Popotni spomini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Popotni spomini
Lujiza Pesjak
Spisala Lujiza Pesjakova
Izdano: Ljubljanski zvon, 1884, letnik 4, številka 7
Viri: dLib in archive.org (drugo poglavje)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V.dno

Čula sem, da milost vzprejme
Duša ta iz božjih rok,
Ki jej gledati On daje
Stvarstva čudoviti krog.

Srečno in pomiloščeno
Imenujte mene zdaj:
Zrla sem čudes nebrojnih.
Gledala na zemlji — raj!

I.[uredi]

Odkrivala je podoba
Vzorno-krasnih se jezer,
Kjer mi je oko ustavljal,
Očaroval blesk stoter.

Najlepše poletno jutro se je smijalo zemlji, ko sem s preljubo mi tovarišico se peljala za rana z vlakom od Milana v Como. Prijazno se je razprostirala pred nama plodovita lombardska ravan s svojimi trsnimi brajdami, ki se vijo od murve do murve, s svojimi razsežnimi koruznimi polji in s čvrstimi travniki, v katere so napeljani nebrojni vodotoči. Monza je bila prva znamenitejša postaja in od todi se je odpirala Brianza s neštetimi svojimi vilami, Brianza, pokrajina, katere konce poljubljata Adda in Saveso in ki se zožuje v poluotok, ločeč komsko jezero od leškega jezera (Lago di Lecco).

Naglo sta minili dve uri do Coma, ki se vzdiguje med zelenimi gorami na južno-zapadnem konci jezera. Bolje še nego li kedaj prevzelo me je bilo ono nepopisno veselje, ki ga občutim vselej, kadar se pravi: pojdi po svetu! Saj je veljalo — oj, radosti! — seznaniti se z dolgo zaželenimi prirodinimi čudesi. Stopivši v Comu iz železničnega voza, hiteli sva nizdolu po hribci, kjer naji je takoj potisnil neki „condottore“ v svoj omnibus. Sedeva na zadnja prostorca, govoreč, da bi se pred nama lehko igrala operetta: „Deset deklic in nijeden mož.“ Dospevši do luke, ukrcavale so se na parobrod „Unione“ različne mlade in stare deklice s svojimi kovčegi, košarami, psički, kletkami s ptiči i. t. d. Za našim omnibusom se je privažalo še mnogo druzih voz, skoraj so bili na „Unione“ „uniti“ ljudje vseh narodov in jaz sem presrečna sama v sebi vzkliknila: na konskem jezeru sem! Parni stroj je zabrliznil in odriniti smo že imeli od brega, ko prikorači na palubo elegantna dvojica. Gospa jako mlada, živahna in cvetoče lepa, gospod ne star, ampak bled in suh, vedno molčeč in neprestano kašljaje. „Povero!“ sva si mislili, a „Poveretta!“ tudi, in morebiti še bolj ona. Toda utegnili nisva udajati se dolzemu premišljevanju in pomilovanju, kajti vse, kar sta priroda in umeteljnost razstavljali pred najinimi očmi, bilo je tako omamljivo, da nama drugo ni bilo moči nego gledati in gledati.

Komsko jezero, kateremu je že Vergilij slavo pel, sluje za najlepše vseh jezer gorenje Italije. Razvneta sem pritrdila obči sodbi, ali prenaglila sem se vender, kajti tekom najinega popotovanja sem zaradi te misli odpuščenja prosila necega druzega, še mnogo mnogo lepšega jezera. A vrnimo se h komskemu! Cisto zeleno mu zrcalo je obrobljeno blizu bregov z bogatimi naselji, lepimi vilami, krasnimi vrti in vinogradi. Za njimi se širijo kostanjeve in orehove šume, ki se po svetlo-zelenih svojih drevesih živo odlikujejo od zamolkle boje sosednih oljčnih gozdov. Gore družeč se goram in vzdigujoč se do znamenite višave dovršujejo prekrasno sliko. Pravijo, da popotovanje po komskem jezeru je podobno onemu po Renu, a da bregovi komski v lepoti še presezajo renske. Dozdevalo se je to tudi dragi mi spremljevalki, ki je ravno tačas stanovala na bregovih sloveče nemške reke. Razgovarjaje se o tem, snel je hipno neki gospod, ki je sedel nama nasproti, slamnik raz glavo in uljudno naji pozdravljajoč je veselo vzkliknil: „Oj, dami govorita nemško; ali je drzno upati, da bi smel razveseljevati se njiju družbe?“ Tudi nama so bili tukaj po všeči znani glasovi in skoraj je bil gospod Emilij H. iz Erfurta — kakor sva čitali na poklonjeni vizitki — mlad, olikan in ljubezniv človek tretji v najini druščini.

Gorje! kako svetlo je bilo jezero, kako lepo vse okoli njega, in kako se je temnilo gori na obnebji! Dospeli smo jedva do Tremezzine, ki jo nazivajo vrt Lombardije, ko so začele padati debele kaplje in sape vleči tako hladno, da sva se s svojo prtljago in z gospodom iz Erfurta preselili v kajuto. Od Cadenabbije do Bellaggija — eldorada komskega jezera — vozili smo se zatorej, žal! v zaprtem prostoru.

Ko je v Bellaggiji parobrod pripliil do brega, lil je dež, kar je mogel in navzlic pozornosti, s katero je skrbel za naji gospod Emilij H., seznanili sva se vender z mokrim elementom. Na pristajališči velika zadrega: gneča ljudij, pregled popotnih listov, ploha, strele in grmenje. „Presto, presto Signori miei!“ kričali so condottori, vsak vabeč prišlece v svoj omnibus. In res je nastopilo vsestransko „presto,“ sililo je vsacega pod streho. A nama je vender bilo še čakati, kajti v „grand hotel de Bellaggio“ sva bili priporočeni po svojem znanci, holanclskem konzulu v Milanu, gospodu St...., ki je jeden delničarjev krasne te stavbe. Nekako nepotrpežljivi sva že bili, toda zdajci se je nizdolu pripeljal velik voz in v velikanskih pismenih se je bralo na njegovih stranicah „Grand Hotel de Bellaggio“. Gospod Emilij H. je preskrbel, da sva midve najprvi stopili v kočijo, za nama on in potem drugi, ali predno je bilo vse urejeno, potegnila sta konja in zadnja v voz stopajoča dva Angleža, katerima „il tempo rubato“ menda ni bilo navadno, ležala sta na tleh! Obče je bilo obžalovanje, a malo skritega smeha je menda vender bilo tudi vmes. No, zgodilo se njima ni nič hudega in slovesno in počasi sta se še gospoda uvrstila med druge popotnike.

Evo le grand hotel de Bellaggio, ki nam je odprl blesteče svoje prostore! Nikdar nisem videla take gostilne. Vilin dvor, resnično! Poslopje, stoječe na majhni višavi, ima pet prizidij, v vsem nad tri sto elegantnih soban. Pri tleh je dvorana do dvorane v zabavo gostom. V jedni vse prirejeno za godbo, druga vabi k čitanju, razpolagajoč knjige in novine v najrazličnejših jezicih, v tretji je biljard in igralne mize, v četrti so razstavljene podobe, stereoskopi i. t. d. Vsaka teh dvoran drži na verando, od koder se pride doli k jezeru po terasah, obrastenih z velikanskimi olejandri. Monsieur le directeur, ki je po vladarsko stal sredi tolpe strežajev pri uhodu, vzprejemal je najuljudneje svoje goste; nama se je posebno globoko priklonil, ko sem mu izročila pisemce „de part de monsieur le consul St....“ Mignil je elegantnemu strežniku, ki naji je po marmornatih, v sredi z lepimi preprogami obloženih stopnicah, vedel v prvo nadstropje. Skoraj sva stanovali v najmičnejšem majhnem salonu, kjer je bilo od vrha do tal vse rožnato, belo in pozlačeno. Oj, in razgled na jezero! Huda ura je ravno ostavila eldorado Bellaggio in „dobro dosti“ v njem nama izrekalo celo solnce, ki je pretrgalo oblake. Zamuditi nama ni bilo hipa, uživati divno lepoto slovečega kraja in zatorej sva hiteli spet doli, skozi dvorane na verando in po terasah mimo olejandrov k jezeru ter v čolnič. „Vila Melzi!“ ukazala sem veslarju.

Predsednik nekdanji republiki italijanski, grof Melzi, poznejši vojvoda lodiški, zidal je na bregovji jezerskem to čaro-krasno stanovanje sredi najlepšega vrta. Najprej sva ogledali graščino. Prava zakladnica je vsaka sobana. Zidovi polni umotvorov „al fresco“, reliefov in doprsij iz rok Canove, Pandianija i. t. d. Tudi Michelangelo, iztesan po Canovi, stoji med njimi. Ali mi je povedati, da sem se ga ustrašila? Kako li je mogoče, da je takšen genij, takšen ljubljenec Boga bil — tako neznanega obraza? — Tudi levom Thonvaldsenovim sva se čudili, toda le površno, kajti vleklo naji je od mozajičnih tal graščine doli na dehteči vrt. Kako lepo je bilo tam, kako sva se radovali, da nama je bilo dano videti takšno krasoto! Ves svit južnega rastlinstva je sijal nama naproti. Hodili sva med čudovitimi magniolijami, katerih snežno-bele čase omamljive vonjave izdihajo, med visocimi cedrami, kitajskimi smrekami, velikanskimi aloejami in kamelijinimi drevesi, na katerih se je izgubilo perje pod cvetjem. Ponosni Javor in cvetoča mirta sta delala povsodi goščave. Prijazni graščinski vrtnik nama je podaril magniolijina cveta in dve lavorjevi vejici odlomila sem si sama, živo spominajoč se pri tem početji — Preširna in necega druzega slovenskega pesnika. V mislih sem poklonila mrtvemu in živemu pevcu njima pristujoči pozdrav, ki sem si ga usvojila v navzočnosti Danteja in Beatrice! — — Dolgo nisem mogla odtrgati pogledov od rajsko-lepe te dvojice. Kako ljubo kaže Beatrica razvnetemu, za njo gredočemu pesniku pot proti nebesom! Plemenit je izraz obeh obličij, življenja polni sta njiju postavi. Stvaril ja je mojster Comolli. Prelepo je tudi kolosalno doprsje — delo Canove — kažoče Josipino Bauharnais, njo, katero je ljubil in katere nikdar pozabil ni Napoleon Veliki.

„Un temporale s’avvicina nuovamente,“ svaril naji je vrtnik. Prestrašeni sva se predramili iz svoje vnetosti in videli, da se je res pod magniolijami, med tujinimi in cipresnimi goščavami jako mračilo in da je v vršičih ceder sumnivo šumelo. Nizdolu so zopet viseli oblači, jezero gnalo z nova visoke valove. „Da capo“ za naji nastopilo je „presto“, ki se je izpremenilo skoraj v „prestissimo“; kajti začelo je grmeti in pol ure hoda sva še imeli do vilinega dvora. Nameravali sva peš iti nazaj in zatorej sva bili odpravili veslarja. Vedno je bilo bolj temno, vedno huje je lil dež. In glej! pri izhodnih vrtnih vratih, kakor angelj, toda ne s plamenečim mečem, ampak z velicim dežnikom je stal — gospod Emilij H. iz Erfurta! Naproti je nama bil prišel, zvedevši, da sva se podali v vilo Melzi in iskal naji že po vsem vrtu. Preskrbel si je bil magniolijo in tiho vzdihuje poklonil jo moji spremljevalki. Kar se je dalo, hiteli smo proti Bellaggiju. Gospod Emilij H. je zagotavljal neprestano, kako se mu smiliva, kako žal mu je, da mu ni mogoče dati nama perotij, ki bi naji ponesle do rešilne luke!

Prisopihali smo naposled pod streho. Na suhem je bilo vrlo zanimivo gledati razburjeno jezero in boj podečih se oblakov. Ali treba je bilo misliti na toaleto. Ob ½ 7. uri smo obedovali v sijajno lepi „salle a manger, couvert a 5 francs“. Jako fino kosilo: morske ribe, renski losos, divjina, neapolitansko sadje, sladoled i. t. d. Pri desertu so točili, komur je bilo ljubo, Marsalla in Lacrimae Christi.


II.[uredi]

Po obedu so se podali vsi gostje na verando, tudi midvé z gospodom Emilijem H., ki je vedno hvalil ter povzdigal eldorado komski do nebes. Nepopisno prijetna je bila „siesta“, nepopisno „il dolce far niente“ v pogledu čarobno-krasne prirode! Umirilo se je bilo polagoma jezero, razvedrilo se nebó. Videti njima ni bilo ravno končanega razpora. Solnčna in čista se je upodabljala zopet nebna višava v najsvetlejšem, najmirnejšem zrcalu. Vender iz bedečih sanj so me probudili prizori vrsteči se pred mojimi očmi in vabeči mojo pozornost. Vedno zanimivejši so mi bili igralci, državljanje vseh narodov. Čula se je malo ne sama francoska govorica, po svetnem tem jeziku razumevali so se vsi. Naj narišem s kratkimi, površnimi črtami, kar se je kazalo mojim pogledom na obálah komskega jezera. Novo razlaganje je starodavni historiji, ki se bode ponavljala, dokler se ne razdruži svet.

Igrališče: veranda nagnéčena ljudij, sem ter tjà pri mizah po dva, po trije ali štirje gospodje, čitajoči ali cigarete pušeči in malomarno gledajoči za modrim dimom, ki se po lehkih meglícah izgublja v vzduhu.

Tik balustrade na gugajočem stolu sloní v prosti beli, toda z dragocenimi čipkami olepšani obleki, plavolasa krasna Angležinja, — „the star of the season“ — kakor se mi je že prej dozdevalo v dvorani. Neprestano zrè v jezero. Mylord čestitljivi, dremlje poleg nje, in v spanji mrmra časih : „How do you — do — my dearling?“ Ali za soproga se „blesteča zvezda“ ne zmeni, tiha in nema upira ves svit svoj v valove. Pri sosedni mizici požira prileten, majhen gospod „Daily News“ in v naróčaj pritiska „Times“, ki ga pokrivajo čez in čez. Tri gospodične, dolge, suhe, vrté se okoli njega in ga pozivajo „papa“. Zibel teh otrok je tekla v Ameriki. Njim se pridruži neki gentleman, oblečen od glave do pete v surovo svilo. Te boje je celó tenki ovòj, ki mu veje od surovo-svilnatega klobuka. Njegova govorica se menda ne ujema z občo to „surovostjo“, kajti Američanke se jej zeló radujejo in se gentlemanu vedno pohvalno in sladko nasmihajo. V kotu tam na drugi stráni se živahno razgovarjata po nemško dva profesorja iz Heidelberga in glasno padajo imena Darwin, Haekel, Vogt. Star „abbate“ s širokokrajnim klobúkom gre mimo njiju, posluša in obstojí resno z glavb majé. „Monsignore! Monsignore!“ vabita k sebi duhovnika dve sestri, ne lepi, ne mladi, ali jako prijazni sta in duhovito znata zabavljati ljubemu bližnjemu. Prepričala sem se bila o tem pri kosilu in zvedela, da po zimi zvajata svojo — umeteljnost v Parizu, po leti pa nabirata gradiva običajno na bregovih italijanskih ali švicarskih jezer. V dvoranah igrajo mično oblečeni otroci in kričé, lové se in smijó; vmes se čujejo glasovi grajajočih ali smijočih se mater in guvernant. Slepá miska ravno priteče na verando, glej, ulovila je surovo svilnatega! On jo vzdigne kvišku in jej posname robec s čela, ali ona potegne gentlemanu svilnati njegov ovòj čez obličje in vpije: „voilà le Colin-Maillard!“ Obeč smeh. Ne, Angležinja se ne smeje in mladi vitki Grk, naslonen na steber tam pri konci verande, tudi ne. Lep je. Po nenavadni lepoti podoben nekdanjim bogovom domovine svoje. Očarano počiva njegovo okó na albijonski hčeri. A kaj to briga nje, plavolase krasotice, ki le strmí in strmí doli na jezero! — Naj bi se mladenič rajši oziral po nažni deklici, najkrasnejši roži hispanski, ki se časih prikaže na pragu dvorane in se potaplja v pogled mladega Grka. Toda hipno povesi zopet ognjeno okó in zbeží. Stara, sredi druzih gospij sedeča Donna jo gleda nemirno. Zdaj se doli pri olejandrih barka ustavi in po terásah gori na verando hití ponosen mož srednje starosti. „Voilà, Monsieur le comte!“ razlagata po ljubeznivi svoji navadi sestri iz Pariza. „Le fiancé!“ pristavi starejša poluglasno. Prišlec se lehko prikloni vsej družbi, tudi plavolaski, ki — je hipno umaknila poglede od jezera. Veselo jej zabliska okó, a skôraj se nekako nagubanči gladko čelo, videč, da grof išče le svoje neveste. „Mercedes!“ kliče stara Donna in krasna temnooka Hispanka se prikáže z nova. Prestrašena se zgane, pritisne roko na srce, pozdravlja grófa in vzdigne pogled proti — nebesom! — — —

Tiščalo je sedaj vse v dvorane, kjer se je pričenjala večerna zabava: konverzacija, igre, godba, petje i. t. d. Midvé sva se jej odtegnili na veliko obžalovanje gospoda Emilija H. Trudna sem bila. Dan se mi je dozdeval brezkončen. Skôraj nemogoče, da sva še zajutrkavali v galeriji Vittore Emanuele v Milanu! Dobro mi je dela tišina v prijazni najini sobi. Jeden dolg pogled še na jezero in na zvezdno nebó, od koder so plavali doli v valove oni blesteči ovoji, ki jih prede luna s srebernimi nitimi, in legli sva k počitku.

Vender mi ni bilo zaspati. Neprestano sem videla, kar me je čaralo po dnevi. Čudovito jezero je bilo poglavitni predmet mislij mojih. Malo ne, da bi se bile misii začele prestvarjati v stihe, toda po sili sem se jim odtrgala. Treba je bilo okrepčati si dušo in teló za nove vtise, za novo veselje. Dolgo po polunoči stoprav sem preživela v sanjah ravno minivši dan, a prví solnčni žarek, ki se je nasmihal v najino sobo, privabil me je k oknu. Oj, divni pogled, ki ga je napravilo mlado jutro! Probujajočo se prirodo, mirno jezero, prekrasno bregovje, vrsto zelenih gor videti v svitu njegovem — — „dobro jutro, dobro jutro!“ klicalo je gori in tik brega, najinima oknoma nasproti zagledam gospoda iz Erfurta, velik šop rudečih rož v roci držečega. Kdo vé, kako dolgo je že ondu sedèl novi vitez Toggenburški, predno „okno je zvenelo!“ Oj, in kako dolgo je moral še čakati, da se je „ljubezniva prikazala“, ljubezniva, ki je še tako sladko spavala!

Ob sedmi uri sva bili vender že v sijajni dvorani ter tako nazivani „dejeuner complet“ in znani mi veliki šop rudečih rož pred nama na mizici. Razvnet je pil gospod Emilij H. svoj čaj in dobrim tekom jedel kosce kruha s presnim maslom, ki jih je poleg tega še pomakal v tekoči med. Zvedeli sva ob jednem z nova, da je Bellaggio najlepši kraj vrhu zemlje!

Uro pozneje je hlapel parobrod „Varese“ proti mestecu Lecco. Na palubi sva bili tudi midvé, gospod Emilij H. in — elegantna dvójica, ona cvetoče-lepa, on vedno pokašljujoč. Poveretta!

Če tudi Lago di Lecco, ali bolje rečeno njegovi bregovi lepôte južno-vzhodnega pritoka komskega jezera ne dosezajo, vender so tudi oni neizrečno mični. Očesu in srcu je uživati nebrojno novih prizorov in drug je milejši od druzega. Lecco je jako čedno mestece z bogatimi továrnami in kar rae je dokaj bolje zanimalo, s prelepimi šetališči, s katerimi sem se bila že davno seznanila, čitaje „I promessi sposi“. Prehodili smo „il ponte grande“, pod katerim šumí valovita Adda, ki se tamkaj iz jezera izteka. Sprehajali smo se potem proti Monte Baro, držèč se vedno bregovja, ki se strmo vzdiguje iz jezera. Lepše in lepše je bilo pri vsaki stopinji! Slovesna, praznična tišina je vladala v senčnih logih. Pobožno so nagibale cvetlice glave, solze trepetale na traviči in na trsji in skozi veje stoletnih dreves so potegnili nemi, večni psalmi. Molčé smo hodili tudi mi dalje in dalje po dehteči zeleni preprogi v tem svetišči blazega pokoja. Nič ni motilo samote, le časih so plavale lehke sence čez jezero, bele tonovščice so bile, toda naglo so izginjale, podobne begočim mislim na davno prestano bolest. Kar je slavnost še povekševalo, bilo je vršenje rahlo-šumečega jezera. Poslušala sem. Poiskati mi je bilo besed jezerskemu napevu, besed, ki bi bile mehke, mile, tolažljive, take, kakeršna je melodija, kakeršno je vse na teh obálah. Kakor celeče hladílo bi se morale prijeti ranjenega srca, sladko je vabèč: „semkaj pojdi, stanuje mir!“ — A če sem tudi mislila in mislila, besed nisem našla. Bodo li kedaj izpregovorjene? — —


III.[uredi]


In blaženstvo! petje tudi
Poslušala sem sladkó,
Ono petje, ki vzdiguje
Željno mi srcé v nebó!

Vrnivši se proti 5. uri popoludné v Bellaggio, iznenadejal naju je prihod holandskega konzula g. St.... z ljubeznivo mu soprogo in sloveče slikarice Anne F. iz Berolina, ki je s svojim bratom Hermanom bila na poti v Rim. Zabava je zatorej pri kosilu in potem na verandi bila jako živahna in pošel mi je danes čas za raznovrstne opazke. Vender sem videla, da je bila „zvezda“ bleda, helenskim bogovom podobni mladenič še bledejši, a hispanska roža najbolj bleda izmed vseh tréh.

Prelepi dan je zavŕšil čaro-krasen večer. Žareli so hribi in bregovi v zadnjem solčnem objemu, a umirala je polagoma intenzivna bliščoba ter se umikala slovesnemu svitu vijoličine bôje, ki se je razpenjal nad božje stvarstvo. Počasi je izginil tudi ta blesk in napósled obrobljal samó še vrhove gorâ. Vabljivo so šumeli valovi in veslárji doli na bregu pod verando poluglasno prepevali:


„Su, andiam’ la notte é bella,
La luna va spuntar“ ...

Prigovarjal nama je neki Neapolitan, prijatelj holandskega konzula „di fare una piccola passeggiata sul lago“. Radi sva bili pripravljeni. Udeležili so se vožnje razven naju in milanskih najinih znancev tudi slikarica, nje brat, sestri iz Pariza in — the last but not the least — gospod Emilij H. — Neapolitan je izbral prostorno barko z dvema veslárjema in odrinili smo od brega ter veslali proti vili Carlotti. Zavito je bilo bregovje že v gost mrak, ko se hipno zasveti za goro Crociano. Kakor glorija jo je obdajal jasen krog. Zmerom večji je bil in zmerom višji je prihajal, zdaj je začel žareti, toda z goro se je ločil in v vsi lepoti svoji je plavala polna luna na prečisto obnebje! Magično je bilo razsvetljeno jezero, bárka se je zibala na valovih od biserov in od zlatá. Potihnili so veseli razgovori, počivala vesla, vsak pogled je bil uprt v velekrasno ozvezdje nočí. Ali čuj! predraga mi tovarišica povzdigne prekrepki, a vender tako neizrečeno mehki svoj glas in lepša morebiti nego li je bila kedaj peta, zvení Vilharjeva préprosta pesen „Mila, mila lunica“ čez komsko jezero!

Očarani, gineni so bili poslušalci. Gospod Emilij malo ne pade na koleni pred pevkinjo.

„Una voce fatta per incantare il mondo!“ vzkliknil je živahni Neapolitan.

„Che bella canzonetta! Eh, la voce, la voce!“ čudila sta se veslárja.

Anna F. mi je sočutno stisnila roko in solzica je rosila okó gospé St....ove.

„Oh, encore une fois, je vous prie, Mademoiselle, la mila lünizá!“ prosili sta Francozinji.

„Ali se ne bi hoteli s takšnim glasom posvetiti umeteljnosti?“ vprašal je Neapolitan.

„Učim se zdaj peti v Milanu,“ bil je izogibni odgovor.

„Dobro, dobro tako, in potem ostanete pri nas, je-li, gospodična? Vaš glas je stvarjen za Italijo, le nikari ne pokvarite božjega darú v Nemčiji z Wagnerjevim petjem.“

Naj bi bil gospod vedel, da prav ta glas je jeden ónih, ki v Nemčiji najbolje tolmačijo Wagnerjeva dela!

Dostaviti je temu prigodku še, da je leto pozneje slikarlca Anna F. razstavila v narodni galeriji v Berolinu lepo, z visoko pohvalo vzprejeto in hitro drago prodano podobo komskega jezera v mesečini, majhna barka plavajoč na njem in v ozadji gozdno predgorje, konec Brianze, pod katerim se širi Bellaggio. Naslov podobi je bil:

„Mila lunica.“


Drugo jutro že ob šestih mednaroden „kongres“ pri zajterku v véliki dvorani. Potem po občem ukrepu in po sklepu merodajnih držav vkupen sprehod. Najin in najinih novih in najnovejših znancev pohód je bil namenjen vili Serbelloni. Vila stojí precèj visoko nad Bellaggijem pred velicim parkom: svetla krona, naslonena na temno-zeleno blazino. Park se razširja do vrha predgorja. Razgled od tamkaj slúje za najlepši na vsem jezeru. Gori in doli, kamor seže pogled, vidi čarobno lepôto, očí premagujoči blesk prekrasnega bregovja. Tudi Lago di Lecco káže od todi pohlevno milino in srce krepčalni mir svojih obál. Kakšna razlika med jezerskima pritokoma, a k ako se po njem povekšuje čar obéh!

Ostavivši park smo se nagledali širih nasadov, ki opasujejo vilo. Čuda vredne res so njih cvetlice in listnato rastlinstvo vsake vrste. Celó palmovje zelení čvrsto na njih. Šetali smo se pod drevjem tujih dežel in vsak je moral deklamovati ali improvizovati nekaj času in kraju primernega. Dôkaj smehú se je čulo pod palmami ! —

Težko nama je bilo ločiti se s prelepim krajem in s prijazno drúščino, ali kazálo se je premikalo nemudno in se približalo deseti uri. Hiteli smo na pristajališče. Ze je puhtel gost črn dim iz parnega stroja, „Lecco“ je bil pripravljen odpluti.

„Z Bogom, na svidenje!“ glasilo se je od vseh stranij.

Hitro stopava čez ladijini mostič na parobrod, gospod Emilij H. z nama in za nami, kakor iz tal prirastena zopet elegantna dvójica, ona lepa, smijoča se, on bled in pokašljujoč. Med vso — toda krátko — prevožnjo od Bellaggija v Menaggio ginljivo slovó z gospodom Emilijem. Krčevito nama je stiskal desnico, prosèč, časih spominati se njega, on naju ne bode pozabil nikdar, oh, nikdar ne! V Menaggiji sva ostavili parobrod in nama udani prijatelj je nadaljeval na njem svoje popotovanje do Colico. Na Bavarskem se je imel sniti z bratom svojem.

V Menaggiji tik brega so že čakali raznovrstni vozovi. Sedli sva zopet v velik omnibus. Jedva sta zakrenila konja ropotajoče naše skrinje vkreber, ko se za nami pomiče voziček z jednim konjem in pod velicim florentinskim slamnikom se nasmiha cvetoče-lepa gospa, a na njeni strani sedi bledi molčeči mož. Poveretta! —

Z dušo, polno še vtisov, ki so jih bile napravile jezerske podobe, bili sva hipno premaknem v hribovit svet. Veličastno pogorje se je vrstilo po poti s soteskami in najmičnejšimi brdovitimi kraji. Po več nego li jedno uro trajajoči vožnji smo dospeli na vrh. Ko se ozreva, očaralo — očaralo v pravem pomenu te besede — naju je poslednjič komsko jezero. Preradi bi se bili ustavili dlje na višavi, toda skoraj spočita je bila — ali morebiti tudi ni bila — uboga živina in z udarci in s pokanjem bičevim jo je neusmiljeni voznik gonil dalje. Strmo se je vzdigal na najini levi Monte Crociano in pred nama je stal Monte Galbiga. Cesta se je vila okoli krmul in strlin ter počasi nagibala se nizdolu. Zdaj se je razširila okolica in lepi, zeleni, senčni logi naju pozdravljajo na vseh straneh. Oj, in tam se zalesketa med drevjem, svetlo zrcalo je položeno na zelena tla in nebo in logi se ogledujejo v njem! Pred očmi mi stoji druga, znana, ljuba slika, na kateri je takisto vse zeleno, gozdno, prijazno, kjer tudi čisto nebo odseva iz velicega, dragocenega smaragda, kateri je Bog sam pripel na obleko gorovite zemlje ... Lago del Piano, kako si podobno prvemu belo-peških jezer v predragi mi domovini!

Oj, lepa, lepa je pot od Menaggija do Porlezze in vsacemu čilemu popotniku bi svetovala, prehoditi jo peš. O trudu bi ne znal, ampak pritrdil Eichendorffovim besedam:

„Wem Gott will rechte Gunst erweisen,
Den schickt er in die weite Welt,
Dem will er seine Wunder weisen
In Berg und Wald und Strom nnd Feld.“

Prihajale so mi te besede vedno v spomin, ko sem popotovala po deželi hrepenenja svojega. Od radosti se časih poznala nisem in kolikokrat mi je bilo pritisniti roko na čelo ter uveriti se, da bedim, da sem res jaz tisto presrečno bitje, kateremu je dano gledati uzorne umotvore stvarstva. Kako razvneta sem se klanjala njihovemu stvarniku! Kako ga molila pred žrtvenikom, ki ga mu napravlja priroda v raji, kateri se na zemlji imenuje Italija!

Priličiti bi mogla to, kar sem ondu neprestano čutila, divnemu veselju, kadar sem majhno dekletce zagledala željno pričakovano božično drevo s svojimi lueicami in z blestečimi svojimi darovi. Res, takšno čustvo mi je iz nova, povsodi in vedno iznenadejalo, prevzemalo in povzdigovalo vriskaj očo dušo!

Oj, nepozabljivi mi, nebesko-srečni čas!

IV.[uredi]

Gledala sem prosto Švico,
Vzduh vživala nje gora,
Vpričo snežnega Gotarda
Preslavljala sem Boga.

Hudo je pripekalo solnce, ko sva ob pol jedni uri zagledali Porlezzo in ob jed nem severni konec luganskega jezera. Iz omnibusa greva takoj na parobrod „Generoso“ in dalje sva plavali po šumečih valovih! Zopet sva bili gola radost, samo čudenje, zamikajoč se v lepoto divnega stvarstva.

Kar se tiče krasote okolic, meriti se more lugansko jezero skoraj s komskim. Jedva sva pustili za sabo Cimo, prikazal se je že lepi, do vrha z „ozdi obrasteni Monte S. Salvatore. Evo Ostena! Kako rada bi bila tamkaj veslala v lehkem čolniči med duplinami skozi silno veliko sotesko, katero rosita dva slapova: udala bi se bila v neizogibno škropilno kopel in, če tudi malo premočena, gledala slovečo jamo. K sreči je obračala nase mojo pozornost Gandria, nežno ovijajoč se vznožja Monte Brejevega. Zdaj naju je vzprejel južni pritok jezerski, in vedno cvetnejši in krasnejši so se kazali bregovi. Povsodi plavajoči vrtje nad visoko obokanimi arkadami, povsodi trsna sadišča, vile, cerkve, kapelice. Krog in krog so zeleneli smokvišča, oljčni in orehovi gozdi. Okoli strline pri Castagnoli je hlapel parobrod in — sire se pod krasnim Monte S. Salvatorjem ter upodabljajoč se v prečistem srebru jezerovem je ležalo pred nama Lugano! Oh! ... sopla sem švicarski vzduh! —

Ob 4. uri popoludne sva stopili na luganski breg — omeniti sem zabila, da je lepa „Poverettaa s pokašljujočim gospodom zopet bila z nami „a bordo“ — in po nasvetu holandskega konzula iskali si stanovanja v hotelu „Washington“. Impozantna na širocem nasipu se vzdigujoča stavba je to poslopje. Bilo je sedež nekdanje države. Notranja naprava nikakor ni bila po mojem ukusu. Prehodivši vežo, prideva v visoko mračno stebrišče, kjer je vsaka stopinja odmevala od sivih zidov. Vedli so naju od todi v prvo nadstropje v sobo, kamor so držala razven vhodnih vrat še tri druga vrata. Odprta so bila vsa in hodilo se je skozi v druge, ravno tako proste in prazne sobane.

Kakšen razloček med starim Washingtonom in vilinim dvorom Bellaškim! Tamkaj vse novo, solnčnato, varno, polno ljudij, tu, nasprotje vsega tega. Kako hitro sva se bili podomačili v svojem rožnatem salonu in kako neznana in tuja nama je bila ta gola sobana, opravljena le z najpotrebnejšim orodjem! Ob 5. uri sva kosili a la carte, za table d’hôte je bilo menda premalo gostov, ali morebiti tudi ni bilo prav nobenega, vsaj po vsem velicem poslopji srečali nisva nikogar. Čisto sami sva bili v veliki odmevajoči dvorani, ki bi bila lehko vzprejela na stotine ljudij. Hiteli sva venkaj, tjakaj, kjer se ne pogreša druščine.

Poleg jezera na širocem nasipu sva hodili, napotivši se na južno stran. Nasproti hotelu „du Pare“, v kateri se je bil izpremenil starodavni samostan „S. Maria degli Angioli“ — tudi tukaj se ne bi mogla udomačiti — vzdiguje se tik jezera visok Teli z lokom in s pušicami. Od navadnega peščenika je iztesano znamenje, vender pozdravila sem je razvneto, saj kaže uzor junaka svobode! Blizu hotelu du Pare, sredi cvetočega vrta, stoji villa Visalli, to bi bilo stanovanje zame, a ne — skoraj bi se bila sprla v mislih z gospodom konzulom. Bodi si! dva dneva, ali bolj rečeno, dve noči se naglo prebijeta. Dalje sva šli mimo vile „Beau sejour“ vkreber do gradiča „Enderlin“, prehodili tam vrt in od višave necega stolpa uživali najkrasnejši razgled na mesto, na jezero in na venec hribov, ki je objemlje.

Vrnivši se proti domu, krenili sva še v notranje mesto. Lugano ima čisto italijansko lice in značaj s svojimi hišami s ploskimi strehami, s svojimi arkadami, pod katerimi se vidijo delavnice in prodajalnice z rudečimi in rumenimi ogračami, ki plavajo okoli odprtih vrat. Granitni kolovozi preprezajo ulice. Živahno vrvenje in vedno kričanje, kakor povsodi po italijanskih mestih, kjer vsak prodajalec ponuja in hvali svoje blago na ves glas. Ubežali sva Šumu in počivali potem še malo na klopici pri Tellu, kar zapaziva, da je začelo jezero nemirno šumeti in da so črni oblači vzhajali izzad Monte Breja. Jedva sva bili v neprijetnem Washingtonu, ko je huda ura že razsajala z vso močjo. Primerna je bila noči in „svoji grozi!“ Spati mi ni bilo moči! Zato sem vstajala in zamikala se v jezero, iz katerega so malo po malem že odsevale nebeške zvezde. Hoteč razvedriti se z duševnim delom, izkušala sem naslikati z besedami početje jezerovo. Proti jutru sem zaspala, a probudivši se, spominala se stihov in zabeležila ubogo svoje sanjarsko delce. Evo ga!

Razburjeno bilo sinoči
Lugansko jezero lepo,
Srdito vzdihalo in vedno
Obličje bilo bolj temno.

A noč je položila roko
Prijazno nanje, govoreč:
„Tolaži se, glej, ljube zvezde
Užigajo se že blesteč.

Z očesom svetlim vsaka tebi
V dno duše zrla bi željno,
In čudeže vse svoje tkati
Hče v sladke sanje ti nebo.“

S povodnim cvetjem se igraje
Zaspalo jezero je res,
A časih še tožeče k višku
Planilo čez bregovja jez.

Zdaj slavec milo je prepeval
Najslajšo pesen zemskih tal
Ter jezera je sen kristalni
Svit vedno bolj rastoč obdal.

In ko za rano mlada zora
Obišče hrib in dol cvetan,
Sanjalec bil je čudo-krasni
Pokojen zopet in miran.

Na čisto čelo hči nebeška
Poljub mu dihnila gorak,
Da probudivši se jezero
Poslavljal rožnih ust je znak! —

In res je bilo tako, znamenje poljuba mlade zore žarelo je še na jezeru, ko sem odprla okno in je zagledala. Svetli valovi so bili gladki in čisto je bilo nebo, od katerega so se ostro ločili najtanši robovi gora. Oh, in kako krepčalno je velo čez te zelene gore doli od snežnikov! Hitro, hitro venkaj iz mračne sobe na dan, v sveži vzdub!

Ura še ni odbila 6., ko sva že sedli na voziček. Voznik in njegov sin, lepi, krepki postavi s temnimi očmi in s svetlimi lasmi, skočila sta na kozla in iskri konjič naju je odpeljal proti — Monte Salvatorju!

Veselo dobro jutro voščiva Tellu in skoraj sva bili zunaj Lugana. Vreme je bilo lepo, da ni moglo biti lepše, vzduh hladan, vsa priroda po sinočni nevihti kakor na novo porojena. Na vse duške sva se nasrkali dragocenega zraka svobode.

Dospeli sva v vas Pazzallo, tam sta Girolama — oča in sin — izpregla konjiča, dejala ga v hlev in voznika sta se izpremenila v vodnika, ki sta nama kazala pot na hrib. Girolamo mlajši je nosil torbico z živežem, z najinima pledoma, daljovidi i. dr. Lepa je bila pot. S čudom in zanimanjem sva pozdravljali vsako rosno bilko, vsako cvetlico, vsako drevo, in skalovje in dupline; a vonjava in jek in izvori in slapovi so odgovarjali najinim pozdravom. Ljuba mi tovarisica je pevala in se kosala z gozdnimi ptiči in jaz ter moža smo radostno poslušali, a ko je petje utihnilo, smijali sva se in bili srečni! Vmes sva se razgovarjali po laško s svojima voditeljema in zvedeli mnogo ondotnih narodnih običajev. Proti vrhu je prihajala pot slaba, jako kamenita in nekako umolknili so glasovi veselja. Oprti na visoki gorjači sva kakor pravi hribolazki molče plezali vkreber. Kaj nama je bil trud, kaj so bile težave, saj je naju vabila najlepša plača! Ze sva bili blizu, napeli še malo moči in — vrisk se nama je silil na ustna, hvaleče solze so zarosile nama oči! Oj, svet, svet, kako si lep, kako velik ti, Bog moj! — —

Od kod vzeti besed, ki bi mogle popisati, kar sem zagledala, ozrši se na višavi okoli sebe! V vznožji najinem lugansko jezero z vsemi svojimi pritoki, v katerih se zrcalijo krasni obrazi gora, ki krog in krog čuvajo nad njimi. Ponosno stoji vmes dvoglavi stražar Monte Camoghe. Poleg njega, toda v dalji — sveta groza me je skoraj izpreletela — podpira S. Gotard s snežnimi svojimi orjaškimi vrhovi ažurno nebo. V zapadu Monte Rosa, ki je bil čarobno razsvetljen, čez in čez obsiit s leskečimi se biseri. Velika vrsta „Waliških planin razprostira poleg njega neizmerne svoje ledene ravni. Tem vzvišanim velikanom nasproti, vender daleč, daleč, očesu jedva dosežno se je prikazala mogočna Bernina.

Nasititi se nama kar ni bilo nebeškega pogleda, in če je oko tudi časih plavalo doli na jezero in na cvetne mu bregove, vender se je vračalo takoj zopet k veličanstvu planin in gineno vzdigalo se še više, tja k Njemu, ki je ustvaril drobno bilko in nedosežno višavo, ki zapoveduje oblakom in valovom in ki je nama, ubogima stvarema dal užiti to blaženo uro! Sililo naju je srce v hram, Njemu posvečen, na gori poleg naju stoječ. Zal, cerkvica je bila zaklenena. —

Med tem je pogrnil Girolamo mlajši čeden prt na mah pod starim orehom in v lepi senci sva se okrepčali z belim kruhom, pravim švicarskim sirom in s sočnimi breskvami. To nama je teknilo bolje, nego li najfinejši „dejeuner a la fourchette“ v zaduhli — prazni dvorani. Stekleničico dobrega „Asti“ je potegnil Girolamo starejši iz slamnate svoje torbice in jo ponudil nama. Zahvalivši se, veleli sva obema Girolamoma izprazniti jo na srečo najine domovine in na zdravje vsega, kar nama je ljubega v nji. „Živela!“ in „živeli!“ morala sta vzklikniti oba. Prikupila sta se Švicarjema vzklika tako, da sta doli s hriba grede ž njima čestokrat probujala jek. Utapljali sva dušo in oči še jedenkrat v velekrasno podobo, vtisnili si jo v spomin za vselej in napotili se nizdolu. Naglo smo stopali, ali jedva smo hodili četrtinko ure, ko spremljevalka moja nekako zmočena vzdihne:

„Kako uljuden in prijazen je vender bil gospod Emilij H.!“

„Izvestno, vsa čast njemu! Toda kako, da se ga zdaj spominaš?“

„Kako? — nu, pahljača moja menda počiva tam gori pod orehom!“

Girolamo mlajši je prevzel pošlo gospoda erfurtskega in naglo, če tudi ne tako izborno galantno, vender zelo prijazno poklonil najdeno trofejo „belli Signorini“. Med šalami in smehom in brez dalnje zapreke smo šli zdaj doli in v Pazzalli sva se ohladili v senci z viniko obrastene lope. Brdka, postavna kmetica postregla je nama tam s kislim mlekom tako dobrim, kakeršnega še nisem jedla nikdar. Ura na stolpu S. Lovrenca je kazala dve popoludne, ko sta nama pred Washingtonom vrla Girolama pomagala raz voziček.

V najini sobi, ki se mi je zdela že malo bolj domača, spočili sva se, sladko speč. Ob 5. uri sva si dali v sobo prinesti kosilo, dve ubogi popotnici se nisva hoteli več izgubljati v dolgočasni, širi dvorani.

Spočiti in okrepčani sva se sprehajali potem v parku Čini pod temnimi pinijami in svetlimi drevesi, na katerih so žarela granatna jabolka. Čudili sva se bogatemu rastlinstvu in zlasti alojam, ki v Lugani povsodi na planem rasto in ženo. Večer je prihajal. Posloviti se nama je bilo s Tellom. Zamakneni sva sedeli dolgo na ki opici pri njem. Solnce se je nagibalo v zatop. Temno-modro je bilo jezero, a čez in čez prepreženo z zlato mrežo. In pripluli so pozlačeni valovi in ljubkovali vznožje znamenja ter lehke sapice pihale okoli poštenega obraza in blagoslavljale njega, ki je sveto mu domačo zemljo rešil jarma, priboril ji svobodo in vez mile zloge ovil okoli nje sinov! —

Tma je legla že na bregovje, ko sva izrekali svetlemu kipu poslednji „zdravstvuj!“

Čestokrat se še spominam večera na obali luganski in spomina v na Švico nikdar ne morem ločiti z onim osvoboditelja njenega:

Misliti si meni možno
Brez ljubezni ni srca,
Duše ni brez domoželja,
Ni ločitve brez solza.

Niti neba brez ozvezdja,
Ki blesti prekrasno se,
Vzpomladi ni brez cvetlice,
In brez Tella Švice ne!

V.[uredi]

Pozdravljala sem otóke,
Večna je na njih vzpomlad,
Večno jih pokriva cvetje
In iz njega gleda sad.

Zjutraj ob 8. uri sva sedeli v diligenci, zadovoljni, da je bila prazna in da sva tudi ostali jedini popotnici. Ali kako naglo se je nama skrhalo veselje! Koliko prijetneje za naju, ako bi bilo moči igrati po poti zopet nekakšno Offenbachovo ali Zajčevo opereto! Sedeli sva namreč v notranjem kočije in vozna vratca so bila narejena zadaj. Na stopico teh nesrečnih vratec se je med vožnjo vedno zaganjal neki človek in drzno gledal naju in najine kovčege. S kupejem, kjer je bil kondukter, bili sva po polnem ločeni, zaman vse klicanje na pomoč, ako se nama bi bilo kaj pripetilo.

Takšna vožnja na meji dežele banditov mi nikakor ni bila po godu. In tri in polu ure preživeti v tacem strahu! Dragi čitatelj bode umeval, kaj je bilo to! Umeva se tudi samo ob sebi, da nisem mogla gledati, opazovati in veseliti se, kakor po navadi. Vem, da je cesta držala od konca malo navkreber do malega Lago di Muzzano — da sva videli zapadni pritok luganskega jezera, da je solnce pekoče sijalo, da je okolina bila lepa, vse zeleno krog in krog, a da je bilo silno malo hiš. In ravno po hišah in vaseh sem si izgledala oči! Kako samotno mora tukaj biti po noči! Bog pomozi boječim ženskam, ki bi utegnile voziti se same v tako nespretno stvarjeni diligenci! —

Odskočil je zdaj drugi najinih ljubeznivih spremljevalcev, ki se je dolgo, dolgo z nama vozil, in kmalu je stal tretji, marcijalen mož, na stopici. Ko se je naju in najinih kovčegov nagledal, privleče nekaj iz žepa, solnčen žarek pade nanj, to „nekaj“ se svetlo zabliska in meni se stori kar temno pred očmi — nož, dolg oster nož je! Še v drug žep seže — samokres se bode prikazal, iz vestno — že sem cula besede „novce ali življenje!“, toda ne, hlebček črnega kruha pride na dan, mož si odreže velik kos in ga z najboljšim tekom poje. Nekako umirila sem se. Približali smo se mostu v Ponte Tresi. „Buon viaggio, Signore!“ vzkliknil je marcijalni mož in izginil. Na oni strani brega sva bili zopet na italijanskih tleh. Na meji v Fornaci so vtikali carinski služabniki nosove v najine kovčege.

Rešeni sva bili po sedaj tolovajev in morilcev, nizdolu smo šli v hitrem teku in pogled se je odpiral na Lago Maggiore.

Ob polu dvanajsti uri sva bili v Luini. Preradi sva ostavili voz, v katerem je nama pretila tolika opasnost. Kako sva se smijali, in kako sva bili ponosni, da sva jo tako hrabro premagali!

Luino je malo naselje, nežno ležeče na bregovji jezera. Na piazzi se vzdiguje kip Garibaldijev. Zopet junak svobode! Ali oni tam na bregu luganskem mi je mnogo, mnogo bolj simpatičen. V „Albergu di Posta“ stregli so nama prav slabo za zelo drag denar. V juhi so plavali debeli gombi, izrezani iz necega sivega testa, in cotteletti so bili tako črni in dišali so tako sumnivo, da nama je zadostilo videti jih samo od daleč — — ali, vrata se odpro in na pragu se prikaže bledi molčeči gospod! To neskončno zasledovanje najinih stopinj mi je že skoraj presedalo. Nervozna sem bila, menda od jedva prestane „opasne“ vožnje in izpreletel me je mraz, videč kamenitega gosta. K sreči se mi je nasmihala na njegovi strani cvetoča žena. Poveretta, Poveretta!

O polu jedni uri sva stopili na parobrod S. Gottardo, neizogibljiva dvojica za nama, kakor vselej.

Lago Maggiore! Razvneta te pozdravljam v mislih iz nova in razvneta vzkliknem zopet: ti, ti si najlepše izmed jezer gorenje Italije in če tudi vse tiskane in govoreče knjige sveta stavijo komsko jezero visoko nad-te. —

Že po velikosti in širjavi so druga jezera pravi otroci proti ti morju podobni planjavi. Da bi mogla dostojno popisovati čudesa denašnjega dne, a predobro vem: taka lepota zasmehuje vsako besedo. Oko jo gleda, srce čuti, ali beseda je onemogla izpregovoriti jo. Morebiti bi zadostilo povedati, da ta dan je bil najkrasnejši izmed vseh, ki sem jih preživela v deželi, po kateri sem stoprav zvedela, kako lep je svet — — in vender me sili olajšati si kipeče srce z govorico. Kje li začeti, kje prestati v pohvali? —

Od konca gori v Švici še so obrobljeni bregovi z visokimi obrastenimi hribi in voda je zelena, a čim dlje tem bolj modro postaja in skoraj se izpreminja v bojo najčistejšega ultramarina. In čez to valovito ravan se razpenja oni čudapolni šotor, ki je sestavljen ves od zlata, od rož in od vijolic! Zapadno bregovje je najkrasnejša panorama, ki si jo je moči misliti. Drugo prijazno naselje se nasmiha za drugim izmed rodnih brajd in oljčnih šum. Sasso die Ferro, zeleni gorski kolos, ki se tik jezera premo vzdiguje k višku, čuva nad Lavenom, lepim mestecem. Za zelenimi gorami, ki obdajajo bregovje, prikaže se zdaj Monte Rosa s petrobastim šapljem na ponosni glavi. Bližali sva se mestu in omamljena sem bila od čuda in blaženstva, kajti odpirala se je med hribi nenadno široka dolina in v vsi svoji krasoti, poslavljeni od solnčne svetlobe, stali so blizu, prav blizu pred nama Švicarski prevzvišeni plemenitaši! Blesteče krone so nosili in z demanti čez in čez pretkan je bil večni njih hermelin! Najprvi se je pokazal mogočni Strahlhorn, potem triglavi Mischabel in za njim velikan Simplon z neizmernimi svojimi ledenimi planotami. Južno nebo, najlepše jezero, rajsko-cvetoče bregovje in — večen sneg! Kje na zemlji je še najti združena taka čudesa? Mislim, da se z njimi svet ne more ponašati v drugič. Srce mi je vriskalo od veselja in ob jednem ga je polnilo sladko hrepenenje, kajti tako domače me je pozdravljal sneg tam na skalnatih stenah, in planine so mi bile tako znane, kakor bi jih bila že davno gledala — domovina, domovina, mila tvoja podoba je stala pred manoj! V največjih umotvorih stvarstva je tebe objemal željni moj duh! —

Ko je parobrod hlapel okoli klina med Intro in Pallanzo, izginil je očarovalni prizor, a skoraj se prikazal iz nova, iz nova dušo z neizrečnim čudom napajajoč. Zdaj naju je iznenadejala Isola S. Giovanni, katera se že šteje k boromejskim otokom. Eazsežnemu šopu cvetočih rož podobna, vzdiguje se iz šumečih valov — kitica, ki je bila izpadla pri stvarjenju sveta božjima rokama!

V Pallanzi sva ostavili parobrod in tudi elegantno dvojico, za vselej, kakor sva mislili vsaj. Pallanzo je imenitno, boromejskim otokom ravno nasproti ležeče mesto. Povekšati sva si hteli veselje denašnjega dne in tem načinom dali veslati se v čolniči na Isolo Bello. Deset gondolirjev se je nama takoj ponudilo. Izbrali sva si nov, rudeče tapeciran čolnič. Platnen baldahin se je obločil čez naji, prijetna senca naju hladila in presrečni sva odrinili od brega. Nepopisno lepo je bilo plavati med kristalnimi valovi in kopati si dušo v radosti opiraje oko na velekrasni Simplon!

Pokojno se je zibal od konca čolnič in z lehkimi udarci je delilo veslo mirno valovje, a pri Isoli Madre se je vzdignil hipno močan veter in nekako nedostojno je začela plesati mala gondola. Prestrašeni sva gledali veslarja, čvrstega mladega Italijana, toda on se je smijal, zagotavljajoč, da je „oggi un tempo da principe, il lago calmo quanto mai“. Na to „kalmirali“ sta se tudi „le due principesse“ in kakor se človek vsemu privadi, privadili sva se tudi medve „maretti“ na Lagu Maggiorji.

Uro pozneje sva bili na Isoli Belli, najjužnejšem boromejskih otokov. Na južni strani Isole Belle leži Isola Madre in med obema proti zapadu Isola dei Pescatori. Proti severju Isola S. Giovanni, ki nama je naslajala oči z nebrojnimi svojimi rožami že pri Pallanzi.

Najživejša pesniška fantazija ne bi si mogla izmisliti kaj lepšega nego li te otoke sredi okolice, ki je uzor veličanstva in miline. Najkrasnejša krasnih otokov je, se ve, la Bella. prava ljubljenka prirode. Imenoval jo je Jean Paul „urešeni prestol vzpomladi“. Tako je, res, in zatorej se vzpomlad z Isolo Bello nikdar ne loči. Na tem blagoslovljenem mestu razvija ona vse svoje čare, tukaj ji ni prikračena nikoli najmanjša njenih pravic, tukaj ji hlade najmilejše sapice zorno lice in z vonjavo napojene, razširjajo daleč po jezeru glas vzpomladne divne lepote.

Sredi otoka je sezidana ponosna graščina, ki vede na vrte, kakeršnih menda na vsem svetu ne najdeš jednakih. Na deset teras dvigajoč se visoko čez jezero druže v sebi vse, kar le more podajati rastlinstvo tropiških dežel. Vitka cedra, katere dom je libanska gora, ukoreninila se je tam poleg velikanske banane, bombaževca in indijanskega kruševca. Palma, ki je cula šumenje svetega Ganga, zeleni sredi lavorjevih in mirtnih goščav. Ozbiljna cipresa se draži prijazni oljki. Manjolija, pomeranča in limona polne vzduh z najslajšimi vonjavami. Aloje in inostranske rastline poganjajo čudovito svoje cvetje v dupljah, ki so od vrha do tal obložene s svetlimi školjkami. Povsodi vodometi, kipi in hladni prostori z gostim bršljinom obrasteni, kjer se čuje grgukanje grlic in večna melodija, ki jo prepevajo jezerski valovi. Prehodili sva teraso za teraso, na vsaki novim čudom se čudeč. Razgled od najvišje je neizrečno krasen. Obžalovali sva samo, da švicarskih ledenikov od Isole Belle videti ni, visoke pred njimi dvigajoče se gore toške doline jih zakrivajo.

Dospevši na Isolo Bello sva se bili najprej okrepčali v hotelu „Delfino“. Kosili sva pod senčnimi drevesi na prostoru pred hotelom. „Eisotto“, „frittura“ in „giardinetto“ so bili izvrstni, taki, kakeršne umejo pripravljati samo v Italiji. Napoti vsi se potem v graščino in na vrte, stopili sva jedva v stebrišče pred graščino, ko zagledava tamkaj sedečo dvojico. Kdo je bila? Mlada gospa in pokašljujoči gospod. Lepša je bila nego li kedaj poprej. Popotnih oblačil in širocega florentinskega slamnika se je bila iznebila in imela je jako ukusno in elegantno salonsko obleko Vejica mladih rož se je zibala na temnih kodrih. In nje črne oči, kako solnčne so bile, kako prijazno so se nasmihala cvetoča ustna! Ubogi gospod je bil bled, molčeč, apatičen in zavit kakor vselej v sivi svoj pled. Stanovala bodeta na otoku, mislila sem sama v sebi, spomnivši se popotne robe, ki je bila nakopičena pred „Delfinom“. V pritlično graščinsko sobo sta šla zdaj, tja, kjer leži zapisnik tujcev. Citali sva potem v veliki knjigi, črnilo še ni bilo suho: „le Comte et la Comtesse d —“ ne, slavneg, visokoaristokratskega imena nehčem zaznamenovati, indiskretno bi utegnilo biti. A jasno mi je bilo, kaj je primoralo gospo družiti rožnato svoje mlado življenje z onim hirajočega moža. Eppure — Poveretta!

Proti osmi uri z večera je naji vzprejel parobrod „Urbano“. S težkim srcem sva se ločili z blaženim otokom, z urešenim prestolom večne vzpomladi. Do konca svojih dnij mi bode živ stal pred očmi!

Vožnja v hladnih večernih urah je bila čaromila. Nebno razsvetljenje tako, da so se valovi lesketali v vseh bojah mavričnih. Ob deseti uri sva bili v starem mestu Arona. V lepi sobani gostilne „Italija“ se nama je skoraj sanjalo o tem, kar nama je bil podaril nepozabljivi dan. Vso noč sem hodila po palmovih in cedrovih logeh, temno-modro valovje je šumelo okoli njih in vanje je trosilo nebo blesteče svoje zaklade.

Za rana sva vstali drugi dan in sprehajali se na obali jezerski. Na neki višavi blizu Arone stoji velikansk, znotraj otel in iz rude lit kip S. Karola Boromejskega. Vanj hodijo popotniki in celo gori v glavo svetnikovo se plazijo.

Ob jednajstih sva se odpeljali z vlakom. Železnica se vije poleg južnega konca jezera in prestopi Tičino. Pri Sommi je dejal jeden sopotnikov: „Tukaj je nekoč premagal Hanibal Scipijona“. Zaspano so se ozirali tovariši po golem, širnem polji. Bodi si, dejala sem sama v sebi. —

Peljali smo se sedaj čez plodovito lombardsko ravan, ki je vsa obsajena s koruzo, z orizom in z murvami. Na vse strani, kamor seže oko, vijo se s grozdjem obložene brajde. A vse to se mi je zdelo tako prazno in dolgočasno, brez luči in brez boje v primeri z rajskimi slikami, ki sem jih gledala v ravno minulih dneh, da mi je ugajalo, ko je ob jedni uri vzkliknil kondukter: „Milano!“