Popevčice milemu narodu
| Popevčice milemu narodu Anton Hribar |
| |||||||||||||
Hitite v rod
[uredi]Hitite v rod, popevčice, nabrane
Iz bajnih glasov milega naróda,
Saj dobro že ste bratom mojim znane,
Samo zdaj nudi druga vas posoda:
Odičil sem, omilil vas, ogladil,
V nebeški vrt pesništva vas presadil.
Iz tebe sem povzel, kar dam tí, róde,
Povesti mične in resnice zlate,
Kar tvoje bilo, spet naj tvoje bode,
Kar je od bratov, spet naj bo za brate:
Želim pa, narod moj, da moji glasi
Odmevajo veselo v slednji vási.
Želim, da pesmi te do zadnje koče
Dospó, kjer sini so slovenske zemlje,
Od Drave sive do poskočne Soče,
Do skrajne meje, ki naš dom objemne:
Triglavska naj odmeva jih planina,
Gorice ljubke, ki dajó nam vina.
Sprejmite torej pesmi, bratje moji,
To pel sem še v življenja mladem cveti,
V mladosti čile zdravi, krepki hoji,
Ko z jasnim okom zrl sem še po sveti,
Ko ni me še prepričala prevara,
Da svet resnice slušati ne mara.
Mladina, tebi jih najpreje nudim;
Vesela si, da bodeš veselejša;
I jaz sem bil — zdaj v resnosti se trudim:
Od rádosti resnoba je močnejša.
Saj nikdo ceniti ne zna resnobe,
Kdor ceniti ni znal veselja dobe.
Naj tebe tudi, starček osiveli
Razveselili pesmic mojih glasi,
Naj bi i tvojo hladno kri ogreli,
Srce in duh ti pomladili včasi:
Saj pesmic mojih naši so glasovi,
Če ravno stari, vendar zmiraj novi.
Tako, moj rod, ponudim ti darilo,
Ni svila svetla, niso solnčni zlati;
Le pevčevo srce ljubav povilo
Je v kitice, ki v listih teh so brati:
In slednji glas in zlog na strani vsaki
Ljubezni so do tebe, narod, znaki.
Pa ko začuti v prsih strup,
Pograbi srd ga in obup:
S strani si meč potegne
In brata v prsi dregne.
In v skoku brata zgrabi brat,
Na tla se treščita nakrat;
Boreč do zadnje sile
Še krčita si žile.
Končana sprava, proč je srd,
Ko drug tik drugega je trd.
Dadó skopati jamo
Obema jedno samo.
Sedaj bo mir, saj mrtvi spé! —
O kaj še! — slušaj, kaj velé:
Vsak dan se poleg groba
Ponavlja prejšnja zloba.
Glej, glavi še današnje dni
Prihajata izpod prsti;
In zdaj — še v času poznem —
Sta trupli v srdu groznem.
Da zreta se, jih deni skup:
Kri hrka ena, druga strup. — —
Vse, kar se tu sovraži,
Po smrti se ne blaži.
Županova hči
[uredi]Župani modro oče Luka
Devet že let nad tristo kmeti,
A nima sina, nima vnuka,
In zeta zdaj če hčeri vzeti.
Lepo mu Zala gospodinji,
Po hiši, veži vsak dan čedi,
Perilo poravnava v skrinji,
Vse v kuhinji je v lepem redi.
Ponosen je župan na Zalo,
Vsak dan smehljaje v samosvesti
Zrè s praga vežnega čez tnalo,
Kdaj snubci pridejo po cesti.
Oglási res se ta in oni,
A zetom so prelahki žepi
In take vse župan odkloni,
Če tudi krepki so in lepi.
Mladenič dojde vitke rásti,
Rdečih lic, ravan kot smreka,
Kot javor vzrastel, čvrst kot hrasti,
Da lepšega ga ni človeka.
Mladenič snubi dekle mlado,
Županu nudi se za zeta:
Mladeniča deklè bi rado,
A volja prava ni očeta.
«Če nimam ti dovolj imenja
Drugače zadostiti hočem,
Zastonj ne maram premoženja,
Zastonj še tvoje hčere nočem.
Dovoli mi, župan, naj služim
Ob suhem kruhu in ob vodi.
Čez pet let pa se z Zalo združim,
Če vse ti delal bom po godi.»
Župan bahati, trda glava
Nasmeje taki se snubitvi:
«No služi!» snubcu prikimava,
«Potem bom videl o ženitvi!»
Čez pet let? — dolga, dolga dôba! —
Mladenič vendar le poskoči,
Dekletca mami ga miloba,
Težko, težko od nje se loči.
In pridno dela, ne pohaja,
Vsa dela točno oskrbuje,
Nobeden posel ne zastaja,
Sohlapcev nič ne potrebuje.
Sam oskrbuje hlev, oranje,
Sam seje, vlači, koplje, pleve,
Sam pokosi in sam požanje,
Speljá domov na pod in hleve.
Še predno zjutraj kókot kliče,
Županov hlapec že koševa;
Ko davno mrak že ziblje ptiče,
Še hlapec suho mrvo zdeva.
Po zimi po debelem snegu
Po cel dan bukve, cére seka,
Prepiha sever ga na bregu,
Da ledeni na njem obleka.
Domá pa Zali rad pomaga,
Vodé donese na ognjišče,
Vse jej stori, kar hoče draga,
Še pratež nese na perišče.
Ne dež, ne sneg ga ne ustavi,
Nikdar se delo mu ne gabi,
Nikdar ga k peči mraz ne spravi,
Ko dela, še na jed pozabi.
Ubogi hlapec vidno hira,
Na zdravju peša in na moči,
Ubožec nima nikdar nima mira
Po dnevu ne in ne po noči.
Na rokah žulji so krvavi,
Nogé otiskane in trudne,
Lasje sivé mu že po glavi,
In krčijo se kite udne.
Pri delu piti pa in jesti
Ne sme, kot kruh in čisto vodo —
Oj to za Zalko so bolesti.
Da objokuje mu osodo.
Očeta prosi: «Oče dragi,
Ne pusti, da bi zet se mučil,
V krvavih žuljih, v trdi sragi,
Od glada ves se je že sključil.
Če res si meni ga namenil,
Ne ugonôbi ga trpina,
Naj z mano bi se koj oženil,
Imej za zeta ga, za sina!»
A trd je, trd županov stari:
«Le molči, molči, dete moje,
Kaj preje tebi zet je mari,
Dokler ne spolni službe svoje!»
Na skrivnem Zalka zala joče
Nad trmo svojega očeta,
Ki zeta smiliti se noče —
A ona — ona ljubi zeta.
Županu pa srcé se smeje,
Roke si zadovoljno mane,
Le gleda hlapca, nič ne deje,
In delo, ki ga nič ne stane.
Minula že je zima peta,
In hlapec stopi pred župana:
«Zaslužil, oče, čast sem zeta,
Naj obveljá obljuba dana!
«Haha, baha», se smeje oče,
«Da priden si, ne oporekam,
A hčeri, če te v zakon hoče,
Na pragu glavo koj odsekam.
Jaz čakam boljšega snubača,
Ki je petičen in denaren;
Za zeta nočem jaz berača,
Če tudi priden je in maren.»
«Poslušaj, oče! Služba moja
Po vsem je bila dobra, zvesta,
In Zalka zala, hčerka tvoja,
Postati mora mi nevesta.»
To rekši, ide zet od koče,
Župan pa se nad njim huduje;
Nekdo pa v veži milo joče,
Oj milo joče in vzdihuje.
In Zalka vstane v jutro rano
In nese platno k sivi reki;
Pri reki platno je oprano,
A Zalke ni — kje, kje je neki ?
Ljudjé velé, da hlapec zali,
Ki Zalka ga tako ljubila,
Najbrže vodni mož je — kali ?
In da se ž njim je poročila ...
Zadnji knez
[uredi]
Kjer Blatno Jézero valove
Zaganja v vihrah čez bregove,
Stoji pečina na zapad,
Na njej Kocéljev knežji grad;
Pred gradom lipa je košata,
Pod lipo v senci miza zlata;
Pri mizi sivi knez sedi,
Na mizi žalosten sloni,
Solze si očij otira,
Po ravnem polju se ozira:
Tam se prostira hrastov log,
Po njem odmeva vojni rog;
Sinova iz vojske hitita
Sinova knežja zmagovita
Sta Borislav in Radigoj,
Sta zmagala Psoglavcev roj;
Velita knežjemu očetu:
«Razpršen je sovrag po svetu,
Raduj se knez, glej spet si prost,
Psoglavec več ne bo ti gost:
Gradove smo mu vse razdrli,
In vojsko z jeklom v prah potrli;
Pobrali smo mu vse zlato
In vjeli robov sto in sto;
Le on odnesel je podplate,
Kdor je pobegnil čez Karpate.»
In stari knez se vzradosti,
A koj bolestno zaječi:
««Sinova! veseli me zmaga,
A hči rni vplenjena je draga:
Ko sta podila vražji rod,
Prišel na dom je od drugod,
In Miljeno, preljubo dete,
Odvele so psoglavske čete
Tako zdaj vama govorim:
Iščita jo,da jo dobim;
V prisego dvigam roko velo,
Naj priča vojno bo krdelo:
Kdor vaju hčer mi pripeljá,
Prestol in žezlo naj imá!»»
Povelje dá se vojski celi,
Razpolovi se v dve krdeli:
Ropoče boben, rog doni,
In vojska gré na dve straní.
Sedé se knez za njo ozira,
Na zlato mizo se opira.
Poletja moč se že gubi,
A ni še bratov, sestre ni.
Na reke dunavske obali
Sta knežji četi spet se zbrali.
Pozdravlja brata Borislav:
«Glej Radigoj, tako je prav,
Da starjemu je sreča mila
Rešitev meni naklonila;
In oče tudi bo vesel,
Da starji žezlo bo prevzel.»
Ko Radigoj zre brata s četo,
Na strani sestro mu oteto,
V srce ga močno zaskeli, .
Oj zaskeli — pa on molči;
Iz ust ne more mu beseda,
Temnó na Borislava gleda.
Prebredli dunavski so val,
Na lastna tla s sovražnih tal;
Ker solnce speje že za gore,
Postavi vojska si šotore.
Oblije zemljo temni mrak,
Objame vojsko sen sladak:
Mirobno spi, tišobno sniva,
Saj straža hodi krog pazljiva.
Pa, ko vsa vojna mirno spi.
Nekdo v šotoru srednjem bdi.
Prav sam še bdi, prav sam še čuje,
In v srcu sklep pregrozen kuje;
In kvišku plane Radigoj — ,
Končal je srčni grozni boj — :
Izdere meč, zasuče vitko
Nad Borislavom jeklo britko,
Odseka spečemu glavó,
Da val krvi privre za njo ...
Nikdo, nikdo ni čul zločina,
Okrog v ležiščih je tišina ...
Morilec dvigne trup od tal,
Odnese v dunavski ga val.
Valovje zvre, kot bi čutilo,
Da bratsko žrtev je oblilo ...
Pa hitro val se pomiri,
Brezbrižno spet naprej hiti.
Nekdo pa je zločinu priča — :
Le čuj: «skovik» — glej v zraku tiča!
Sedi pod lipo knez košato,
Opira se na mizo zlato,
Čez polje zre do sinjih gor,
Kjer se razliva prvi zor
Se vrne-li mu vojska srečno?
Že zdi se čakanje mu večno.
Na lipi tica se oglasi
In poje tožno in počasi:
«Le toči, toči, knez solzé,
Še bolj goste, še bolj grenké;
Zakaj za hčerino rešitev
Obetaš žezla pridobitev?
Starejši brat je hčer otel,
A mlajši mu je glavo vzel;
Po Dunavu zdaj trup mu plava,
Za trupom bleda, mrtva glava ...»
Pretrese se, prestraši knez:
««Kaj praviš, ptica? Je li res?»»
Glej, tam prihaja bojna truma,
Zakaj brez vrišča in brez šuma?
Zakaj se ne razlega rog
Prihajajočih trum okrog?
Ob jezera vodovju motnem
V koraku vojska gré tihotnem,
Poveljnik ji je Radigoj,
S sestró na vrancu pred seboj:
«Tu, oče, hčer imaš oteto!
Izvršil sem nalogo sveto.
Ne vem, kje brat je Borislav,
Če še je živ, če še je zdrav:
Izginil nam je v temni noči,
To cela vojska ti svedoči.
Iskali smo ga, pa zastonj,
In zdaj ne vem, kam iti ponj ...
Glej, oče stari, modri kneže,
Zdaj pa obljuba tebe veže:
Hčer drago sem privel nazaj,
Ne boš-li dal mi žezla zdaj?»
A sivi knez se nanj razjari:
««Gorjé mi, da me sin slepari!
Še predno tu si bil, sem znal,
Da bratu ti si smrt zadal;
Zdaj trup njegov in bleda glava,
Po reki motni v morje plava,
In v dnu bo morskih globočin
Počival zadnji knežji sin ...
Da bi srcé na vek te peklo,
Ker dvignil si nad bratom jeklo!
Odpri se jezero do tal,
Razmakni se vodovja val,
Požri mi žezlo domovine,
Na veke je pokri v globine!»»
Razljuti motno se valovje,
Zaganja se gromeč v skalovje:
Knez zgrabi, vrže žezlo vanj ...
Besneč se zgrinja voda nanj.
Pograbi krono in zlatnine,
V jezérske trešči jih temine ...
Za njimi vrže knežji meč,
Požré vodovje ga kipeč ...
Požré te žrtve bratomora,
V Slovencih starega razpora ...
Posut je stari knežji grad —
Strohnel je knežji prestol zlat —
In danes še pokriva blato Slovenskih knezov žezlo zlato ...
Usoda Japoda
[uredi]Avgust pozove vojske svoje;
Krepkó med vrste rog zapoje:
«Časté že Jova vsi narodje,
Edino v Istriji Japodje
Časté še lastnega Bogá.
Junaki vrli, kaj velja?
Če vse božanstva naša moli,
Naj li Japod sam lastna voli?»
Prestopi glas japodske meje,
Da kruti Rimec nadnje speje;
In urno se zberó možaki,
Oborožijo se junaki,
In v Métule, v trdnjavo vró
V obzidje trdno se zapró.
Sovraga čaka četa mala
In brusi meče in bodala.
Pa pride Rimec krvoločni,
Vihtilec meča, strelec ročni.
In brž obkolijo zidovje
Jekleni Martovi sinovje.
Oblake trga bojni klic,
Frči kamenje, roj puščic —.
Za možem mož se Rimcem grudi,
Za možem mož Japodom tudi.
Na noč potihne bojevanje.
Pa zjutraj spet začne se klanje:
Vojakov rimskih goste tolpe
Pripravljajo metala, stolpe.
Razsaja zopet boj strašan,
Besni cel teden, slednji dan;
Rimljan napada hrabro mesto,
Ki je bogovom svojim zvesto.
Na zidu sprožijo se loki,
Avgusta rani strel na roki.
Avgust preti z rokó krvavo:
«Za rano to ti vzamem slavo!
Potarem, Metule te v prah,
Da te pokril bo zelen mah,
In groblje bodo grob prostorni,
Kjer bo trohnel Japod uporni.»
Zapoje rog, in kakor strela
Naskoči mesto vojska cela:
In proži kopje, buta, kruši,
Kriči, besni, zidovje ruši;
Z zidú, pod zidom teče kri
In vodo v jarku rdeči.
Divjajo, škrtajo Rimljani,
Obupno se Japod jim brani.
Pa Mars besni, Japod že vidi
Vrzeli, špranje v mestnem zidi —
Pospravijo žené, otroke
V prostorne hrame in visoke
«Ne bo ti suženj, Rim, Japod,
Ne boš krivičen mu gospod!»
Plameni švignejo visoki,
Upepelé žené z otroki. — —
Sovrag si v mesto vhod odpira,
Pritiska noter in prodira;
Do zadnjega se moštvo brani,
A zmagovalci so Rimljani. — --
Junake strl si, kruti Rim,
Končal žene in deco jim,
Uničil rod in strl mu prava —
A strta ni Japodov slava!
Boj pri Vogastogradu
[uredi]Slovenski rod, slovenski rod,
Že vsak ti biti če gospod;
Sosedje vsi in vsi mejaši —
Že vsak napada te in plaši.
Ko jeden se izcrplje rod,
Privrejo trije od drugod,
Pritiska Nemec, Frank in drugi,
In Grki, Lahi spet na jugi.
Očete Ober ti mori,
Sinove s sabo v boj podi,
Trpinči matere brez mere,
In skruni zver slovenske hčere.
Podi že Dagobert Francóz
Iz širnih dolov, daljnih lóz.
Neštete vojske od zapada
V Slovence do Vogastograda
Na planem vojsko kralj zvrsti,
Da celo ima pred očrni:
A v mestu tam Vogastogradu,
Pripravlja Samo se k napadu.
Junakov vrlih majhen roj,
A vsi besnijo že na boj;
Junaki mladi, silni, jaki,
Ko roj sršenov vsi jednaki.
Že v vrstah vojnih vrag stoji
In slednji lok napet drži
A Samo se ne plaši boja,
In v boj spusti krdela svoja.
Nesoč s seboj le meč in kij:
«Le sekaj vraga, s kijem bij!»
Kričé, besné in kij vihtijo,
Tako se v Franke zakadijo.
In pada kij in seka meč,
Ne stavi vrag se v bran jim več;
V obupu zmagani Francózi
Bežé za kraljem proti lózi.
A Samo vrli gre nazad
Se svojimi v Vogastograd,
In vso noč v gradu vojska cela
Pobruša meče, kije dela.
In ko zdani se drugi dan,
Sovrag je spet pred gradom zbran,
In močni zid Vogastograda
Z naskoki z vseh strani napada.
Pa k Samu glej sovražni sel
Od Dagoberta je dospel:
«Vam stavi Dagobert pogoje,
Da vi in mi pustimo boje:
Slovenci, vi ste božji psi,
A mi smo hlapci božji vsi;
Zato, psi, čujte hlapce božje,
In poklonite nam orožje!»
Razkačen Samo govori:
«Če smo Slovenci božji psi,
Vas zmleli borno in orožje,
Ker ne poznate volje božje!»
Zavpije Samo : «V boj možje!
Spodimo vraga čez mejé,
Po pásje zgrabimo orôžje,
In hlapce zbijmo te — nebožje!»
Besedo čuje mladi roj,
Čez zid poskače z vragom v boj,
In bije, tolče, mlati, seka,
Kot kolje divja zver človeka.
Pač Dagobert obuja kes,
Ko vojsko žre Slovenec pes,
Ko krutim Frankom slednja glava
Razbita ali je krvava.
Ko trupel je pri kupu kup,
Pograbi vrage strah, obup;
Bežé pomnèč po loze senci,
Kdo Samo je in psi Slovenci.
Za njimi Samo pošlje glas:
«Slovenski psi so zmleli vas,
Doma bodite na zapadu!
Kaj iščete v Vogastogradu?
Slovenci mi smo psi krotki,
Kdor nas ne draži in pusti;
Če kdo po krivem nas razkači,
Slovenec vragov sto potlači.»
Boj pri Sisku
[uredi]Žar kresóv obseva kranjske griče,
Na pomoč spet zoper Turka kliče.
V grad turjaški doletela ptica,
Pismonoška ptica golobica:
«Vstani, vstani brzo naš Andreje,
Turek zlobni spet nad Sisek speje;
Po deželi bratski strašno ropa,
Mesto že napada in obstopa.
Daj pomoč, ne uro se ne mudi,
Siščanje so z vragom v borbi hudi!»
Brž Andrej razpošlje naznanila
Po gradéh, da je Hrvatom sila;
Urno v gradu svojem vojno zbere,
Konjikov tristo nad Turka dere.
Vsak gre v boj, ki dobil naznanilo,
Skupaj vitezov dvanajst je bilo —
Štiri tisoč Kristove zastave,
Turkov pa kot listja je in trave.
Sešla vojska skupaj v Novemgradu,
Tu se posvetuje o napadu
Kar zazvé po selu vojska naša,
Da pritiska Sisek Hasan paša.
Če se Sisek dnes ne bo oprostil,
Jutri Vrag se v mestu bo pogostil.
Kvišku plane kakor lev Turjaški:
«Čujte bratje, vitezi junaški!
Lahko sekati doma na pragu
Glave zvezanemu je sovragu;
Težka borba je na trati prosti,
Vzlasti, ako je sovraga dosti.
A udrimo, bratje, na Turčine,
Sekal hude nam je bolečine
Okrvavil v naši zemlji ceste,
Strl očete, matere nam zveste,
In odvêl nam ljubljene otroke
V robstvo, v kraje Turčije globoke.
Z ognjem je požrl vasi, pristave,
Po koléh nataknit dedov glave,
Kri v nebo. za maščevanje kliče,
Tega vi ste, tega vsi smo priče.
Meč izderi vsak, ki z mano čuti:
Pasti mora danes Turek ljuti!»
Meči ostri vojski zarožljajo,
Konji hrsknejo in zaceptajo,
Rog zatrobi, boben zaropoče,
Vojska v boj hiti, kar jej mogoče,
Ko rodi se solnca luč krvava,
Priča, da bo pala mnoga glava. —
Ko se dan deseti uri bliža,
Spazi polumesec vojsko križa.
V red Turjačan vojsko si postavi,
Turek tudi se za boj pripravi.
«Allah, Mohamed!» kriče pogani,
«Bog in Mati Božja!» pa krščani.
Bojni hrup udarja na ušesa,
Boben, rog ozračje sinje stresa;
Čuje pok in mečev se rožljanje,
In prične se s Turkom grozno klanje.
Naš Andrej in slavni ban Erdedi
Planeta na turško vojsko v sredi,
Rödern, Eggenberg in Ravbar vrli
Na straneh nad vraga so udrli
Žvižga meč in vjedno puška poka,
Vrag za vragom v svoji krvi stoka.
«Bog je z nami!» vpijejo krščani,
«Allah, kje si ?» pa Mohamedani,
S samokresi, meči ves opasan,
Teka, prosi, kolne, žuga Hasan.
Vragi že obračajo hrbtišča,
Rine vsak se, že bežé z bojišča.
V divjem begu mož čez moža pada,
Vojska naša trde jim naklada.
V vodo vrejo Allaha sinovi,
Vsi meneč, da jih otmó valovi.
Kolpa pa privrela v silnem toku
Na pomoč le lastnemu otroku:
Davno že je vragu zapretila,
Ko nedolžno kri, solzé nosila,
Da prišla bo dôba maščevanja
Turku vragu za hudobna djanja.
In zato se Kolpa zdaj upira,
Maščevalno Turku beg ovira.
Vsa peneča, močna in srdita,
Vsa od turške vojske je pokrita.
Vidi mesto srečno, stari Sisek,
Da otet je turških sil in stisek,
Kliče dvigajoč mirú zastavo:
Bogu hvalo, in junakom slavo!
Kjer Slovencev moč se v jedilo stika,
Pade sila še tako velika.
Krški zmaj
[uredi]Kjer reke Krke desni vir
Pričenja svoj pozemski tir,
Visok se dviga sklad pečin,
Na njih pa kup je razvalin
Grad, ki je zdaj drobljad in prah,
Nekdaj je bil tlačanom strah;
Znan daleč bil je na okrog,
Ko vladal v njem je grof-trinog;
A še bolj trdega srcá
Kot grof pa bila je gospa.
Nenehoma je noč in dan
Pri delu vprežen bil tlačan.
V doline krške sredi tam
Stoji na gričku božji hram.
Tu sèm ubog tlačan hiti,
Ko jarma malo se znebi;
In kar mu tlaka ran zadá,
Jih scelita svetnika dvá.
A danes Kozma in Damjan
Obhajata godovni dan;
In verno ljudstvo sèm hiti
Na božjo pot od vseh strani;
Zaupno molijo, pojó,
V sprevodih v božji hram gredó.
A nad Krčani korobač
Grajščinski suče priganjač.
Glej, malo niže od gradú
Je kup konopelj in lanú.
Tlačanje urno se vrte,
Možje sušé, teró žené ...
In ko tlačan se tu solzi,
Se petje romarsko glasi;
Glasi milobno se pred grad,
Tlačanom vbogim slajša jad.
In čuje petje to gospá,
A njej ne oblaži srcá,
Ki rada bi, da bi tlačan
Krvav bil vedno in solzan.
Zato se silno razsrdi
In hlapcem svojim brž veli:
«Zgrabite urno tolpo to
In sèm jih dajte, naj teró,
Ker sèm se mi napotijo,
Da delavce mi motijo!»
Uboge romarske žené
V naročjih dedeta držé;
Dojenčke hlapci jim vzemó,
In tje za grad jih odnesó,
In tam zapró jih v skalno klet,
A matere podijo tret.
In brž grajščinski priganjač
Nad njimi dvigne korobač.
In trlice ropočejo,
A žene bridko jočejo ...
Ugasnil že je beli dan,
Po noči gré domov tlačan:
Brhkó mu stopajo nogé,
Vesele, da so spet prosté.
Gospôda grajska vsa že spi,
Lahkotno spi in brez skrbi.
Za gradom tamkaj pa ječé
Uboge romarske žené.
Iz temnih ječ se čuje jok,
Oj jok nedolžnih jim otrok ...
Oh, kdo odprl bo vrat tečaj
In dal dojenčke jim nazaj?
Povedati ni vsega noč,
Kar so prestale ono noč.
A grad ni videl njih solzá.
In grad ni slišal njih prošnjá
In grad ne vé, kaj je gorjé,
Ki tare materno srce.
Nekdo pa čul je mater jok
In čul otrok nedolžnih stok ...
Večerni vetrič pripihlja,
Po drevju z listjem poigra,
Odnese vzdihe in solzé
Od grajskih ječ tje do cerkvé,
Kjer romarji pojó čujoč,
In kjer Gospod deli pomoč ...
Glej, ko nastopi polnoči,
Za gradom noč se razsvetli;
Odpró se ječe na stežaj,
Iž njih prisije nov sijaj,
In materam — glej, vsa zlatá
Dojenčke dasta dva moža,
In matere bežé od tam,
Hité od grada v božji hram;
Hité v svetišče pred oltar,
Kjer je zdravnikov svetih par ...
In verno ljudstvo brž spozna.
Da to rešilna sta možá,
Da sveta Kozma in Damjan
Odprla ječ sta hod temán ...
Že leto zemlja se vrti,
In v gradu se otrok rodi;
Prelepo hčer Bog jima da,
Vesel gospod je in gospa.
In še pripoveduje svet,
Da star petelin sedem let
Je znesel jajce tje za zid,
Prišla je kača je valit.
In izvali se jej črvič,
Črvič pa ta je zmaj mladič;
Zarije se v temoten kraj,
In iz črviča raste zmaj,
In raste urno, se redi,
V treh letih sedem glav dobi.
Ko leta tri še potekó,
Noge in krila mu vzrastó,
In ko še nekaj let mini
Rožen oklep život dobi,
In rep postane mu koščen.
In oster vzraste mu greben.
Gospod pa grajski in gospa
Mudita rada se doma,
In hčerko odgojujeta,
Rast njeno občudujeta.
Ko zjutraj sobice prisvetli,
Vodovje krško pozlati:
Kraljico vseh dolenjskih rek,
In Višnjegorko, topli Breg,
In Poltarice vir hladan,
In Lipovko, potók glasan:
Takrat pa hčerka v lino gre,
In mati spleta jej lase
Obleče v krilo jo lepo,
Poljubi lica, jej sladko;
In hčerka teče dol pod grad
Na pisan travnik cvetek brat.
In grajska hči ponavlja to,
Dokler poletje je gorko.
Dnes spet tlačanov mrgoli,
Grajščinski valpet bič vihti,
Gospa še vpije dol iz lin; —
Solzi se pa tlačán-trpin.
Grajščinska hči dvanajstih let
Po travniku pobira cvet:
Kaj mar ji glas je materin,
Kaj mar ji ubogi je trpin!
Cvetlic krasnih nabrala je,
A sama najbolj zala je.
In spet se vrača s cvetjem v grad,
Pa kar nastane piš odzad.
In predno se ozre nazaj,
Pograbi jo pregrozni zmaj —
Objame sedem jo vratov,
Zleti ž njo zmaj v podzemski rov;
Odnese jo v brlog teman,
Pred njim pa straži noč in dan.
Pač slišali so klic na grad,
In zmajsko videli zverjad;
A zoper njo pomoči ni,
Pošasti grad se ves boji; In črno se obleče vse,
Izhod in vhod se v grad zaprè.
Gospa pa hodi v lino sest,
Od toge pušča jo zavest.
In vsak dan na večerni hlad
Priveje vetrič tje pred grad,
Hladi lahno, ljubko pihljá,
Gospej izvablja tok solz ...
Zakaj ječiš gospa, zakaj?
Čuj pred votlino hrope zmaj,
In iz votline čuješ jok,
Kot jok nedolžnih je otrok.
To materi prinaša v grad
Večerni dih, večerni hlad.
Sto pisem pisat brž hiti,
Razpošlje ja na vse strani:
Če kje na svetu je junak,
Dovolj srčan, dovolj krepak,
Ki zmaja bi pred jamo strl,
Do deklice pa vhod odprl:
Zlatá obeta sedem mer
In v zakon dá mu zalo hčer.
Ko v drugič klije spet pomlad,
Dospè junak pred krški grad,
In vstavi se in govori
«Gospej, ki v lini se solzi:
«Bogata kaži mi gospa,
Kje je pripravljen kup zlata?
Potem brž zmaja streti čem,
In ti ujeto hčer otmem!»
««Junak, pozdravljen tisočkrat,
Da si prišel mi zver končat;
Le hiti brž in steri zver,
Zlata dobiš, če rešiš hčer,
Kar nese ti ga sedem konj,
In še na vrh, le pridi ponj!»»
Gospa še v lini obsedi,
Junak pa pred brlog hiti.
V pečinah strmih je brlog,
Pod njim pa je tolmun globok.
Junak pred vhodom obstoji,
In speči zmaj se prebudi;
Zavije rep, ga v skalo vprè,
In zarohni in krila vspnè,
In sedem kvišku vspne vratov,
Srtini se greben njegov,
in v dim in ogenj ves zavit
Vjunaka vrže se srdit ...
Ječi junak, žvenkeče meč —
A že po njem siedú ni več.
Zverjad pa puha in rohni,
Da skala in brlog bobni;
In po dolini divji piš
Buči in trga strehe s hiš.
In grad pretresa groza — strah,
Potegnejo čez vrata pah;
V dvorani pa gospa sedi,
Solzi se bolj, še bolj ihti.
Ko pride spet večerni hlad,
Priveje vetrič tje pred grad,
Prinese sèm do grajskih lin
Otožne glase od pečin:
Oj glase, ki jih zver rohni,
Oj stoke, ki jih stoče hči ...
Ko trikrat mine noč in dan,
Pa pride drug junak močan;
Pred gradom krškim obstoji,
Gospej pa v lini to veli:
«Glej, v pismu tvojem to sem bral,
Da kdor bo zmajsko zver končal,
In kdor ti hčerko bo otel,
Bo kot nevesto jo objel;
Prišel sem daleč in želim
Poprej, ko grem in se borim
Na sliki zreti njen obraz,
Če záme je in zánjo jaz.»
Pokaže sliko mu gospa:
««Poglej, junak, obraz le-ta!
Le hiti brž, če si srčán
Dovolj krepak, dovolj močan,
Odvzemi mi bolest in jad,
Ki tre že drugo me pomlad;
In reši moje hiše čast,
Otmi mi hčer, pobij pošast;
In kadar bodeš hčer otel,
Nevesto bodeš jo objel;
Zlata dobiš, le pridi ponj,
Kar nese ti ga sedem konj!»»
In vrl junak nad zmaja gré,
Junaško bije mu srcé ...
Pa prebudi se zmaj iz sanj,
Povspne se kvišku, plane nanj;
Junak vihti, in žvižga meč,
Pa dim obvije ga goreč,
In vrže z repom zmaj ga v zrak,
Leti v tolmun globok junak. —
In spet razsaja divji zmaj,
Da stresa se sosedni kraj;
Po dolu pa vihar besni,
Da strah in groza je ljudi.
Spet v lini tretji dan gospá
Otira z lic si tok solzá,
In njeno materno srcé
Okuša v merah vseh gorjé,
Ker spet prinaša vetrič v grad
Rohnenje zmajsko, hčerin jad.
Večerno solnce gre v zaton,
Na gričku tam zapoje zvon,
Zvoni glasnó, zvoni miló,
K molitvi vabi ljud ljubó
In ljudstvo vrè od vseh strani,
K molitvi v božji hrani hiti.
A proti gradu od cerkvé
Menih v rujavi halji gré;
Mož star je že in sivolas,
Vrvica bela mu je pas;
Na strani molek mu visi,
v desnici meč jeklen drži;
V levici ima križec zlat,
In gre naravnost v krški grad.
Z odločnim glasom govori
Gospej, ki joče in ihti:
«Čemu pač tarnaš mi, gospá,
In točiš toliko solzá?
Ne veš-li, da solzé samé
Bolesti ti ne uteše,
Če jih ne spremlja vzdih gorák,
Ki gor se dviga nad oblak
Pred kralja večnega prestol,
Ki zná celiti vsako bol?
Čemu obetaš kup zlatá
Junaku, da pošast končá?
Čemu obetaš v zakon hčer,
Če zmagal kdo bi ljuto zver?
Glej, s tem neskušence slepiš,
Slepiš grdo in pogubiš:
Ker motiš se, gospa, močnó,
Da hčer otelo bi zlató
In da bi oni jo otel,
Ki bi za njen obraz se vnel.
Pod solncem ni se še rodil
Junak, ki zmaju kos bi bil.
Kdor gre nad zver zaupajoč
Na oster meč in svojo moč,
In kterega pregoljufa
Prelepa hči in kup zlata
Tolmun dovolj globok je še,
Da lakomnežé te požrè.
Jaz ti, gospa, pa to povém,
Naj ti to smem, naj ti ne smem
Ko bo srcé dovolj mehkó,
Pa rešil hčer ti bo nekdo
In kadar spet molila boš,
Takrat pa hčer dobila boš.
Le če molitve klic goreč
Se združita in oster meč,
Le če zaupanje v Boga
Človeka kot oklep obda:
Tedaj lahko gre človek v boj,
Naj je še tolik vražji roj;
Tedaj je mož dovolj junak,
Za vsak je boj dovolj krepak.
Gospá: li čuješ? Zvon zvoni,
K molitvi vabi vkup ljudi.
Čuj! v cerkvi molijo na glas,
Da zmaja srečno strl bi jaz;
Da zmaja strl bi, hčer otel,
Da spet bi oče jo objel
Da mati, ti bi, kot poprej
Lase ji spletala odslej.
Glej, kjer ubog tlačan kleči,
In gradu prosi polnoči,
Zakaj gospod bi in gospá
Ne pokleknila tje na tla?
Tam potožila svojih ran,
Kjer Kozma zdravi in Damjan?»
Gospej solzé se posušé,
In vroča lica zarude;
In glej, kar često se zgodi —
Nesreča vero oživi.
Gospod grajščinski in gospa
Hitita v božji hram oba:
Tam vržeta se pred oltar,
In molita, še kot nikdar
In ž njima moli verni rod;
Molitev sliši to Gospod ...
Čuj, kaj se stresa, kaj rohni
In kaj tolmun tako kipi?
Kraljica pa dolenjskih rek
Zakaj ti pljuska ven čez breg?
Meniški mož je dvignil meč —
Pošast je pala krvaveč;
V tolmun vali se zmaj orjak —
V brlog hiti po hčer junak ...
Ko vrnejo se iz cerkvé,
Oteto grajski hčer dobé ...
Okušal radost ves je dol
In zabil je tlačansko bol.
In ko menih se poslovi,
Ostró še gradu zapreti,
Da naj ubogi mu Krčan
Ne bo več sužnik in tlačan;
Ljudi naj prosta vabi pot
Nebeških prosit si dobrot.