnada, ktiro ti nebeški Oče po svojim Sinu Jezusu v s. Duhu daje, ima neizrečeno svetlobo in moč: z njo vse zamoreš. S svetlobo gnade božje sebe čedalje bolj spoznavaj; z njo sladnostjo zaničuj vse grešne sladnosti; z njo močjo vse zapeljive skušnjave premaguj.

IV. Vedno se vojskuj zoper hudo poželjenje in s pomočjo gnade ga serčno premagaj: če ga lih serčno premaguješ, ne bodi brez strahu, in ne upaj v svojo moč, de se te napuh, nevarniši od vsih skušnjav, ne poloti, in te ne pogubi. Malo veš od keršanske pravičnosti, če meniš bogaboječ biti, če le telesne skušnjave premaguješ. Ni le telo, tudi duša je spačena, in nevarniši spačena od telesa, ker njene slabosti so nevidene. Dušne slabosti, napuh, hinavšina, nevošljivost, lenoba, in druge, so silno nevarne, ker so skrite. Te se zlo perzadevaj spoznati, in premagovati, de dušo in telo pod pokoršino vsih zapoved deneš.

V. Vse delaj iz ljubezni do Boga. Ljubezen vse posvečuje, pokrije velike število grehov, in dobre dela povišuje. Ni nič nevredniga, kar je iz ljubezni storjeniga; brez ljubezni pa so tudi sosebne dela nevredne ali grešne. Če iz ljubezni do Boga ne delaš, od koga boš prejel plačilo? Bog ne bo plačavic za dela, ktire niso iz ljubezni do njega storjene. Premisli dobro svoje serce, de se ne golufaš, in vedno prosi Boga ti obilno ljubezen dati, v ktiri so vse zapovdi zapopadene: ljubezen je nar viši dar Narvišiga.

VI. Bodi vsejel lačen in žejin dobriga: nikolj ne reci, meni je zadosti. Če meniš zadosti pravično živeti, nisi pravičen, ampak prevzeten. Svetniki, dokler so na svetu bili, so v obilnosti dobrih del trepetali, in čedalje sekrbniši služili Bogu, de bi zaverženi ne bili: zakaj boš ti mislil, zadosti pravično živim? Če v dobrih delih si obilniši, kakor ti je zapovedano, obilniši plačilo boš prejel; če pa premalo dobriga delaš, kako boš po smerti popravil?

VII. Bodi božji volji v vsim pokoren. Zunaj greha ni nič hudiga, in nič škodljiviga: le greh sovraži, in se ga varuj; vse drugo preterpi poterpežljivo. Bolezen, uboštvo, preganjanje, in vse drugo hudo, ni hudo, temuč dobro, če si poterpežljiv. Če si poterpežljiviši, lažej živiš, in obilniši plačilo zaslužiš: če ne preterpiš, vender terpiš, obilniši terpiš, hujših nadlog si zaslužiš in dobriga plačila ti ne bo.

VIII. Če boš vse delal, kar ti Jezus po svojih namestnikih zapoveduje, in se varoval, kar ti prepoveduje, ne zanašaj se v svojo pravičnost; upaj v božjo milost, in bodi zmiraj ponižen. Vrednost gnade božje, in nebeškiga kraljestva prežene vse tvoje zasluženje: tvoje zasluženje je iz gnade, ktiro ti Bog iz nezaslužene milosti daje. Ne pozabi nikdar besedi s. Avguština: Bog iz milosti, in pravice plačuje dobre dela; kadar jih polača, plača svoje darí. ‒ Od potrebne ponižnosti bi ti več pravila, pa ménim, jo boš obiskal, in od nje svete nauke prejel. Tih naukov ne pozabi, živi po njih, pojdi v miru, in Bog naj bo s teboj.

Jest sim se s. Bogaslužnosti lepo zahvalil, ktira me je učila: tudi sim obljubil vse dni svojiga življenja po njenih svetih naukih živeti; potlej sim šel iz nje svete hiše. Zunaj je Svetoželja prosila Angela mi razlagati, kar si m v hiši s. Bogaslužnosti čudniga vidil. Jest sim se bil namenil lih to prositi, pa neperčakljiva Svetoželja me je prehitela, in tiga sim bil vesel. Angelu je to bilo všeč, in je prijazno odgovoril: Pojdimo v uni samotni vert, de Feliks nezmoten posluša. Gremo tje, in Angelu rečem: Svetloba božja je v tebi, in me ljubiš, toraj mi razlagaj kar sim v hiši s. Bogaslužnosti čudniga in skrivniga vidil: silno rada te bo moja duša poslušala. Angel mi je tako govoril.

Si vidil glavo s. Bogaslužnosti s tančico pokrito, vender nje lepo obličje je bilo tebi odkrito; to je, skozi tančico si ga vidil, ker si čistih oči. Lepota s. Bogaslužnosti je enim skrita, drugim perkrita, ali odkrita po hudobii, ali dobroti njih serca. Resnično je to, hudobni ne vedo, koliko je prijetno in sladko Bogu služiti: oni so v greh zaljubljeni, za to so omamljeni in slepi, in božjo službo zaničujejo. Le dobri nje lepoto vidijo, nje vrednost spoznajo, se v Gospodu veselé, in njemu veselo služijo. Ti, o Feliks! nisi še popolnoma po vsi volji božji, pa želiš biti, lih za to ti je s. Bogaslužnost dopadla: ako bi ti bil popolniši, bi bil nje nebeško lepoto odkrito vidi.

Sedež s. Bogaslužnosti je na terdno skalo postavljen, in to nje terdnost, ali stanovitnost pomeni. Nar močneji sovražniki je ne morejo premakniti: naj bo sovražnikov prave vere, ali božje službe veliko; naj bo pohujšanja dosti, naj se z zvijačo, ali s silo čez njo vzdigujejo, nič ne opravijo, ker Bog je njeni pomočnik; on bo zmiraj imel na zemlji pravovernike, in zveste služabnike.

Tamni in svetli oblaki okoli s. Bogaslužnosti pomenijo skrivnosti razodetih resnic. Nektire resnice so svetle, in se lohka razumejo; nektire so silno visoke, in ves človekovi um presežejo. Vera ali božja služba ima veliko svetlobe, in veliko tame, de ponižne prepričajo, in prevzetne oslepé. Kakšine bi bile razodete resnice, in skrivnosti, ako bi človekoviga uma ne persegle? Kaj, Bog večna modrost, več ne ve kakor njegove stvari? Človek sebe ne more prav spoznati, ne ve prav razlagati, kaj je zerno pesika ali kapelca vode; velike skrivnosti najde v natori, v rečeh ktire ima zmiraj pred očmi, in hoče nebeške skrivnosti dognati? Gorjé človeku, ktiri Bogu in njegovimu razodevanju svoje duše ne podverže!

S. Bogaslužnost ima v desnici podobo križaniga Jezusa, ker on je pravo božjo službo učil, in s svojo smertjo nam gnado zaslužil Bogu dopadljivo služiti. Prava božja služba je v veri, v upanju, v ljubezni zapopadena: ona je v sercu, in se more s ponižnim češenjem, in s popolnoma pokoršino razodevati. Podoba križaniga Jezusa v desni roki s. Bogaslužnosti tudi pomeni, de pravi božji služabniki si perzadevajo sebi odmreti, in terpečimu Jezusu podobni postati. Kdor v veselji živi, ne more Jezusu dopasti. Kadar bo on prišel sodit dobre in slabe, bo s svetim križam prišel; bo osramotil, on obsodil vse sovražnike svetiga križa; to je, vse slaboverne, in vse maloverne kristjane.

S. Bogaslužnost ima pred seboj več odpertih bukev. Te bukve so s. pismo stare in nove zaveze, v ktirih je razodeta volja božja zapisana. Te bukve so pred njo odperte v nauk, de nobeden ne more Bogu služiti po svoji volji, ampak le po njegovi, in de pravi božji služabniki zmiraj imajo pred očmi razodeto besedo, jo premišljujejo, in po nji živé.

Goloba podobo si nad s. Bogaslužnostjo vidil, ktira pomeni s. Duha. To uči, de prava božja služba, ktira je le v katolški cerkvi, ni od ljudi zmišljena, temuč od Boga razodeta. Kdor se da od svojih napačnih misel, ali od slepih modrijanov zapeljati; kdor odvzame ali perdene razodeti resnici, ne more Bogu dopasti. Učenci so prejeli s. Duha, in so resnico učili; ta je zdaj v katolški cekrvi, in kdor se ji ne podverže, ali jo popači, bo zaveržen.

Okoli s. Bogaslužnosti si vidil častitljive može, in ti so očaki katolške cerkve, ktiri od nezapisane besede božje, in od misel katolške cekrve v razlaganji zapisane besede božji pričujejo. Ti so razsvetljeni in modri svetovavci s. Bogaslužnosti. Kdor iz hudiga serca, iz samopašne volje bere bukve spridenih modrijanov, ali bolj reči, sovražnikov svete cerkve, ali posluša hudobne učenike, ne more Bogu služiti.

Po zidovih prebivališa s. Bogaslužnosti si vidil hude boje in vojske, in te pomenijo dolgo vojskovanje vere, in brumnosti zoper hude sovražnike. Neverniki so hotli, in so si zlo perzadevali svo božjo službo na zemlji pokončati; krivoverci so jo hotli zvijačno spačiti; zmiraj je bilo dosti sovražnikov prave božje službe: pa je niso premogli; ne le je niso premogli, pa premagani so bili, in bodo.

Kadar je Angel govoriti nehal, sim zavpil: O sveti Angel božji! Kaj ti bom za toliko svetih naukov povernil? On meni: Druziga nočem, ko to, de Boga hvališ, in njemu služiš: Kar si od mene dobriga prejel, ni moje, ampak božje; le Boga hvali. Potlej sim ga za svèt poprašal, rekoč: Preden sim pred s. Bogaslužnost šel, mi je njena sveta služabnica Gorečnost per vratih veliko dobriga pravila od s. Modrosti, in zlo me nagovarjala se mesene modrosti varovati; ako bi mogoče bilo, silno želim s. Modrost obiskati, ker vem, de ona mi bo zlo pomagala, in me napeljevala na vse dobro; je mordé v tim mestu? Angel mi je odgovoril: Meniš li, da v mestu kralja Resnice ni s. Modrosti! sej ti je Gorečnost rekla, de je ona v tim mestu; si že pozabil? Res, sim bil pozabil, mu odgovorim, prosim te me do nje peljati. Svetoželja se je oglasila: Jest pojdem naprej; le urno, o Feliks! za menoj.

Feliks obiše s. Modrost[uredi]

Gremo pred hišo s. Modrosti, pa duri so bile zaperte. Angelu sim rekel: Nad tim se čudim, in res je čudno, de so vse te imenitne gospe v svoji hiši zaklenjene. Angel mi je ob enim odgovoril, me učil in svaril, rekoč: Se čudim, de se ti nad tim čudiš. Vsi bogaboječi služabniki tiga svetiga mesta so radi doma zaklenjeni, ker imajo sosebne opravke; zlasti pa s. Modrost. Ona ima dosti skerbi, dolgo moli, in premišljuje; k temu pa je časa, in pokoja treba. Ona noče tih pred se, tudi ne v svojo hišo spustiti, ktirih opravek je od nepotrebnih novic govoriti, ali igrati, ali ljudi opravljati: ti so nadležni metulji, in nepokojni postopači, s. Modrosti sovražni. Ljubi Angel, sim mu odgovoril, te prosim moji nevednosti spregledati, in ti obljubim ne več pozabiti, de žlobudrasti postopači so s. Modrosti sovražni. Tako je, perstavi Angel, ti le skerbé dragi čas zapravljati, vse zvedo kar se godi, od ljudi dosti govoré, sebe pa pozabijo, in so sami sebi neznani; kako per tih zamore modrost biti? Imajo modrost, pa tisto, ktira v golufnim mestu prebiva.

Zakaj se s. Modrost, sim djal, tih boji? Sej jih ni v tim, so le v unim mestu. Res, de tukaj so skerbni, in bogaboječi, mi je odgovoril, vender zamore kdo s hinavšino preoblečen priti, ali tudi dober od dobriga odstopiti, in jo nadleževati. Naj bo, kakor hoče, s. Modrost je varna, in druziga ne posluša ko to, kar človeka posvečuje, ali boljša.

Svetoželji je bilo najino govorjenje predolgo, se ji je mudilo, je pred duri skočila, in naglo pozvonila. Vratarica se je berž oglasila, in vprašala: Kdo je? Koliko, in kaj hočete? Angel ji je kratko vse povedal. Takrat je odperla, nas veselo sprejela, in zopet zaklenila. Prijazno nam je rekla: Tukaj malo počakajte, grem poprašat, če vam s. Modrost dopusti pred se. Grem, in pridem berž.

Kadar je bila vratarica odšla, sim Angelu rekel: To se mi zdi prebrisana vratarica. Je, je, pravi Angel. Kako ji je ime? sim ga vprašal. Učenost ji je ime, mi je odgovoril. Ona nima le tiga imena, je tudi resnično učena; ve, kar je Bog zapovedal, ali cerkev, ali deželska oblast. O ljubi Angel! perzanesi moji nadležnosti; Modrost in Učenost ali ni eno? O Feliks! mi je odgovoril, kako si neveden! Učenost je lahko tudi v spačenim in hudobnim človeku; ni malo učenih norcov, ktiri veliko vedo, druge učé, pa svoje premoženje slabo gospodarijo, in ne znajo svoje duše zveličati. Učenost brez strahu božjiga je norost in nespamet; pravo Modrost le bogaboječi imajo. Ta vratarica je učena, in bogaboječa; za to je v hiši s. Modrosti.

Še eno mi povej, te prosim: Zakaj ima s. Modrost to učeno vratarico? Sej bi lohka to službo kaka druga priprosta opravljala. Angel mi je odgovoril: S. Modrost je prebrisanih služabnikov potrebna, de oní vse delajo po njeni volji. Tudi vratarice Učenosti je potrebna, de ve vsakimu, učenimu, ali neučenimu modro odgovarjati. Ona ni le vratarica, ampak tudi svetovavka njena. S. Modrost jo poprašuje, in posluša, de ve po volji božji vso razsoditi. Kadar je Učenost per s. Modrosti, je nje oče Branje per vratih; vse trije so eniga serca, in eden drugimu pomagajo. — Še več bi bil Angel govoril, in jest poslušal, pa vratarica Učenost je pertekla, in odgovor pernesla: Le pojdite pred s. Modrost.

V družbi Angela in Svetoželje sim pred s. Modrost šel, pred njo se globoko ponižal, tudi nje sveto drušino pozdravil. S. Modrost je na visokim zlatim sedežu sedela, nad njo je solnce sijalo, svetila se je vsa, in ta prečudna svetloba mi je branila vso njeno lepoto viditi. Nje svetla glava je bila polna oči, ktirih ene so v nebo gledale, druge semtertje. Na nje desnici je bila gospa, ktire oči so zavezane bile, in v desni roki je imela ojster meč. Na levi s. Modrosti je bila druga gospa zlo milih, in perljudnih oči; še na njenim obrazu se je dobro serce vidilo. Nižeji sta bila dva druga: eden je bil moški, majhne postave, ves v mislih, pa tako modriga obraza, de sim sam per sebi djal: To je sin s. Modrosti. Timu nasproti je bila perletna, pa močna ženska s težko butaro obložena, vender čudno poterpežljiva. Vse to je bilo moji nevednosti skrivno, in nezapopadljivo, pa sim mislil: Mi bo že dobrotljivi Angel potlej razlagal.

Svetoželja je za menoj stala, in me skrivaj pobezala s. Modrost prositi me dobrotljivo učiti. Tiga sim bil tudi jest želen; toraj sim tako govoril: o sveta Modrost! Jest nevredni človek želim zveličanske nauke od tebe prejeti, kako po volji božji živeti. Veliko naukov sim scer od s. Bogaslužnosti slišal, pa še in še jih želim. S. Modrost mi je dobrotljivo odgovorila: Če si svetih naukov lačen, me veseli, in te bom rada učila. Poslušaj.

I. Vsa modrost je od usmiljeniga Boga, in blagor človeku, ktiriga on z njo napolni. Kdor jo zadobi, zna Bogu služiti, je sebi dober, in bližnimu pravičen; kdor ima modrost, vse rečí prav dela, je od Narvišiga ljubljen, je na poti življenja, in bo vokomaj srečen, če ostane stanoviten. Zmiraj hrepeni po modrosti, vedno prosi jo zadobiti, jo ohraniti, in živeti po nji.

II. Pravo modrost je Boga, in sebe spoznati. Če veš, kaj si Bogu dolžan, kaj sebi, kaj bližnimu, in to delaš, si moder. To ni lahko, ker zapopade vse zapovedi, vse dolžnosti, vse okoljšine, ker silno široko sega. Toraj popolnoma spoznanje, ali modrost ni na svetu, pa si zlo perzadevaj čedalje več in več modrosti dobiti.

III. Sebe popolnoma podverži Bogu, in cerkev steber resnice ponižno poslušaj. Tudi modre, pa bogaboječe; modre rad poslušaj. Če meniš, de nisi pokoršine, ali dobriga potreben, nisi moder, ampak prevzeten norec. Kdor le sebi verjame, ali le té posluđa, ktiri po njegovi volji perliznjeno govoré, iše zaderg, ne modrosti.

IV. Vedno premišljuj zapovedi, premisli okoljšine, imaj pred očmí pravično sodbo božjo, in živi sveto, in boš moder. Sveta modrost je hudobnim, in spridenim človekam neznana, in v njih slabo dušo ne gre. Kdor hudobijo ljubi, zaničuje svete nauke, svet modrih, se resnici terdovratno ustavlja, noče svojih padcov spoznati, tudi ne svojih zmot popraviti, in nepoboljšan ostane. Bogaboječe in ponižno živi, in boš s sveto modrostjo napolnjen. Sam si prepričan, de priprosti kmet ima pravičniši vest od razujzdaniga modrijana.

V. Previsocih nepotrebnih rečí nikolj ne iši. To neumno potrebo preiskavanje je iz napuha; bo tvojo dušo zmotilo, in odvernilo od keršanskih dožnost. Le kar si vediti dolžan, je veliko, zakaj boš nepotrebniga iskal? Tvoj um je majhen, tvoje življenje kratko, in tvoja duša neumerjoča: torej odpravi nepotrebne skerbí, in skerbi bogaboječe živeti, de srečno živiš vekomaj. Skerbno se uči dolžnosti keršanstva, in svojiga pošteniga stanu, po njih živi, in ti bo zadosti.

VI. Kar popraviti ne moreš, voljno preterpi, vender zmiraj želi poravnati, kar ni po volji božji. Preterpi sebe, svojiga bližniga, nadloge, bolezni, sitnosti, in vse. Modrimu človeku je vse dobro, in vse obrača v prid. Greha je žalosten, dobrih del je vesel, v sreči je pokojno živel.

VII. Ne poganjaj se svojoglavno zoper govoriti za reči, če so tudi brez božjiga razžaljenja. Le verjami, de to je iz grešniga napuha, in uržah škodljiviga nepokoja. Tudi oblastniki morejo veliko spregledati, veliko več ti bodi krotke volje. Tvoja volja ne more vstaviti vetrov, ali toče, ali vojske; ne more odgnati uboštva, bolezni, ali druge nadloge; ne more spreoberniti ljudí, ali kaj drugiga poravnati; kaj se boš vpiral za rečí, ktire niso v tvoji moči, v tvoji oblasti, preterpi, in to je modrost. Če pa to, kar tebe žali, in popraviti želiš, tudi Boga žali, in bližniga pohujša; skerbi z vso močjo modro poravnati zavolj Boga; če pa ne moreš, sovraži greh, in preterpi ljudí.

VIII. V dobrim bodi stanoviten: to je modrost. Pa je tudi modrost svoje misli in svoje dela, zlasti svoje zmote popraviti. Bodi stanoviten, pa ne terdovraten: v zapovedih bodi nepremaknjen, drugači delaj po navadi modrih, po okolšinah, in šegah svoje dežele. Vsaki stan ima svoje dolžnosti, vsaka dežela svoje navade, vsaki čas svojo perložnost: modrost naj te učí kako živeti, de ne boš čuden, ali nadležen brez potrebe in prida; vender pa zavolj neumnih navad svetá nikdar od zapoved božjih ne odstopi.

IX. Ne govori od tiga, kar ne razumeš; ne govori prenaglo; prederzno ne obsodi bližniga, zlasti pa oblastnikov; ne razodeni skrivne reči brez potrebe; tudi ne razodeni svojiga serca vsakimu človeku; ne odgovori vsaki besedi, in vsiga ne povej brez potrebe; bodi učasi mutec, slep, gluh, desiravno vidiš in slišiš, in lohko govoriš; ne prepiraj se s togotnim, jeze ne ubogaj, in premaguj lenobo; nosi Boga v sercu, in njega časti per vsim iši. — Veliko ob kratkih ti je rečeno, pa brez modrosti boš vse neperložno delal: prosi za njo, de jo zadobiš, jo ohraniš, in po nji delaš.

O Feliks! Veliko potrebnih naukov bi še bilo, pa Boga ljubi, in njegove zapovedi premišljuj, in boš moder: ljubezen do Boga, skerb za njegovo čast, brumno življenje, pravična vest, to je modrost. Boga hvali za prejete nauke, in ga goreče prosi ti pomagati po njih živeti.

S. Modrost sim ponižno poslušal, se nad njeno zastopnostjo zavzel, se pred njo globoko ponižal, in šel. Zunaj hiše me je Svetoželja prijazno prosila, ne pozabiti naukov s. Modrosti, in pozabiti naukov s. Modrosti, in po njih delati; Angel mi je lih to perporočal. Obema sim Angela prosil mi povedati: Zakaj je nad s. Modrostjo solnce sijalo, in kaj to pomeni. Angel mi je tako odgovoril: Solnce, ktiro je nad s. Modrostjo sijalo, pomeni božje rezsvetljenje, brez ktiriga ni prave modrosti. Eni so modri v natornih rečeh, drugi vedo svoje déla v prid obračati, drugi so drugači razumni: vsaki dar je scer od Boga, pa sveta Modrost je dar čez vse darove, ker ta vódi človeka po pravi poti v nebeško kraljestvo.

Zakaj pa je nje glava polna očí, tih ene v nebo gledajo, druge semtertje. Angel meni: Glava s. Modrosti je polna očí, in té čuječnost, in vednost pomenijo. Ene tih v nebo gledajo, ker ona le božje volje išče, de bi v vsim Bogu dopadla; druge semtertje gledajo, ker ona želí vse viditi, in vediti, pretečeno, zdajno, in prihodno; ona premišljuje ljudi, stanove, moč, slabost, okoljšine, in vse, de modro dela kar Bogu dopade, in je ljudem v prid. Kdor ne premisli vsiga, velikokrat govori, ali dela napačno, neperložno, prenaglo, prepozno, prehitro, in iz tiga se več hudiga, ko dobriga iz haja.

Kaj pa je tista gospa, ktira ima zavezane oči, in v desnici ojster meč? Tista, pravi Angel, je s. Pravica. Ona je imenitna služabnica s. Modrosti. Kakšna bi bila Modrost brez pravice? Bi ne bila modrost, ampak neumnost, nevednost, naglost, krivica. S. Pravica ima zavezane oči, vender natanko vidi. Zavezane oči pomenijo, de ona v potrebi ne perzanese, ne kralju, ne mogočnimu, ne revežu, ne nobenimu. Za to derži ojster meč, s ktirim pravične brani, in hudobne strašuje. Nikar pa ne méni, de bi Pravica neusmiljena bila; pomisli njeno ime, in boš prepričan; ni neusmiljena, ampak pravična, in za to se imenuje Pravica, ker je pravična.

Kdo je pa gospa na levi s. Modrosti, ktira je vsa usmiljena viditi? Angel mi je odgovoril: Nje mila podoba ti kaže, de je Milost. Njeno lepo ime ti je že znano, pa morebiti nimaš od nje praviga zapopadka. Ona ni milostljiva, de bi dobrim in hudim, spreobernjenim, in terdovratnim grešnikam enaka bila; ona ni milostljiva, de bi perliznjena, ali premehka bila, ali ne svarila, ali v grešne slabosti druzih dovolila; to ni milost, ampak mehkota, laž, hinavšina, hudobija. S. Milost je od grešnikov velikokrat zaničevana, in razžaljena, vender jih ona ne sovraži, jih poterpi, jih čaka, in jih ljubeznivo opominja se spokoriti, de bi zaverženi ne bili.

Od svete Modrosti, s. Pravice in s. Milosti moreš po zdravi veri misliti, ne pa ko neumneži, ktiri vse na čez sodijo, ko de bi ne bili nikdar nobenih naukov slišali. Oné so med seboj združene, so eniga duha, eniga serca; ne pa ena zoper drugo. S. Modrost z mečam s. Pravice ozdravlja, ali morí ljudi, pa nje namén je velikokrat skrit. Ona včasi udari dobre božje služabnike, de so s poterpežljivostjo v nadlogah pravičniši, in obilniši plačilo zaslužijo; to je viditi strašniga, pa je milost. Včasi udari grešnika s slepoto, in lažnjivim miram; oni menijo milost prejeti, in so svojiga smertniga spanja veseli; pa to je njih nar huj strašniga, ker je zastava večniga pogubljenja. Včasi se s. Modrost s. Milosti posluži, in zavolj nje nekaj časa hudobnim pregleduje, de njih grehi božji modrosti služijo, ali prečudne božje sodbe speljujejo; potlej, če se ne poboljšajo, jih konča z mečam s. Pravice. Vidiš, o Feliks! kako čudne, skrivne, neizvedljive, in strašne so misli s. Modrosti, s. Pravice in s. Milosti! Moli skrivnosti božje, ne misli, in ne govori po svoji nevednosti, in zmiraj živi v zveličanskim strahu.

Dobrotljivi Angel! te zahvalim za vse te lepe nauke, ktiri me učé v vedni ponižnosti Bogu služiti. Tudi te prosim mi povedati ime tistiga, ktiri je s. Modrosti podoben, in kakšno službo opravlja. Tistimu modrimu možu je ime Kako. On je s. Modrosti v rodu, je silno moder, je nje skrivni svetovavic, in razumen spolnovavic njenih čudnih sklepov. Njemu je ime Kako, kakor sim rekel, in beseda kako, kako, kako je vedno na njegovem jeziku. Ne čudi se nad tim, temuč raji poslušaj kar ti bom povedal, de spoznaš, koliko si ti, in koliko so vsi tiga modriga svetovavca potrebni, Kaj ti visoke misli pomagajo, če ne veš kako jih speljati? Ni jih malo, de z mislijo, in z besedo hočejo vse poravnati, na njih sklepi so prazne sanje, ker ne vedo kako jih speljati. kaj pomagajo prebrisani sklepi, če se ne ve kako brez hrupa, brez pohujšanja po njih delati? Kaj ti gorečnost pomaga, če ne veš kako po vsih okolišinah modro delati? Za čast božjo skerbeti, bližnimu braniti grešiti, škodo, krivico, pohujšanje odvračati, in hude reči porovnati, je vsih pravičnih ljudi skerb, pa malo je modrih, de bi vedili kako, desiravno so tiga nar bolj potrebni. Nektiri iz nagle gorečnosti brez vsiga premislika sklepajo, in delajo, kar več jese, pohujšanja, in grehov napravlja, ker modriga svetovavca Kako nočejo poslušati. Ti ga nigdar ne popzabi, zmiraj ga pomni, brez njegoviga sveta nič ne stori, in boš s. Modrosti dopadel. O sveti Angel! sim mu odgovoril, pred Bogam, in pred teboj ponižno spoznam svojo slabost, svetimu Kako sim se skoraj smejal, zdaj pa njegovo veliko modrost spoznam; zanaprej bom v svojih mislih varniši, in bom tiga modriga svetovavca prosil mi pomagati.

Ljubi Angel! ne naveličaj se moje nadležnosti, in prosim mi povedati od une perletne gospe s težko butaro obložene; kdo je, in kakšno službo opravlja v hiši s. Modrosti? Tista, mi je Angel djal, je s. Poterpežljivost. Ona zmiraj nosi težko butaro, ker je na svetu veliko grehov, pohujšanja, in druziga hudiga, vender to nadležno težo zmiraj poterpežljivo nosi; ona je v hiši s. Modrosti zlo potrebna. Desilih je s. Modrost od Boga razsvetljena, in desilih ji prebrisani svetovavic Kako veliko pomaga, so vender včasi nektiri opravki, in reči tako čudno spletene, in preprežene, de jim ni pomagati: takrat s. Poterpežljivost perstopi, in te sitnosti na svojih poterpežljivih ramah voljno nosi do časa sotrebne božje pomoči, in milostljivega božjiga obiskanja. Od te svete Poterpežljivosti moreš pravi zapopadik imeti, de je krivo ne sodiš, in svoje merzlote, ali lenobe z njo ne izgovarjaš. Ona ni poterpežljiva, de bi razžaljenje božje nje ne peklo, in de bi ne bila žalostna vsiga, kar Boga zaničuje, ali bližniga pohujša; ona ne more biti neobčutna, ali neskerbna, ker je sveta; temuč poterpí do boljšiga časa, ker ve, de tudi vsigamogočni Bog poterpi. Ako ravno s. Poterpežljivost voljo nosi težko breme tolikaj slabost, grehov, pohujšanja, in krivic Adamovih otrok, se vender s sveto Modrostjo vedno posvetuje, in nje modriga svetovavca Kako skerbno oprašuje vse po volji božji hitro poravnati: če pa že ni perložniga časa, če ni mogoče, poterpi, in voljno nosi svoje težko breme. O Feliks! uči se od nje sveto voljo poterpežljivost imeti: iz ljubezni do njega in do bližniga grehe skerbno odvračuj; če pa nič ne moreš opraviti, bodi žalosten, in poterpi, ker tudi Bog tebe.

Še več bi ti govoril od te svete gospe Poterpežljivosti, pa kmalo podeš drugo popolniši poterpežljivost obiskat: ondi boš obilniši nauke prejel. Ali ni ta, sim Angela vprašal, popolnoma Poterpežlivost? Ne, mi je odgovoril, je druga bolj od te; le pojdi z menoj.

Feliks obiše s. Poterpežljivost[uredi]

Svetoželja je zlo vesela bila vsiga dobriga, kar sim vidil, in slišal, vender še ni bila nasičena; me je za roko prijela, rekoč: Le hiti za menoj v hišo s. Poterpežljivosti, od ktire ti je Angel pravil. Sim berž šel, in nekaj časa hodil po neperljudni, in ojstri poti: skoraj sim se bil utrudil, kar sim ugledal hišo s. Poterpežljivosti. Ta je bila s ternjevim plotam ograjena; med ternjevim plotam in hišo so lepe ročice rasle, kar se mi je čudno zdelo.

Preden sim v hišo s. Poterpežljivosti šel, sim prosil Angela mi povedati: Zakaj je pot do nje neperljudna, in ojstra? Tudi: Zakaj je s ternjevim bodečim plotam ograjena; zakaj med bodečim plitam in hišo lepe rožice rasejo? Dobrotljivi Angel mi je tako odgovoril: Pot do hiše s. Poterpežljivosti je neperljudna in ojstra, de se terplenja pervaiš, in potlej lažej spolnuješ bodeče nauke, ktire boš od nje slišal. Nagle nadloge so silno težke človeku, ktiri je v dobrotah navajen; če se pa terplenja pervadi, so nadloge lažeji. Ternjevi plot, s ktirim je hiša s. Poterpežljivosti ograjena, pomeni zdanje nadloge, brez ktirih ni poterpežljivosti. Nadloge so človeku bodeče ternje, zlasti pa premehkim dušam; pa nadloge voljno preterpeti je prava poterpežljivost. Bog ti zapove poterpežljivost v nadlogah, ne v dobrotah; če vse gre po tvoji volji, kako boš nepoterpežljiv? Pa v nadlogah, v preganjanji, v zapušenji voljno poterpeti, to je prava poterpežljivost od Boga zapovedana. Med ternjevim bodečim plotam, in hišo s. Poterpežljivosti lepe rožice rasejo, v nauk, de ti poterpežljivost za volji Boga napolnuje dušo z veseljam, ker ti je večno plačilo obljubljeno, in ti bo dano, če voljno poterpiš. Svetoželja me je nadležno perganjala v hišo s. Poterpežljivosti iti. Kadar sim pred velike vrata prišel, sim vprašal gospo, ktira je ondi stala, če pred s. Poterpežljivost smem? Ona mi je odgovorila: Nad tvojim vprašanjam se čudim; s. Poterpežljivost vse ljudi pred se kliče, de se od nje naučé vse nadloge preterpeti, kako jim bom branila pred njo iti? Potlej je v me ravno pogledala, in mi rekla: Le hiti, le hiti pred s. Poterpežljivost, de se od nje naučiš v terplenji srečen biti, in od dobriga zavolj preganjanja nikdar odstopiti; le pomisli, de terplenje zdajniga časa je kratko, plačilo pa večno. To govorjenje mi je dopadlo, in sim Angela tiho poprašal, kdo bi ta sveta gospa bila? Angel mi je tudi tiho odgovoril: To je s. Serčnost. Ona vsim perporoča le voljno terpeti, in vse preterpeti, ker ve de je to zapoved božja, in de brez poterpežljivosti ni pokoršine, ni pokore, ni dobriga zasluženja.

Za Svetoželjo sim v vežo hiše s. Poterpežljivosti šel, in iz veže prišel v lepo cerkev, kjer je več bogaboječih molilo. Eni iz njih so bili bolehni, drugi od hudobnih preganjani, drugi so drugačne nadloge imeli; vender so dobrovoljni bili, in Boga hvalili. Cerkev je bila majhna, vender zadosti prostorna, ker malo ljudi v njo hodi pravo poterpežljivost od Boga prosit. V ti majhni cerkvi je bil le en altar, in ta iz černiga kamna; v sredi altarja je bila podoba živiga Jezusa na križu perbitiga; pod križam je bila Marija njegova mati, tudi s. Janez, in ene Jezusovih prijatlic; velika razujzdana množica judov je pred križam stala; okoli po zidovih so bile podobe svetih marternikov v smertnih bolečinah; vsi so v križaniga Jezusa ravno gledali, in po njegovim zgledu poterpežljivi bili. V to cerkev se ni nič svetilo skozi okna, ker solnce je bilo tamnó, kakor ob času Jezusove smerti, pa notri je neizrečeno veliko sveč gorelo, in sim vsako reč natanko razložil. Sveta groza je moje serca prevzela, in žalosten sim premišljeval neizrečene Jezusove bolečine.

Dolgo sim molil, po molitvi sim vzdignil oči v ljubezniviga terpečiga Jezusa, in ga vsiga ogledoval; toliko se mi je smilil, de se je serce v meni od notranje britkosti tajalo. Sim premišljeval njegovo sveto glavo z bodečim ternjam razbodeno: njegove svete roke in noge z debelimi žeblji k terdnimu lesu neusmiljeno perbite; njegove široke in globoke rane vsiga života; zlasti njegovo levo stran z ojstro sulico do serca odperto: sim vidil njegovo sveto krí po telesu, in po križu teči: to sim ogledoval, in premišljeval; mile solze so se mi uderle.

Vidne bolečine terpečiga Jezusa so moje serce z nezapopadljivo žalostjo napolnile, pa še bolj žalosten sim bil, kadar sim s pomočjo žive vere premišljeval njegovo neizrečeno ljubezen, iz ktire je zavolj nahvalježnih grešnikov toljkaj terpel: od velike serčne žalosti sim skoraj na kup lezel, in sim mu djal: O Jezus! o ljubeznivi Jezus! kako terdo posteljo so moji grehi tebi napravili! vse, kar ti terpiš je delo mojih rok. Bodeči žeblji skozi roke in noge deržé težo tvojiga umirajočiga telesa; svoje svete glave z bodečim ternjam ranjene ne moreš v zdanji uri kam nasloniti; vsi udje tvojiga svetiga telesa so razstepeni, in boleči; tvoje očí gledajo pred križam tvojo prežalostno mater Marijo, druge prijatle; pa tudi neusmiljene sovražnike. Prijatli, in sovražniki tvoje ljubeznivo serce z veliko žalostjo napolnjujejo; slišiš v svojih smertnih britkostih strašno preklinjevanje svojih hudih sovražnikov, vender prosiš: Oče! odpusti jim; oni ne vedo, kaj delajo. Ti bi se bil lahko iz terplenja rešil, pa iz ljubezni do vsiga človeštva nisi hotel; bi bil lohka vse svoje neusmiljene sovražnike pogubil, vredni bi bili, vender za nje prosiš, in jih izgovarjaš. O Jezus! nezapopadljive so tvoje bolečine in smertne britkosti, pa še viši tvoja poterpežljivost in ljubezen.

Kadar sim bil ljubezniviga terpečiga Jezusa vsiga premislil, in obžaloval, sim svoje oči v prežalostno divico in mater Marijo obernil. Ona je pred kervavim križam svojiga preljubiga Sina serčno stala; včasi je v njega, včasi v nebo svoje žalostne oči vzdigovala, včasi v tla gledala, in to žalostno skrivnost premišljevala. Desilih je ljubezniva mati Marija smertne britkosti terpela, je bila vender vsa pokorna in poterpežljiva volji nebeškiga Očeta se je popolnoma podvergla. Zdihnil sim: O prečista divica, in prežalostna mati Marija! ni bilo, in ne bo tako žalostne duše, kakor je tvoja, zlasti zdaj pod križam tvojiga umirajočiga Sina, vender si vsa poterpežljiva in pokorna: tudi meni sprosi veliko poterpežljivost, de po zgledu tvojiga poterpežljiviga Jezusa, in po tvojim v tvoji družbi vse težave, krivice, in drugo hudo voljno preterpim.

Sim tudi ogledoval, in premišljeval podobe svetih marternikov, ktiri so po zgledu Jezusa in Marije zavolj pravice preganjanje voljno terpeli. Sim vidil s. Štefana perviga marternika pod strašno kamnjeno točo z očmi v nebo veselo umreti: sim vidil svete apostelne tepsti, kamnjati, križati, z mečam, in drugači moriti, in poterpežljivo umreti; sim vidil nektere svete Jezusove služabnike za noge viseti, druge na žerjavci peči, druge žive prežagati, ali drugači neusmiljeno moriti. Vsi so v križaniga Jezusa ravno gledali, veselo terpeli in umerli. Oh! sim djal, kaj in koliko vi terpite iz ljubezni do Jezusa! Strašne, in dolge so vaše bolečine, pa vaša serčna poterpežljivost vse premaguje. Prosite ljubezniviga Jezusa mi dati stanovitno poterpežljivost, s ktiro bi nebeško kraljestvo zaslužil.

Nikdar nisim bil gledanja in solza nasiten, in sim djal: O kako majhno je moje terplenje memo terplenja Jezusa, njegove matere Marije, in njegovih svetnikov! Zdaj spoznam svojo grešno nepoterpežljivost, in jo obžalujem: posihmal bom srečen v križih, v preganjanji, v smertnih britkostih, de pridem v nebeško kraljestvo. O Jezus! dobrotljivo mi daj stanovitno serčno poterpežljivost, de bom tvojiga terplenja, tvoje smerti, in tvojiga kraljestva deležen. Ti si hotel, desilih narsveteji, za-me neizrečeno terpeti, tudi jest nevedni grešnik hočem iz ljubezni do tebe vse nadloge voljno terpeti.

Kadar sim bil odmolil, in se s križam zaznamjal, sim iz cerkve šel, pa ves drugačen od prej. Pred vrati je že stala s. Serčnost, in zlo skerbno učila prežalostniga človeka, ktirimu je bilo ime Terpin, kakor mi je Angel potlej pravil. Tako mu je govorila: Ti praviš, veliko terpim, me ljudjé sovražijo, preganjajo, in dosti taciga praviš; pa premisli, koliko, in za ktire je Jezus radovoljno terpel. On je bil, in bo nar sveteji Gospod, pa je bil po rokah grešnikov za grešnike umorjen; hudim sovražnikam je iz serca odpustil; za-nje prosil, in jih izgovarjal; ti pa si grešnik večniga pogubljenja vreden, in se braniš terpetí? Če tudi tim, ktiri te sovražijo, in preganjajo nisi nič hudiga storil, si pa Boga velikokrat razžalil. Hudobni so šiba v božji roki, pa oni bodo pravično povračilo za svojo hudobijo prejeli. Če Boga, in bližniga ljubiš, jim boš rad odpustil, za nje molil, in jim dobro delal, de tudi ti usmiljenje zadobiš.

Če so tvoji sovražniki hudobniši, so večiga usmiljenja potrebni; še več; oni so molitve, in obžalovanja potrebni, ne pa jeze, kletve, in hudiga vošenja. Tudi premisli, de z maševanjem sebi in njim škoduješ; oni bodo hudobniši, te bodo huji nadleževali; boš več terpel, in dobriga zasluženja ti ne bo. V druzih nadlogah boš tudi lažeji živel, če jih voljno preterpiš; poterpežljivost te Bogu prijetniga, in v sercu mirniga dela. Če Jezusa Kristusa križaniga vedno imaš pred očmi, ktiriga bolečine si zdaj premišljeval, boš lahko poterpežljiv. Njegove bolečine, ljubezen, poterpežljivost, usmiljenje premišluj; boš vse krivice in težave voljno preterpel, in blagor ti bo.

Terpin ves premenjen in prepričan, je sveti Serčnosti odgovoril: Rad sim poslušal tvoje nauke; sim jih bil potreben, za nje ti sim, in bom zlo hvaležen, vsiga drugačniga se čutim, in serčno voljo imam vse nadloge, in krivice iz ljubezni do Jezusa voljno preterpeti, de bom njegoviga terplenja, in kraljestva deležen.

Tudi jest, pravi Feliks! sim bil naukov svete Serčnosti potreben, sim jih rad poslušal, in jih v svoje serce vtisnil, Prej scer sim bil pred križanim Jezusam ves omečen, vender svetih naukov ni nikoli preveč. Potlej sim Angelu rekel: Ti, in Svetoželja sta mi vkazala v cerkev s. Poterpežljivosti, pa je nisim vidil; je morebiti Serčnost, ktira je Terpina lepo učila, s. Poterpežljivost? Angel mi je nekoliko ojstro odgovoril, rekoč: O Feliks! si vender zmiraj majhniga uma. Sej si v cerkvi vidil podobo živiga Jezusa na križu perbitiga, in smertne britkosti ljubeznivo terpečiga, on je Poterpežljivost. Jezus, iz ljubezni do vsiga človeštva križan, je učenik in zgled popolnoma poterpežljivosti, kakoršne ni bilo, in je ne bo. Bogaboječa Serčnost, ktira je Terpina lepo učila sovražnikom odpušati, in vse nadloge voljno preterpeti, je le njegova sveta služabnica: ona le uči po zgledu križaniga Jezusa vse krivice in nadloge voljno terpeti. Ljubi Angel sim mu rekel, zaslužim ojstro svarjenje, pa proterpi mene nevédniga človeka. Ti obljubim nikdar pozabiti, in vselej pomniti, koliko in zakaj je ljubeznivi Jezus terpel in umerl: vse dni svojiga življenja se bom po njegovim zgledu ravnal. — Zdaj te prosim mi povedati, kam naj se obernem? Svetoželja se je berž oglasila, rekoč: Meni se dobro in potrebno zdi s. Pokoro obiskati. Angel pravi: O Feliks! Svetoželja le po božje misli, le pojdi za njo.

Feliks obiše s. Pokoro[uredi]

Feliks obiše s. Molitev[uredi]

Feliks obiše s. Čistost[uredi]

Feliks obiše s. Ponižnost[uredi]

Feliks obiše s. Pokoršino[uredi]

Feliks se posvetuje z Angelam, in Svetoželjo: gre sam v hišo s. Pokore na vselej[uredi]