Popotni spomini: Iz veselih časov

Popotni spomini: Iz veselih časov Fran S. Finžgar

Spisano:	Slovenec 1892
Viri:	[1], [2], [3], [4], [5], [6], [7], [8], [9], [10]
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Kras pa škocijanska jama.

Od prvih početkov, kar bivajo božje stvari na svetu, hrepeni vse stvarstvo z nekakim prirojenim nagonom po prostosti. Vjeta senica brezvspešno kljuje ob železni mreži svoje kletke. Utrujena sede na povprečno palčico iu zapôje pesem — o zlati svobodi, o miljenem logu, — svojem domovju.

Z orjaško močjo stresa silno omrežje mogočni lev, kateremu so vzeli kraljestvo, — neizmerno libijsko puščavo, ter ga deli v zapor, da je nesvoboden, zvedavemu ljudstvu v veselje. Nezadovoljno strese polno svojo grivo, pogleda s krvavim očesom po gledalcih, češ: „sram vas bodi, grozovitneži“; potem se pa zlekne v kot, kakor da bi žaloval in bridko tožil o izgubljeni svobodi.

Neumna žival ravná torej tako, katera ne čuti in ne spozna po svojem razumu nesvobode, marveč le po nagonu. Koliko bolj hrepeni še le človek, kralj vsega stvarstva, po neodvisnosti, po svobodi. Duševne svobode sicer ne more izgubiti; zakaj na duha perotih se popné človeški um iz temne ječe v zračne višave ter vzleti nazaj v drago domovje.

A vendar je duh v nesvobodnem telesu vsled nepretrganega vpliva tudi nekako oviran, posebno še, ako si človek to nesrečo živo predočuje ter tako redno dejanje duševno ovira.

Tako čujemo tugovati posameznika pevca, ki učí ptice svojo žalostinko o „zlati svobodi prodani.“

Tako pa tudi celi narod vzdihuje ter si želí nazaj dôbo, v kateri si je sam volil vladarja in dajal postave, v srečno dôbo samostojnosti. A sedaj ga teží trdo sovražno breme, da vzdihuje pod njim ter — toči solze na grobu svobode.

Sevéda moramo ločiti pravo svobodo, v kateri veljajo postave, brez katerih si človeške družbe niti misliti ne moremo, od neprave, katera razdene vezi zakonov ter podivja človeško telo, vstrupi domišljijo in onemogoči vse trezno mišljenje. Že Schiller popisuje v svojem „Spaziergang“ podobno stanje toliko ironično:

„Seine Fesseln zerbrieht der Mensch. der Beglückte! Zerriss’ er Mit den Fesseln der Furchs nur nicht die Zügel der Scham.“

Toli zaželena prostost napoči učeči se mladini po trudapolnem desetmesečnem delovanju, vesela dôba, da more brezskrbno prebiti dvoje mesecev, da okrepi svoje telo in poživi duha.

Nemudoma torej vsak hití k svojcem iz zaduhlega mestnega zidovja v preljubo rojstno vas, kjer ga s srčnim veseljem sprejmó željno pričakujoči roditelji.

A stari rek slôve:

„Nulla regula sine exceptione.“

Tako tudi prej omenjeni vsak ni, da bi se smatral do cela v prvotnem pomenu. Marsikateri ptič ne letí naravnost v gnezdo, marveč si izvoli daljšo pot okrog gore, po lepem polju, — mogoče iz zvedavosti.

Tak ptič sem bil nekoč tudi jaz.

Že dolgo sem se pismeno dogovarjal s prijateljem Vjekoslavom, kakor so ga zvali hrvatski sošolci, — prej smo ga klicali le za Lojzeta, da mu pridem naproti po dokončanih šolah na Reko. Ker smo v Ljubljani dovršili dobrih deset dnij poprej, šel sem tako mimogredé na skalovit Kras obiskat svojega sorodnika v Rodik.

Če prav se pokaže kmalu na Notranjskem kraševski zrak, vendar je zemlja še precèj rodovitna. Po malih dolinicah so nasejane na gosto prijazne vasi. Tudi polje je še dosti rodovitno. Od Ležeč naprej je pa svet čedalje pustejši. Ko pridemo skozi zadnji predor v Divačo, smo pa na pravcatem Krasu. Povsod nas spremlja golo ostro kamenje. Polja ni. Le tu in tam môli iz male kotline nagneno drevo osmukane veje zapuščeno proti nebu. Vidi se mu, da se mu je mnogo boriti s silno kraško burjo.

Ura je odbila jednajst v divaškem zvoniku, ko sem zapustil postajo. Solnce je pripekalo z vso silo. Nì sence, nì lahnega vetreca ni bilo, da bi mi bilhladilno pihal v lice. Ob potu vroče kamenje, od katerega je puhtela gorkota, kakor iz peči, nad menoj pa jasno nebo, po katerem se je mogočno peljalo žarko solnce! Moja prtljaga mi je presedala na vso moč.

Toda kaj sem hotel. Podvizal sem se, da bi prej dospel, kamor sem bil namenjen, da bi se ondi toliko prej oddahnil.

Vendar sem zagledal rodiški zvonik, ki kaj prijazno gleda iznad vzvišenega prostora sredi vasi, kakor pazljiv pastir raz skalo po pasočib se ovčicah. Sezidan je iz rezanega kamena.

Najbolj me je iznenadila streha zvonikova, kakor je nisem videl še nikjer. Tvori jo namreč iz rezanega kamena zložena šestostranična piramida. Vrhu nje je vsajen železen križ.

Pozneje sem spoznal, da to na Krasu ni nič nenavadnega. Pa tudi ostalo cerkveno poslopje je pokrito z debelimi kamenitimi pločami. Vse to je pa zaradi silne burje, katera vleče po zimi ter žvižga ob golih skalah.

Iz Rodika sva jo večkrat potegnila s striničem, da sem se nekoliko seznanil z okolico.

Ne omenjam tu Kozine, kjer je napravljena pred kratkim nova postaja, ki veže Trst z državno železnično progo Divača-Pulj, — niti lepih Vrem, ki jih nazivljejo Tržačani „kraški raj“. Pač pa moram s skromnimi potezami orisati romantično gorostasno škocijansko jamo.

če se peljemo z železnico proti Divači, zapazimo gotovo, pomolivši zvedavo glavo skozi okno proti južui strani, kako se na kamenitem holmu dviguje uprav na skrajnem robu ponosen zvonik z lepo belo cerkvijo. Tedaj bi si pač ne mislili kot tujec, da se ob zapadni strani škocijanske cerkve — vas, ki se razprostira za cerkvijo, je namreč Škociian — skriva v globoki vdrtini toliko naravnih čudes, — toliko znakov mogočne, premodre Stvarnikove roke.

Najlepši razgled čez celo jamo je raz „Stephaniewarte“ — tako imenovana po cesaričini, ki je tam od ondi gledala jamo, ko se je vračala iz Miramara na Dunaj. Ta prostor je obzidan ter sloni na navpično odrezani skali, ki je visoka vsaj toliko, kakor ljubljanski grad. Širina cele jame — od „Stephaniewarte“ pa do škocijanske cerkve — je gotovo nad 1 kilometer. Sevéda je jama prerastena in pregrajena z raznimi skalnatimi grebeni in rti, na katerih so napravljene različno zvane ogledovalnice (Warte), s katerih je mogoče pregledati posamezne kotline in preduhe.

Ko sem stopil prvič na „Stephanie Warte“ ter pogledal v strmoglavo globočino odskočil sem nehote za korak od zida nazaj. Človeka kar groza pretrese, ko vidi silne čeri v globini, a ob njih in čez nje šumi in vrši penasta reka, ki se prav pod omenjenim velikanskim skalnim skladom izgubi pod zemljo, kje da priteče na dan, še ni dognano. Nekateri menijo, da nekje pri Gorici. A drugi zopet trdijo, da tik ob morski obali v obližji starodavnega Ogleja. Da bi stvar natančneje poizvedeli, pričelo je tržaško planinsko društvo zasledovati tek vode. Prišli so baje dve uri daleč pod zemljo.

Ko sem se nekoliko nagledal in navžil pretresujočega pogleda, pa nisem bil še zadovoljen in umirjen. Hotel sem vse natančno pretakniti, kakor da bi imel na koncu prstov oči. Prašal se torej striniča, ki je bil z menoj, ali se more priti v jamo.

„Seveda“, odvrne mi. „Le poglej potov in držajev in tam-le železni most, ki drži čez vodo. Samo vodnika si navadno vzemó Tržačani.“

„Dobro“, dejal sem. „Jaz grem zdaj-le tudi doli. Vodnika pa pač ne bo treba; izgubiti se ne morem.“

„Le pazi, da se ti kaj ne primeri“, posvari me župnik. Potem sva šla skozi hrastov gozdič in dospela do steze, ki se vije precej strmo v jamo. Župnik je odšel k sosedu svojemu, kjer mi je obljubil počakati, da se vrnem, jaz pa navzdol v jamo.

Pod vrhom je bila pot precej lepa. Toda potem je postajala vedno bolj grudasta in nevarna. Na mnogih krajih so bile stopnice v skalo vsekane, da sem moral zelo paziti, da mi ni izpodletelo. Da ni držajev ob steni, bila bi ta pot prenevarna. Počasi sem šel navzdol ter opazoval raz „Wart“ divje-romantično skalovje. Ko sem prišel nekam do srede, zagledal sem penast tolmun, v katerega je vrela voda, kakor iz žrela, izpod hriba, na katerem stoji škocijanska cerkev.

Reka — tako se pravi temu precej obilnemu potoku — teče od tod preko skalovja v mnogih slapih in skozi predore, ki si jih je sama izdolbla, po sredi jame ter se zopet, kakor že omenjeno, izgubi pod zemljo.

Gredoč visoko nad skalovito strugo izgubi se mi pot v temno votlino. Kaj pa sedaj? Če sem hotel naprej ter še kaj videti, moral sem vanjo. Srečno je prišlo toliko svetlobe v ta naravni rov po razpokah in večjih odprtinah, da je bilo mogoče iti brez luči. Predor ni bil dolg in kmalu sem dospel na božji dan. Pot me je privedla do železne brvi „Tomasini-Brücke“, ki pelje v nezanski višavi na drugo stran Reke. Pod njo je največji slap. Silovito bobni voda v kamenito jamo, da lete bele pene daleč na okoli. Onstran mosta je poleg poti naraven rov, ki pelje do slapa. Ta pa je zelo ozek in na mnogih krajih tako nizek, da sem moral pripognen iti naprej. Pred njim je ležal ostanek baklje. Jaz jo prižgem — ker v tako grozno temo si nisem upal — ter pričnem varno stopati. Od stropa je kapljala voda, ki pronicuje skozi skalovje ter tvori kapnike.

Ko sem bil tako nekako že blizu konca, mi pa baklja ugasne. Neprozorna tema me objame. Od silnega gromenja vode so se potresovale skalne stene. Čuden strah me je obšel in nekako tesno mi je bilo okoli srca. „Kaj, ko bi se stisnile“, mislil sem si, „mogočne stene skupaj; niti sledu bi ne bilo po meni.“ In spoznal sem bolj, kakor kedaj, slabost in ničevost človeško in vsemogočnost božjo. Iz boječe duše pa se mi je privil tresoč vsklik: „Velik si o Bog!“

Ker se je pot vila navzdol in je bilo po tleh precej vlažno, nisem si upal naprej. Vrnil sem se ter počasi tipaje ob mokrih stenah zopet priril pod milo nebo, kjer so se mi prostejše dvigale prsi — zakaj globoko sem se bil oddahnil ter potegnil svežega zraka v sé.

Od tod sem šel po strmih, kamenitih stopnicah, ki so vodile med jelševjem in robidovjem v drugo — Tominčevo jamo. Vhod tvori mogočna odprtina, ki zadošča, da je vsa votlina dosti razsvetljena. Velikanski prostor Vam je to, kakor mogočen božji hram! Precej pri vhodu stoji Krausov vodnjak (Krausbrunnen). Na čveterooglati kamenitni prizmi stoji kamenita posoda, v katero kaplja voda od stropa in se njej nabira. Postavljen je uprav pod precej velik od stropa viseč kapnik, skozi katerega največ vode prihaja. Voda je zelo hladna in okusna, ker ima baš v sebi dovolj soli razstopljenih.

Na sredi jame je bila tedaj miza in klopi okoli nje; tudi mnogo drugih priprav, dleta, kladivo, vrvi in dva čolniča sem videl v kotu. Menda so to rabili pri preiskavanju treh pepelnatih plastij, ki so med seboj ločene po ilnatih skladih. Razvidno je iz tega, da so se prebivalci te jame morali večkrat umakniti velikanskim vodnim nalivom, ker se je Reka ob povodnji zajezila in nastopila skoro do sredine divaške jame. Vsaka posamezna plast reprezentuje svojo dobo, katero je lahko določiti po raznovrstnih izkopinah. In uprav radi te posebnosti je Tominčeva jama zelo zanimiva.^[1]

Od stene sem si bil odluščil košček kamenite sveče ter jo vzel seboj za spomin. Potem sem pa zopet hitel dalje — zakaj ura mi je minevala za uro, da nisem vedel kedaj.

Šel — ali prav za prav tekel sem naprej po Plenkerjevi stezi, ki je vsekana v skale in še dalje po Pazzejevi poti v najspodnjo votlino — Schiedlovo jamo. Njena notranjost je povsem slična Tominčevi, samo da ni tako prostorna in da so tla mnogo bolj neravna in zelo polzka. Iz te vodi najnevarnejša steza — ali nekake v skalo vdolbene stopnice na višek do velikanske odprtine — zvane „veleokno“ (Riesen Fenster). Nekoliko časa sem se obotavljal, ali bi šel, ali ne. Toda „kdor si nič ne upa, pa nič ne izkusi“, mislil sem si ter pričel varno stopati vprijemajoč se z obema rokama za železni držaj.

Dokler je bilo svetlo, šel sem kaj pogumno dalje. Dnevna svetloba pa se je vedno bolj poizgubljala za mano in kmalu me je objela črna tema. Zajedno je bilo tudi konec mojega vodnika — držaja ni bilo več. Pod nogami nisem čutil več skale, temveč sluzasto ilovico.

Mrzla sapa mi je zavela v obraz in prinesla hladnih vodenih hlapov. V precejšni oddalji sem videl sivo odprtino, skozi katero je baš prihajal veter in od koder se je čulo votlo bobnenje Reke — menda je bilo tam veleokno.

„Tù pa ne bo varno dalje plezati“, dejal sem sam pri sebi, ko sem ves zavzet zrl tje v podzemeljsko noč. Da bi vendar nekoliko izpoznal, kje da sem, posvetil sem si z žveplenkami. Toda ničesa druzega nisem našel kot lestvo prisloneno ob navpični steni. Po tej bi bil bajè moral, če bi bil hotel pogledati skozi veleokno. Toda zbal sem se in se počasi vrnil.

Marsikaj je bilo še zanimivega — toda jaz sem moral k striniču. Vsaj sem se bil že tako predolgo mudil. Dospevši do škocijanske cerkve, ozrl sem se še jedenkrat preko velike prostornine, da se mi je še bolj živo vtisnil v spomin cel prizor na divaško jamo, katera je zares pravo pozemsko čudo — velikanski stvor vsemogočne božje roke.

II. Reka.

Dnevi mojega bivanja na Krasu so dokaj hitro potekali in vže je bil pred dvermi ponedeljek — 28. malega srpana — katerega dne sem imel odriniti dalje proti Reki. „Na Reko greš“, reče mi nekoč strinič; kaj ko bi šel tudi jaz. Za jedno lahko obiščem slavno božjo pot Trsat ter si ogledam prelepo Opatijo. Gospoda S. in Š. iz Kranjske sta mi pisala da gresta tudi doli in me vabita, da se jima pridružim, ker „tres faciunt collegium“.

Rečeno — storjeno! V ponedeljek smo sedeli štirje potniki veselo razgovarjajoč se v kupeju osobnega vlaka, ki je drdral od Šenpetru proti jugu preko lepih ravnic, pa se zopet zvijal po soteskah.

Nebo je bilo tistega dne jasno modro kakor drag safir, in po njem se je peljalo žarko solnce, ki je plamenelo in sipalo svoje žgoče žarke na zemljo, da se je rastlinje kar svedralo.

Ko smo dospeli na zadnjo postajo pred Reko — Voloska — zaprl sem širno morsko plan, ki se je raztezala pred nami ter se tam med Cresom in obrežjem zopet zoževala. Vesel, zavzet in iznenaden sem čutil nekako to, kar Ksenofon, ko je srečno privel Grke iz Perzije na obal Črnega morja.

Sedaji se nisem mogel nikedar nagledati morja, po katerem so plavale ladije in ladijice z belimi jadri, kakor lepo labodje po mirnem ribniku. Kar naenkrat smo bili v mestu in treba nam je bilo izstopiti.

A na kolodvoru je bilo vse živo; vse pisano najraznovrstnejših obrazov, in zanimivih noš. Tu so tiščali v nas ogoreli „fachini“ v pisanih mornarskih srajcah in malih čepicah, da bi nam nesli prtljago. Tam je stal velikan temnega obraza, s turškim fezom na glavi, kadil mirno svoj čibuk ter nam molče nudil svojih nožičev, pip in druge drobnjave.

A poleg teh je bilo mnogo potnikov in čakalcev, ki so veselo pozdravljali prišlece — a zopet v raznih jezikih. Hrvat je stiskal roko svojemu prijatelju ter nekam otožno zavil svoj kratki, a lepi pozdrav: Bog! — okrajšano za — Bog te živi. Italijani so klepetali, kramljali in bili glasni, kadar je to obično pri teh vročekrvnikih. Madjar pa jo je robil v posebnem tonu in tempu, kakor je tek njegovega konja v stepi.

A vendar se mi je posrečilo, da sem izmed množice ugledal prijatelja, po katerem sem toliko hrepenel, katerega že nisem videl leto in dan. Gorko sva si segla v roke in tedaj so doneli tudi slovenski glasi na tujih tleh.

Za jedno sem se tudi ločil od svojih sopotnikov, s katerimi smo se domenili, da se drugo jutro snidemo na parobrodu, ki nas povede v Opatijo.

Veselo sva stopalo v notranje mesto ter se menila in pogovarjala vse vprek. Mnogo sem popraševal o raznih stvareh, zakaj Reka je precej zanimivo mesto — kakor je zanimiva njena zgodovina.

Do leta 177 pr. Kr. so prebivali svobodni Liburci ob Kvarnerskem zalivu. Glavno mesto je bilo Tarsatika, na razpotju trgovskih cest, katerih prva je vodila v močno Akvilejo, druga pa v bogato Siscijo. Ali tistega leta je prišel rimski konzul Klavdij s svojim ladijevjem v Kvarnerski zaliv, spoznal ugodno lego Tarsatike, naskočil utrjeni grad ter si upokoril Liburce. In od tedaj je bila Reka važna rimsko naselbina. Še danes zove ljudstvo po tradiciji najjužnejše okrogli stolp trsatski — rimsko kulu. —

V VIII. veku se prvič zove ta naselbina pri Pavlu dijakonu — Fluvis. Takrat so pa že stanovali le tam Slovani — Hrvatje. Karol Veliki je hotel spraviti tudi to važno hrvatsko pristanišče pod svoje zmagoslavno žezlo. Poslal je zato leta 799. svojega vojskovodjo Eriha, da osvoji Trsat. Uname se ljut boj, v katerem pa niso bili samo Franki poraženi, marveč pal je tudi njih vojvoda Erih.

Poslej je bila Reka vedno zvesta na strani Hrvaške. Krepko je odbijala napade beneškega leva, ki je vladal že po veliki večini Primorja. S početkom XIV. veka se je pa pričela Reka odtujevati Hrvatski. Najprej je prišla v oblast krškim knezom Frankopanom, po katerih so podedovali grofi Walsee. Le-ti so dali Reko l. 1471 nemškemu cesarju Frideriku III. in potem je bila tri stoletja neposredno pod avstrijskimi vladarji. Še le za Marije Terezije je bila zopet povrnena hrvatski domovini l. 1776. Toda kmalu ji je bila zadana težka rana, ko jo je Jožef II. pridiužil ogerskemu Primorju.

Želel sem, da bi čim preje prišel do reške luke ter videl z lastnimi očmi ono morje, o katerem sem bral toliko s cela bajnih rečij, katere mi je naslikala mlada domišljija v najrazličnejših bojah. Zato sva jo zavila naravnost proti obrežju ter kmalu dospela do Zichyjevega nasipa (molo), kjer ostajajo francoske ladije in Lloydovi parobrodi. Raz ta nasip se kaj lepo vidi zares krasna naravna lega Reke. Na zapadni strani se dviguje ponosna Učka gora, a ž njo se stičejo drugi precej kameniti vrhovi, pod katerimi se belijo prijazne vasi: sivi Kastav, Voloska, prelepa Opatija, poznata Ika, Lavran in bele Moščenice. Uprav za mostom pa se dviguje mnogo obiskovani Trsat, katerega pobočje prepleta rodovitna trta, sloveča zaradi izborne kapljice. Iz morske modrine pa se dvigujejo trije bratski otoki: Krk, Črez in Lošinj, katerim je povila priroda okolu čela lavorov in mirtin venec.

Reška luka nima skoro nič več prvotnega naravnega lica. Človeška roka je mnogo prenaredila ter zasula velikanske morske globine, sezidala valobrane, ob katerih besni razlučeno valovje ter zastonj skuša oškodovati ladijam. V luki je vedno mnogo kupčijskih ladij različnih narodov, kar svedočijo raznovrstne zastave, ki plapolajo raz jarbole. Nekatere so zelo velike. Da sva si ogledala tudi notranje prostore večje ladije, šla sva na parobrod — Jupiter.

Vkrcavali so vanj les. Čuditi sem se moral strogemu redu in prikupljivi snažnosti. Vsaka stvar je bila na pravem mestu, vse je bilo osnaženo in oglajeno; kuhinjska posoda se je svetila, kakor da je iz samega srebra in zlata. Spalnice, obednica in skupna sobana na krovu (sala comune) se pa lahko primerjajo z opravo bogatih hotelov in kavarn.

Od tod sva šla še dalje po obrežju do Adamičevega mola. Tu je posebno mnogo malih brodov, kateri pridejo iz Istre in sosednih otokov. Na njih pročelju se pozna, da se probuja narodna zavest tudi pri tem ne kaj bogatem in po tujcih zatiranem ljudstvu; zakaj laško krščene ladije so že kaj redke in na novejših se blišče lepa slovanska imena: „Moja želja“, „Pomoz Bog“, „Davor“, „Sloga“ i. dr.

Ob kraju je privezanih mnogo malih barčic, ki so pokrite z razprtim platnom, da jih brani prevelike vročine. Te so vedno na razpolaganje in veslar čaka pušeč ali leno se raztegajoč, da koga popelje po morju. Prijetno se je zibati preko igrajočih valov mimo silnih parobrodov. Kako velikanski stvori so to, kako močno okovani! Ali vendar so igrača razljučenim valovom sredi brezmejne morske gladine. Bog vedi, kje so že pluli, kolikrat se bili z razburkanim elementom ter le s težavo ušli pogibeli. Ali kdo bi zopet uganil, kaka sodba jih čaka, kje da se razbijejo ob morskih čereh.

Tam po morju so plavali rudeči ali beli predmeti, podobni debelim bučam. To so železni, otli baloni, ki so pripeti s sidrom na morska tla. Na vrhu imajo močen železen obroč, za katerega privezujejo ladije, če ne morejo dospeti zaradi vetra v barkostajo. Zovejo se plutače.

Nagledal sem se bil morja, načudil ladijam, zato eva krenila v notranje mesto. Solnce je kar žgalo. Na ulicah je ni bilo žive duše, razven nekaterih težakov, ki so za velikim poslopjem v senci na trdih tleh počivali in ometali kose žolte polente. Po mestu ni bilo ničesar zanimivega. Zato sva krenila v „Café Maritimo Mercantile“, kjer sva se nekoliko okrepila in si pogasila žejo z limonado in sladoledom, predno sva odrinila na Trsat. Tu se shaja posebno morski živelj. Od jutra do večera je vse polno mornarjev, reških principalov in brodolastnikov, pomorskih častnikov v raznih uniformah; sem prihajajo kapitani doplulih parobrodov, da čitajo „Gazzetta del commercio“, kjer poizvedo, kam da je odplula ta ali ona ladija, kam krenilo avstrijsko ali drugo brodovje, ter čujejo zajedno o nesrečah, ki so zadele ladije, na katerih jim je bival mogoče drag tovariš, katerega so pa zagrebli prezgodaj mrzli valovi.

Po krepilnem oddihu sva šla po „Corsu“, od tod sva zavila v stranske ulice nekoliko navkreber ter dospela kmalu do stopnic, ki vodio na Trsat. Čeprav sva stopala počasi, bilo nama je vendar tako neznosno vroče, da sva komaj dihala. Po večkratnem odmoru sva vendar zagledala cerkev, sveto mesto, kjer je stala kedaj Marijina hišica. Zgodbe o tem čudežnem prenašanju svete hišice iz Palestine niso nikomur neznane.

Teme gričevo je tolí obsežno, da stoji na njem precej prostorna cerkev, nekaj dugih poslopij in pa samostan s precej velikim vrtom. Vse na okrog je zasajeno z drevjem akacijami, trto in robidovjem.

Ko sva obiskala cerkev, šla sva še v samostan, da obiščem nekdanjega sošolca Ivana, ki je bil pustil svet ter se umaknil za tiho samostansko zidovje. Bila je sedaj prosta ura in Ivana sva dobila na vrtu, kjer se je sprehajal z nekim drugim novincem med zelenimi trtami, v senci stoletnih hrastov. Kako se je začudil, a zajedno razveselil, ko je v tujini zagledal mene, nekdanjega svojega tovariša. Vsi skupaj smo šli na nekako verando, od koder se je videlo čez Reko daleč tje po morju. Le prehitro je minul čas, ko se je bilo treba ločiti.

Še enkrat sem se ozrl na morje, katerega lahne valčke so zlatili žarki zahajajočega solnca, še enkrat sem si hotel vtisniti v spomin prekrasen prizor Kvarnerskega zaliva, predno smo se vrnili preko teras nazaj — do samostanskih vrat. Tu smo si segli v roke. V tem je zapel zvonec — Ivan pa je odhitel v svojo tiho celico.

Moleč sem zrl za njim — skoro da sem mu zavidal tolike sreče in nehote so mi prišle na misel pesnikove besede:

„O blažen, ki dajo mu dobra nebesa,

Da mirno mu teče valovje srca,
Da prsi vihar mu sovražni ne stresa,
On ljubljenec pač je neba!“

Počasi sva se vrnila v mesto. Solnce je zamrlo za visoko Učko in lahen, hladilen vetrič je zavel od morja proti obrežju. Tedaj se je pa oživelo celo mesto, da je vse mrgolelo, kakor če dihneš v zaspano mravljišče. Po morju so se kresale luči. — Gibčni čolnici so pluli ob luninem svitu po tihi gladini; po ulicah pa je šetala gospoda.

Toda kolikor bolj živo je bilo po mestu, toliko trudnejši sem bil jaz. Velika vročina, po kateri sva hodila celo popoludne po mestu, zdelala me je tako, da sem komaj oči odpiral. Prosil sem prijatelja, da sva krenila na njegovo stanovanje.

III. Opatija, Poljane, Črez.

Po zajtrku sva šla proti luki, da se odpeljeva v Opatijo. Ker je bilo pa še dosti časa, stopiva mimogredé v cerkev sv. Vida, ki je največja na Reki. Zgrajena je v rotundi in bogato okrašena z marmorom. Sezidala jo je grofica Uršula Thonhausen. V trinajstem veku je bila ta cerkev jednostaven oratorij z velikim razpelom. Nekoč se je vračal pustolov in igralec Peter Lončarić pozno v jutro domov, ko je uprav mnogo zaigral. Besen pograbi kamen in ga zažene v sveto razpelo ter je zadene na prsi. Ali glej čuda! Iz rane priteče kri. Vsled tega čudeža postavijo verniki cerkvico, katero je omenjena grofica povekšala in prizidala. Znak tega grozodejnega čina se še sedaj pozna.

Parnik je ravno zabrlizgal, ko sva prišla do luke. Vstopila sva torej precej z mnogimi drugimi potniki vred, med katerimi sva dobila svoje sopotovalce. Hitro smo si pripovedovali, kaj in kako smo se zabavali prejšnji dan. Med drugim smo se smejali posebno anekdoti, ki nam jo je pripovedoval živahen mlad gospod, ki je bil vedno „židane volje“.

„Včeraj popoludne,“ tako nekako je pravil, „smo hoteli iti na Trsat. Da smo se ognili stopnjic, šli smo proti Sušaku in od tam po vozni poti. Na Sušaku smo morali poprej malo podkuriti in se oddahniti, da ne bi opešali sredi klanca. Res smo srečno zavohali krčmo, kjer so pa „divanili“ le madjarski in pa nemški. Ali mi — Slovenci stare korenine — smo jo robili le po domače. Nobene besedice nismo hoteli razumeti ni nemški ni madjarski. Pijačo smo dobili, toliko so nas že umeli. Toda mi smo hoteli tudi kaj prigrizniti. Zato sem rekel točajki: „Prosim, prinesite nam nekoliko kruha.“ Ker me ni umela, vprašala je še nemški, česa bi rad. Jaz sem pa ponovil: „Kruha, kruha!“ Na to je šla vèn. Kmalu se vrne z malimi krožniki in pisanimi prtiči, razdeli jih med nas ter dá vsakemu še nož. Potem postavi sredi mize koš. Mi smo dobrovoljno gledali vse te priprave in France je zadovoljno prikimal, češ, kako ti to znajo Madjari! Saj vendar niso tako umazani, kakor bi človek mislil. Kako smo pa gledali debelo, ko prinese debelih čebulnih glav ter jih dene v košek. „No, sedaj pa imaš kruh — prav madjarski,“ rekel mi je France, na kar smo se vsi iz celega srca smejali.“

V tem se je pričel gibati parobrod in zapluli smo proti Opatiji. Razgled na obrežje je dokaj krasen. Polagoma se dviguje obrežje, obrasteno z vinsko trto in pogosto naseljeno z belimi vasmi in trgi. Največje je Volosko, ki broji do 2000 duš. Sezidano je prav amfiteatralično, da gledajo hiše druga čez drugo.

Med hišami pa se vrsté vinogradi in vrti, zelené lavorike in smokve. Po kratkem presledju se prikažejo potniku izza krasnih parkov in drevoredov prelepe vile — kos divne Opatije.

Komaj smo čakali, da smo pripluli do kraja, kjer se nas je večina izkrcala. Le kdor je imel poseben posel ali kak domačin peljal se je dalje v Iko-Lovran.

Opatija je najdivnejši kraj hrvatskega Primorja, prava hrvatska Nica. Prekrasne vile, zimovišča, hôteli, bujno cvetje in tropično rastlinje krase kraj, da se ni moči nagledati. Najkrasnejša je gotovo „villa Angioline“. Dražesten park je okrog nje ter sega prav do morja.

Vstopivši mislimo, da smo dospeli v nov svet. Kar cel gozd lavorik, cipres, ceder in smokev nas sprejme v hladilno senco. Lepe, posute steze se vijó med umetno zvrščenimi gredicami, posejanimi z najrazličnejšimi cveticami.

Sredi med njimi pa razteza svoje iglaste mesnate liste — oblasten kaks, ali njemu slična „Araucaria imbricata“.

Ob morju se razteza ograja. Iz morske globine pa štrlé pečine in čeri, vse razbrazdane in izprane po valovih, kateri igrajo ob njih. Odtod je krasen razgled čez morje do otokov Krka in Čreza.

Tudi krasen vodomet brizga kristalne curke kvišku, v tolmunu pa plavajo zlate ribice. Okrog so po sencah klopi, na katerih je toliko prijetno sedeti ter srkati sveži, morski zrak, okušati omamljivi vonj raznobojnih cvetlic ter se čuditi mogočnim, 10—12 metrov visokim magnolijam (magnolia grandiflora), lepim aloam, amerikanskim tulipanom in japonskim kutnam, katerim se svetijo usnjati listi, kakor v Himalaji ali Japanu.

Mogočna stavba je tudi „Kvarnero“, ki ima 56 sob za bolehne bogatine, ki obiskujejo po letu morske kopeli, po letu se pa umaknejo tja hudemu mrazu. Nedavno je sezidala nov sanatorij južna železnica.

Dolgo časa smo hodili po tem zemeljskem raju ter se nikakor nismo mogli dovolj načuditi in nagledati krasote, katero proizvaja človeška roka, skrbno podpirana po prirodnih sredstvih in ugodnostih.

Drage volje pritrdimo pesniku, da

„Tu se dražest sa razkošjem opaja,

Zemlja nosi sliku raja.“

Po obedu smo se pa ločili. Omenjeni trije gospodje so se vrnili skozi Volovsko proti postaji, da so se popeljali zvečer zopet domov, midva sva jo pa krenila dalje proti Iki in Lovranu. Ker je bilo zeló vroče, šla sva v morsko kopelj, da se malo ohladiva. Želel sem to toliko bolj jaz, ker jim je bilo tačas prvikrat stopiti v morje. Morje je bilo lahno hladovito, kakor navadno vsako popoldne. Voda je bila prav mlačna. Sprva sem se nekoliko bal. Ko sem pa videl prijatelja, kako je z veseljem rezal valove, spustil sem se za njim in kmalu sva plavala precèj daleč od kraja.

Kar naenkrat se pridrvi nekoliko večji val, — kaj vém, kje se je vzel, — ter pljusne kaj krepko čez mojo glavo, — in tedaj sem prvič pokusil morsko vodo. Dolgo časa nisem mogel izpregledati. Potem sem jo pa hitro popihal proti kraju v toplice, misleč, — „sapienti sat!“

Iz Opatìje sva šla ob lepi poti skozi Iko, kjer je malo pristanišče, proti Lovranu. Nekoliko pred vasjo sva jo zavila navkreber po zeló kameniti in dokaj strmi poti — ob vznožju Učke — kvišku proti Poljanam.

Poldrugo uro sva krevsala po kamenju, predno sem zagledal zaželene Poljane. Toda to ime ni nikakor „nomen omen“, marveč uprav nasprotno. Če omenim, da ni v celi vasi nobenega voza, da morajo vse ali sami ali pa z osli znositi od blizu in daleč, bodi dovolj, da si vsak lahko misli nekoliko o naravni legi teh Poljan. Skoro edin, a v dobrih letinah dokaj izdaten pridelek daje trta, od katere pridelujejo izborno kapljico črnine.

Posamezne hiše so porazstavljene precej daleč na okolu po pobrdju, da gledajo druga čez drugo.

Skoro vsaka je prepletena bolj ali manj z gosto trto in obdana od bogatih vinogradov, da prav prijazno zro lepo bele hiše, kakor iz krasnega okvirja, na kvarnerski zaliv. Sredi med njimi pa se dviguje lepa, precej velika cerkev.

Vtisa, ki ga je naredil na-me gospod vikar, ne bodem nikdar pozabil. Kako preprijazno nama je stisnil roko in prav očetovski se veselil najinega prihoda! A vendar so tako krepke, značajne poteze na njegovem obrazu jasni svedoki, da je mož že bíl boj življenja, toda ponosno oko in visoko čelo pričata, da je stal kakor skala, da so zastonj besneli ob njem kruti valovi.

Ko se je nekoliko ohladilo ter je večeren vetrič tiho šepetal po trsu ter gibal smokvina peresa, šli smo na prosto. — Uprav je zazvonilo „Zdrava Marija“, in nemo smo stopili v lepo cerkev, ki jo je sezidal ta izborni pastir, dočim je bila poprej tam le mala kapelica.

Potem smo se usedli pod goste kostanje ter zrli po vasi in dalje po morju do Reke, Čresa in Krka! Kako prekrasen je razgled! Na vzhodu je priplavala svitla luna ter izlivala srebrno luč po kristalni morski gladini, v kateri so odsevale nebrojne zvezde, ki so obsipale jasno nebo.

Iz vinogradov je odmevalo žgolenje slavčevo, katero je šepetajoč veter prinašal k nam.

Bilo je že blizu polunoči, ko smo se poslovili ter sva se mu srčno zahvalila za blago gostoljubje. Drugo jutro nama je bilo dokaj zgodaj odriniti v Lovran, da nisva zamudila parnika.

Prišedši v Lovran nisva dolgo čakala, da je priplul parnik iz Reke, namenjen v Pulj. Ker je pa morje le-tam precèj plitvo, ostal je parnik precèj od kraja in nas je peljal majhen, pa silno hud Primorec v svoji barki do parnika.

Toliko nas je bilo natlačenih v malem čolnu, da sem zmiraj gledal, kedaj da se bom prekucnil v morje, in ženske so strahopetno vikale, kadar je zazibal čoln krepak val. Toda mornar z razgaljenimi prsi, v debeli prteni srajci, se ni zmenil za njih vpitje; malo „pobogmal“ je ter se uprl v veslo, in kmalu smo bili ob parobrodu, odkoder so mu vrgli vrv, da je privezal čoln, in spustili stopnice, da smo skobacali na ladijo. Nekateri so se izkrcali in mož je imel posel in, — kar je samoumevno, — zaslužek. Parobrod je pa odplul po Farazinski ožini med Crezom in Istrijo proti jugu. Dobila sva kaj ugoden prostor, uprav nad ladijinem rilcem, kjer sva se usedla na klopi ter zrla v zeleno valovje, katero j brazdala kljunova ostrina.

Na obe strani so brizgali vodeni curki ter se svetili v mavričnih bojah jutranjega solnca. Ladija je plula celó mirno, da ni bilo znati najmanjšega gibanja, če nisem gledal v morje.

Ob levi strani so izginjali za nami strmi, visoki, skalni bregovi, — podaljški Učke, ter le redko kje tvorili malo luko. Po bregu pa so se belila mala sela, med katerimi so najlepše Moščenice, ki se dvigajo na precèj visokem robu uprav tik morja ter gledajo kakor ponosen grad proti bližnjemu sosedu — otoku Črezu.

Polagoma se je obrnil parobrod proti jugovzhodu ter plul naravnost ob obrežju otoka Čreza. Celo obrežje pada precej strmo k morju. Hiše — razven enega gradiča — nisem videl nobene. Pač pa se vrsté pridno uvrsteni in vrejeni oljčni nasadi, po celem otoku, kakor drugod vinogradi.

Ko tako gledava po morju, zapazim precèj daleč dva črna predmeta, ki sta plavala vštric preko morja. Ko uprav hočem vprašati, kaj da je to, oglasi se za menoj neki Italijan: „Ecco un delfino!“ In kmalu smo vsi radovedno gledali, kako sta se premetavali živali, potapljali se ter zopet prihajali na vrh. Bili sta pač dolgi nad pet metrov.

Krog poluednajstih smo pripluli v mesto Črez, (Cherso), kjer je ostal parobrod pičlo uro. Zato sva izstopila, da bi ogledala mesto ter se nekoliko izprehodila. Na obrežje je prišlo toliko ljudij — posebno otrok in ženstva — zijale prodajat, da sva se komaj skozi prerila.

Nadaljnja vožnja proti Pulju bi bila skoro dolgočasna radi enoličnosti in prav neprijetna, ker ni bilo nobenega vetra, a solnce je hudo pripekalo, ako bi nas ne bil kratkočasil čokat, že nekoliko osivel Italijan, košatih obrvij pa silno hudega pogleda. Kjer je videl, da so popotniki kaj pili, hitro je bil pri njih ter besedoval in prorokoval, dokler se jim ni hočeš nočeš pridružil, prav prijazno izpraznil nalit kozarec ter se uljudno zahvalil za gostoljubnost. Nekateri so ga malo pisano gledali, drugi so se mu pa smejali ter mu dali pijače, da je še dalje govoril, razlagal, jezil se in kar je najbolj verjetno, prav pošteno lagal. Vstopil se je v sredo med nje ter prav z zgovorniškim glasom slikal svoje življenje na morju, kako da so ga vkanili v Napolju za bogato bogato premoženje, in tedaj je žugnil s pestjo, zaškrbal z zobmi, oči pa so se mu svetile, kakor živo oglje.

Prav nekako groza nas je bila, ko smo ga poslušali. Govoril je precej čisto italijanščino, da ga je bilo lahko umeti. Hvalil se je tudi, da izpozna stan vsakemu na obrazu, ker ima že nekoliko izkušnje. Da bi pokazal svojo vežbanost, stopi predme ter zabobni nad menoj: „Signor, il suo carratere!“ Kako bi mu bil odgovoril, ker me je tako presenečil, da sem se mu skoraj v morje umaknil. A on ni čakal mojega odgovora, marveč hitro sam pristavil s slovesnim glasom; „Ella è notajo“, potem me je pa zopet hudo gledajoč poprašal: „Non è vero?“ — Jaz nisem nič pomišljal, marveč hitro pritrdil, misleč, naj pa bom en dan psevdobeležnik, če kdo hoče verjeti.

IV. Pulj, Poreč, Koper.

Tako smo pripluli do okrajnega polotoka Istre ter zavili ob Punta di promontore proti severu. Morje je tu na mnogih krajih plitvo in iz njega štrlé skaline. Zato je tu treba voziti jako oprezno, posebno še ob viharju. Zaradi tega je postavljen svetilnik, kateri do 26 kilometrov daleč opozori brodnike na nevarne klečeti.

Precej, ko se zavijemo v puljski zaliv, ki sega dve milji daleč, pokaže nam obrežje vojniški značaj. Z vsake višine gledajo trdnjave, katere so pa pokrite z rujavo zemljo in pogosto tudi celo obrastene s travo, da na prvi videz človek ne vé, kaj da pomenijo „te krtine“; po noči jih pa že celo ne more nikdo opaziti.

Največja trdnjava je Francova (Fort Franz), ki leži na otoku uprav sredi zaliva ter brani vhod v luko. Njeni topi sipljejo po vsem zalivu — do brijonskih otokov orjaške kroglje, da je s cela nemogoče dospeti sovražni ladiji v luko.

Nekdaj so prepevali na tem otoku pobožni menihi hvalnice, sedaj pa zveni orožje in odmeva klic poveljnikov.

Prišedši mimo te trdnjave je prost razgled nua celo mesto, na brodovje in trdnjave.

Zgodovina Pulja je precej zapletena. Za prave ustanovitelje se niti ne vé. Že za časa rimske republike je bilo to važno mesto, katero je bilo za Avgusta na novo obtrjeno in je dobilo ime „Pietas Julia“. Mesto je preživelo celo propad rimske države in je cvelo za časa Bizantincev in pozneje so imeli mejni grofje ondi svojo stolico. V 11. stoletju je pa pričelo mesto propadati. Uzroki so bili različni: Stolno mesto je postal Koper; z Benečani so se pričeli neprestani boji, ki so trli Pulj tudi še potem, ko so si ga že osvojili. Kajti dvakrat (1354, 1379) so ga opustošili Genevčani z ognjem ih mečem.

Poslednji udarec je pa zadala še kuga. L. 1631 je bila okolica in mesto popolnoma zapuščeno; vseh prebivalcev je bilo 347. Koncem beneške vlade se je prebivalstvo pomnožilo na 750. Francoski potovalec, ki opisuje Istro za one dobe, poroča: „Posadka šteje 9 mož, ki se pa lakote bolj bojé, kakor sovražnika.“ Da se je prebivalstvo tako počasi množilo, bila je uzrok „malaria“, katera je odganjala vsakega od nezdravega kraja. Še-le leta 1848, ko je postal Pulj vojno pristanišče, ter so se izboljšale zdravstvene razmere, pomnožilo se je prebivalstvo jako izdatno.

Iz luke je kaj lep razgled na mesto. Najimpozantnejše se dviga na zapadni strani mesta prav blizu morja mogočen amfiteater — ali bolje le gromadni njegovi zidovi. Sezidan je v elipsi, katere velika os meri 140 metrov, mala pa 110. V sprednjem zidu so tri vrste oken — torej nekako dvonadstropje, zadej ste pa le dve, ker se svet toliko dvigne. In rimski mojstri — vseskozi praktični — so to porabili ter napravili v breg sedeže, ki se še sedaj sledé. Na sredi je bilo borišče — arena — v katero so držali podzemski hodniki, — ječe za zveri. V gledišče je šlo naenkrat lahko 20.000 ljudij. Lahko si torej mislimo, kako je cvel Pulj za dobe rimskih cesarjev. Čuditi se moramo rimskim zidarjem, katerih stavbe kljubujejo že stoletja in stoletja vsem podnebnim padavinam in silam. Poleg tega pa vendar obide človeka nekaka tožna misel, ko stoji ob stebrih, ob celi gromadi kapitelov in okraskov in nehoté mu šepetnejo ustnice: „sic transit.“

Na glavnem trgu — nekdanjem forum-u — so ostanki dveh temptljev — Avgustovega in Dianinega. Prvi ima posebno lepo pročelje ter se sme prištevali najkrasnejšim rimskim spomenikom. Sedaj ga rabijo za shrambo raznih starin. Drugemu je bila prizidana mestna hiša, da se sedaj le malo loči od moderne zidave.

Med novejšimi stavbami je najimenitnejši arsenal in muzej, katerega, žal, nisva imela prilike si ogledati, ker se dobé vstopnice le zjutraj, a mi dva sva dospela s parobrodom že prekasno. Videla sva pa vojno ladijevje. Človeka pretrese nekaka groza, ko zré velikanske stvore, priklenjene z močnimi verigami, obite z jeklenimi ploščami, da bi moral misliti: Teh pa ne zmore ne moč viharja, ne grom sovražnih topov.

Od mona sva šla mimo prekrasne „kazine“ s prelepim vsakovrstnim cvetjem in zelenjem okrašenim vrtom skozi Maksimilijonov park na hribec „Zaro“, kjer je pred zvezdarno spomenik Tegetthofov, ki ga je postavil cesar Franc Jožef I. slavnemu zmagovalcu pri Visu.

S tega griča je kaj lep razgled na staro in novo mesto — pa dalje tja po morju in bližnjih otokih. Nekako posebnega vpliva je pogled na gorostasne razvaline starega amiiteatra, pa na ladijevje v vojnem pristanišču! Cela zgodovina, pomorsko bojevanje starih Rimljanov, čudežni napredek v tehniki v zadnjem stoletju, vse raznobarvene podobe se hitro vrstó v duši druga za drugo. Zdi se nam, kakor da bi odmeval od desne sèm trum množice, ki hiti v gledišče, in sedaj pa sedaj se razleže zategneno tuljenje divje, lačne zverine, ki čaka ubogega plena, da pokropi beli pesek z rudečo krvjo mogoče nedolžne žrtve; od desne pa se čuje zvonki glas četovodje, ki veleva čilim, krepkim pomorščakom, ki slušajo njegova povelja ter se gibljejo kakor enojna celota.

Ko sva dospela zopet nazaj v mesto, pričelo se je mračiti. Dnevna vročina je ponehala in na obrežju pred vojašnico in ondotnimi hoteli je kar mrgolelo ljudstva.

Posebno mnogo jih je bilo pred vojašnico. Kar naenkrat se začuje godba — z glavnega trga pride bakljada in vso ljudstvo jo udere za njo. Morala sva tudi mi dva — volens nolens — v to živo reko, katera se je valila po celem mestu, ustavila se pred mestno hišo, zaigrala cesarsko pesem, potem se pa zopet vrnila pred vojašnico.

Tu je bil prekrasen prizor. Vse ladije so bile razsvetljene, da je kar migljalo samih lučic. Po luki so se vozili čolni, okrašeni z balončki in lampijoni.

Sredi med njimi je pa plul mal parnik, na katerem je svirala godba, koje glasi so se tako skrivnostno topili in odmevali ob lahko pluskajočih valovih. Nebo je bilo posejano z neštevilnimi zvezdami, kakor da bi tekmovalo s človeškimi napravami, Sredi med sestrami pa je plula srebrna luna ter zadovoljno zrla na vesele zemljane, ki so kakor razposajeni otroci tekali okrog ter se radovali zemeljske sreče — lahke pene, katere odnese slednji pihliaj.

Dolgo časa sva stala nemo, občudovala umetalne ognje in prisluškovala harmoničnim glasom godbe. Ko so se porazkropili čolniči, potihnila glasba, prašala sva se, zakaj to, komu ta čast.

Še le po nekolikem ugibanju sva se domislila, da je slovilo mesto Pulj poroko cesaričinje Marije Valerije z nadvojvodo Frančiškom Salvatorjem.

Drugo jutro ob šestih smo zopet odpluli dalje ob obrežju proti Trstu. Obrežje je tudi na tej strani dokaj klečevito in prav jasno kaže, da je sosed skalovitega krasa.

Vožnja je bila zjutraj zeló prijetna. Lahen vetrič je zibal male valčke in plapolal z zastavo, ki se je vila vrhu jamborja. Nad vodo so se vozile neke vrste rac, ki so se zdaj pa zdaj potapljale za svojim plenom v morje, katero so zlatili jutranji žarki mladega solnca, potem pa se zopet štropotaje dvigale in bežale pred ladijo.

Da sem bolje videl po morski planjavi, ki se je izgubljala polagoma v megleni zavesi precej gostega sivorja, in na suho zemljo, kjer so se dvigali griči, sela, vasi in mesta, pa se zopet pozgubljali za nami, šel sem na vzvišen prostor h krmarju, ki je sloneč ob ograji držal za kolo ter je vrteč vodil ladijo in dajal povelja po doglašalu kurilcu in strojevodji, kedar je bilo treba počasneje ali hitreje voziti ali ladijo ustaviti.

Krmilo je namreč po mnogih sestavljenih navorih, škripcih in verigah v zvezi s tem kolesom. Tu sem sedel na klop poleg velikega kompasa ter vedno zrl okrog.

Prvo večje mesto, kjer smo se ustavili, je bilo Rovinj. Za preseljevanja narodov je bil ta kraj na malem otoku — Monte Rosso, še le pozneje se je polagoma spojil otok s celino. Hribec, ki se dviguje iz morja, se sedaj ne zove več Monte Rosso, ampak po lepi cerkvi, posvečeni sv. Evfemiji, Monte di St. Enfemia.

S terase pred božjim hramom je kaj lep razgled po mestu, luki na obeh straneh polotoka in po listnatih sosednih gričih. Vrhu zvonika stolne cerkve pa stoji mogočen kip svete Evfemije z vencem od vinske trte in palmovo vejico v roki.

Nekoliko severno od Rovinja smo pluli ob ustju precej dolgega zaliva — Canale di Leme. V koncu je jama s kapniki, katero nazivljejo po sv. Romualdu, ki je baje v njej živel kot puščavnik.

Za nekaj časa se je pokazalo zidovje poreško in kmalu smo zavili mimo velike vojne ladije, ki je stala pred vhodom v luko proti mestu. Uprav tedaj so zasedli mornarji dolg čoln, prijeli za vesla in na kapitanovo povelje vsi na jeden udar zavesljali, da je šinila lahka ladjica po bliskovo proti kraju. Tu so izstopili ter odšli v vrsti v cerkev, kjer je maševal milostljivi škof za zgoraj omenjena mlada poročenca.

Na kratkem molu je bilo nagromadenih precej polovnjakov vina. Gledal sem torej, kako bodo nakladali, ter sem se res moral čuditi praktični uredbi.

Poreč je kaj staro mesto ter ima še ostanke iz rimske dobe. V srednjem veku je bilo pod oblastjo Benečanov. V prvi polovici sedemnajstega stoletja je pa razsajala tudi kakor v Pulju strašna kuga, ki je pobrala malo da ne vse prebivalce. Le s silo so morali pritirati poznejše naseljence Kandiste in Morlake.

Najzanimivejša stavba celega mesta je gotovo prastara cerkev, katero je pričel zidati cesar Justinijan 548. l.

Ko je bilo vse naloženo, klical je parnik s hripavim glasom potnike in kmalu smo zopet odrinili dalje. Ko smo prišli iz luke, prikazali so se od severa štirje veliki parniki, ki so precej daleč od kraja pluli proti jugu. Videti je bilo, da niso kaj daleč. Toda pluli smo si nasproti dobro uro, predno smo se srečali. Tedaj pa so mahali in pozdravljali na obeh ladijah, kakor bi bili najboljši znanci. Toda to je baje le takov običaj.

Ko smo pustili za seboj Novigrad, objadrali „Punte di Salvore“ ter se nekoliko minut ustavili v kaj lepem Piranu, zagledali smo pred šeboj tržaško obrežje. A kmalu nam je zopet izginilo, ker smo šli v luko kopersko. To mestice je najbolj prijazno izmed vseh drugih primorskih mest v Istri. Nad mestom se dviga mala trdnjavica — sedaj jetnišnica — za mestom se pa vspenja pridno obdelano obrežje z bujnim zelenjem in vinsko trto.

Kakor je bila usoda in gospodarji tega mesta različni, tako se je preminjevalo tudi ime. Rimci so je zvali Egido; v 6. veku so jo pa prekrstili v Justinijanopel, na čast bizantinskemu cesarju Justinu II. V 13. stoletju je pa dobilo — kot sedež mejnega grofa — ime Capo d’ Istria, ki se je ohranilo do danes.

Mesto je ohranilo precej benečanski značaj. Kakor pri Rimcih forum, tako je bil pri Benečanih glavni trg pravo mesto gibanja, vrvenja in življenja. Tu je bila tudi sodnijska dvorana, loggia, katera je še ohranjena pa pretvorjena v kavarno. Sezidana je v romansko-gotskem slogu, kakor je mnogo stavb po Zgornji Italiji, kjer se je vršil nekak prehod iz romantike na gotiko.

Vže je bilo poludne in pričeli smo gledati po kosilu. „Piccolo“ je začel raznašati posameznikom juhe, katero je postavil in vžival vsak, kjer mu je bolj ugajalo. V spodnje prostore ni hotel nihče zaradi prevelike vročine. Tudi midva sva si naročila skromen obed ter postavila krožnike na pedanj širok ladijin rob. Lahko si je torej predstavljati, kako mirno plove ladija, da se juha ni razlila.

Bolj ko smo se bližali Trstu, bolj je bilo vroče. Veter, ki je pred pihal, je čisto utihnil. Tudi jednakomerne vožnje sem se bil že naveličal, da sem zelo zaželel, da spet stopim na trda tla.

V. Trst, Gorica.

Ko smo pritisnili h kraju, vsula se je cela tolpa postrežčkov na ladijo ter so kar s silo hoteli pomagati nesti prtljago, da se jih je človek komaj ubranil. Nekako tako so bili napadli Pavliho na Dunaju, ki se jih je pa s svojim rudečim šotorom kmalu odkrižal.

Trsta mi ne kaže popisavati, ker nam je pred kratkim „Družba sv. Mohorja“ podala prav obširen in natančen popis mesta in njegove zgodovine. Omenjam le posebnega slučaja, ki se nama je pripetil, ko sva hotela obiskati drugo jutro arzenal.

Šla sva takoj po zajtrku v Lloydovo palačo po vstopnice. Ker sva bila nekoliko prezgodaj prišla, čakala sva na hodniku uradnikov, ki so prihajali počasno drug za drugim.

Ko že hočeva vstopiti v pisarno, pride za nama v predsobo laški dijak, ki naju precej pozdravi in ogovori: „Siate anche voi studenti?“ Ko mu pritrdiva, poda nama veselo roko, pove svoje ime, katero sem pa v istem hipu že pozabil, ter pristavi: „Bene adesso partiamo insieme!“ Dobro, dejala sva, pa pojdemo skupaj; se ve da drugam, kakor v arsenal, še mislila nisva.

Vstopimo. Lah naprej. Hitro je bil pri uradniku ter mu začel kakor klepetec nekaj pripovedovati, česar nisva prav nič razumela. Midva sva pa pokorno stala za vratmi ter čakala, kako se bo ta stvar izšla.

Uradnik posluša potem pa popraša: „Abbiate documenti?“, na kar vsi pokažemo spričevala. Pregledavši jih, pristavi nemški, da bi bilo vendar dobro, ko bi radi varnosti imeli potne liste seboj. A vendar ni dalje ugovarjal ter bil pripravljen dati nam vstopnice v arzenal, kakor sva menila midva. Pristavi pa še kar mimo gredé: „Wissen sie, in Alexandrien ist ganz anders, als aber bei uns!“

Ko začujeva ime Aleksandrije, spogledava se začudena, ne vedoč, kaj to pomeni. Uradnik videč najine zmedene poglede pritrdi prejšnjo izjavo: „Ja, ja, glauben sie mir; ich habe Erfahrung genug!“

Moral sem ga torej uprašati, kako meni z Aleksandrijo. Nato pove, da je najin kolega naročil tri vožnje listke do Aleksandrije na ladiji, ki opoludne odpluje proti Afriki.

Kaj debelo naju je gledal, ko mu poveva, da je najina „Aleksandrija“ za enkrat le Lloydov arzenal. Nato nama pokaže — seveda malo nejevoljno — drugo pisarno, kjer so se nama izpolnile želje. Lah naju je po strani gledal, ko sva šla iz sobe; kaj si je moral misliti: ali je imel naju za bebca, ali midva njega. Lojze pa mi je dejal, ko sva bila zopet prosta: „Lej, lej, kako znava laško! Lahko naju prodajo za pet funtov kamenja, pa ne bova nič vedela.“

Drugi dan zapustiva Trst ter se napotila peš skozi bogate vinograde proti Občini. Z ondotnega hribca je prekrasen razgled, kakor jih je gotovo le malo na svetu. V ozadju se dvigujejo ponosne sive glave julijskih planin, ki prehajajo polagoma v nizko gričevje v — neraven Kras, kateri je pa uprav tu dokaj rodoviten in ugaja posebno vinski trti. Po pravici se zove ta okolica „kraški raj“. Proti jugu se razprostira nezmerno morje, ki se na obzoru spaja z nebesnim obokom. Po mirni gladini pa plavajo ladije semtertja, kakor labodje po mirnem ribniku. Celo mesto leži pred nami z mogočnimi cerkvami in krasnimi stavbami. Zadaj je pa obdajajo zeleni vinogradi in umetni vrtovi, kakor bogato nakičen okvir.

Potem greva dalje proti Nabrežini. Ker je bila silna vročina, počakala sva nekoliko v Št. Petru ob kozarcu rzkega terana. Star oštir nama je tožil, kako je slaba letina, ker je velikanska suša. V celi vasi ni bilo drugod pitne vode, kakor v njegovem vodnjaku; a še v tem le za-to, ker jo je vsak dan pripeljal z Nabrežine, kamor teče od tržaškega vodovoda.

„Pa kaj se če“, pristavi šaljivo. „Saj so si Kraševci sami vzrok, da ni vode.“

„Kako to?“ prašava začudeno.

„I, Kristusu so se zamerili nekoč, ko je potoval po zemlji s sv. Petrom. Takrat sta prišla tudi v naše kraje ter nekje prenočila. Sv. Peter obesi potno torbo na lesen klin ter gré spat. Kraševci so bili pa radovedni, kaj ima noter in so pogledali. Prijeten duh suhega plečeta jim udari v nos. Niso se mogli premagati in povžili so okusno večerjo in okradli sveta gôsta. Da je pa ostala teža nespremenjena. napolnili so torbo z lesom. Drugo jutro se napotita Kristus in sv. Peter dalje. Ko je trla lakota Petra, zaprosi Gospoda, da si odpočijeta pri studencu in okrepčata s plečetom. Toda čudo! Peter privleče iz torbe mesto okusnega mesa trd les. Začel se je hudovati nad zlobnim ljudstvom. Kristus ga pa potolaži: ‚Le potrpiva. Ker so jedli ukradeno meso, naj bodo pa za kazen žejni‘. Tedaj so se prijeli sušiti studenci in še sedaj trpé žejo Kraševci za hudobno krajo.“

Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo. Hudoval se je, jezil, srpo pogledaval na naju — vse ni nič izdalo. Klical je sprevodnika ter zahteval od njega čevelj. Ta je pa pomilovalno odkimal z glavo, meneč, da ga je morda na Nabrežini kedo vzel, ko so šli vun — poleg pa še nagajivo pristavil, da ni njegova naloga paziti na čevlje, marveč na ljudi. A vročekrvni Italijan je le naprej rohnel in klel. Toda pomagalo ni nič. Začuje se glas „Gorica“; izstopimo in Italijan prišepa po Hefajstovo na peron. Ker je bilo pa dokaj ljudij, čeprav je bilo polnoči, stopil je za steber ter čakal, da se je množica nekoliko razšla. Midva sva pa sedla v omnibus „alle tre Corone“ ter prišla v sredino mesta, da sama nisva vedela kako.

Drugo jutro je že bilo solnce precej visoko, ko se napotiva po mestu. Kar presenetilo naju je prijazno mestno lice. Tù se nama je zdelo, kakor bi bila doma. Slovenska govorica — in prav lepa — nama je donela na uho. Ljudje veseli in prijazni; obrazi zdravi in polni življenja! Čutila sva se popolnoma domača in srce mi je bilo veselo, da bi bil zavriskal. Tu ni bilo tistega vika in krika, kakor, v Pulju in Trstu, niti onega surovega pobalinstva, ki je uprav v primorskih mestih razvito do vrhunca. Šla sva po mestu; a pri vsakem koraku sva se čudila prijazni ličnosti poslopij, ki niso velikanske palače, a vendar zelo okusno in pripravno zidane.

Najprijaznejše lice podajejo lepi Gorici premnogi parki in drevoredi. Kamor se obrneš, povsod hladna senca, povsod petje ptičev in žuborenje vodometov. Najlepši je gosto zaraščeni mestni vrt.

Tako se mi je zdelo, kakor da nisem več v vroči Primorski, marveč v senčnem gozdu gorenjskih planin.

VI. Sv. Gora, Kanal, sv. Lucija, Bača.

Proti večeru zapustiva Gorico in se napotiva po prašni cesti proti Sveti Gori. Vozovi romarjev so drdrali mimo naju in oblaki prahú so naju zagrinjali. Pot se je vila še vedno med vrtovi, vilami in nasadi.

Dospevši na goro je bilo pa, kar se tiče prahú, mnogo bolje. Večina vozov se je vrnila, le nekateri natovorjeni so se premikali počasno v klanec.

Vroče solnce je pa žgalo, čeprav se je že nagibalo zatonu. Noben vetrec ni zmajal z lističem, — vse je bilo tiho.

Prišedši vrhu klanca, kjer se delí cesta, na goro in pa v Tarnovski gozd, ter dalje v Ipavo, postojimo nekoliko. Krasen razgled je odtod na Gorico in dalje proti jugu. Ta prijazna dolinica je zares pravi zemeljski raj. Na obeh stranéh jo obdajajo zmerni griči, lepo obrasteni, ob katerih pobočju rodi vinska trta.

Sredi po dolini se vije — krasna hči planin — zelena Soča, kakor vezen pas v dragocen zavoj.

Po ravniui se dvigujejo prijazua sela z gaji in murbinimi nasadi, kateri so postavljeni vedno v najlepšem redu, da tvorijo nekako pravilno okrasje lepi dolinici.

Krenila sva dalje. Ob cesti so sedeli po sencah romarji, ki jih je strudila hoja v hrib, ter se krepili s pijačo, sadjem, katero so seboj prinesli.

Žejna in utrujena sva dospela na vrh, ko so se oglasiti zvonovi, ki so vabili k večernicam.

Ko si ugasiva žejo, stopiva v cerkev. Mogočna bazilika s krasnimi slikami na presno je to svetišče. Presbiterij je ločen po stopnicah tako, da je mnogo višje od ladije. Sredi je pa oltar z dvojno menzo; krog in krog je marmornata obhajilna miza, da lahko dva zajedno mašujeta ter pri obhajanju duhovniku ni treba nikdar prestajati.

Po končanem opravilu je bilo treba poiskati prenočišča. Mož, ki sva ga vprašala, nama nasvetuje samostan. — Zupnišče, oziroma stanovanja gospodov, ki oskrbljujejo svetišča, je namreč veliko poslopje, ki je bilo nekdaj v lasti menihov.

Drugo jutro je priplavalo krasno solnce na vzhodu ter zlatilo s prvini žarki božjo naravo, katera se je iskrila v rosnih biserjih, kakor da se je nalašč odela v dragoceno opravo, da bi pokazala ljudém: „to je Gospodov dan!“

Slovesno so zabučali zvonovi in jutranje sapice so nosile krepak glas v cvetno dolino in v zelene gore, znaneč slavo nebeške Kraljice.

Na vse zgodaj so že stali ljudje po raznih mestih ter gledali po okolici. Ta je motril sive glave mogočnih julijskih planin, drugi je začadeno opazoval snežnike na vzhodu, drugi zopet je zrl na lepo Gorico.

Sploh vse se je čudilo, strmelo, gledalo, in bilo nam je, kakor da smo oproščeni zemeljskih težkoč, da biva naš duh bližje raja, — večne sreče.

Po dovršeni službi božji zapustiva sveto mesto milosti in čudežev. Šla pa nisva naravnost na cesto, ki se vije ob Soči navzgor po ozki soteski, marveč sva krenila po stezi preko gozdov in gorskih senožetij v Kanal. Pot je bila zeló prijetna v senci košatih dreves po mehkih stezicah.

Opoldne sva bila v Kanalu. Oddahnila sva se nekoliko, pokrepiia se z „dijaškim kosilom“, potem sva šla dalje čez obokan kamenit most, pod katerim šumi zelena Soča. Ta most veže obe strani precèj velike vasi.

Po prašni cesti sva stopala polagoma dalje proti severu. Na obeh stranèh so se dvigale gosto zarastene gore, in v globokem jarku ob desni je šumela peneča se reka.

Vedela nisva prav dobro, kam in kako naj se obrneva, da prideva do pravega smotra. Zemljevida nisva imela, po vaséh nisva mogla povpraševati. Znano mi je bilo samo ime vasi Bača, ki je uprav pod takoimenovanim prelazom, ki vodi s Primorskega v Bohinj.

Vprašava torej mladeniče, ki sva jih srečala, koliko je še do Bače. Toda mesto odgovora se začudeno pogledajo, kakor da so prvič v življenju čuli to ime; a eden odgovori: „Ne vemo, kje je to.“

„Na, tu ga imaš“, pravi moj tovariš. „Gotovo mora biti še daleč, ko še imena niso nikdar čuli.“ Pa sva se smejala in šla dalje. Zdaj pa pride naproti prihuljen berač, z oguljeno malho ter naju poprosi za božji dar.

„Tega vprašajva“, ménim jaz, „berači vse oblazijo; morda je čul vendar kedaj kaj o Bači.“

„No oče, ste slišali kedaj ime ‚Bača‘“, vpraša tovariš.

„I, kaj ga ne bi slišal“, dé berač, vtikajoč podarjen novčič v žep. „Ni tega Bog vé koliko, kar sem bil gori!“

„Ali bi prišla midva še nocoj do tje?“

„Tega pa ne. Jutri, če sta kaj dobra pri nogah, pa že prideta, že.“

Potem nama je označil natančno pot, da nama ni bilo treba na novo popraševati.

Hodila sva in hodila, da je bilo že vsega preveč, a zaznamovane gostilne vender ni bilo, ob kateri je nama bilo zaviti na desno, v vas, katere ime sem pozabil. Že sva mislila, da sva jo zgrešila. Slednjič se vendar prikaže na ovinku in midva kreneva z glavne ceste čez potok navkreber ter kmalu dospeva do vasi, iz katere so uprav prihajali brdski senoseki, ki so šli ukajoč in pevajoč s šopki nakičeni v gorske senožeti. Sredi vasi je sedel cel zbor golorokih mož in starih mamic, ki so pretresavali in se pogovarjali o raznih stvareh. Ko so zagledali naju, potekla je govorica in otroci so se stisnili k materam. Ko sva jih pa prijazno ogovorila ter se jim celo pridružila, razvnela se je živahna govorica.

Bilo je polu osmih na večer, ko sva šla dalje. Za pol ure dospeva v romantično okolico — vasi sv. Lucije. Mnogo meščanov in gospode se je sprehajalo v hladnem mraku ter uživalo vso dražost prelepega večera v naravi. Prideva preko visokega mosta, pod katerim čez grozne čeri bobni Soča, v vas ter greva od gostilne do gostilne iskat prenočišča. Vse zaman. Povsod jednak izgovor: „Imamo toliko tujcev!“

„E, pa naj jih imajo. Pojdiva dalje. Noč bo krasna, vsaj vroče ne bo. Če pa omagava, umakneva se že toliko s ceste, da naju kedo ne povozi!“

Tako je menil tovariš, in šla sva veselo dalje.

Toda če prav je bilo jasno, noč je bila le temna. Hodila sva do polu desetih, ne vedoč, kam dospeva. Konečno prideva v neko vas. Luči ni bilo drugodi, kakor v veliki hiši, iz katere se je čulo petje. Uganila sva, da mora biti gostilna.

Poskusiva torej tu, ali bi ne mogla ostati čez noč. Gospodinja je bla precej pripravljena ter naju je vedla v prijazno sobico. Utrjena dolgega pota hitro zaspiva.

Drugo jutro je bilo oblačno. Težke megle so se vlačile okrog gorskih slemenov in zdaj pa zdaj je hudo zagromelo, da je votlo odmevalo po tokavah. Čakala sva, da bi se zvedrilo; toda ni plohe ni vedrega neba nisva pričakala; zato sva odrinila naprej.

Kolovozna pot je vodila ob potoku Bači. Na mnogih krajih je bil bolj za koze, nego za voze. Hudourniki so izjedli, razprali prst in napravili globoke kotanje.

Potegnil je veter, drevje je zašumelo, nebo se posvetilo in zabučalo, pa se je ulila ploha, ki bi naju bila premočila do kože, da nisva naletela na samotno hišo nekega suknarja in barvarja, kjer sva vedrila.

To vam je bila družba! Kdo bi si bil mislil, da živé tako zavedni možje v taki samoti. Mož je bil jako olikan, naudušen narodnjak, ki je prehodil že mnogo sveta m se v Čehih naudušil za slovansko stvar. Koliko on koristi sedaj v stoji domovini! Spodbuja, uči, naudošuje narod. Jezik mu je čist, oglajen, a vendar priprost, ds ga moramo imeti za vzor narodne govorice.

Sploh je slovenščina po celi ondotni dolini jako zvonka, čista in brez zavijanja.

Dolgo smo se pogovarjali — a čas je potekal Nevihta je preminula in zopet je pogledalo božje solnce na zemljo. Mi dva sva morala dalje. Prisrčno smo si stisnili roke in mož narodnjak nama je naudušeno rekel v slovo besede: „Bodita moža in ne odtegnita pomoči narodu, ki je tako potrebuje!“

Hodila sva še bolj po samoti, kakor pred. Le tu pa tam se je prikazala samotna planinska koča ali ogljarska bajta. Že je bila ura dvanajsta, a zaželenega Podbrda, od koder vodi pot čez prelaz Bačo v Bohinj, le še ni bilo. Pospešila sva korake. A glej, prikazale so se prve hiše izmed drevja; bila sva zopet brez skrbi in kmalu smo zrli pri cerkovniku, ki je ob jednem oštir, pri oknih, kako je lilo in lilo, kakor bi se bil oblak utrgal.

Proti noči sva se poslovila. A komaj sva prišla do sv. Lenarta — sredi Bače — pa se je usula zopet gosta ploha in bila sva — se vé, v tretje gre rado — zopet namočena.

A nisva se menira za njo, saj sva bila blizu lepe Gorenjske. Hitela sva po strmi stezi in zdajci se je prikazal mogočen Triglav, ponosni Stol, katera so zlatili skozi megle prodirajoči žarki. Veselje nama je dokipelo in oba sva zavriskala. Tedaj sem prvič najiskrenejše pozdravil svoj rojstven kraj ter čutil, kaj je ljubo doma. Pozabivši ves trud sva hitela navzdol proti Bohinjski Bistrici, od koder sva se vrnila drugi dan v naročje ljubljenih domačih.

1. Letopis 1890. „Prazgodovinsko in rimska razkopa po Slovenskem.“