Popis Cerkniškiga jezera na Notrajnskim
| Popis Cerkniškiga jezera na Notrajnskim Jožef Bevk |
Podpisano s Podgrivarski.
| |||||||||||||
Cerkniško jezero, kteriga znamenitosti ne slové le v domovíni, temuč tudi v daljnih in ptujih deželah, je okroženo od homcov in gorá, izmed kterih sta gojzdni Javornik na levi strani, na desni pa močno vgoljena Slivnica, nar višji.
Dolgost jezera znêse od utoka do odtoka okoli dveh ur, njegova širjava pa tudi dobro uro.
Cerkniško jezero so Latinci imenovali lugovško jezero, berž ko ne od luže današnjiga ribnika, kamor ob odteku jezera vderstene šuke pobegnejo, de v varnim kraju, kjer voda ne posahne, ikre za prihodnji zarod zapusté. Tudi ne mara, de je Latinec slišal Slovenca zeleno in podolgasto planjavo, ki se prikaže po odtoku jezerske vode, log imenovati, in je zató jezero od „loga“ logevško jezero kerstil.1
Dandanašnji se pa jezero imenuje Cerkniško po tergu „Cerknica“, kjer 1500 ljudí prebiva, Cerknica je na desni strani eno dobro uro delječ od jezerskiga iztoka.
Bil je terg, kakor se pripoveduje, bolj na južnoizhodni strani, njega dni Oševek imenovan, kjer se vedno še polje Oševek kliče.
Ob času neusmiljeniga Turškiga silstva so ljudje na hribcu okrog cerkve pod vodstvam Celjskih knezov in njih naslednikov v bran Turške sile močno terdnjavo z jakimi stolpi sozídali; okrog cerkvenih taborov pa na mestu Oševka, kjer so verjetno hiše od Turkov požgane bile, so sčasama hišice postavili, in ta kraj od cerkve „Cerknico“ imenovati pričeli.
Cerkniško jezero je res imenitno po svojih razodevah. V njem se znajde mnogokrat brez števila rib. Šumeče jate mnogoverstnih povodnih ptic ga obiskujejo, na ktere lovci marljivo pazijo. Kaj prijetno je v čolnu po njem vesljati in ribe loviti; še prijetniši je pa viditi, kader se živozeleni travni pèrt čez celo planjavo razgerne, kader kmet veslo z otiko spremení, in kodar je prej ribeč vesljal, zdaj poljodelec vôle v voz vprega, ter se poljubno po jezeru vozi. Nar prijetnisi pa je pogled, kader se o lepim vremenu senó po jezeru suší, kjer se stotero in stotero rok kaj urno obrača, dokler se več tisuč centov sená in nastelje na težkih vozéh domú ne spravi. Tudi zajce vidiš tù skakljati, – in mnogo druzih žíval, po kterih lovci radi sledijo, ti pride pred v očí v suhim krasno zelenim jezeru, iz kteriga petero otokov: mala in velika Gorica, Dervosek polotok, Vornek otok, in Benedke, prijazno molí, in kterih voda nikdar ne zavezne. Kader pa voda pride, prežene lovske živali na polje, otoke in gojzde.
Narava je zares tukej nasprotne reči čudovito zediniti umela. Ribič in lovec, voz in čoln, kosec in plavec na ravno tisti planjavi v enim letu tukej svoje opravila najdejo. Ako bi kdo prešel križem svet, zastonj bi iskal Cerkniškimu jezeru enake podobe!
Opomniti je pa tudi, de tisti, ki jezero memo gredé pogledujejo, njegove četertinke clo ne zapazi, ktero na levi strani Javornik, na desni pa polotok Dervosek do Vrat gradita; od Vrat dalje pa vid opovera lepi otok Vornek, kjer je 8 kmetov naseljenih in cerkvica sv. Primaža in Felicijana, ki je v kaj prijaznim smrečjim gojzdiku zidana. Ta četertinka „zadnje jezero“ imenovana, ki se skozi Vrata z drugim sklepa, ponudi popotniku veličasten pogled!
Potoki in viri, ki tudi o suhim vreménu stanovitno v jezero teko, so sledeči:
a) Ložki velki Oberh, ki v zglavje jezera teče, se po sredi njega proti Vodonosu vije in naliva malo Ponikvo, Beček, Sitarco in druge jame. Lahko je zapopasti, de velki Oberh v jezero mnogo vode stoči, če se prevdari, de voda, ki pod imenam Velki Oberh v jezero teče, ob deževnih časih velik kos visoke Obloške planjave potopí, in potem po mnogih požerkih poserkana, se po tamnih podzemeljskih žoltnih v Ložko dolíno steka, kjer včasih, posebno ob hudih nalivih, pri sv. Roku za Ložam tudi človeške ribice (proteus anguineus) na svetlo prinese. Potem, ko se z Verhniškim in Šneperskim Oberham zedini, zalije skorej polovico dolnje fare, in stori Podobcam (Popotcam), Nadleščenam, Podcerkljanam in pa Dancam, noter do Danske golobine, silno škodo, kjer se pod zemljo s strašnim šumenjem valí, dokler golobine ne zagoltne, in privrè unikraj Gole Goríce po pol ure dolgim podzemeljskim teku z velikim šumenjem in kípenjem zopet na dan v zglavje jezera.
b) Dalje od Oberha na levi strani hohljá močán potok, ki Levišče in druge jame na desni strani Otoka zalíva, in se mu Tresenec mende zató pravi, kér vodo iz zemlje trese in jo nakviško poganja.2
c) Na ravno ti strani za Otokam izvíra otoški Oberh, kjer Otočani vodo zajemajo. On v svojim teku proti Bobnarcama zadnjiga jezera jame Gèbno, Kotel in Ponikvo napolnuje.
d) Iz Ušive Loke, ki je blizo Suhe Doljce, tudi še na ti strani stanovitno tečeta dva studenca, ki nimate posebnih imén.
Desna stran jezera pa sprejemlje:
a) Šterbešico,3 ki se z Lepšenšico sklene in v velki Oberh teče;
b) Žerovnšico, Grahovšico in pozneje tudi z Martinšico združeno, kamor se tudi studenca Grebenec, ki pri sv. Vidu, in Globovšek ki pri sv. Magdaleni izvíra, ocejeta. Vse te vodé, čez Rejtije tečejo, in v požertnim Vodonosu blizo Spodnjiga Jezera tek dokončajo, in
c) Cerkniško, ki v znožje jezera mirno teče in dokaj mlinskih in žagnih kolés vertí.
Imenovane vode ne prestopajo v suhih časih svojih obal (bregov), temuč napolnujejo po svoji zmožnosti jame svojih strug, in če kaka votlína v strugi začne požrešno potok požirati, tudi struga kmalo presahne, in čolni, od sončnih žarkov nemilo paljeni, poleg suhe struge bolj mirno počivajo, kakor na morju barke, kader jih močne sidra (mački) na dno morjá pripnó. Kader so pa hudi nalivi, se voda močno naraša, in od vsíh straní skup vrè; ne valí se samo iz višjih gorá in raznih krajín, temuč tudi – kar je posebno čudno – iz ravno tistih jezerskih votlín, ktere so jo v suhim vreménu neizmerno požirale. Iz tega se vidi, de ima Cerkniško jezero pod seboj prostorne votlíne, v ktere vodo o suši požira, o hudih nalivih pa iz sebe valí, kar sta žlahtni Franc Steinberg že v létu 1758 in Tobija Gruber v létu 1781 terdila.
Vse to pa ni težko zapopasti, če se pomisli, de iz visocih gorá, kader dežuje in se sneg topí, hudourniki silno šuméče prideró; na Javorniku pa, akoravno po dolgim in širokim veliko prostora obseže, kjer se snegá na sežnje nasuje in kjer se hudi oblaki silne vodne teže znebujejo, vender le dežnica s snežníco vred po globinah in jamah tako naglo zginete, de hudournikov skorej slediti ni.
Voda tedej, ki se v velicih jezerskih predalih in tamnih skrambah nabéra in jih do verha napolne, tedej vedno po dolgih lijakih va-nje pritiska, mora po ravno tistih votlínah o deževju pritekati, po kterih ob suši odteka, in kér se nektere jame z 5, 6 do 9 sežnjev debelo vodeno odejo pregernejo, in ker tudi iz nekterih drugih jam, kakor iz Sitarce, posebno če silne nalive hud grom spremlja, voda čudo močno kviško kipí, se lahko spozná, de kaj jako v zdoljne podjezerske shrambe po visokih žilah voda pritiska.
Spomína vredni ste še postranski votlíni Uranja Jama in Suha Doljca.
Uranja Jama za zadnjim jezeram med otoškim Oberham in Bubnarcama je ponosno stoječa pečína, kjer senca ljubitelja naravske lepote o poletni vročini k počitku na mahovo klop kar mično in ugodno vabi. Scer Uranja Jama uljudno sprejémlja gostí, in jim pod kamnito streho s hladno, kakor vledenec čisto vodo streže, – ali kakor hitro se množica jezerskih votlín zdrami in začne jezeru natakati, tudi Uranjojamska natakerca serdito gostvavce, ako nočejo utopljeni biti, požene, in le jezeru, milčiku svojimu, vso pazljivost z obilnim natakanjem nakloni.
Druga imenitna postranska votlína je Suha Doljca ravno jezerski vasi nasprot. V njo se kakih osemdeset sežnjev nekoliko navzdol in v nekterih krajih zavoljo nizkiga nadstropja s sključenim životam gré, dokler se do male ravnice pride, kjer čista hladna voda stojí, ki je scer dobriga, vender menj prijetniga okusa, kot una v Uranski jami. V tem nikdar od sonca razsvetljenim kraju, v kteriga se s svečami ali bakljami gré, se sliši čudo milo žvenkljanje, ki se dobro ubranimu, iz kake daljave ljubo donečimo zvonenju lepo vpriličuje.4 Morebiti de ravno voda, ki na ravničici pri koncu jame stojí, v kakšne tamnite globočíne curlá in napravlja to prijetno brenkanje; Steinberg pa misli v svojim popisu, de tukaj neki podzemeljski potok in scer dalječ pod hribam memo teče in tako žvenkljanje napravlja.
De mora mnogo praznôte biti pod hribam, ktere pa še zavolj nepremagljivih opoverkov še nihče ni preiskoval, je razvidno iz hudo derečiga vodniga toka iz Suhe Doljce takrat, kader dolgo časa dežuje in gromí, zakaj voda se iz nje vsa penasta togotno v jezero valí, predêre v tem toku strugo Veliciga Oberha, kjer se Kriz imenuje, in se pod jezersko vasjó v Rešeto loví.
Nadjam se, dragi bravec! ki si do les popis Cerkniškiga jezera radovedno bral, de ti tudi vstreženo bo, zvediti, kakó se polno jezero, kader so vsi jamski goltanci zapahnjeni, preobilne vode znebuje.
Kakor je v zglavju jezera berdo, skozi ktero Veliki Oberh teče, ravno takó je tri četertine ure široko berdo v znožju jezera, pod kterim voda vedno odteka, in scer ob suši po bolj globokih tekih, v dôbi móče pa, kader se jezero napolne, po dveh votlínah, ki ste čez jezerske tla povišane, in se Mala in Velika Karlovica imenujete.
Med Karlovcama je Skednjenca, lep hladán prostor, kamor o polétni vročini živina rada zahaja, muham se odtegnit.
Tukej na krasni višavi, kjer se po jezeru kaj mično vidi, je bil njega dní grad Karlovec, kteriga podertíne se še sledé, in jami se od nekdanjiga grada „Karlovski“ ali „Karlovici“ imenujete. Mala Karlovica, desiravno veliko vode požrè, ni viditi močno prostorna; Velika Karlovica je pa čez šest sežnjev široka in dva visoka pri vhodu, ter zijà kot morska pošast z odpertim žrêlam, kamor kerclje, drevesa in druge reči priplavajo; tudi veslarja s čolnam vred, ako je dosti zarano iz toka ne pobriše, silovito va-se potegne. Gorje pa tistimu, kteriga Karlovica v svoje žrelo spravi! Ako ga tudi ne utopí v svojim tamnim breznu, bo gotovo v nje dolgim in gerbastim cemunu poginil.
Petero nas je bilo lani v začetku kimovca, dokler še ni bila voda čez jezero nastopila, šlo v Karlovico, slehern s svojo lučjo. Vidili smo razne postranske visoke in nizke votlíne, nad seboj mnogo praznoto, in smo na mesto prišli, kjer je skupej nanešeniga bičja na kupe bilo, vmes kteriga je bilo pa tudi nekoliko žagovcov in druge lesene soderge več.
Kér je pa jama tukej že menj prostorna in močno zašarjena bila, in se je tudi pod blatnim zasipam voda čutila, smo se mogli verniti, brez de bi bili tamno jezerce, želodec Karlovice, razsvetili. Steinberg pripoveduje, de je bil do jezerca prišel; ali svetilnice so jele takó slabo berleti, de bi bile skorej ugasníle, torej je bil primoran se kar urno verniti, sicer bi bilo lahko tudi njegovo življenje ugasnilo.
Pred štirimi léti so si neki za občinski prid goreči možje ob trebljenju Karlovice v sléd odtoka omislili čolniček, kteriga so bili skoz luknjo, ki je zdaj močno z mnogo šaro zamašena, pahnili, in so se v nevarnosti življenja na tamno jezerce podali. Našli so jezerce v Karlovici, ograjeno krog in krog z gladko in stermo steno in z visocim obokam pokrito; našli so bili v tisti strani jezera, kjer Karlovica odteka, skorej dva sežnja visok nasip, ki se je berž ko ne od verha vsul, in ki ovéra de Cerkniško jezero pozneje usahne.
Res bi, kakor ti možje sodijo, mnogo stroškov prizadjalo: ako bi se ta napotni nasip znižal; tode če bi soseska za terdne grablje pred Karlovico skerbela in jih marljivo snažila, bi te stroške ob kratkim obilniši jezerski pridelki povernili, ker bi kmalo velíko velíko sena več zrastlo, in bi tudi nasledniki obilni sad skerbnih in pridnih sprednikov hvaležni vživali.
Od tega podzemeljskiga jezerca voda zmed strahovitniga skalovja v velik podolgast in divotno krasen prostor privihrá, kteriga visoke pečíne opasujejo in ki je ročnimu jerbasu nekoliko podoben, zató kér ste njegovi postranski pečíni po vozkim čez 30 sežnjev visokim oboku sklenjene, ki je jerbasovimu locanju priličen. Čez ta po verhu z germovjem okinčani obok, pod kterim ima mnogo gojzdnih golobov svoje gnjezda, se da prelaziti. Iz tega prostora dalje skozi poltretji seženj visoko votlino voda têče, kjer jo jéz prestreže, ter jo napeljuje na kolo Zevške žage, kteri služi za polovično streho viseča pečína.
Zevško žago je truda vredno viditi. Ona je od vasí Zevše kake tri četertine ure delječ v globočini, kamor se le iz leve, jako sterme straní priti zamore. Po ti strani se kerclji ali žagovci spušajo k žagi, in se spet deske utrudljivo na ramah nazaj znašajo. Desna stran je silna pečína okoli 40 sežnjev visoka, močno čez-se viseča. Polnočna in poldanska stran, kteri ste kakih 10 sežnjev sabsebi, stojete stenam enaki navpik. Zmed nju skladov mnogotere drevesa zelené, ki po raznih spokih živeža išejo.
Strelaj delječ od žage voda spet pod pečíno, ktera na desni strani po dušku podobni votlíni dan razsvetljuje, sumeče teče, dokler svoj tok mirno čez tlak ponosne jame snuvaje med čudovitnim skalovjem v kratki dobi pri Rakovski žagi zopet na dan pride.
Jama pod Zevško žago je zares naravska krasota (lepota). Škoda, de ni blizo kakšniga veliciga mesta. Marsikteri mestnjan bi prišel sèm si hladu iskat, kader žarki polétniga sonca mestne zidovja prepekajo.
Oblika jame je lepo okrogla. Od ene straní do druge meri 80 sežnjev. Čez terdi snažni tlak hladna voda po gladkih kamničkih ljubo šumlja, ki prijetno hladen in okrepčljiv zrak v jami dela. Od tal do okrogliga oboka, s kteriga brezbrojna množica kapljiviga okamnjenja, več del belim svečam podobniga, razne dolgosti in debelosti visí, je komej čverst junak zmožen kamen zagnati; takó visok je obok nad jamo. Na desni strani jame je prostorno izvišan kraj, kjer se nar več kapljiviga okamnjenja znajde.
Pri zgorej imenovani Rakovski žagi se torej voda Cerkniškiga jezera spod tamniga, blizo ure dolziga skalovja razvija pod milo nebó, ter se rahlo pomikuje med lepo zelenimi brezulki po svoji pol ure dolgi strugi, kakor de bi prestane stiske premišljevala, in kakor de bi se bala prerano zadeti v enake tesnobe v široki jami pod svetim Kancijanam, ktera požrešno proti nji zijá.
Kakor se tukaj med lepimi gojzdnimi travniki opotavlja, takó se tudi tukej vsakdo, ako ima le količkaj sladú za natorne lepote, naj pride od ktere straní koli si bodi, rad na krasnih moravcah5 sv. Kancijana pomudí. Posebno pa se je tù ob vročini vgodno oddahniti, kjer se žejnimu popotniku bister studenec, ki na desnim bregu, komaj strelaj delječ od mosta izvira, gostljivo ponuja.
Na desni strani mosta ste nekdaj cerkvici sv. Kancijana in Bernarda bile, ki ste pa zdej zapušene. Le ena je še nekoliko z opeko pokrita, kjer se nad oknam v kamen vsekana létnica 1616 najde. Tudi podertína zvonikarjeviga stanovanja in nekoliko starih mahovitih sadnih štremljev opominajo nekdajnost boljših časov, ki so za ta kraj minuli. Pa kdo vé, kaj prihodnost, še zdaj skritiga, v svojim naročju nosi? Ako bi železnica memo Rakeka in po osnovi tikama gojzda, kjer je most svetiga Kancijana, speljana bila, se bo gotovo marsikdo potrudil most tukajšne jame in Cerkniško jezero pogledati.
Imenovani most, čez kteriga se mnogo lesá prepelje, je res mojstersko delo narave. Na obéh stranéh je z gošavo takó okinčan, de skorej popotnik ne zapazi, kdaj de ga prekorači; in njegov na vse strani prostorni locánj, pod kterim ob času moče veliko veliko vode preteče (ob suši voda pred mostam med skalovje bobní) je iz celotne skale terdno narejen. Na desni strani mosta pa je visoka pečinska stena, kjer ima na levi strani stermo okno. V to jamo, ki je tudi pri koncu z lesníno močno zašarjena, se lahko precej delječ gré.
Iz te velike jame spet pod okoli ure širokim berdam, ki je z lesam obrašeno, voda Cerkniškiga jezera pod stermo žlebíno v vozkim mlinskim dolu na svitlo priteče, kjer mnogo mlinskih in žagnih koles vertí, in se Unc imenuje.
Iz leve straní ne delječ od todi se pa iz velikanske jame Pivka Uncu pridruži, ki od Postojne noter do podertíne nekdaj mogočniga blizo Planine stoječiga gradú, ki s svojim obodam še serditimu viharju časa vkljub stojí, vedno pod zemljo teče.
Čudna naravska prikazen je, de obé vodi iz tamnih tesnob na dnevski svit zríjete, se pa kar naglo spet zgubite; ob času naljivov pa se po zalih Planinskih travnikih v škodo in žalost marsikterim vlastnikam razlijete. Kér reki Unc in Pivka podarjene svobode pristojno čislati ne umete, jo morate za kazen kár hitro spet v tamnico pomêsti, kjer se zmodrujete in clo poročne iména za Ljubljanšico zajemate, ki zna bolj dar svobode spoštovati ter pohlevno tekoča prinaša polne čolnove v Ljubljano.
Steinberg6 dopoveduje, kakó je nekdaj jezero mergolelo polno rib; v létu 1714 so ljudjé pred pustam, ko je takó huda zima bila, de je 18 palcov débel léd jezero pokrival, in se večidel voda posušila bila, po jamah toliko rib nalovili, de skorej niso vedili kam ž njimi. Cerkniških rib so takrat Krajnci, Štajarci in Korošci celi post dosti imeli. Čversteji so pač tudi takrat ribči memo zdanjih bili, kakor Steinberg piše, de so med jamami, kjer je nar več rib bilo, léd presekali in kar brez vse obléke po pol četertinke ure ribe sačili, ter jih urno na léd metali; le k ognju se nekoliko pogret in s kakšnim požirkam se okrepčat stopili, potem pa spet ročno dela poprijeli.
Čuditi se pa ni, de je takrat toliko rib bilo, kér poprej zaporedama 7 lét ni jezero bilo usahnilo.
Menihi iz Bistre (Freudenthal), ki so pervo in poglavitno ribštvo kupili bili, so skerbeli, de bi ribe ne bile preveč pošlè, zató ni smel nihče v globokim ribniku, kteri se skozi celo léto poln vode v zglavju jezera znajde, in kterimu ondašnji prebivavci cemun pravijo, kar nobene ribe ujeti; od tod so se naglama, kakor je voda nastopila, po celim jezeru naselile. Bistriški opát je blizo Cerknice na Loki (Thurnlack) v lepo tihotnim kraju stanoval. Puste razvalíne so zdaj tu, in se opeka žgè, kjer so se pred 80 léti ribe pekle in cverle, siromaki nahranovali in kamor je marsikdo rad šel, kér je vedil, de bo gostoljubljivo sprejet.
Nekoliko časa sèm se pa ribe brez vsiga reda po strugah in jamah lové, kar je le moč, torej se ni čuditi, de ribštvo peša in ribči dostikrat zastonj mreže mečejo. Ako tudi voda iz tamnih globočin, kader se jezero napolnuje, kej rib prinese, jih je vunder še premalo, ga obilno pomnožiti, de bi se ribštvo takó bogato splačevalo, kakor nekdaj.
Tu imaš, dragi bravec, popis čudovitiga jezera, kterimu ga ni kmalo para. Drugo pot bom nektere vošila in svete razodel, kakó bi se znalo zali Cerkniški okolici sčasama veliko koristi in dobička nakloniti.
Podgrivarski.
1) Tudi mi smo té misli, zató ker je bil na tem prostoru njega dni, kakor ustmene sporočila téh okolic še zdaj govoré, lep z raznimi drevesi zarašen log, od kterih ondašnji prebivavci semtertjè že po več tavžent let stare černe hrastovce najdejo, kteri so gotovo resnične spričbe naših misel, de ni bilo koj od stvarjenja svetá tukej jezera, temuč po omenjenim sporočilu v bližnji okolici, na Oblokah. Vred.
2) Nekteri pravijo, de se mu zato Tresenc pravi, kér skorej vsakiga, kdor iz njega pije, merzlica tresti začnè.
3) Kjer se rade vidre deržé.
4) Kdo bi se nadjal, v tem samotnim kraju, kjer se razun počasniga curljanja kapljic druziga nič ne sliši, pritjetne nebeške glase zavzeti, kakor de bi iz rajskih krajev v ta podzemeljski hram prizvoneli? Nikdar ne bom pozabil veličastnih občutkov, ko sim v družbi treh gospodov to jamo vperveč obískal. Na rečenim kraju smo zaslišali neizrekljivo milo žvenkljanje, sladkost zaslišanih glasov nas je takó omamíla, de smo enaki okamnjenim podobam obstali in mili glas poslušali. Škoda le, de smo bili potni v prehladno sobico prišli, kjer večniga mojstra krasna godba igrá; scer bi bili lahko delj časa svitlobe danú pogrešali. Pisatelj.
5) Morava, moravca (dolína kjer žlahtna trava raste) ste tukej okrog Cerknice umevni besedi, zakaj kmeta je tu večkrat slišati, ker pravi: »Konji se po moravah radi pasejo.« Brez dvoma ima tudi fara Moravče od morav in raznih moravc, ktere ona obseže, svoje imé. Pisatelj.
6) Prav bi bilo, če bi naši domorodni časniki kaj več od tega moža povedali, kar se iz njegovih bukev zvedíti da, ktere je on od Cerkniškiga jezera spisal in v Ljubljani 1788 natisniti dal. Pisatelj.