Popki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Popki
Breda Smolnikar
Spisano: Popki 1973, Breda Smolnikar.
Izdano: Mladinska knjiga
Viri: Smolnikar, Breda (1973). Popki. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O slinastem polžu in polizancu polizanem

Če so me hotele Mesarjeva Meta, Gerberjeva Jana, Anžetova Mojca, Jurčkova Johana, Bušnikova Silva in druge močno zdražiti, jim je bilo treba samo reči, da se bom poročila s Šorlijevim Štefanom, pa sem pihala, da je bilo strašno, in bila z njimi skregana za veliko dni.
»Jaz, pa poročila s Šorlijem!« sem zaničljivo zategnila. »S tem slinastim polžem in zoprnim polizancem! Nikoli, nikoli!« sem se pridušala in vsakokrat, ko sem šla po sapo, pljunila po tleh. »Fuj, fuj, nikoli! Raje skočim v vodo ali si dam odrezati glavo. Če bi se me samo dotaknil, bi bruhala. Fuj, fuj, je pa preveč slinast!«
Vse so se mi smejale in me še bolj dražile. »Še rada ga boš vzela, samo če te bo maral,« se je s svojim debelim glasom smejala Mesarjeva Meta in se tolkla po kolenih, tako jo je moje razburjanje zabavalo.
»Kar ti ga vzemi, če ti je toliko zanj,« sem ji zabrusila nazaj.
»Če bi te poljubil, bi bila pa vsa srečna,« me je Meta dražila naprej.
»Veš, kaj! Si pa nesramna! Koza zmešana!« sem jo zmerjala, ker mi je ob taki nesramnosti zmanjkalo besed, s katerimi bi se branila. Kar pihala sem ob misli, če bi se me Štefan res hotel dotakniti, kaj šele poljubiti.
»Jaz ga bom pa vprašala, če bi te hotel poljubiti!« se je hihitala Jurčkova Johana.
»Daj, daj!« so se vse razveselile in zaploskale z rokami.
»Štefan, bi jo poljubil?« se je Johana obrnila proti klopi, kjer je pokonci in čisto pri miru sedel Šorli in seveda poslušal naš pogovor.
»Nič ne slišim,« se je Štefan izognil odgovoru.
»Pravim, če bi jo poljubil?« je glasneje ponovila Johana in s prstom pokazala name.
»Seveda,« se je zdaj nasmehnil Štefan in me gledal. Ko sem ga za kratek trenutek pogledala, sem v njegovih očeh ujela neki čuden svetel blesk, podoben vdanosti, in hitro sem spet pogledala stran.
»Zakaj me gledaš tako zabodeno, polž slinasti, polizanec polizani!« sem zavpila, ker sem čutila, da me še kar naprej gleda, zacepetala z nogami in se ga nisem več upala pogledati v občutljive oči, ki se niso odmaknile od mene. »Nehaj me gledati!« sem se še glasneje zadrla vanj. – »Gnusiš se mi, polž slinasti, polizanec polizani!«
Besede pa niso nič zalegle. Kar gledal me je. Zato sem segla v žep in iz njega privlekla umazan robec. Zvila sem ga skupaj, stopila na sredo razreda in mu ga z vso silo vrgla v obraz.
Ni se umaknil. Robec je pobral in ga spravil v predal klopi.
»Vrni mi robec ! « sem zavpila.
Štefan pa me je samo gledal in se mi tiho smehljal v obraz.
Tedaj je vstopil profesor slovenščine.
»Le čakaj ! « sem tiho zagrozila proti Štefanovi klopi.
Sredi ure, ko je profesor spraševal, me je Mesarjeva Meta, ki je sedela za mano, sunila v hrbet.
»Ljubezenski paket,« je šepnila in mi skrivaj izročila droben papirnat zavoj. Na papirju je pisalo: »Vračam ti tvoj robček.« Spodaj je bilo podpisano: »Tvoj slinasti polž«.
»Uf,« sem puhnila od besa, ko sem prebrala in samo s konci prstov prijela papir, da se ne bi okužila, ter ga vrgla pod klop.
Za Anžetovo Mojco, ki je bila vprašana prvo polovico pesmi »Turjaška Rozamunda«, ki smo se je morali do tega dne naučiti na pamet, je profesor k tabli poklical Štefana, ki je moral pesem nadaljevati tam, kjer je Mojca končala. Pesem mu je še kar šla, pred koncem pa se mu je ustavilo in ni vedel naprej. Tega sem bila kriva jaz. Med deklamacijo se je namreč nevede z eno roko naslonil na mojo klop. Ker pa mi je bilo to zoprno, sem Meti vzela ravnilo s klopi – mojega je bilo škoda, saj bi se okužilo – in s koncem ravnila sunila v njegovo roko ter jo odrinila s klopi. Štefan me je zbegano in začudeno pogledal in utihnil tik pred koncem pesmi.
»No, dajmo, dajmo!« je priganjal profesor, ki se mu je mudilo spraševati.
Štefan pa se je zmedel in ni znal naprej. Še enkrat je poskusil, a to so bile kitice, ki jih je že povedal.
»Konec boš pa že spacal!« Profesor je postajal nestrpen.
Nisem se zmenila za Štefanove proseče oči, ki so begale po razredu, pa čeprav sem bila glavni šepetalec v razredu in sem vsakomur in ob vsaki priložnosti prišepetavala, če sem le mogla. Meta za mojim hrbtom me je drezala, naj pomagam. Končno sem visokostno, s stran obrnjeno glavo, šepnila:

»Rozamunda grede v klošter, čast ljubljanskih nun postane.«

Štefan je to ponovil.
»No, vendarle!« se je oddahnil profesor in mu dal dvojko.
Ko je šel Štefan v klop, sem gledala stran. – Med odmorom sem tiho obsedela v klopi, čeprav me je Meta vabila, naj se grem z njo vozit v drugo nadstropje po stopniščni ograji.
Ko je prišel Štefan k moji klopi, sem gledala v zvezek.
»Hvala, ker si mi pomagala,« je mehko dejal in se z rokami naslonil na klop.
Skočila sem pokonci.
»Izgini stran!« sem zavpila. »Kaj se naslanjaš na mojo klop, polž slinasti, polizanec polizani! Mi jo boš vso okužil!«
Ko se je umaknil, sem pljunila na mesto, kjer se je bil z rokami dotaknil klopi, in s papirjem in slino izbrisala njegov dotik.
Uf, uf, sem ga sovražila...

Deklice

Že prej so nam kdaj pa kdaj v šoli pregledovali nohte na rokah, vrat in ušesa. Nekoč se je celo zgodilo, da smo morali sleči nogavice in da so nam pogledali kolena, prste na nogah in pete, kjer se umazanija najbolj pozna in najraje zadrži. Več kot mesec dni predtem nam je razrednik dejal, da bo delal kontrolo in zato smo se nekaj časa kar pridno umivali zgoraj in spodaj. Potem smo pa pozabili. In ko je nekega dne ob prihodu v razred dejal, naj slečemo nogavice, nam je zastal dih. Prvi so bili na vrsti dečki. Me, ki smo sedele pri steni, smo bile zadnje. Popljuvale smo si robce in si zdrgnile kolena in pete ter izmed prstov izrinile umazanijo in mucke od nogavic. Skoraj vsi dečki so bili umazani. Ko je razrednik prišel do nas, smo bile čiste. Kolena so bila seveda rdeča od drgnjenja in neumen bi bil tisti, ki tega ne bi opazil. Vsi v razredu smo morali vzeti beležke in vanje napisati, da smo bili umazani in da moramo odslej naprej bolj paziti na čistočo. Deklice smo bile hude in smo le nerade napisale, dečki pa so ravnodušno sprejeli grajo. Me smo bile osramočene in strah nas je bilo, kako bodo doma sprejeli tako obvestilo.
In tako smo nekega dne zvedeli, da bo kmalu zdravniški pregled v šoli. Dovolj mi je bila enkratna sramota dogodka z rdečimi koleni. Zato sem se redno tudi med tednom umivala po celem telesu, kar pa je bilo pri nas doma zelo težko, saj sta bila Primož in Tomaž ves čas v kuhinji, drugje se pa nisem mogla umiti.
Pregled je bil v šolski knjižnici. Tisti, ki so bili po abecedi prvi, so povedali, da se moraš čisto sleči, da ti zmerijo višino, te stehtajo, zdravnik ti pregleda zobe in srce in nazadnje še napiše, kako si razvit, dobro, srednje ali slabo.
Jurčkova Johana, ki je čakala v vrsti pred mano, se je obrnila k meni in mi zašepetala:
»Mesarjeva Meta bo prav gotovo slabo razvita, se ti ne zdi?«
»Seveda, seveda!« sem kimala. Strašno me je skrbelo, kako bom jaz razvita. Da bi bila vsaj srednje! sem si želela.
Trpinovega Janeza, ki se ni nikoli umival, so poslali ven. Hišnik Šporgelj je posodil škaf in sirkovo krtačo. Janeza sta potem dva dečka iz višjega razreda pod razrednikovim nadzorom ostrgala s krtačo.
V sobo so nas klicali po štiri hkrati. Srce mi je močno utripalo. Sleči se do golega! Še pred mamo se nisem hotela, zdaj pa me bodo videle tri deklice, sestra in še zdravnik. Na srečo pa je bil vsaj zdravnik star kot zemlja. V moji skupini smo bile Jurčkova Johana, Mesarjeva Meta, Šuštarjeva Zdena in jaz. Ko nas je sestra poklicala, nam je naročila, da se moramo sleči. Ob steni so stali štirje stoli. Začele smo odlagati obleko. Skrivaj sem pogledovala druge tri. Zdena se je slačila, ne da bi bila kam pogledala. Pač pa sta Johana in Meta švigali s pogledi na desno in levo. Nazadnje sem ostala v sami majčki. Tudi druge tri se niso slačile naprej. Srce mi je močno bilo.
»Dajmo, no! Slecite se! Vse dol, pa hitro!« nas je priganjala sestra.
Oči so mi najprej padle na velike Zdenine prsi, ko se je ta vsa zgrbljena od sramu postavila na tehtnico. Tudi Johanine prsi, sicer pol manjše od Zdeninih, so bile še zmeraj ogromne v primerjavi z mojimi ali Metinimi, ki jih je bilo, kot mi je pozneje potihem rekla Johana, komaj za dva ocvirka. Toda kakor smo se me tri grbile vase, je stala Meta vzravnano in se prsila in napihovala, da bi vsaj na ta način malo popravila tisto, kar ji je usoda vsaj do zdaj tako bridko odrekala.
Zdravnik nas je pregledal in dejal, da je Zdena sicer dobro razvita, da pa ima strašno slabo držo; Johana je bila srednje razvita s slabo držo, jaz slabo razvita z dobro držo in Meta – joj, Meta pa je bila srednje razvita z dobro držo. Ta piščanec mali! Seveda, ko se je pa tako napihovala. Ampak prav gotovo se je zdravnik zmotil. Saj vendar nima nič prsi! Še manj kot jaz. Skregana bom z njo, skregana! sem sklenila sama pri sebi. Nevoščljiva sem ji bila tako, da je kar škripalo v meni.
Ko sem med odmorom še po več tednih prezirljivo hodila mimo nje, je sedela na moji klopi in mahala z nogami ter z žemljo v ustih z velikim užitkom pripovedovala kaki deklici, kako jo je bilo strah zdravniškega pregleda in da tak pregled sploh ni nič posebnega. Da je tako enostavno, kot bi šel v trgovino, je dejala. - Ali pa je tako mimogrede, ko sem bila jaz v bližini, vprašala Silvo ali Fani ali Zdenko:
»Ti, kakšno držo si že ti imela?« Seveda je za vsako posebej točno vedela, kakšno.
In nato malo bolj potihem, da dečki niso slišali:
» In kako ti je rekel zdravnik – da si razvita? – Jaz sem srednje.«
Tako seje važila. Uf, uf, tako bi jo pretepla, da bi trske letele od nje...

Trepalnice

Mesarjeva Metaje imela zelo lepe rjave oči, tako žive in temne kot njen oče. Toda mislila je, da niso popolne. Trepalnice je imela sicer goste, vendar zelo kratke, tam pa, kjer bi morale biti obrvi, ji je poganjalo samo nekaj belega puhka. Zato je bila zelo nesrečna.
Nekega dne je med odmorom poklicala Šuštarjevo Zdeno v kot in ji zaupljivo povedala, da ti zrasejo zelo dolge trepalnice, če si jih pristrižeš s škarjami. Za obrvi velja seveda isto. Šuštarjeva Zdena jo je precej debelo pogledala, saj ni vedela, kam pes taco moli, in je rekla, da ji tega ne verjame in da ji je precej vseeno, kako goste so njene obrvi in trepalnice. Šuštarjeva Zdena namreč na svojo lepoto in zunanjost ni dosti dala. Imela je ravne, kratko pristrižene in zmeraj skupaj zlepljene mastne lase, goste, črne in pri nosu skupaj zraščene obrvi in pa, če si jo pogledal od strani, redke, še kar dolge trepalnice. Precej je bila debela. Bila je edina v našem razredu, kateri nismo bile nevoščljive velikih prsi, ki so se ji povešale, ker ni nosila modrčka. Ko je pri telovadbi skakala čez kozo ali igrala med dvema ognjema, so se ji tudi močno potresavale. Če bi se kateri od nas le malo tresle, bi vse druge od zavisti zelenele, a tega se pri nobeni do tedaj ni bilo treba bati. Prsi so bile majhne in so trdno stale na svojem mestu.
Mesarjeva Meta je prav dobro vedela, kako je treba Šuštarjevo Zdeno zdražiti. Če smo me čebljale o vsem mogočem, je bila Zdena namreč precej ravnodušna. Kadar pa si jo zdražil, je znala tudi ona zavrteti jezik, počiti okoli ušes in sploh z dejanji pokazati, da z njo ni dobro češenj zobati.
»Glavo stavim,« je rekla Mesarjeva Meta Zdeni, ko smo bile tudi me zraven in smo o trepalnicah in obrveh že vse vedele, »glavo stavim, da si svojih obrvi ne upaš postriči. Glavo stavim,« je izzivalno ponovila.
»Da si ne upam?« je zrasla Zdena. »Si pa zelo zelena, če misliš, da si ne upam. Čeprav nisem tako neumna, da bi si mislila, kako krasne bom potem imela.«
»Pa si ne upaš!« jo je Meta dražila naprej.
»Ali ima katera škarje?« se je Zdena ozrla po nas, ki smo jo obkrožale, ne da bi bila še kaj rekla na tako izzivanje. – Anžetova Mojca jih je imela.
Zdena jih je vzela in potem smo vse skupaj stekle na stranišče. Tam je Zdena s prsti prijela obrvi in jih postrigla na obeh očesih.
»No, vidiš, da si upam!« je rekla, ko je bilo vse končano.
»Trepalnic si pa ne upaš ! « Meta še ni mirovala. »Stavim, da si ne upaš!«
Zdene ni bilo težko izzvati, ko je bila že enkrat izzvana in ravno v elementu. Komaj je Meta utihnila, je Zdena že prijela svoje trepalnice in jih čisto do konca postrigla.
Tedaj je pozvonilo in odmora je bilo konec. Stekle smo v razred in se kar lomile od smeha. Kako hitro je Zdena nasedla! Zdaj se bo še za tisto revščino okoli oči obrisala pod nosom.
»Joj, kako je grozna!« smo tiho šepetale med seboj in se hihitale, medtem pa je Zdena zelo pokonci sedela v klopi. Nikamor se ni ozrla, le z rokami si je ves čas mela oči in mežikala, ker so jo kratke trepalnice ščegetale.
Metin poskus se na Zdeni ni posrečil, saj so ji po dolgem času, ki ga je Meta ves čas nadzorovala, zrasle prav tako redke trepalnice, kot jih je imela prej. 0 obrveh pa, ki so ji od takrat naprej štrlele nad očmi, je največ vedela povedati Meta sama, ki je rekla, da bi Zdeni iz njih lahko kite spletla, samo če bi ji ta pustila. To je bilo malo pretirano povedano, vendar pa je bilo res, da so Zdenine obrvi precej daljše kot prej štrlele v svet. Tako velik neuspeh na Zdeni je bil Meti dovolj veliko opozorilo, da na sebi poskusa ni nikoli ponovila. Še naprej ji je nad očmi rasel nežen puhek namesto obrvi in tudi njene trepalnice se niso spremenile, pa čeprav je Gerberjeva Jana nekje zvedela, da si jih maže z glicerinom. Mesarjeva Meta je take govorice odločno zanikala in bila zato z Gerberjevo Jano za dalj časa skregana.

Kako so se njuna usta strnila v dolg poljub

Nekega jutra smo si kot ponavadi pred uro risanja nalili vode v lončke. Zdavnaj je že pozvonilo. Dečki so se podili po razredu in nam, deklicam, s čopiči, namočenimi v rdečo barvo, poskušali risati po nosu. Me smo se, seveda presunljivo kriče in cvile, umikajoč se borile z vsiljivci. – Tedaj pa je v razred stopil – on. Kot bi mignil, smo utihnile in občepele na svojih mestih.
Imel je svetlo sive hlače in šprican suknjič, ki je bil tisto leto strašno moderen in že sam po sebi vreden, da bi se zaljubil v človeka, ki ga je nosil.
Hitro smo se spogledale, se skrivaj pomikale proti svojim klopem in tam spet mirno obstale.
»Sedite, prosim!« je dejal. »Ker je vaš profesor risanja zbolel, ga bom jaz nadomestoval. – Sedite, no, sedite ! « je rekel, ko smo še kar stale in ga gledale. Dečki so se hitro usedli, me pa malo bolj počasi.
»Ojoj!« je za mano medlela Jurčkova Johana in me suvala v hrbet. Namesto Mesarjeve Mete, ki je obsedela v klopi Šuštarjeve Zdene, kamor je bila pristala v begu pred Mišom, ko je on vstopil, je Johana sedla na Metino mesto. »Ojoj, kako je lep! In kako lep suknjič ima! In kakšne oči in hlače! – Gleda te, gleda...« me je suvala.
Pa me je res gledal. Povesila sem oči v pričakovanju, kakor sem včasih videla v filmih, in jih hitro spet dvignila, da bi česa ne zamudila. Nasmehnil se je, s prstom pokazal proti mojemu nosu in me vprašal, če rada rišem.
»Rada,« sem vsa srečna dahnila, da sem prav jaz vzbudila njegovo pozornost. Toda takoj zatem sem se zavedela. Zardela sem še bolj od barve, ki sem jo imela naneseno na obrazu. Dečki na drugi strani razreda so se glasno in prešerno zasmejali. Sklonila sem glavo in se – osramočena – z robcem začela drgniti po obrazu.
Ker smo imeli risbo že začeto, smo tisto uro nadaljevali tam, kjer smo bili prejšnjo nehali. Risali smo kocko, kvader, kroglo in valj, vse s prosto roko. Potem je bilo treba vse to pobarvati s tempera barvicami. Poudarek na risbi je bil v tem, da si moral celo stvar pravilno osenčiti. Izbrati je bilo treba točko, kjer je bil vir svetlobe in od tam je potem padla senca.
Po končani prvi uri smo se zbrale v stranišču, da smo imele mir pred dečki.
»Takole mi je tolklo srce!« je Anžetovi Mojci razlagala Herta, in kazala, kako ji je tolklo, »takole, ko se je sklonil k meni. In prav takrat se mi je naredila packa, pomisli, prav takrat!«
»Joj, joj!« je vzdihovala Jurčkova Johana. Drugega ni mogla spraviti iz sebe.
»Meni pa je pomagal narediti valj,« se je pobahala Silva.
»Meni tudi!« je pridala Gerberjeva Jana.
Le Mesarjeve Mete ni bilo nikjer. Ko pa je pozvonilo in smo hotele že iti, je pridirkala v stranišče.
»Sem zvedela, kdo je,« je pripovedovala vsa zadihana. Po novico je šla k Darji v drugo nadstropje. Darjina teta je učila slovenščino in tako je Darja marsikaj vedela. »Študira na univerzi in njegovi punci je ime Ana,« pri tem smo se žalostno spogledale, »njemu pa Marjan.«
»Marjan! « je dahnila Johana. In stekle smo v razred, saj smo imeli še eno uro risanja.
Mesarjeva Metaje takoj zlezla na okno, kamor je po koncu prve ure spravila svojo risbo, da bi se ji v odmoru v miru posušila. Pri tem pa je Šuštarjevi Zdeni nerodno in po nesreči stopila na risbo in jo zmečkala. Zdena jo je za kazen pred celim razredom priprla, da je nesrečna mala Meta občepela na sredi med obema oknicama.
»Spusti me ven!« je vpila in butala po šipi. »Saj nisem zanalašč.«
Tedaj je vstopil on. Zdena je vstala kot mi vsi in s telesom še vedno ostala naslonjena na okno. Meta se iz tako nastale zanke ni mogla rešiti. Obstala je s svojo risbo v roki na okenski polici in on bi moral biti slep, da bi je ne opazil. – Posedli smo.
»Ali ne moreš dol?« jo je vprašal. »Pridi, pomagal ti bom!«
Zdena se je odmaknila in se naredila, kot da pri celi stvari nima nič zraven. Meta, ki bi lahko zdaj sama dol zlezla, je zardela in rekla: »Prosim!« Z obema rokama se mu je obesila okrog vratu, on pa jo je prijel za pas in jo kot peresce prestavil na tla.
»Hvala!« je dahnila Meta in vsa srečna zaplavala v svojo klop. Me smo ves dogodek opazovale z odprtimi očmi in zastalo sapo. Ves čas dogajanja se niti en čopič ni dotaknil risbe. No ja, dečki so risali normalno. Oni na take reči niso nič dali.
Od tistega dne dalje je on postal moja velika ljubezen, pravzaprav ljubezen vsega razreda. Ko sva z Mojco naslednjo nedeljo šli v cerkev, sva po končani maši zavili po Zavrteh. Pridružila se nama je še Mesarjeva Meta, ki je prva zvedela, kje on stanuje.
V žepu svoje nedeljske obleke sem imela zložene liste papirja, na katere sem prejšnji večer napisala zgodbo o njem. Kadar mi je bil kdo všeč, sem vedno napisala zgodbo. Imena sem si seveda izmislila.
Ko so se ljudje, ki so šli od maše, razkropili, sem liste privlekla iz žepa in jima začela brati. Pri kozolcu ob poti smo obstale.
»...Silvija se je nagnila k potoku...« sem brala, »...tedaj je kot v ogledalu v odsevu vode zagledala njegov obraz. 'Gospod profesor, vi,' je dahnila. 'O, Silvija, reci mi ti!' In njuna usta so se strnila v dolg poljub...« sem zaključila.
»Krasno ! « sta obe zaploskali. In pomaknile smo se stran od kozolca.
»Kdo pa je to – Silvija?« je med potjo zanimalo Meto.
»Ti,« sem rekla, mislila pa sebe. Vendar nisem bila tako neumna, da bi svoja čustva obešala na veliki zvon, kot Mojca in Meta. Delala sem se, da mi ni nič do njega.
Tedaj smo prišle do njegove hiše. Joj, in tedaj smo ga že tudi zagledale. Stal je pred hišo in kadil.
»Zdravo!« smo se troglasno oglasile, zardele kot potonika. Z nasmehom nam je odzdravil.
»Joj, kadi!« je vsa zgrožena dahnila Meta, ko smo bile že daleč stran. »Če bi bila jaz njegova punca, bi ga že ne marala.«
S tem sva se strinjali tudi midve z Mojco, a kaj ko pa sta najini mali srci mislili drugače. Pa najbrž tudi Metino.

Zgodilo se je nenadoma

Zgodilo se je nenadoma, ko bi človek to najmanj pričakoval. Gerberjeva Jana je bila nekaj bolna in je morala ležati. Mesarjeva Meta pa jo je prišla obiskat. Ko je prišla prvič, Jana še ni nič opazila. Meta je bila taka kot vedno, majhna, suha, drobna, predvsem pa popolnoma brez prsi, z nekaj »malo bolj izrazitimi rebri«, kot se je kasneje, po tistem čudežu, izrazila Jana. Res da je na svojih suhih krivih nožičkah imela nataknjene najlonke, katerih dvanajstletnice še nismo nosile, toda to ni bilo tisto, kar je Gerberjeva Jana imenovala čudež. Tudi je imela lase počesane na prečo in torbico, imenovano pompadurico, pa mamine čevlje, ki so bili silno lepi, saj so poleg tega, da so ji bili preveliki, imeli gumijaste podplate, kar je odtehtalo to, da so bili preveliki. Vse to seveda ni bilo tisto, kar je Jano ozdravilo, da je takoj tisto popoldne, ko jo je Meta drugič obiskala, prav tako nališpana kot prvič, naskrivaj, da bi je mama ne videla, kar v spalni srajci po vrtu odhitela k Jurčkovi Johani, da ji sporoči veliko novico.
Johana si je šla stvar ogledat na lastne oči in je takoj vse sporočila naprej. Medve z Anžetovo Mojco sva o čudežu zvedeli precej pozno, ko so se okoli že trosile novice, da je Meta dobila nekakšne injekcije za pospešitev in za rast in da stvar, s katerekoli strani jo že gledaš, ni naravna, saj v tako kratkem času štirinajstih dni ali koliko že, to sploh ni mogoče brez umetnih posegov.
In sva šli z Mojco nalašč zato v mesto, čeprav so bile počitnice. Pred mesarijo sva se ustavili in odložili kolesa.
»Živio! « sva pozdravili, ko sva vstopili in skoraj okameneli od začudenja in zavisti. Sredi mesarije je stala – ne, sklanjala se je k tlom Mesarjeva Meta, ki je med počitnicami namesto mame in očeta prodajala meso, sklanjala se je, kot da bi kosi mesa ležali na tleh in ne na kavljih; iz dekolteja popravljene zeleno rožaste amerikanske obleke pa se je nekaj pobleščavalo, nekaj tako velikega, da z Mojco s tistega nisva mogli odvrniti oči.
»Živio!« je na videz ravnodušno odzdravila Meta in se še naprej sklanjala k tlom, čeprav na tleh ni bilo niti najmanjše stvari, ki bi jo bilo treba pobrati ali opazovati, z njenega lepega živahnega obraza pa je sijalo zmagoslavje tiste tako dolgo zatajevane želje, ki se ji je zdaj v tako kratkem času uresničila. Prav gotovo naju je videla skozi okno, da se je za najin prihod tako pripravila.
»Ali imaš novo obleko?« jo je vprašala Mojca, da je nekaj rekla.
»Oh, ni vredno besed,« je Meta zamahnila z roko in se dvignila iz sklonjenega položaja. Postavila se je z ramo ob mojo ramo in se bogato izprsila, z očmi pa neprikrito romala od mojih malih pa do svojih velikih, s čudežem in tako na hitro vzbrstelih prsi. Vsa osramočena sem se zgrbila vase. »Ta dekolte moram popraviti. Prevelik je. Ko se sklonim, se mi vse vidi. Samo poglejta!« In spet se je v najino veliko zavist bahavo sklonila k tlom. »S tako obleko ne morem hoditi okrog,« je rekla in stopila še k Mojci ter se, prav tako kot malo prej, spet izprsila, tokrat z ramo ob Mojčini rami.
»Res je preglobok dekolte,« sem hudobno rekla. »Meni mami že ne bi pustila take obleke.«
»Meni tudi ne,« je pritrdila Mojca.
In ostale smo brez besed.
»No, saj midve morava iti. – Živio!« sva se hladno in kratko poslovili.
»Živio! Še kaj pridita! Se borno šle ristanc,« se je Meta v slovo še enkrat globoko sklonila k tlom in se tokrat popraskala po nogi. Glavo bi si dala odrezati, da je tam ni srbelo.
Obe z Mojco sva vedeli, da bova z Meto od zdaj naprej dolgo časa skregani, saj je afna in koza tudi.
Tako sva rekli.

Vrtiljak

Kar naenkrat, malo pred pomladjo, ko je bil še sneg po senčnih krajih, se je na travniku sredi mesta pojavil vrtiljak. Opazili smo ga, ko smo šli zgodaj zjutraj v šolo. Za pisano poslikanim vrtiljakom je stal vagon, iz katerega se je ob strani iz majhnega dimnika kadilo. Od vagona do stranskega stebra vrtiljaka je bila napeta vrv, na njej je viselo perilo. Na vratih vagona pa se je prav tedaj prikazal velik, močan in zagorel moški z odpeto rdečo srajco, izza katere so se, za ta letni čas nenavadno, videle močno poraščene prsi. Kadil je cigareto in se malomarno oziral naokoli.
Cela gruča otrok je naenkrat obstala. In Mesarjeva Meta, ki je bila najbolj pogumna, je moškega vprašala, kdaj se bo vrtiljak začel vrteti.
»Se že vrti, bebica mala!« ji je odvrnil moški. »Samo platiti moraš, gospodičnica,« je še rekel v polomljeni slovenščini.
Zasmejali smo se, ker ji je rekel bebica in gospodičnica, še malo postali in se končno odpravili naprej proti šoli, z veliko željo, da bi se vsaj enkrat lahko peljali na vrtiljaku.
Ob popoldnevih je bilo potem tam res živahno. Meni mama ni hotela dati denarja za take neumnosti, kot je rekla. Ker pa sem po svoji stari navadi še kar silila vanjo, mi je dala dve okoli ušes. Zato sem dolgo časa trmasto in glasno jokala, pa čeprav me ni nič bolelo.
Mesarjeva Meta in vse druge pa so smele na vrtiljak. Celo Anžetova Mojca z državnega posestva, ki je bilo tako daleč od mesta, se je nekega popoldneva s kolesom in denarjem v žepu pripodila k meni. A jaz nisem smela iti.
Naslednjega dne mi je Mojca povedala, da se Mesarjeva Meta zastonj vozi na vrtiljaku in da je cele popoldneve tam. Ker pa se je Meta tudi sama bahala, kako lepo se je voziti z vrtiljakom, sem bila skregana z njo in tudi Mojca je ni hotela pogledati. Toda Meta se ni dala kar tako odgnati. Bila je radovedna, zakaj je ne pogledava. Zato je po šoli sunila mamino kolo in naju šla zasledovat. Ko je privozila za nama, je pritisnila na zavoro in čisto počasi vozila za nama, ne da bi bila kaj rekla.
»Kaj pa voziš za nama!« sem se obregnila vanjo, ko naju je že nekaj časa tako vztrajno spremljala. »Pusti naju pri miru, sva skregani s tabo!«
»Saj ne vozim za vama. K teti grem v Trzin,« mi je zabrusila nazaj in se seveda zlagala.
»Od kdaj imaš pa ti teto v Trzinu?« me je zanimalo. »Sploh nobene tete nimaš v Trzinu!« sem se spet obrnila nazaj. »Pusti naju pri miru!«
»Saj vama nič nočem. K teti grem,« nama je odvrnila. Ker ni mogla tako počasi voziti, kot sva stopali medve, mi je po nesreči s kolesom zavozila v aktovko.
Obrnila sem se, izpustila aktovko na tla, da sem imela prazne roke, in toliko časa stresala kolo, da je padla po tleh.
»Prebutala te bom kot uš, če takoj ne izgineš, afna afnasta!« sem ji zagrozila in pobrala aktovko.
»Tvoja mama ima pa ringelšpilerja, haha!« jo je od strani zmerjala Mojca.
Meta ni nič rekla. Tiho je pobrala kolo in se obrnila proti domu. Ko sva gledali za njo, kako je naravnavala sprednje kolo, ki se je bilo zvilo, sva videli, da si je z rokavom brisala oči.
Mojca je bila seveda Meti prav tako nevoščljiva, da se je smela zastonj voziti na vrtiljaku, kot jaz. Da pa bi se Metina mama menila za tistega moškega s poraslimi kosmatimi prsmi, tega si nisem mogla misliti. Res je ob dnevih, ko sem hodila v mesarijo po meso za juho, stal sredi mesarije in se glasno smejal, medtem ko mu je Metina mama resno dajala meso in naštevala drobiž, a smejal se je tudi v trgovini, v pekariji in na cesti.
Mesarjeva Meta je v šoli potem postala nekam tiha. Nič več naju ni nadlegovala. Prtiček, ki ga je imela za malico, je bil od dneva do dneva bolj umazan. Ob ponedeljkih je prihajala v šolo v obleki, ki jo je imela že ves prejšnji teden. V mesariji pa je namesto Metine mame prodajal meso Metin oče.
Ko pa je Depušca privrela iz starega vodnjaka, se penasto spustila preko belih zlizanih kamnov, ko je že davno pihal južni veter, ko so zadnje zaplate snega izginile celo iz senčnih krajev in ko je drevje začelo rahlo napenjati nove brstiče, so se na močvirnatih tleh starih Hrastovcev razcveteli divji močvirski tulipani. – Takrat mi je moja mama trdno spletla obe kiti in vanju vpletla dve črni pentlji.
Z Anžetovo Mojco sva na mestu, kjer Depušca na koncu vasi zavija in v slapku pada navzdol, nabrali dva velika šopka šekastih rjavo rdečih tulipanov z vijoličastim nadihom in jih potem v vrsti deklic, ki so nosile cvetje, čisto tiho in s sklonjeno glavo nosili pred krsto, za katero je tako presunljivo jokala in klicala mamo Mesarjeva Meta.
Menda, tako so potem tiho govorili odrasli, so na mestu, kjer Bistrica dela ovinek in se samo mačice in smrklji radovedno nagibajo v globoki tolmun, daleč stran od našega mesta, našli Metino mamo.
Tisto pomlad je Bistrica podirala mostove.

OTRS|2011082710009451