Ponovljen rodoljubin klic
| Ponovljen rodoljubin klic anonimno |
| |||||||||||||
Ni davnej kar smo v Ljubljanskih nemških novícah očitno pritožbo čez sirovost in neotesanost kmečkih fantov brali, ki so na Šmarni Gôri dva Ljubljančana s kamnjem metali in jih z navadno zabavljivo besedo „škric“ zmerjati začéli, akoravno sta mirno svojo pot šla in jim ne ene žale besede dala. In kar se je tema mestnikama zgodilo, se zgodí tolikokrat po deželi, de nas je sram od tega govoriti. Neizrečena je sirovost nekterih ljudí po kmetih, in žalostniga serca moramo rêči, posebno pri nas na Krajnskim. Bog obvari, de bi hotli mi sirovost nekterih mestnikov zakrivati, marveč jo očitno rečêmo, de imamo tudi v mestih neotesanih ljudí dovelj, ‒ tode kaj taciga se vender nobenimu kmetu ne zgodí, če v mesto pride, de bi ga kdo brez vzroka na ulicah zmerjati ali s kamnjem metati začel!
Mestnik ne sovraži kmeta, zakaj bi nek kmet mestnika sovražil? Ali morebiti zató, de mu njegove pridelke kupuje in de iz mesta denar nosi? Ali morebiti zató, de se njegovi otroci v mestu izučijo mnogoverstnih vednost, s kterimi si po tem kruh služijo? Ali morebiti zató, de se rokodelci le v mestih svojiga rokodelstva boljši naučijo, kér je znano, če kdo na deželi kaj lepiga in dobriga napravi, se je to od mestnih mojstrov naučil. Ali morebiti zató, de se učeni ljudjé v mestih trudijo, de se nove rečí znajdejo v prid kmetijstva? Ali so prosti kmetje ali pa učeni možjé znajdili več koristniga kmetijskiga orodja? Ali so kmetje prinesli krompir, turšico in druge sadeža v naše dežele, kteri nam živež dajejo? Vsaki vé, de ne! Neumna je tedej prevzetnost tacih kmetov, ki mislijo, če bi njih ne bilo, bi mogli mestniki poginiti!! Kaj taciga tudi noben pameten kmet ne misli, kér dobro vé, če bi vsi ljudjé kmetovali, komú bi pa pridelke prodajali in od kod denarje jemali? S čem kupili, česar sicer človek potrebuje za obléko in mnoge druge potrebe?
Kakor je tedaj kmet na svétu potreben, ravno takó in clo nič menj so potrebni tudi mestniki eniga in druziga stanú, če lih ne orjejo, kopajo, sejejo, žanjejo in kosijo, pa druge rokodelstva in opravíla opravljajo, ki so nam vsim skupej k življenju potrebni. Od potrebe dušnih pastirjev, zdravnikov, pravdnih dohtarjev i. t. d. brez kterih tudi kmetje ne morejo obstati, še clo ne govorimo ne.
Neumna, neizrečeno neumna je tedej tista slepa prevzetnost, po kteri en človek druziga zaničuje, brez pomislika, de bi eden brez druziga shajati ne mogel.
Kér se pa vunder tacih prevzetnežev ne manjka, od kod neki to pride? ‒ ‒ Od tod, kér niso ljudjé dovelj podučeni, in tedej sirovi in neotesani ostanejo vse svoje žive dní.
Nektere ljudstva so že po rodu mehkejiga serca, ‒ taki ljudjé se dajo že z malim podukam bolj priljudne storili. Kteri so pa bolj terdiga sercá, pri téh je več poduka in skerbniši izréje potreba.
Tega nihče ne more reči, de je pri nas keršanski nauk v cerkvah zanemarjen; mi imamo vsako léto po celi deželi veliko tavžent dobrih vse hvale vrednih pridig; tudi molitevnih in pobožnih bukev imamo dovelj, in zlo med ljudstvo razširjenih, ‒ ‒ in vender se toliko pritožb domačih in ptujih sliši in bêre čez nepriIjudno zaderžanje naših rojakov!
To nam tedej očitno kaže, de s keršanskim naukam, kterige sicer za pervi potrebni poduk spoznamo, ‒ in z molitvinimi bukvami, brez kterih pravi keršanski narod tudi ne more biti, vender še ni vse opravljeno, dobriga in priljudniga človeka storiti in ga omikati. Še nekaj druziga nam je neizrečeno potreba, brez kteriga nikdar naš narod ne bo potrebne stopnje v omiki dosegel ‒ in to so šole, šole, dobre šole.
Brez šol bo ljudstvo vedno zanemarjeno ostalo, nej rêče kdo kar koli hoče, ‒ skušnja očitniši govorí, kakor vse besede!
Možjé, ki imate v šolskih rečéh govoriti, ‒ duhovniki, kterim je skerb izročenih ovčič naložena, ‒ pametni kmetje in župani, kteri vidite sirovost mladosti in odrašenih, ‒ za božjo voljo Vas prosimo: potegníte se z vso gorečnostjo za napravo šol, in sicer dobrih šol!
Dokler pa šol ni, priporočujte in delíte gospodje po deželi! zlatiga denarja vredne bukvice, ki jih je rajnki gosp. Klančnik spisal pod imenam: „Napeljevanje k pobožnimu življenju in lepimu zaderžanju.“ ‒ Te bukvice so prave zlate jabelka, prava dušna paša! In vender s žalostjo vidimo, kakó se te neprecenljive, po povelji prečastitiga Ljubljanskiga knezo-škofa poslovenjene bukvice v prahu pri bukvarjih neprodane valjajo, druzih veliko menj potrebnih se pa drugi in tretji natis napravlja!
Te bukve pri spraševanji razlagati, njih poduke pràv globoko v serca mladosti vtisniti, bo neizrečeno veliko dobriga ‒ takó potrebniga sadú rodilo. Bog Vam bo poplačal Vaš trud in prizadevanje, domovína pa Vas bo imenovala svoje dobrotnike!