Ponočno ohlajenje
| Ponočno ohlajanje J. Tušek |
| |||||||||||||
Deseti dan je že, kar dežuje; posebno pa danes lije, kakor da bi htel dež prehiteti vse, kar je zamudil med letom. Kaj prijetno je sloneti pri oknu, če ima človek ravno čas, in poslušati šumljanje in veršenje kapljic, ki padajo na streho in na drevje pred hišo in ki v veselih pogovorih skakljajo po strehah, po deblih, po listju in po tleh. Nektere skočijo kar na ravnost na tla in od todi v globoko dolino, nektere se pa obotavljajo več ali manj časa po vejicah in po listju, kakor da bi se htele odpočiti od globokega pada in okrepčati se za daljno pot.
Poldne se približuje, dež pojenjuje, in megle, ki so doslej obdajale moje stanovanje, da se ni vidilo nikamur, so se jele vzdigovati. Okrog hriba, ki ga vidim iz okna, se vijejo sivi oblaki, ki jih derví močni jug. Iz potoka v ozki dolini, iz mokrega gozda, iz vsakega studenca se dvigujejo rahle meglice, ki vedno rastejo in se gostijo, kolikor bolj se dvigujejo. Na zadnje se sprijemajo vse z visočejimi okrog verhov plavajočimi oblaki. „Megle gredó iz grape, še bo deževalo!“ terdijo hribovci; in res, kmalo se je spet dež vlil. —
Večer se približuje. Kdo bi bil mislil, da bo gorenc tako hitro premagal! Megle, ki jih je doslej jug okrog verhov podil, gredó zdaj ravno nasprotno pot in gorenc jih bolj in bolj terga, da se kmalo kape posameznih verhov ne sprijemajo več. „Zrak se je skorej preveč ohladil; od gorenca se jasni — pa še clo na večer! jutri zjutraj bo pa slana po polji, če ne bo megle ali pa vetra.“ Tako toži kmetovavec.
Drugo jutro je bil zrak tako čist, da nikoli tega. Ni je bilo le meglice ne zagledati. Gorko ravno ni bilo, pa mraz tudi ne tako, da bi djal, voda mora zmerzniti; pa vendar me je ravno na robe prepričal pogled v globoko dolino, po kteri so bili travniki in njive bele, kakor da bi jih bil sneg opadel. — Slana je bila.
Vsak vé, da pade slana, le kedar je jasno, tiho vreme; če je pa nebo oblačno ali če pokriva megla polje, ali če je vetrovno, je pa ni. Vzrok tega pa in zakaj že rosa zmerzne, ko je gorkota zraka še nekaj stopinj nad zmerzlinom, bi pa znalo marsikateremu priprostemu bravcu neznano biti, zato pa hočem poskusiti, da nočno ohlajenje sploh kolikor toliko razjasnim.
Če se dotikujete reči različne gorkote, oddaja gorkeja vedno merzleji gorkote, ki gre od gorkega dela, ki se dotikuje merzlejega, na tega in ki tako vedno dalje se razširja od dela do dela tako dolgo, da ste nazadnje obe reči enako gorki.
Vsaka stvar pa zgubiva gorkote tudi po žarenju, ker gorkota se razširja od gorkega trupla tudi tako, kakor svitloba, na ravnost na vse straní neizrečeno hitro, in gre skoz zrak, steklo in marsiktero drugo stvar brez overe in ne, da bi jo količkaj ogrela, ravno tako, kakor svitloba gre skoz steklo, in pri tem ne ugasne in tudi stekla svetečega ne stori. — Taka gorkota se imenuje žareča gorkota.
Po voditvi od dela do dela in po žarenju pa tudi vsaka reč gorkote dobiva. Zato bo le takrat vedno ravno zlo veliko gorkote imela, kedar ravno toliko gorkote dobi, kolikor je zgubi; če je pa več dobi, kakor zgubi, bo pa vedno merzleji. — Zdaj mislim, da bomo lahko razumeli, kako se godi ohlajenje reči, ki so po noči pod milim nebom.
Kar je pod milim nebom, se ohladi tako, da oddá po voditvi od dela do dela en del svoje gorkote zračni legi, ki to reč obdaja, drugi del gorkote pa izžarí na vse kraje proti nebeškemu prostoru. Je po noči zrak popolnoma jasen in miren, gre izžarjena gorkota brez overe skoz zrak in se zgubí v velikem nebeškem prostoru.
Zrak, ki obdaja stvar, ne more povračati zgubljene gorkote, ker ima, kakor vsi gazi, zlo majhino izžarivno moč; po voditvi tudi le malo zamore ogreti, ker le slabo vodi gorkoto. Drugih reči pa ni, da bi gorkote oddajale. Zato mora bili vsaka stvar pod milim nebom po noči vedno merzleja in merzleja, kolikor bolj se bliža jutro, in sicer mora postati merzlejša, kakor jo obdajajoča zračna lega, ki po izžarenju zavolj slabo izžarivne moči manj gorkote zgubí. Temperatura stvari, ki leži pod milim nebom, pade tako za 2, 5, clo 6 stopinj R. niže, kakor je temperatura jo obdajajočega zraka.
Pa ne ohlade se ponoči vse stvari enako zlo, ampak tiste bolj, ki imajo večo izžarivno moč, kakor volna, pavola, lasje in vse rastlinske reči sploh. Rastline se bolj ohladé, kakor gole tla, ker kolikor veče je poveršje kake reči, toliko več gorkote se izžari; poveršje vsih rastlinskih peres skup je pa veliko veče, kakor pa poveršje tal, ki jih pokriva rastlina.
Je pa nebo z oblaki pregernjeno ali če megla leži na polji, se pa ta zguba na gorkoti skorej popolnoma poravna, ker oblaki izžarijo sami nekaj gorkote in tudi to, ki pride od zemlje, spet odbijajo in jo tako delijo stvarém na zemeljskem poveršju.
Tudi veter, ki donaša stvarem vedno novi še ne ohlajeni zrak, zmanjšuje nekako nasledke izžarenja. Stvari, ki so blizo ozidja, dreves ali kakega druzega pokrova, se ne morejo tako hudo ohladiti, ker se jim kolikor toliko povračuje zgubljena gorkota. Če se kaka stvar ohladi, da je merzleja, kakor jo obdajajoči zrak, in sicer če se ohladi do posebne stopnje, se zgosti v zraku plavajoči vodeni sopar in se vsede na tako stvar v podobi kapljic. To je rosa. Če se pa stvar tako hudo ohladi, da zamorejo vodene kapljice zmerzniti, pa pravijo, da pade slana.
Iz tega, kar smo povedali, je lahko previdno, zakaj je zimsko jutro po pretečeni jasni noči veliko merzleje, kakor po oblačni; zakaj je poleti med ozidjem veča vročina, kakor na polji; zakaj se nam zdi, da v ozkih dolinah sonce huje pripeka, kakor drugod, ker tú nam nadleguje sončna in od razbeljenega skalovja in ogretih bregov izžarjena gorkota. Umemo zdaj tudi lahko, zakaj so že tla zmerznjene, ko se še ni stisnilo do zmerzlina živo srebro v gorkomeru, ki visi v zraku. V popolnoma jasnih in tihih pomladanskih in jesenskih nočéh se lahko zgodí, ker o tem času je že sicer gorkota le malo nad zmerzlinom, da se rastline, kakor turšica, ajda, fižol, buče, proso, kumare, dinje tako ohladé, da zmerznejo in poginejo. Kmetovavci in vertnarji so pripisovali to mescu, pa so pozabili bili, da rastline tudi zmerznejo v hladni jasni noči, če ga tudi ni mesca na nebesu. Zoper to nevarno ponočno ohlajenje varujejo vertnarji nežne rastline s tem, da jih pokrivajo s slamo, s steklenimi ploščami ali s hosto, da devajo lonca na rastline, ki stojé na samem itd. Vsako tako pokrivalo odbija gorkoto, ki jo izžarijo rastline, nazaj proti njim in jim tudi svoje gorkote daje. Tako pokrivanje je pripravno za vertnarja, pa za kmeta ne, ki hoče svoje polje varovati slane.
V naj bolj vročih krajih južne Amerike je dežela Peru, ki leži tako visoko nad morjem, kakor verh Triglava. Ta visoka lega v tako vročih krajih napravlja sicer kaj prijetno vreme, samo noči so merzle, ker nebo ni tu v vročem času skorej nikoli oblačno. Indijani, ki so sadili turšico že davnej poprej, preden so vedili Evropejci za Ameriko, so iznašli kaj dobro pomoč zoper slano, ki jim je pomorila velikokrat turšico zavolj vedno jasnih noči. Skusili so, da je ni škodljive slane pri oblačnem vremenu. Zato so pa v tihih jasnih nočéh nakupičili gnoja in slame sem ter tje okrog in med njivami, in po polnoči, kedar še le ohlajenje postaja nevarno, te kupe zasmodili. Dim se je vlegel v podobi oblakov po tihem zraku nad njive in turšica se ni mogla tako ohladiti, da bila zmerznila.
Po naših krajih so tudi že jeli Indijane posnemati. Sožigajo šoto, smrečje ali drugačno hosto, mokro slamo in sploh take reči, ki dajejo veliko dima. Kupi se napravijo po sto čevljev narazen in se zasmodé od dveh ali treh po polnoči, če se je gorkota znižala do 4. stopnje R. in če je zrak še jasen in brez vetra.
Da drevesa ne zmerznejo, zmanjšujejo nekteri izžarjenja vej s tem, da jih z oljem namažejo, preden se popki začnejo prezati.
Narava sama skerbi tudi, da obvarje rastline pred škodljivim izžarjenjem gorkote, ker pokrila je popke z luskami in s smolnato svitlo stvarjo, ktera ima slabo izžarivno moč. Marsikteri cvet se zapré zvečer, da se ne prehladé preveč njegovi notranji deli, ki so potrebni, da se rodi seme. Listje je na spodnji plati bolj ali manj ostro, volnato ali z lasci pokrito in tako v stanu, serkati veliko gorkotnih žarkov, ki pridejo od ogretih tal.
Zgornja plat pa, ki žarke oddaja proti nebezu in ki jih pri jasnem vremenu ne dobi več nazaj, je gladka, da se sveti. Gladke reči pa izžarijo malo gorkote pa tudi malo posrebajo, ampak njene žarke, ki padejo nanje, lahko odbijajo. Listje se tedaj zavolj tega manj ohladi, pa se tudi na soncu ne bo moglo kmalo tako ogreti, da bi mu bilo v škodo.