Pont-Neuf
| ← Pastrmke | Pont-Neuf Mera časa Tomaž Šalamun |
(Če bi bila res meja kri) → |
| |||||||
Moja roža si, moja usta, moja nebesa.
V tvojem pogledu obnemi sedem zrn.
Nosim jih, dokler se ne zgrudim.
Dokler ne preplavi drug vonj stopnišča.
Moj utrip si, moj dih, moja trava.
Najbolj nežen zločinec, rdeči žamet.
Zdrobilo te bo okno labirinta. Moja dlan
te nabira kot steklo barve sistematično.
Za umor živiva. Sena vali gnilo sadje.
In ko te naslonim na zid in se ozrem, da bi
videl, če se kdo bliža, se umakneš v kristal.
Kot izdajalec mi podaljšuješ življenje.