Ponočno nebo

Ponočno nebo F. R.

Izdano:	Celovec: Mohorjeva družba, 1866; Slovenske večernice, 14
Viri:	dLib;
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Človek! stopi ven v temno noč brez oblakov in oberni navzgor svoj pogled. Kako se razpenja nebo nad teboj tako čudno, tako sveto! Veš mar, kaj so one brezštevilne luči, ktere svetijo tukaj gori tako mirno in prečisto, kakor bi bil tam oltar ali sedež Najvišega? Ti praviš, da ne veš. Otroci pravijo, da so angelji, kteri gledajo na nas. Učeni možjé terdijo, da je vsaka zvezda velik svet za se v veliki visočini. Jaz pa pravim: Znamenja so mogočnosti božje, kteri je stvaril nas in nje. — Ako ogleduje človek čistega serca in zdrave duše leskeče zvezde, obide ga sveta groza; radost in nemir mu tesnita sercé. Kaj je vendar človek, da gleda na njega tako svet in velik Bog, kteri bo sodil kdaj ostro človeška djanja, misli in besede? Kako čisto in svetlo leskečejo zvezde: kako nečista in madežna je duša moja, in vendar čaka me sodba! Kokošna bo?

Dokler te navdajajo takošne misli, postoj še malo pod milim nebom. Misli si: nebo se nad teboj naglo odpre in ti gledaš neizrečeno lepoto božjo, gledaš v nebeški bliščavi angelje in svetnike božje; slišiš petje zveličanih, enako odmevu daljnih zvonov ali orgelj, slišiš prijetne glasove srebernih strun in večne aleluje spev: ko to ogleduješ, prevzet neskončne radosti in veselja ves navdan, odpre se pred teboj peklenski prepad in ti gledaš zaveržene v večnem ognji. Temne pošasti, obdane s kačami in gnjusno červadjo, vijó se po ognju. Divjajo, tulijo, kričé in kolnejo divje Boga v svojem obupu. —

Dokler to ogleduješ nad seboj nebo in pod seboj pekel: glej, prileti k tebi angelj nebeški in prinese ti dve srečki, da srečkaš, ali se boš mar pogreznil v strašno žrelo, ali prišel med veselo družino nebeško. Povej mi, ali ne boš obledel strahú, ali se ne bo tresla roka tvoja?

Glej, dragi moj! tako se tudi resnično godi. Bog ti je dal dve srečki, da srečkaš med nebesi in peklom, za zveličanje ali pogubljenje. Ne moreš več nazaj dati srečki in reči: srečkati nočem! Ako si rojen, postati moraš ali zaveržen v peklu ali pa zveličan v nebesih. Bodi si na svetu ubog revež ali knez mogočen; imej si zdrave ude, ali tavaj hrom in kruljev od hiše do hiše, za to morebiti sam nič ne moreš; — da boš pa sedel kdaj na tronu, obdanem od zvezdne svitlobe in nebeške lepote, aii da se boš valjal po ognjenem morji peklenskega brezdna: to je položil Bog v tvoje roké; zgodilo se bode, kakor si živel malo dni, kteri so ti odločeni na zemlji.

Zapomni si to in modro živi na svetu!

F. R.