Popotne črtice (Josip Sernec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Popotne črtice.
dr. Josip Sernec
dr. Josip Sernec.
Izdano: Planinski vestnik 25. septembra 1986, leto 2, štev. 9, str. 144-148
Viri: dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Ischlu, meseca julija 1896.

Leta 1866., torej ravno pred 30 leti, sem bil z neko Dunajsko rodbino v Ischlu. Dobivali smo precej brzojavk, kako se bliža Dunajskemu mestu ,,stric" — to je bilo za brzojavni jezik dogovorjeno ime za „Pruse". — Jaz pa sem imel tedaj brata v naši severni vojski, zato sem po grozni bitki pri Kraljevem Gradcu težko čakal poročil njegovih. Naposled mi je vendar iz Kraljevega Dvora pisal, da leži v bolniščnici s prestreljeno nogo, ki mu jo zdravniki nameravajo odrezati, on pa da tega ne dopusti, in da ga bom le videl še ali z obema nogama ali pa nikoli več. Prišel pa je, hvala Bogu, vendar čisto zdrav po dveh nogah domov. Ležal je bil 36 ur s prestreljeno nogo v nekem jarku. Okoli njega so se zbirali manj ranjeni tovariši, kateri so si med seboj pomagali s perilom, cigarami in drugimi rečmi iz telečakov mrtvih svojih tovarišev. . . . Potem so ga Prusi z drugimi vred peljali na lojtrskem vozu do Kraljevega Dvora, odtod pa ga prevedli pozneje v Zitavo na Saksonsko, kjer so Saksi njega in vse Avstrijske ranjene vojake prav dobro stregli, in po sklenenem miru v začasno bolniščnico v Praterju pri Dunaju.

V Ischlu sem se tudi seznanil s knezom Gagarinom, ki je bil tačas menda 25 let star. Bil je jako duhovit in blag. Govorila sva kmalu kakor stara prijatelja. Pripovedoval mi je o demokratičnem duhu ruskega naroda. Na mojo opazko, da je to menda drugače pri ruskih aristokratih, mi je zatrdil, da njih velika večina nikakor ni ošabna, taki da so bolj le tisti plemenitaši, kateri žive na carskem dvoru; on če hodi doma po polju, mora obstajati pri svojih delavcih ter se razgovarjati z njimi, seveda tikajoč drug drugega, in prav zameril bi se jim, ako bi tih šel mimo njih.....

Ubogi Gagarin! Dve leti pozneje sem čital v časnikih o grozni njegovi nesreči. Nabiral je s svojim očetom dne 3. avgusta l. 1868. po globoki strugi potoka Redtenbacha na vzhodni strani Ischla rudnine. Eno uro više so bili tiste dni pri jezu za nekaj časa zaprli vodo zaradi plavljenja lesa. Nenadoma so jo pa odprli, in kakor blisk pridrša voda in les sta utopila in stisnila obe bitji. Letos sem videl mramorni križ in kamenito ploščo, vzidano v pečini Redtenbachove struge. Plošča spominja na žalostno smrt kneza Leona Nikolajeviča Gagarina in njegovega sina Vladimira.

Ko sem se letos šetal po Ischelski okolici, se mi je vrnil v spomin sledeči dogodek:

Rodbina, pri kateri sem bival leta 1866. v Ischlu, se je preselila odtod na Grundelsko jezero. Moja prtljaga se je odpeljala z njimi, jaz pa sem sklenil peš potovati tjakaj črez „Redtenbachalpe" in Altaussee. Odšel sem prav vesel zjutraj ob štirih po Redtenbachovem klancu navzgor. Zanašal sem se, da že najdem na Redtenbachovi planini koga, ki mi pokaže do pravega sedla za drugo dolino. Ko pa sem prišel do te planine, sem zastonj trkal pri raznih tamkajšnjih kočah; vse je bilo zaprto in prazno — bila je nedelja, ljudje pa so bili odšli v cerkev.

Stopal sem dalje. Visoko pred seboj sem zapazil planinsko kočo. Potov nisem videl več ko enega do nje, zatorej sem korakal tja navkreber. Kar sem začul prijazno žensko petje od zgoraj in črez kako uro hoda od Redtenbachove planine sem prišel do čvrstega mladega dekleta, ki je stalo podrecano — v črnem gnojnem blatu z vilami v rokah. Prijazno mi je odzdravljala. Flegmatično se je oprala noge in roke pri živem studencu in mi postregla z mlekom. Na moje vprašanje za pot v Altaussee mi je živo prigovarjala, naj se vrnem po isti poti do Redtenbachove planine, ker tu zgoraj drži le neka lovska pot, po kateri pa še sama ni hodila. Meni pa je bila misel, da bi eno uro nazaj hodil po istem potu, neznosna, in po svoji mladostni neumni prevzetnosti sem sklenil, da si poiščem tisti lovski prelaz. Dobrosrčno me je še spremljala planšarica navkreber do rebra ter mi pri slovesu pokazala, po kateri strani naj grem, da dojdem v zaželeno drugo dolino.

Stopal sem pogumno naprej po skalnatem, raztrganem bregovju, pa sumljivi poti so se začeli križati, gosta megla je nastajala — in prihajal sem bolj in bolj zamišljen.

Izbral sem si pot, katera se mi je zdela najbolj udelana. Hodil sem prav dolgo navzdol pa navzgor, nisem pa videl v megli dalje kakor za kakih 20 korakov. Stvar me je začela nekaj vznemirjati. Zdajci začujem na levi pod sabo zvon pasoče se živine. Hvala Bogu, si mislim, zdaj prideš na pašo k pastirjem, ter potolažen stopam po vabečem zvončevem glasu navzdol. Pridem v okroglo kotličasto dolino, kjer zagledam precej živine okoli sebe. Kličem in kličem na vse grlo, pa razen mojega odmeva molči vse. Našel sem celo živinski hlev, pa ne žive duše nikjer, le živina me je čudno pogledovala. Z odprtim dežnikom — začelo je pošteno deževati — sem prehodil vpijoč celo to dolino in prišel na drugi strani po nekem potu zopet navzgor.

Dospel sem na rob; pot se je znižavala zopet v drugo dolino, pa tudi iz te sem čul enako vabljivo zvončkljanje. Trdno upajoč, da najdem vsaj zdaj pastirja tako obile živine, sem korakal v drugo dolino navzdol. Tudi tukaj je zijala vame živina, tudi tukaj je bil prazen hlev — pa na moje vpitje ni bilo človeškega oglasa. Prehodi vsi do dobrega to drugo dolino, sem se žal prepričal, da tudi tukaj ni pastirja.

Lezel sem zopet navzgor; do „ potov" sem izgubil vse zaupanje — preveč jih je bila živina že naredila pri paši. Dežnik sem vkljub deževanju že zdavnaj nosil zaprtega. Prišel sem zopet iz kotla ven na rob, in še nekaterikrat v kotel in iz njega, pa še vedno me je tolažilo, da sem tu in tam naletel na živino — a na moje stokrat opetovano klicanje — nobenega odgovora ! Le enkrat se je na strani poti Dachsteinu — tako sem vsaj sodil — za nekaj časa odprla megla, toda pečine, katere sem zdaj videl, so imele čisto druge oblike od tistih, ki sem si jih bil vtisnil v spomin, ko mi je dekle kazalo pot. Bil sem v popolnoma divjem, čisto zapuščenem kraju, in zavedel sem se, da niti pojma nimam več, kje je sever, kje jug. Lačen sem tudi že postajal; tu in tam sem se mudil pri jagodah, kjer so bile prav goste, in premišljeval, kaj bode z menoj; kajti toliko sem zaznal, da sem zagazil v »Peklensko gorovje", po nemški „das Höllengebirge", katero se vzhodno od Ischla razteguje proti vzhodu ob meji štajerski in avstrijski.

Mehanično sem že po navadi tu in tam zavpil, če bi me kdo slišal. Bil sem ravno zopet v globokem kotlu in hotel lesti navzgor — dež je bil odjenjal — ko začujem od zgoraj na svoji desni — človeški odgovor! Še enkrat zavpijem, razgrnivši dežnik, da bi me laže zapazili. „Kam pa greste?" je bilo vprašanje, jaz odgovarjam: „Aussee"!" ter že zapazim visoko nad seboj dva moža in nekaj živine. Končno mi veleva glas, naj grem gori, in prav vesel hitim po skalovju, tu in tam po vseh štirih navzgor, tako da me je moj rešitelj celo svaril, naj hodim počasi.

Prišel sem do njih. Dopovedal sem, odkod da prihajam, in kam nameravam. Vprašal sem, kako, da ni pastirjev pri živini. „No", je odgovoril stari kmet, „tu so planine za vole; zato ni pastirjev in jih tudi ni treba. Po leti ženemo junce na te pašnike; tu ostanejo sami, pa hodijo zvečer sami v svoje hleve. Ko ne bi bil jaz danes prišel s svojim hlapcem iz Goiserna po dva para volov, ker jih doma potrebujem, bi bili Vi lahko tavali v tem gorovju še nekaj dni — ako bi sploh še našli pot iz njega!" „Kedaj ste pa jedli zadnji krat?" me je potem dobro-voljno vprašal. Odgovoril sem, da sem menda ob osmih zjutraj dobil na Redtenbachovi planini nekaj mleka in kruha. „No," je dejal, „zdaj je ob treh popoldne". Obžaloval je, da je že odjužinal s hlapcem, in mi ponudil kot ostanek svojo čutaro z nekim „grogom" — vodo z žganjem —, pa tudi to sem hvaležno sprejel in prav s slastjo pil.

Hodili smo potem po prav raztrganem, divjem svetu dobro uro. Prijazni kmet mi je prigovarjal, naj grem z njim v Goisern, tam prenočim ter drugi dan po cesti odpotujem črez Aussee na Grundlsee — kajti pot odtod v Altaussee pelje črez Schwarzenbachovo pečino (Schwarzenbachwand), črez tisto pa morejo le prav vešči hribolazci.

Odgovarjal sem, da moram še nocoj priti do Grundelskega jezera, kajti moja družba me tam pričakuje in bode prevznemirjena, ako ne dojdem pred nočjo. Zagotavljal sem mu, da se prav nič ne bojim vrhunca ter povsod grem, kjer je le kakšna stezica. „Bomo že videli," je rekel.

Prišli smo na razpotje. Tu je velel hlapcu, naj z volmi počaka, mene pa je peljal na levo na čuden rob. Velikanska pečina je navpik strmela pod nama, v globini pa se je začenjala podolgasta dolina; nanje koncu mi je tovariš pokazal hišo. Po celi dolini se je videla vabljiva cesta; imel sem občutek, kakor da bi mi kazal »obljubljeno deželo". „Vidite, če si upate črez to skalo navzdol, pridete na lepo cesto in po njej v Stari Aussee. Toda črez to pečino je nevarna hoja. Hodite za menoj!" Potem je sedel in se z nogama in rokama spuščal po vsekanih stopnicah proti levi navzdol. Kacih 10 metrov niže me je počakal ter mi rekel: „Vidite, takšna je ta pot; drži vedno proti levi navzdol, in tam — kaže na pol visokosti stene — vidite pri steni brv črez brezno in lesen križ v spomin človeku, ki se je tam ubil — od tam postaja pot polagoma boljša."

„O, če so povsod vsekane stopnice tako lepo kakor dosedaj, potem grem prav rad po tej steni sam", sem odgovoril s tako veselim glasom, da je kmet takoj nehal me odgovarjati. Očitno pomirjen, se je poslovil, a jaz sem se mu iskreno zahvalil.

Še zdaj se čudim, kako sigurno in brezskrbno sem lazil po tisti grozoviti steni navzdol, po tistem primitivnem vsekanem potu. Nevarnost mi ni na misel prišla; bil sem pa res tedaj kot dvaindvajsetleten fant žilav, dober telovadec, sploh poln predrzne domišljije, da se mi ne more nič hudega pripetiti. Ko sem sredi visoke stene enkrat obstal ter gledal nekaj časa navzgor in navzdol, sem si zdel kakor muha, ki tiči na šipi. Najmanje mi je ugajala hoja črez malo brv prek brezna, ker je bila kaj prhka ter se je precej zibala, sicer pa sem prišel čisto zdrav, četudi že prav truden, v zaželeno dolino in odtod nekako ob petih popoldne v Stari Aussee. Tu sem seveda z največjim tekom požiral razna jedila. Ko sem proti mraku došel na Grundelsko jezero, sem našel svojo družbo že v precejšnjem nemiru, kateri se je seveda takoj polegel.

Takoj se mi je pridružil gospod kaplan iz tistega kraja, kateremu sem moral kar najpodrobneje opisati svojo pot. Ko sem pa nazadnje čisto lakonško pristavil, da sem prilezel v dolino črez Schwarzenbergovo steno, se ni mogel prečuditi moji predrznosti in nepremišljenosti ter me je po vsej pravici dobrohotno pograjal.

Po večerji je zopet začelo deževati in ni nehalo do druzega dne. Jaz pa, ležeč v topli postelji, sem Boga zahvalil in si začel domišljati, kako dobro je, da mi ni treba prenočevati v tistem divjem gorovju.