Ponočnjaki
Ponočnjaki. Povest. |
Po resničnih virih spisal ***
|
Bili so si neločljivi prijatelji, navihani in lahkoživi, enaki po starosti, mišljenju in obnašanju. Njihovo najljubše opravilo je bilo uganjanje burk in zbijanje šal, dokler jih ni v najlepši dobi razdružila moda…
Poznala jih je cela okolica. Pametni so se jih ogibali, pa tudi oni jih niso marali; cenili so le tiste, ki so jim plačevali pijačo. Dekleta so bežale pred njimi kakor srne, zakaj skoraj vsako so osmešili, da je več ali manj časa rdela sramote.
Hribce, vasica z lesenimi nepravilno raztresenimi hišami, je bila prizorišče, kjer so se skrito za kulisami in javno na odru odigravali smešni in resni prizori, dokler ni slednjič padlo zagrinjalo. Hribarjev Peter, Remčev Luka in Čopkov Jernej so pokazali koj v prvi mladosti, da bodo, kadar dorastejo, šiba za domačo vas. Že kot šolarji so bili svojim součencem strah; njih očetje so gledali s ponosom junaštvo svojih ljubljenčkov, in matere so molčale, jih ščitile ter zagovarjale.
»Postavilo se,« jih je pohvalila Hribarica, ko so nekega jutra podili po vasi šolarje iz Zapotja. – »Trije, pa jih uženejo deseti Ptiči bodo, kadar dorastejo.«
»Pretepali se bodo,« je vzdihnila Remka v skrbeh za svojega Luka. Bila je namreč ena tistih, ki je hotela oprati vsakega, za kogar se je zavzela, kdor se ji je zameril, pa ga je znala tudi potlačiti v blato. – Zato je modrovala: »Drugi so nagajivi, izzivajo in dražijo, naš pa je pogumen in se ne uklone.«
»Tudi moj že poraste,« se je pobahala Čopkarica, pogladivši po glavi svojega Jernejčka, ki se je medtem s Petrom in Lukom upehan vrnil k materi.
»Revček, kako se je upehal,« je milovala Hribarica svojega Peterčka, ki se ji je potuhnjeno bližal. S ponosom jo je navdajala zavest, da je njen sinček med obema paglavcema najmočnejši, jezilo jo je le, ker si je bil med prasko zamazal in raztrgal obleko. Enake misli so navdajale tudi Remko, ki je pretepala svojega Luka, kadar ji je razbil lonec ali pokvaril orodje; če pa je s potepanjem zanemarjal cerkev in šolo, ni imela zanj svarilne besede.
»Umazan si do ušes,« je Hribarica rahlo pokarala Peterčka, od katerega se je kar cedilo belo cestno blato, »in raztrgan kot cigan.«
»Naj bom,« so je odrezal Peterček; skrivej je pogledaval Jernejčka, ki st mu je porogljivo muzal, Luka pa je premeteno obrnil pogovor na drug tir.
»Mama,« je pričel jecljaje, »Peterček je bil danes zaprt.«
»Oh, ta pokora!« je vzdihnila Hribarica prisiljeno.
»Ušel sem.« se je izgovarjal Peterček. – »Odprl sem okno ter skočil iz šolske sobe. Tudi tepsti se nisem pustil, učiteljici sem zlomil palico.«
»Poslušaj,« je Čopkarica dregnila s komolcem Hribarico, ki ji je molče prikimala. »Komaj je prilezel iz plenic, pa se postavlja kakor dorastel fant.«
»Jutri ne pojdeš v šolo. Lukec, je klicala Renka za sinčkom, ki je s Peterčkom in Jernejcem tekel proti domu. »Krave boš gnal v Planjavo, kjer boš pasel cel dan za pokoro.«
»Tudi jaz ostanem doma, skupaj bova pasla in lovila ptiče, se je veselil Jernejček, oklepaje se z desnico svojega tovariša.
»In jaz tudi,« je ponavljal Peterček, ko so se razstali na razpotju. Nanoreli so se in glad se jim je oglasil; za njimi pa so prihajale skrbne mamice, njihove vnete zagovornice in dobrotnice lačnih želodčkov.
Naši paglavci drugi dan res niso videli šole. Lukec ie moral že na vse zgodaj z živino v Planjavo, na poti sta se mu pridružila Jernejček in Peterček z igračami in zanjkami za nastavljanje tičem in drugim živalim. Vsaka ura jim je prinesla nove zabave, obneslo se jim je najbolje maščevanje nad šolarji iz razpotja. Na stezo vodečo čez Planjavo so nastavili ostrih trnjevih bodic, ki so skrite v pohojeni travi čakale plena, občutljivih mladih nog, katerih stopinje so puščale za sabo krvave odtise, znake bolečin. Hudobija je kmalu prišla na dan. Navihanci so se na poti iz šole rogali šepajočim součencem, ki so prave krivce hitro uganili, zatožiti pa si jih niso upali, ker se jim je ravno tisti dan v šoli razlagala povestica o volku in jagnjetu, ter še niso pozabili, nauka, da naj se slabotni z močnejim ne prepira.
Hribškim razposajencem so potekala šolska leta. V šoli se niso ničesar naučili, saj so tudi komaj čakali, da se zapro za njimi vrata, za katerimi ostaneta učitelj in duhovnik; strahovanja v domači hiši niso poznali, in tako so jim orožniki ostali edini strah, v katerega so še verovali. Rastli so, kakor rastejo mladike, ki jih nihče ne neguje in njih otročarije so prehajale v neslane fantovske burke, v zasmehovanje siromakov in druga podobna dejanja. Do stare Mete, stanujoče v Mihčevi bajti, so imeli sprva posebno veselje. Ženica si je namreč vsako popoldne pripravila okusno malico; kavo, ocvrtje ali kako drugo jed, in kadar ie zvečer sedela v svoji nizki sobici pri mizi, na kateri so bili nastavljeni obrabljeni krožniki, tedaj so se odprla vrata in v izbo je prilezla sključena ženica, ki je bil Hribarjev Peter, preoblečen v staro beračico.
»Revica, ali si lačna?« jo je nagovorila Meta s sočutnim glasom. Imela je namreč dobro {{prelom strani} srce, polno usmiljenja do ubogih, ter si je rada pritrgala od svojih ust, da je postregla siromaku.
Molče je prikimala namišljena beračica na vprašanje darežljive Mete, ki je vstala od mize, namignivši ubožici, naj sede na njeno mesto. Tako je navihanec povžil vso malico. Meta pa je zadovoljna, da je storila telesno delo usmiljenja. ki ji bo na sodnji dan odtehtalo veliko število grehov, šla brez večerje v posteljo, dasi je bila priboljška bolj potrebna kakor Hribarjev Peter, ki jo je na ta način večkrat opeharil; slednjič so ga izdali otroci in Metine dobrote je bilo konec.
Čopkov Jernej je ob dolgih zimskih večerih, našemljen neznanega berača, nagajal vdovi Srakarici, ki ie s hčerko Tončko stanovala v koči blizu gozda. Bili sta ubogi, zraven pa sta se tujih ljudi grozovito bali. Ob prvem večernem mraku sta zagrnili okna ter zaklenili vrata, da ju ne poseti kak nepozvani gost. Ob takem času je lezel proti gozdu Jernej z debelo palico, oprtan z malho, napolnjena s slamo; dolga siva brada, napravljena iz prediva, mu je segala do prsi. Prišedši do koče je globoko zakašljal, nakar je s pestjo udaril na vrata.
»Že zopet eden,« se je zganila Srakarica, sedeča na peči, in kita, ki jo je pletla, ji je iz strahu pred poznim obiskom padla iz rok.
»Kdo je?« je Tončka šepetaje vpraševala skoz okno, privzdigovaje zagrinjalo.
»Siromak brez hrane in prenočišča,« se je pačil zunaj Jernej, posnemovaje tujega berača.
»Nimamo prostora.« se je izgovarjala, naučena po materi, ki ji je polglasno narekovala vsako besedo.
»Soba je tesna, polna otrok in bolnika imamo. Vso noč ne bi imeli miru.«
»Vsega sem vajen,« je prosil Jernej med kašljanjem in bolestnim stokanjem. »Rad spim na slami brez odeje, da sem le pod streho pri dobrih ljudeh.«
»Niti slame nimamo,« je tajila Tončka. »Siromaki smo, kuhamo le enkrat na dan. Kar k sosedu pojdite, tam so zlati ljudje in otrok nimajo, z veseljem vam bodo postregli.«
»Za kakšen dar bi pa vseeno prosil,« je silil Jernej. »Kar ubožcu daste, Bogu posodite in kdor siromaka odganja, Stvarnika zaničuje.«
»Krajcar mu nesi, da nama blagoslova ne odnese,« se je spomnila mati. S peči ji je pomolila denarnico, iz katere je Tončka vzela nekaj drobiža in že je hitela v vežo proti durim, vesela, da bo s skromnim darom odpravila vsiljivca. Ta pa je porabil ugodno priliko: ko je Tončka odprla vrata, je smuknil v vežo in od tam v izbo, kjer je sedel k peči..
»Tončka!« ie zakričala na peči Srakarica. »teci k sosedu in Tineta pokliči, pa k Mihcu »skoči po ata, oba naj prideta.« – Seveda se Tončka v temi ni upala iz sobe; mati pa je na dolgo in široko lagala, kako močan da je njeni sin Tine, ki je nedavno pretepel nekega potepuha, ata pa, da vpije in razsaja, ker se redkokdaj vrne trezen iz Mihčeve gostilne.
Jernej se ni dal oplašiti. Razmere pri Srakarju so mu bile znane; vedel je, da Srakarica flima moža, ne sina Tineta, s katerima mu je grozila njena iznajdljivost. Šele ko se je ženica naveličala lagati, je počasi zapustil sobo. Mati in hči sta se oddahnili in drugi dan sta pripovedovali sosedom, na kakšen zvit način sta se odkrižali zlobnega potepuha.
V napol podrti Kapčevi bajti je živel takozvani »leseni« Jaka. Preživljal se je z izdelovanjem brezovih metel, katere je vezal po zimi, po letu pa jih je nosil prodajat. Pri njem se je osobito zvečer zbirala mladina, zakaj Jaka je bil mož, ki je veliko izkusil in marsikaj doživel ter je vedel mnogo povedati, pri čemer sta mu pomagali domišljija in laž. K njemu je zahajal tundi Remčev Luka. Dovtipi zabavnega metlarja so ga vabili v črno kočo, iz njih je mladi navihanec črpal marsikaj, kar je izpolnjevalo njegovo zgovornost. Pa tudi pošaliti in ponorčevati se je dalo z Jakom, kar je izprijenim fantalinom še najbolj ugajalo.
Sedeli so nekega zimskega večera v njegovi siromašni sobici. Jaka je vezal metle, fantje pa so mu pripravljali in čistili brezove vejice, čakaje, da bo ta pričel pokašljevati, kakor je imel navado, predno se je zamislil v kako daljšo povest.
»Začnite, Jaka!« so ga pričeli nagovarjati, ker mu to pot kar ni hotela izteči beseda. – »Dolga naj bo povest, zanimiva in resnična; za plačilo dobite četrtinko ,kolenovca',« tako so krstili žganje, narejeno iz vode in špirita.
»Velja, drži!« je hitel pritrjevati Luka, ki je pravkar natlačil tobaka v Jakovo pipo, ter mu jo je potisnil v usta. »Lagati pa res ne smete,« mu je porogljivo zabičal, »laž ima kratke noge in satan je njen oče.«
»Kdo pa laže?« ga je nevoljno zavrnil Jaka, zakaj izmišljenih pripovedk ni nikdar smatral za greh, ki je bil tudi fantom deveta briga, le nagajati so hoteli možu, ki s hudobo ni maral imeti opravka.
»Torej začnite,« so ga priganjali fantje vedno silneje.
»Na povelje: en, dva, tri…« mu je ukazal Luka.
Jaka je prižgal pipo, krepko je potegnil vase dim, nakar se mu je razvejal jezik. Napeto so poslušali fantje povest o Robinzonu, ki jo je Jaka prihranil za nocoj. Čital jo je kot otrok, ko je hodil v šolo, in pozneje kot mladenič pri vojakih, kjer mu je okrajšala marsikako dolgo uro. Nato so nastopili resni časi; boj za obstanek in želja po zaslužku sta mu vdihnila resnih misli, od takrat ni ponavljal več. Nocoj pa se je v krogu mladine spomnil svojih mladih let in povesti, ki mu je bila najhujša v tisti dobi. – Pozabljivost mu je izbrisala marsikak stavek, večkrat mu ie zastala beseda in tedaj je puhnil v zrak oblaček dima, da zakrije zadrego, v katero je zagazil. V pipi pa je tlelo s čudovito naglico in povest je potekala h koncu. Da pospeši gorenje, je popravil s prstom pepel; takrat pa se je zasvetilo, žerjavica se je v drobnih iskrah razpršila iz pipe, ki je odletela v steno, pokrovček pa je vzletel pod strop. Luka je namreč, predno je nabasal pipo, položil vanjo nekaj zrn smodnika, ki so se vnela pod žerjavico ter napravila nepričakovani učinek.
»Lagali ste,« so se smejali fantje, ne vedoč, kaj je pravzaprav povzročilo ves dogodek.
»Kazen za greh,« se mu je rogal Luka. »Že vnaprej sem vas opozoril, da ne smete lagati!«
Jaka je molče poiskal pipo, ki jo je s pokrovom vred našel na tleh; povesti pa ta večer ni končal.
Podobni prizori so se ponavljali na Hribcih dannadan. Nobena noč ni minula brez kakšne posebne burke, zakaj ponoči so imeli Hribarjev Peter, Remčev Luka in Čopkov Jernej posebno moč. Po dnevu so postopali klaverno okrog doma, ali so tičali skupni na kakem skrivnem kraju, pogovarjaje se, koliko so ga popili, koga so osmešili in kam jo bodo zopet mahnili, ko napoči noč. Radi surovosti in prevelike nagajivosti niso imeli prijateljev. Pred vsem so črtili Pelinovega Naceta, ker se je ta, edini v vasi, vpisal v pevsko društvo. Zamerili so mu, da je prelomil besedo, ker dogovorili so se, da bodo plavali nad strankami. Nace pa se je premislil ter jih je pustil na cedilu. Obljubili so mu maščevanje. Neke temne noči so ga počakali v gozdu, koder se je vračal od pevske vaje. Sedli so ob poti za debelo bukev, na deblu pa je slonel lično porezan smrakov količek.
»Tepsti ga ne smeta,« – je opomnil Luka tovariša, ko so čakali Naceta.
»Ne boj se,« – mu je odvrnil Peter, ki je zamislil načrt. – »Malo smejali se bomo in vse bo opravljeno.«
»Pa molčati moramo, da se ne izdamo. Hitro in brez besed se mora odigrati ta prizor; celo preglasno dihanje bi nam bilo lahko v pogubo,« – je razlagal Luka v strahu pred žandarji, ki so mu bili včasih že prav blizu, a se jim je dozdaj še vedno srečno izmuznil.
»Peter in Jernej sta mu pritrdila in obljubila pozornost. Takrat se je začulo rahlo žvižganje, Nace je prihajal proti gozdu. Treba se je bilo pripraviti. Petru je bila poverjena glavna naloga, odločil se je začeti. Že so se razločili koraki; Jernej ga je na lahko dregnil s količem v znamenje, da naj izpelje načrt. Peter se je prestopil za korak, iztegnil je roko, zagrabil in Nace je ležal na tleh. Preden se je zavedel, ga je držal tudi Luka, Jernej pa je pritekel s kolom, ki mu ga je skozi desni rokav jopiča potisnil mimo hrbta v levi rokav.
Nace je izgledal kakor razpet na križu. Pomagati si ni mogel, na pomoč klicati pa tudi ni hotel, ker ga je bilo sram. Šele ko sta ga Peter in Luka postavila na noge, se je oddihnil ter je z naglimi koraki odhitel proti domu. Hodil je po sredi pota, da ni z razpetimi rokami zadeval ob veje, in razmišljal, koga naj pokliče, da ga reši iz neprijetnega položaja. Spomnil se je Gričarjevega hlapca, ki ga je smatral za najboljšega fanta v vasi in nanj se je tudi obrnil.
»Jože!« ga je poklical, prišedši pod Gričarjev kozolec, »pridi in pomagaj mi!«
Hlapec se mu je, zarit v seno, zaspano oglasil, čudeč se, kdo da ga kliče v tej pozni uri. Šele ko ga je Nace poklical vdrugo, je prilezel po lestvi s kozolca ter ga je osvobodil nadležnega kola.
»Hvala ti! Pa nikomur ne pravi!« ga je prosil Nace odhajaje. Jože pa se je že tisto jutro pohvalil domači dekli, kakšno telesno delo usmiljenja da je storil ponoči. Še pred poldnem je izvedela Pelinova Nežka, kaj se je dogodilo bratu. Takoj je uganila storilce in obsodila njih počenjanje.
»Ponočnjaki so bili, Nace, in nihče drugi,« je trdila bratu. Kadar je namreč govorila o Petru, Luku in Jerneju, je rabila vselej izraz; »ponočnjaki«, ker je imela nanje posebno piko. »Kar toži jih,« ga je ščuvala, »zaslužili so, sedeti morajo.«
»Kako naj jim dokažem? Tema je bila, nikogar nisem poznal,« se je izgovarjal Nace.
»Sodrga!« – se je jezila Nežka in ni ji ugajala bratova potrpežljivost. Kakor, nalašč ji je prišla mimo hiše Remka, kateri je oponesla sinovo surovost. Ta pa je vso krivdo zvalila na Petra in Jerneja, ki sta v resnici hudobna, njen Luka pa je le nahujskan in zapeljan.
Plačilo za svoje očitanje je prejela Nežka še tisti večer. Ko je v sobi ugasnila luč, se je pojavil zunaj hiše glasen ropot. Pelin, skrben oče in moder gospodar, je stopivši iz veže, zapazil, da se ob zidu premika nekaj črnega. Na oknu Nežkine spalnice je slonel možakar, čigar glava se je dotikala železne ovire.
»Kdo si?« je osorno zaklical Pelin. – »Česa iščeš?«
»Udarite, odpodite ga!« – se je v sobi oglasila Nežka, misleča, da nekdo prisluškuje pod njenim oknom.
Pelin je pograbil poleno, s katerim je oplazil vasovalca, da se je zvrnil na tla. Mati, ki je čula hčerin in očetov krik, je v strahu, da se ne zgodi kaka nesreča, prižgala svetilko ter jo je postavila na okno. Njeni žarki so pa dali na moža, ležečega ob zidu; bil je iz – slame. Pelina je spreletel upravičen srd.
Nežka bi bila sramoto najbrž molče prenesla, da ni kmalu za tem jela krožiti po vasi sramotilna pesem o uboju pod Pelinovim oknom. Pesnika ni bilo treba dolgo ugibati, toda sodišču ga radi pomanjkanja dokazov ni mogla ovaditi. Zopet se je znosila nad Remko; ta pa je bila vsak dan bolj vajena takih očitkov, zakaj vedno je morala slišati radi sina nove pritožbe, ki jih že ni znala več odbijati.
»Bog ve, če je Luka res tak.« – je premišljevala nekega večera pri Hribarju, kamor je, ako je le količkaj utegnila, prihitela s Čopkarico na razgovor. – »Peter in Jernej se vselej lep oomijeta,« – je modrovala, – »in naš mora biti potem vsega kriv.«
»Vsi so enaki,« – jo je zavrnila Hribarica nevoljna, ker se je soseda o Petru pretrdo izrazila.
»Čimbolj se starajo, tembolj norijo.« – je tarnala Čopkarica, ki je natihem gojila upanje, da jih bodo leta izmodrila.
»Se bodo že naveličali,« – je vzdihnila Hribarica. – »In koliko molim v ta namen! Sinoči sem kupila svečo ter jo prižgala na oltarju sv. Antona« – Spoštljivo se je priklonila, izgovorivši ime svetnika ter je pogledala skoz okno, odkoder se je videla cerkvica sv. Antona, ki se je belila na ravninici tik vasi. – »Od vseh krajev prihajajo na Hribce romarji,« – je otožno nadaljevala, – »jaz pa molim in prosim zaman.«
»Tujcem pomaga, sosedov ne usliši…« – se je vznejevoljila Remka, a je takoj zardela ob misli, da ie posegla v področje božje volje. – »Pa saj nič ne rečem,« – je hitro popravila, – »toda, zakaj je Pelinov lahko dober?«
»V društvo je zapisan,« – je Čopkarica pohvalila Naceta. – »K petju hodi in knjige bere, drugi pa rogovilijo po vasi ...«
»Društvo ni za kmeta,« – se je razkačil Hribar, prišedši iz hleva, – »Knjige so za gospodo, za nas sta motika in sekira.«
»Torej ponočevanje bolje nese,« – ga je piknila žena ozlovoljena.
»Saj ne rečem,« – se je branil Hribar, – »dopovedati si daj! Kdaj sva pa midva hodila v društvo in pohajkovala s knjigami? O, tudi jaz sem bil nekdaj mlad in fantovanje me je zabavalo. Mislil sem, da mi svira vsak grm in da moram plesati jaz. A z leti je prišla pamet. Pri vojakih so mi izbili iz glave vso vrtoglavost in domov sem se povrnil – mož. Tudi Peter se bo iznorel; kadar dosluži vojake, postane fant.«
»Če bo res,« – je dvomila Hribarica nekoliko potolažena.
»Le verjemi,« – jo je silila Remka. – »Možje so izkušeni in resnici ne smemo ugovarjati.«
»Veliki otroci, velike skrbi!« – ie vzdihnila Čopkarica. – »K vojakom pojde, moj Jernej; na dom bo pozabil in sveta se bo navadil… Drugi se bodo vrnili, Jerneja pa ne bomo videli več…«
»Še rad bo prišel, komaj bo čakal, da bo smel,« – jo je tolažil Hribar, – »Domišliija je varala tudi mene. Mislil sem, da se bodo pri vojakih trgali zame; doma sem hotel nekaj veljati, a tam so mi povedali, da nisem nič. Ej, stara, kdor nič ne zna, nikamor ne pride; nazadnje so mu odorta le še vrata, skoz katere je prišel, namreč: domov.«
Bridko se je nasmehnila Čopkarica izkušenemu možu, Remka in Hribarica pa sta hiteli pripovedovati, da je za mladega človeka najbolje, če je doma, nakar se je pogovor zasukal na slabo letino in na vremenske nezgode.
Tiste spomladi so bili Hribarjev Peter, Remčev Luka in Čopkov Jernej potrjeni v vojake in v jeseni so, okrašeni s šopki in trobojnicami med petjem, vpitjem in vriskanjem odrinili v cesarsko službo.
»Zdaj bo mir,« – se je vzradostil Pelin, naveličan razgrajanja in Gričarjev hlapec se je potrkal na prsi, ponosen, ker je zdaj on v vasi najveljavnejši fant.
»Požrli so jih,« – se je hudovala Remka, ko ji je Hribarica pripovedovala, kakšno veselje da je zavladalo na Hribcih radi odhoda njunih sinov. – »Takšni sosedje,« – se je jezila, »le hudo nam privoščijo.«
»Se jim bo že še povrnilo,« se je užalilo Hribarici. – »Me bomo prestale, druge še čaka…«
»Božjemu varstvu sem ga izročila,« je ihtela Remka, ko si je obrisala solzne oči, – »in prekrižala sem ga, preden je odšel. O, saj ni bil hudoben, moj Luka, obrekovali so ga.«
»Tudi Peter ni bil trdega srca, jokal je, ko je napočil poslovilni dan,« – je razlagala Hribarica. – »Ne more biti zloben tak človek, ki ga oblijejo solze.«
»In kako pusto je zdaj v vasi,« je tarnala Remka. – »Preje se je vriskalo in pelo, zdaj je kakor na veliki petek. Me babnice še včasin poregljamo, slavčki pa so odleteli v tuje kraje. Prav za Pelina je ta dolgčas.«
»Pa za Nežko in Naceta,« je dostavila Hribarica, »Oh, zdaj šele vemo, kaj smo izgubile! Kesam se, če sem ga kdaj preveč ozmerjala, česar Peter morda res ni zaslužil.«
»Pregovoriti se damo me ženske in prerade verjamemo,« se je opravičevala Remka in obema je bilo žal, ker sta včasih posvarili svoje sinove.
Dolgčas in praznota na Hribcih nista trajala dolgo časa. Komaj je poteklo štirinajst dni in Čopkarjev Jernej jo je primahal od voiakov. Zdravniki so ga, radi slabotnih prsi, spoznali za nesposobnega in Jernej je dobil odpustnico. Čez kratkih osem tednov sta tudi Peter in Luka odslužila domovini. Vsem trem je zasijala zopet neomejena prostost, ki se jim je le mimogrede skrila za oblak pokorenja in ukazov. V vasi se je zopet pojavil prejšnji nemir; vriski so se oglašali in petje je odmevalo, med sosedi je oživela stara nezadovoljnost in nekdanje pritožbe so se jele ponavljati.
»Samo štirinajst dni sem nosil zastavo,« – je vzdlhnil Gričarjev hlapec. Mislil je namreč na slavo, katero je užival v odsotnosti svojih tovarišev, in ugajali so mu ti dnevi veljave in oblasti.
»Bedaki!« – je mrmral Pelin, kadar je poslušal ponočno rogoviljenje. – »Čast si kradejo in mladost zapravljajo, na starost bodo siromaki.«
»Norci!« jih je zmerjal natihem »leseni« Jaka. Ni še pozabil usodnega večera, ko so ga ponočnjaki tako nesramno osmešili in še vedno se mu je smilila pipa, ki se ie takrat nahajala v toliki nevarnosti.
»Prismode!« se je togotila Srakarjeva Tončka, kadar so ji ponočnjaki nagajali z vremenom, o katerem se je najrajši, pogovarjala in so ji radi tega dali ime; »Šembilija«.
Hribar se je, računajoč na vojaštvo, o sinu strahovito zmotil. Priznati je moral, da se je Peter vrnil od vojakov pohujšan in izprijen, kajti prvič v življenju je zapazil, da jemlje nekdo skrivoma iz njegove denarnice. Osumil je sina, ni ga pa mogel zasačiti pri nesramnem početju, zato ga ni hotel očitno prijeti. Tudi Hribarica, ki je verjela, da se bo Peter vrnil poboljšan, ni mogla najti na njem druge izpremembe, kakor da pogosteje kot nekdaj zahaja v gostilno. Isto napako sta na svojih oboževanih sinovih opazili Remka in Čopkarica, ki sta jo, seveda, zakrili s plaščem materinske ljubezni. V vasi pa so kmalu nastale vznemirljive govorice, ki so merile na Mihčevo gostilno, kjer se je pilo in rajalo do poznega jutra.
»Slabega posla se je loti!,« – so vaščanke očitale Mihcu, vaškemu krčmarjj, ki je nagajal pobožnim sosedom s tem, da je prirejal godbo in plesne veselice. – »Ples mu ne bo prinesel blagoslova; mladino bo izpridil in pohujšanje bo preplavilo vso dolino,« so tarnale skrbne matere.
Mihec pa ni odjenjal; zabava je sledila zabavi, mladina je prepevala in zapravljala mladost. Hribarjev Peter, Čopkov Jernej in Remčev Luka niso zamudili nobene prireditve. Sprva so se obnašali, dostojno, hoteli so pokazati, da so bili vojaki. Kratkočasili so se s pogovori o vojaščini; čim manj je kdo izkusil, tem več je vedel povedati. Jernej, ki je bil komaj štirinajst dni vojak, se je bahal, kako da je prekanil zdravnika, strogega in učenega gospoda, čegar natančnost ni mogla utajiti njegove izmišljene bolezni. Dobil je izpustnico in marsikak vojak mu je stisnil desnico, češ: srečno si se izvil. Peter in Luka pa sta se ponašala, kako da so ju čakali častniki ter ju drugim vojakom stavili v posnemo: celo stotnik sam, da je jekal ko sta odhajala, najboljša vojaka, kar jih je kdaj poznal. – Vsakemu, kdor je le količkaj pogledal v vojašnico, je presedalo tako laganje, toda oporekati jim nihče hotel, ker bi bil vsak najmanjši ugovor izzval pretep. S časom pa so pozabili svojo vojaško slavo in na dnevni red so stopile nekdanje burke in druge neumnosti, katerim je skoraj vsak večer podlegla kaka nova žrtev.
»Žurite se, Smolarja imamo!« – je pozdravil Mihec nekega večera svoje navadne goste, ki so strastno planili v krčmo, kjer je v kotu za oguljeno mizo sedel postaren možiček, srednje postave in rjavega obraza, znani po svojem jecljanju in čudovito nagli jezi. Pod klopjo tik njega je slonela lesena posoda, napolnjena s črnim kolomazom. ki ga je kot mazilo za kolesa, prodajal po okolici.
»Dober večer, očka Smolar, dober večer!« – so ga pozdravljali prišleci v nadi, da ga bodo enkrat pošteno potegnili
»Bbbog ddaj dva!« – je jecljaje odzdravil Smolar, ponosen, da ga celo mladina nagovarja in spoštuje.
»Kaj je novega, očka?« – so ga vpraševali fantje, ko so posedli za mizo ter naročili obkolenovca«.
»Vvvino ppijte, v žžžganju je strrrup,« – je prezrl njih vprašanje Smolar, nakar je izpraznil kozarec »dolenjca«.
»Ne nese nam, preslabe letine so,« – se je izgovarjal posmehljivo Peter. – »Vi očka imate dohodke, zaslužite.«
»Tovarno za kolomaz bo zidal.« – se je Izmislil Luka med mežikanjem in namigovanjem
»Smolo je že naročil,« – se je norčeval Jernej. – »Cele vagone sem jo videl na postaji.«
»Če se ni izpridila med vožnjo, ali pa mu jo tudi lahko pokradejo,« – je opomnil porogljivo Mihec.
»Očka,« – je pričel zopet Peter, ko je utihnil smeh, ki je sledil krčmarjevim besedam, – »vaše podjetje bo zahtevalo uradnikov, ponudim se vam za ravnatelja.«
»Ttti?« – ga je Smolar debelo pogledal, ter je dostavil: »Zggaga.«
»I no, ravnati bom menda znal,« – se je zagovarjal Peter, navidezno v zadregi. – »Ali je to taka umetnost? Ravnatelj ... ravnanje ... ravnati ... Beseda kar sama pove, v čem obstoji ta služba.«
»Kolomaz boš pretakal,« – ga je podražil Luka, da se prikupi Smolarju.
»Potem boš natakar,« – se je Mihec pošalil s Petrom, kar je izzvalo odobravanje cele družbe.
»Očka,« – je nadaljeval priliznjeno Luka, – »knjigovodja boste tudi potrebovali. V moji osebi vam je na razpolago izvrstna moč, če ste zadovoljni s ponudbo…«
»Jaz bi bil dober blagajnik,« – se je hvalil Jernej. – »Vse svoje delovanje bi posvetil vaši koristi.«
»Nnnorci, lloppovi,« – je porastel Smolar, ki dosedaj vsled zgovornosti drugih ni mogel do besede. Nihče mu ni zameril psovk, zato je natihem zbiral novih, najdebelejših, kar se jih je mogel spomniti v naglici. Pa tudi fantom je delovala domišljiji in Mihec se je spomnil najboljših dovtipov, ki bodo pomirjevalno sčinkovali na obe strani. Preden pa je padla kaka beseda, so se začuli v veži koraki in med vratmi se je prikazal ubogi Jurček, smešen možiček, suhega obraza in majhnih, živih oči. Z rame mu je na palici visela umazana culica, vsebujoča njegovo premoženje, v roki je nosil raztrgane čevlje. Pozornost vseh se je obrnila na prišleca.
»Oho, Jurček je tukaj, Jurček!« – so mu klicali vsi vprek ter ga vabili, naj pride v sobo.
»Mica Kovačeva ...« – ga je nagovoril Peter ter mu je kazal steklenico.
Jurček se mu je jecljate približal; tudi njemu se se tresla beseda in le s težavo je mogel govoriti. Iz žepa je potegnil umazan kozarec ter mu ga je proseče pomolil.
Peter mu je natočil grenke rakije, Mihec pa mu je dolil še vina, ki je ostalo pivcem, ter se je kisalo na policah in v omarah. Jurček je v enem dušku izpraznil kupico, nakar jo je spravil v žep. Odložil je culo in čevlje ter se prisede! k mizi.
»Piti znaš, Jurček,« – ga je pohvalil Mihec, – »za delo nisi kaj prida.«
»Starrr ssem, naduduha mme ttlači,« se je izgovarjal in ker mu ni nihče ugovarjal, je pričel razkladati, koliko lanu. da je osmukal, koruze okopal in fižola omlatil ter da je namenjen na Kolovraško, kjer bo cepil drva in napravljal steljo. – Počasi je govoril in pri vsaki besedi se mu je zgubančilo čelo in napenjalo lice, vsled težave, ki mu jo je delalo govorjenje.
»Kkakko jjeclja.« – ga je miloval Smolar, kateremu se je vsled sočutja do siromaka ohladil prejšnji srd, zakaj šele nocoj sta se prvič srečala s tem ubožcem, pomilovanja vrednim, a muhastim obenem.
»Oponaša vas,« – je lagal Jernej, ki je medtem priliznjeno sedel k Smolariu.
»Mmene, tta ccapin!« – je poskočil Smolar, verujoč Jernejevim besedam. Razjarjen je zagrabil palico ter jo je zavihtel nad Jurčkom, pred katerega je planil od mize. – »Tti mme opponaššaš!« – je kričal in oko mu je žarelo togote.
»Ttti mme opponnaššaš!« – se je branil Jurček, ki ga je Peter, sedeč poleg njega, prepričal, da Smolar jeclja z namenom, da bi razkačil njega. Tudi on je prijel za palico, ter je nameril protivniku. Udariti pa ni mogel nobeden, ker sta Jernej in Peter preprečila vsak udarec. Smolar, ki je bil po naravi močnejši, je pod pritiskom Hribarjevega Petra moral odjenjati, kar je osrčevalo slabotnega Jurčka, katerega je ščitil Jernej. Po kratki borbi je zmagal Jurček; Smolar se je moral umakniti za mizo, kamor ga je bil potegnil Peter, Jurček pa mu je sledil tako nerodno, da je prevrnil posodo, iz katere se je v debelem curku vlila črna tekočina. Smolar je bil zopet pripravljen na spopad, in vnovič sta se jela prerekati, kdo da oponaša. Vsemu pa sta bila kriva le Peter in Jernej, ki sta ju hujskala in zagovarjala, ščitila in branila. Končno se je Mihec naveličal smeha in vrišča: pomirjevalno je odslovil razljutenega Smolarja, Jurčka pa je, ker se ni dal odpraviti zlepa, vrgel na cesto.
Molk, ki je po odigranem prizoru zavladal v gostilni, ni trajal dolgo časa. Spet je zaropotalo v veži in v sobo je prišel »leseni« Jaka. Naročil je steklenico piva ter je neredno sedel.
»Nocoj pa tako pozno?« – se je začudil Mihec, ko je ustregel njegovi želji. Fantje pa so natihem ugibali, kako bi se dala zopet izvesti kaka šala.
»S kupčije prihajam,« – je odvrnil kratko Jaka. Izvlekel je iz žepa kos črnega kruha ter ga je slastno prigriznil. Lačen je bil, zato se mu ni ljubilo govoriti; pa tudi druščina mu ni ugajala, ker sta bila z Lukom radi pipe še vedno nespravljiva sovražnika in radi njega je črtil tudi njegova tovariša.
»Jaka,« – se mu je začel dobrikati Peter, – »videti ste nekam otožni. Recimo katero, za pojmo!«
»Dajte, vi ste mladi,« – ga je zavrnil navidezno hladno, v dušo pa mu je pričelo sijati solnce ljubezni, zakaj nedopovedljivo je ljubil petje, ki mu je okrajšalo že toliko dolgočasnih ur.
»Če niste hudi ...« – je omenil Luka nekako boječe. – »Sicer pa, Jaka, pozabite tisto malenkost, odpustite!«
»Eh, kaj bi ...« – se je nasmehnil Jaka, vesel, da ga je Luka prosil odpuščanja. – »Vse je pozabljeno, zapojmo!«
»Pa dejmo!« – so rekli fantje, čakaje, da se bo Jaka prvi oglasil. Obrisal si je dolge brke in iz grla mu je zadonela pesem, ki jo je slišal nekje na božji poti:
»Ura pet odbila je,
zvon zakliče romarje:
pritecite na goro
k Mariji po slovo!«
»Ta je cerkvena,« – se je vznevoljil Luka. – »Zapojmo kako okroglo!« Ni mu bilo treba veleti dvakrat: zamižal je kakor petelin in zapel z močnim glasom:
»Prišli so, prišli štirje Gorjanci,
ki so lovili muhe na klanci;
muha pa pika, muha te grize,
kdor se boji, ne hodi od mize.«
Glasno so se zakrohotali pivci ob koncu pesmice, katere živahni napev je vsem ugajal in Jaka ga je moral ponavljati toliko časa, da so se ga naučili na pamet. Pa še drugih pesmi je znal, mičnih in otožnih, ki na Hribcih niso bile znane in prav nocoj je hotel izliti vso umetnost, da prikupi kitom ter povzdigne sebe. Pozno v noč se je mučil in napenjal, fantje pa so mu skrival nalivali in v pivo žganja, druge šale namreč niso smeli izvesti, ker jim je Mihec to odločno prepovedal.
Šele proti jutru je staremu pevcu odpovedal glas in tedaj se je spomnil, da bo treba odrniti domov. S tresočo roko je prižgal svetilko, ki jo je nosil vedno pri sebi; koraki so mu bili negotovi in dolgo je iskal kljuke, predno jo je otipal in odprl vrata. Zunaj se je razlegalo petje vaškh petelinov in danica se je smehljala nad vasjo, ko se je Jaka med polglasnim mrmranjem zibal proti domu. Večkrat se je bil opotekel ter je pomeril v blato, iz katerega je počasi zlezel ter nadaljeval svojo pot. Čim delj je hodil tem bolj je slabela njegova moč; zavžita pijača mu je pričela segati v možgane. S težavo se je privlekel do konca vasi in šele tukaj je zapazil, da je zavozil v nasprotno stran. Vrniti se, ni imel poguma, ker so mu odpovedale noge. Naslonil se je na mejo, za streljaj od zadnje hiše; svetilko, ki mu je med potjo ugasnila, je postavil poleg sebe, nakar je utrujen zadremal.
Kmalu za Jakom so tudi fantje sladkootožno razpoloženi – kakor so mileje izražali pregreho, ki jo drugi imenujejo pijanost – ostavili Mihčevo pivnico. Zavili so po vasi, zakaj običajno rogoviljenje tudi to noč ni smelo izostati. Privriskali in pripeli so do mesta, kjer je počival Jakec. Utihnili so ter obstopili starega znanca, smrčečega na meji.
»Domov ga nesimo,« – je silil Luka, – »zaklenimo ga v robo in skrijmo ključ.« »Časa ni,« – je ugovarjal Jernej. – »Dani se, gospodarji vstajajo, lahko nas kdo opazi.«
Tovariša sta odjenjala, nista pa mogli ukrotiti žilice vihravosti. Peter se je sklonil k spečemu Jaku, rahlo ga je potegnil raz mejo ter ga je poravnal ob poti. Luka pa je prižgal svetilko, ki mu jo je postavil poleg glave. Takrat pa so zaškripala vrata v zvoniku vaške kapelice, in fantje so izginili med hišami. Na vzhodu se je bočila zarja in na Hribcih je zazvonilo jutrnjico.
Zvonček sv. Antona še ni izpel svoje jutranje pesmi, ko je po vasi prilezla sključena ženica, stara Meta, ki je kljub visoki starosti hodila v ranem jutru v farno cerkev k sv. maši. Lesen molek se ji je ovijal koščenih prstov in njena usta so polslišno izgovarjale besede žalostnega dela rožnega venca. Njeno oko pa je občudovalo naravo ter se divilo nad okolico, zakaj Meta je med molitvijo tudi ogledala, če že vstajajo sosedje, na katerem vrtu lepše raste in čigava njiva je boljše obdelana. Kadar je zapazila kako stvar, ki ji je ugajala, tedaj je prekinila molitev in s polglasnim mrmranjem je izrazila svojo zadovoljnost; nasprotno pa je polna nevolje grajala, kar ji ni dopadlo. Kakor hitro se je zavedla svoje raztresenosti, se je ponovno zaglobila v trpljenje Gospodovo, dokler je ni iznova premagala izkušnjava.
Ko se je Meta tisto jutro približala »lesenemu« Jaku, jo je spreletela groza. Takoj je spoznala moža, spečega ob poti, in svetilka, ki je gorela poleg njega, ji je podvojila strah, – »Mrtev je,« – se je spomnila, – »in dober človek mu je še prižgal poslednjo luč. Še so usmiljeni ljudje na svetu,« – je vzdihnila in svetla solza ji je spolzela po velem licu. – »Pa kaj se mu je pripetilo?« – je premišljevala, – »Morda ga je zadela kap, ali pa ga kar Bog obvaruj, kdo ubil… Svet je izprijen, sovražen in nevoščljiv, hudoba pa vedno išče privržencev in hujska zlobne zoper poštene. Pa je komu vdihnila misel: maščuj se, udari ga! In nesrečnež je vrgel kamen, ali zamahnil s kolom, morda ni mislil hudega, toda hudobec je vodil kamen in …« Beseda ji je zastala v grlu ob misli na hudodelstvo uboja in vnovič jo je spreletel strah. – »Po sosede pojdem,« – se je odločila starka, – »in cerkvenika bom obvestila, da bo zvonil mrliču.«
Hitro se je obrnila in odkrevljala proti cerkvi. Cerkvenik Marko, ki je pravkar odzvonil jutrnjico, je brez vsakega, vtisa sprejel Metino vest. – »En siromak manj na svetu,« – je izrekel hladno in že je lezel po nerodnih stopnicah v zvonik, kjer je potegnil za vrv malega zvona, ki je edini v vasi zaplekal ob tej nepričakovani novici.
Meta pa je šepala od hiše do hiše, pripovedovaje sosedom, da je našla ob poti pod Pelinovo mejo mrtvega »lesenega« Jaka, in da ga je najbrž že kdo opazil, ker je prižgal svetilko, ki mu gori poleg glava.
»Revež,« – je s sočutjem zdihovala Pelinka, ko jo med zvonenjem odmolila za dušo nesrečnega pokojnika.
»Še prevideli ga niso« – je tarnala Hribarica, izpraševaje sosedo, če se spominja, kdaj je bil Jaka zadnjič pri spovedi.
»Hudoben ni bil, ta Jaka,« ga je zagovarjala Remka, – »in kesanje je pred smrtjo gotovo obudil, če ne z besedo, pa ga je vsaj v srca, kar ima v sili moč in veljavo.«
Medtem je v zvoniku umolknil mrtvaški zvon. Cerkvenik Marko se ni nadejal bogate »sedmine«, običajne po pogrebih, zato ni maral dolgo zvoniti, vedoč, da ga čaka to pot le od župana določeno plačilo. Tudi on se je pridružil sosedom, ki so se zbrali pred Pelinom, odkoder so se pomikali proti usodnemu mestu. Niso še dospeli do zadnje hiše, ko se jim je izza ogla prikazal mož z ugaslo svetilko. Bil je Jaka. Prebudilo ga je zvonenje in jutranji sveži zrak ga je iztreznil; nevoljen, da je omagal ob poti, ko se omagal ob poti, se je postavil na noge, premišljujoč, kako bi neopazen pohitel v svojo kočo. Iznenadili so ga prihajalci, katerim se je hotel izogniti, a se je premislil, ker so ga najbrž že opazili.
»Mrtvi vstajajo!« – mu je oddaleč zaklical Marko, ki ga je prvi zagledal. Plašno so se spogledali sosedje, ki sprva niso vedeli, je li prihajalec živo bitje ali prikazen.
»Kaj je? Koga iščete?« – je Jaka vpraševal v skrbeh, na kar pa ni dobil odgovora.
»Meti se je zmešalo,« – so kričali vaščani na starko, ki jim je sopihaje sledila. Ta se je opravičevala in klicala svetnike na pričo, slednjič je prišla do zaključka, da jo je zmotila luč. Peter, Luka in Jernej pa so se skrili za Hribarjevim hlevom (in se posmehovali razhajajoči množici.
»Odkod tako zgodaj, oče?« – se je Peter pošalil z očetom, ki je pravkar stopil s poti pred hlev.
»Od pogreba,« – se je nasmehnil Hribar ter je z očmi premeril sina, ki mu je umaknil pogled. To ga je izdalo. Tovariša sta zardela in vsi trije so priznali, da so ubožcu prižgali luč, kar je premotilo Meto, da je raznesla neresnično vest.
Stud in nevoljo je povzročila Hribarju storjena šala. – »Iz smrti se norčujejo.« – je tožil ženi, – »in celo zvonenje se je zlorabilo v pregrešni namen.« Prvič v življenju je radi ponočevanja pokaral sina, vest pa mu je očitala, da svari in opominja prepozno.
Na Hribcih so radi tega dogodka dolgo nagajali Meti in dražili Jaka; nihče pa ni slutil nevidne roke, ki je po tem dogodku počasi spuščala zagrinjalo.
Planjava se imenujejo Hribški pašniki, meječi na eni strani na zaraščen smrekov gozd, na drugi strani pa se dotikajo rebri, viseče kakor streha v dolino. Med pečevjem je izsekana ozka, vožna pot, ki vodi nekaj časa med Globočicam, globokim prepadom; nekako sredi rebri pa se jame poševno spuščati v Zahribje, čigar prijazno prisolnčje je obsejano z lesenimi in zidanimi hišami, ki tvorijo Zapotje. Ta vas je že več desetletij sedež župana, prvega občinskega svetovalca in dveh odbornikov. Župan je obenem tudi boter otrokom svoje občine, kar nasprotuje ljudskemu izreku, ki pravi, da naj se botri naprosjo bolj oddaleč, ženijo pa se tukaj najrajši med sabo, in tako so si sosedje tudi bližnji sorodniki, bratranci, strici in tete. Pa še druge posebnosti ima ta hribovska vas. Županovi hiši pravijo po domače »pri Papežu«, svetovalca kličejo za »Škofa«, odbornika pa se imenujeta »Mežnar« in »Menih«. Ljudska domišljija je radi tega povzdignila in proslavila preprosto vas, kar je dražilo njene prebivalce. Tako se jim namreč nagaja, da imajo v Zapotju na lipi obešen lesen zvon, da je na znamenju za vasjo narisana solnčna ura, ki se navija, bije in kaže minute, pri znamenju, da se vrši ob nedeljah slovesno opravilo ob navzočnosti papeža, škofa in meniha, mežnar pa, da je obenem tudi organist, ki igra, pritiskajoč na veliko belo skalo, podobno orgijam.
Take in slične izmišljotine so povzročile med Hribško in Zapotsko mladino že v otroških letih sovraštvo, ki se je staralo in večalo. Pri nežnem spolu se ta mržnja ni toliko opazila, fantje pa so se kar očitno zbadali in preganjali. Hribarjev Peter, Remčev Luka in Čopkov Jernej so imeli Zapotčane na piki; dražili so jih kjer in kadar so mogli, celo na poti iz cerkve niso milovali.
»Fantje, koliko je ura?« jih je zbodel Peter neke nedelje, ko jih je z Lukom in Jernejem dohitel na poti v cerkev.
»Toliko, kakor je bila včeraj ob tem času,« mu je odvrnil Plantarjev Janko, v družbi svojih tovarišev. Vedeli so, da jim Peter nagaja radi solnčne ure, zato ni nihče razun Janka črhnil besedice.
»Oho!« je zlobno vzkliknil Peter, »ponosni ste na uro, ki bije na zvon.«
»Če je navita,« je dostavil Luka ter je pomignil tovarišu, naj nadaljuje.
»Pridi jo navijat!« ga je povabil Janko, drugi pa so zopet molčali.
»Pridemo, Janko, pridemo; če je treba nocoj ali kadar hočete, le pripravljeni bodite!« je hitel Peter in tovariša sta mu pritrjevala.
Zapotčani niso odgovorili. Bili so bolj mirne narave; nasprotno pa so poznali Hribčane, da zamerijo vsako resno besedo; vihajo rokave in grabijo kol. Da se na poti iz cerkve izognejo pretepu, so pospešeli korake, Hribčani pa so zaostali ter klicali za njimi na svidenje, ko napoči noč.
In res so se še tisti večer sestali o prvem mraku na Hribarjevem vrtu z namenom, da se odpravijo v Zapotje. Peter in Jernej sta bila izredno dobre volje; prvemu je gledal iz žepa železen klin, drugi pa je pod suknjičem tiščal oglajen klenov cepec – orožje za spopad. Luka se jima je sprva branil pridružiti, nalašč je zastajal za tovarišema, ki sta vriskaje odhajala po vasi. Spotoma pa se je premislil ter je pospešil korake.
Na vznožju hriba, kjer se vozna pot vspne na Planjavo, sta ga čakala tovariša, čudeča se njegovi resnosti, kateri nista vedela izvora. Ozmerjala sta ga, ko ju je dohitel, ter mu očitala boječnost; Luka pa je še vedno gledal na domačo vas, ki se je, kakor majhna siva lisa še razločila v dolini. Prijela sta ga za roke in vsi trije so se vriskaje pomikali po razdrapanem kolovozu vodečem čez Planjavo z Zahribje. V najboljšem razpoloženju za prepir in pretep so dospeli do cilja.
Grobna tišina je vladala v Zapotju tisti večer. Gosta tema je objemala molčečo vasi; le v gostilni pri »Ovnu« je še gorela luč, vabeča popotnike, ki hodijo v poznih urah tod mimo s hribov na železnico, Pravkar je mislil gostilničar zapreti vrata, ko se je zunaj: na poti pojavil glasen krik. Hribčani so prilomastili pred krčmo, kjer so za plot odložili orožje, nakar so vstopili v gostilnico in naročili pijače. Popraševati so jeli po solnčni uri, po lesenem zvonu, po orglah iz kamna in drugih krajevnih znamenitostih, česar jim zgovorni krčmar ni zameril; celo pomagal um je z dovtipi, ki pa fantom niso ugajali, ker so prišli le dražit in nagajat. Posebno jih je jezila odsotnost Zapotske mladine, na katero, so nocoj hoteli izliti ves srd in utešiti želje po maščevanju.
»Bojijo se nas,« – je zabavljal Luka, ki mu je pijača pregnala prejšnjo otožnost. – »Poskrili so se.«
»Plašnjivci!« – se je obregnil ob krčmarja Peter. – »Taki fantje, v sramoto so vam!«
Krčmar je prikimal, nakar je pogovor zasukal na drugi tir, mislil si je, da se je sredi vasi podrl stolp, zidan za leseni zvon, ki visi v Mežnarjevi lipi.
»Miši so ga izpodjedle!« – je poskočil Jernej ter je udaril z litrom ob mizo, da je zazvenelo po prazni pivnici. Isto sta storila tudi Peter in Luka, razljutena vsled krčmarjeve poblevnosti.
Vpitje in razbijanje je krčmaria ozlovoljilo. Nastopil je resno in odločno. Povedal jim je, da je njegova krčma za mirne in vesele ljudi; suroveži in razgrajači pa da naj iščejo zabave v votlinah po Rebri, odkoder se je pravkar oglašalo kruljenje divjega merjasca.
Trde krčmajrev besede so jim segle do srca. Urno so poravnali račun in že so se drli po vasi, klicaje na spopad. Izzivanje pa ni našlo odgovora, zakaj domači fantje so se prepirljivim sosedom res izognili; umaknili so se na Slivno, sosednjo vas, kake pol ure oddaljeno od Zapotja. Tukaj bi bili našli pomoč, ako bi jih bili izsledili Hribčani, ki pa niso stikali za njimi. Še pred polnočjo so odrinili domov. Njih petje, s katerim so si hladili jezo, je utihnilo šele na Rebri, kjer se dvigne pot; navkreber in pripelje po strmini na Globočice. Marsikaterega korenjaka je utrudila ta težavna pot, ki, osobito ponoči, zahteva velike opreznosti in previdnosti, posebno nad prepadom, kjer postane lahko usoden vsak korak. Tudi Luka se je polastila utrujenost; vsled pijače so ga zanašale noge in hitreje kakor je mislil, je zaostal za tovarišema, ki sta po strmini hitela, kakor za stavo. Ustavila sta se šele na vrhu griča ter zavriskala v spodbudo tovarišu, ki se jima je s tankim vriskom oglasil nad Globočicami.
»Počakajva ga,« – je silil Jernej, ko sta dospela do gozda, kjer se pot začne polagoma spuščati po drugi strani hriba na Planjavo.
»Bo že prišel, kljubuje nama,« – se je branil Peter ter je žvižgaje izginil v gosti, smrekovini.
»Luka!« – je zaklical 'Jernej z glasom,' ki je odmeval po Rebri. – »Teci, žuri sel« – Njegov klic pa to pot ni izzval odgovora. Njegov klic pa to pot ni izzval odgovora. Že se je mislil vrniti, da poišče tovariša, a je na Petrovo prigovarjanje opustil svoj načrt. Še enkrat je zavriskal s prejšnjim neuspehom, nakar jo je ubral za tovarišem, ki ga je čakal v gozdu.
»Samo enkrat se je oglasil,« – je pravil Jernej, ko je dohitel Petra, – »potem pa sem vriskal in klical zaman.«
»Nagaja nama, vleče naju,« – je svoje glavno trdil Peter.
»Ali pa je omagal kakor »leseni« Jaka,« – se je pošalil Jernej.
»Skrivna pota ima,« – je uganil Peter, – »zato je zaostal na Rebri.«
»Izključeno ni,« – je dvomil Jernej, – »sicer pa ni dozdaj še ničesar skrival pred nama.«
Zaglobljena vsak v svoje misli sta stopala po gozdu; Jerneja, ki je bil po naravi občutljivejši, so begale temne slutnje, da se je tovarišu nekaj pripetilo, Peter pa je natihem ugibal, kako bo drugi dan od Luka po ovinkih izvedel, kakšno tajnost je imel minulo noč.
»Peter, vrniva se,« – je prosil Jernej, ko sta se ustavila na Planjavi, poslušaje, če se morda za njima čujejo koraki.
»Bodi pameten,« – ga je zavrni Peter, – »Domov bo menda znal!«
»A če ga je kdo napadel?« – se je spomnil Jernej…
»Dobil jih bo, pa jih bo tudi dal ...« – se je pošalil Peter ter se po zadnjih besedah spustil v dolino, kjer je zavriskal, da se otrese temnih misli na tovariša.
Tih in zamišljen mu je sledil Jernej. Dohitel ga je šele na vrtu pred domačih hlevom, kjer se je vlegel v travo.
»Vroče ti je, pojdi na hlev!« – mu je svetoval Peter, videč, kako se je bil Jernej upehal.
»Luka bom počakal,« – je odgovoril Jernej tovarišu, odhajajočemu proti domu.
»Prehladil se boš!« ga je opozoril Peter s kozolca, predno se je zaril v dišeče seno.
Jernej je vztrajal pri svojem sklepu. Pot mu je oznojila čelo, zato mu je prijal sveži jutranji zrak; da je to škodljivo zdravju, ni mislil in tudi ni hotel verjeti. Odločil se je počakati prijatelja, toda vsled utrujenosti, katero je začutil v vseh udih, ga je premagal spanec in misli na tovariša so se mu spremenile v mučne sanje. Na poti iz Zapotja ga je nad Globočicami dohitel Luka, oklenil se ga je z mrzlimi rokami ter ga pritisnil k sebi. Jernej se mu je izvijal, Luka pa ga je držal z nepremagljivo silo in na uho mu je govoril oblastno in s poudarkom: »Držim te, ne uideš mi! Moje stopinje so tvoje stopinje in moja pot je tvoja pot ...«
Zazeblo ga je po vsem telesu, ko se je zbudil iz teh čudnih sanj. Na jutranjem nebu so bledele zvezde in v zvoniku je bila ura. – »Štiri«! – je vzkliknil po zadnjem udarcu ter je planil po koncu. Podal se je v hlev, da se ogreje, zakaj, pričelo ga je mraziti, glava ga je bolela in v prsih je čutil bolečine.
Remka, ki je veljala na Hribcih za najpridnejšo gospodinjo, je tisto jutro na vse zgodaj pripravila zaiutrek. Že se je kadilo na mizi iz velike sklede, in dekla je nalivala v krožnike družini, prihajajoči od dela. Urno in točno je izvrševala svoje opravilo, ker je poznala gospodinjo, strogo in natančno pri nadziranju poslov, dočim jo je bila pri vzgoji lastnih otrok sama popustljivost in ljubezen.
»France!« je iz kuhinje zaklicala gospodinja možu, prišedšemu iz hleva. »Luka pokliči!«
»Že celo jutro ga kličem,« je pretiraval Remec, ki je bil v resnici sina Ie enkrat poklical, a še takrat prav rahlo, da je slišal komaj sam.
»Na svisli pojdi, zbudi ga!« ga je priganjala. »Zajutrek je pripravljen.«
Mož se je obrnil ter je počasi stopal proti hlevu, kjer je ob zidu slonela lestvica, po kateri je zlezel na hlev. Umazana odeja je bila razmetana na kupu slame, Luka pa ni bilo nikjer.
»Ni ga,« je povedal ženi, ki ga je opazovala in čakala na pragu.
»Morda spi na senu,« je premišljevala. – »France, na kozolec pojdi in v vse kote poglej!«
Remec je ubogal, vrnil pa se je z istim neuspehom, kakor se je vrnil preje s hleva. »Pri sosedu je ostal,« je omenil, sporočivši ženi, da ga ni na kozolcu.
»Saj res, France, se je vzradostila Remka, »k Hribarju teci in na Petra samega se obrni. Jaz bom skočila k Čopku do Jerneja. Takoj bom opravila!«
Zadnjo besedo je izgovorila Remka že na potu do soseda, France pa je z rokami v žepu stopal proti Hribarju v skrbeh radi sina, za katerega mu je v očetovski ljubezni utripalo srce. Oba sta se vrnila z istim poročilom: Peter je povedal, da je Luka po noči, ko so se vračali iz Zapotja, zaostal na poti, da se je oglasil le na prvi klic, potem pa sta klicala in čakala zaman, Jernej pa je razložil, kje da so se razstali in odkod se jima je Luka zadnjič odzval. Drugačnega poročila ni mogel podati nobeden.
Kakor blisk je šinila po vasi novica, da pri Remcu Luka pogrešajo. Sprva se ni mislilo kaj hudega; ko pa je potekel dan in se o Luku ni ničesar vedelo, tedaj so jeli sosedje zmajevati z glavo. Nekateri so videli nesrečo, drugi so govorili o napadu, ki si ga je vsak mislil in razlagal po svoje; Peter in Jernej pa sta morala venomer ponavljati, kar sta že zjutraj povedala in še vedno so ju obsipali z novimi vprašanji, na katere nista vedela odgovora.
Remka je prečula in prejokala vso tisto noč. Vsak najmanjši šum, ki se je kje pojavil, jo je izvabil k oknu, zakaj vedno je pričakovala, da se povrne sin, ali da ji kdo prinese kako novico. Vsaka ura ji je zbudila novih misli, ter ji izvabila novih solz, vmes pa se je hudovala nad hudobijo sveta. Nestrpno je čakala, da zasine jutro in ko je počila nad gorami prva zarja, je hitela zopet k Čopku in k Hribarju, odkoder se je vrnila s krvavečim srcem, brez upanja in tolažbe. Oče pa je medtem prebrskal vse prostore; prazno je našel na hlevu ležišče, zaman pričakujoče izgubljenca.
»Mrtev je moj Luka, ubili so ga ...« je zajokala Remka, ko sta se v veži srečala z možem.
Remec je vzdihnil in nobene besede ni mogel spraviti iz grla, kar je še bolj potrlo ubogo ženo. – »Ljudi bom najela,« – je ihtela, – »preiščejo naj vsa pota in pretaknejo vsak grm; prezreti ne smejo nobene sledi, ki bi le količkaj kazala za Lukom in na vsako besedo naj obračajo pozornost.«
»Do orožnikov pojdem,« – se je spomnil Remec in že se je oblačil, da odide v trg do orožniške postaje. Remka pa je begala po vasi, zbirala sosede ter jim zabičavala, kako naj se obnašajo, stavijo besede, in lovijo z vprašanji, da se bo kakšen Zapotčan zagovoril in povedal resnico.
S Hriba so se proti Zapotju pomikali tisto jutro štirje možje: Hribarjev Peter in Čopkov Jernej v spremstvu Pelinovega Naceta in njegovega očeta, ki sta se iz usmiljenja ponudila Remki, da izvršita težavni posel. Nihče drugi se namreč ni hotel podati v razvpito Zahribje, ker je po vasi zavladalo mnenje, da so Remčevega Luka ubili Zapotčani. Tega seveda Pelin ni mogel verjeti in Nace je vedno cenil Zapotsko mladino.
Peter in Jernej sta jima kazala pot. Bila sta popolnoma izpremenjena; ni se jima ljubilo zbijati šal in niun obraz je senčila resnost. Peter je stopal poleg Pelina, Jernej pa se je pridružil Nacetu, s katerim sta, kot najboljša prijatelja kramljala celo pot. Žal jima je bilo natihem sovraštva, ki je kakor megla ležalo med njima, ter ju odtujevalo eden drugemu. Nace ni v tem oziru ničesar zakrivil, saj so bila poštena njegova pota. Jerneja pa je zasužnjilo ponočevanje. In danes se mu je ob svojem zaničevanem tovarišu zbudila vest, ki mu je očitala, da je zablodil na krivo pot. Prvič se je v njegovem srcu oglasil ta opomin, zadušen toliko časa po lahkomiselnosti, ki se je končno umaknila spoznanju.
Pot je po Rebri padala in četvorica se je bližala cilju.
»Pozor!« – je opomnil Peter, dospevši nad Globočice. – »Tukaj je Luka zadnjič zavriskal.«
»Začnimo,« –; se je odločil Pelin, – »Glejmo in opazujmo na vse strani!«
Počasi so pričeli stopati in vsak se je trudil, da vestno in natanko opravi dolžnost. Pod njimi je zijal prepad in razdrapane drče so vodile v dolino, kjer se je raztezal brezov gozdič; zgoraj nad potom pa so samotarile pečine, iz katerih so zevale odprtine – davna skrivališča roparjev in tihotapcev.
Hribška četvorica ni občudovala te naravne lepote. Preveč je bila vajena teh hribov in prevažno je bilo opravilo, ki ga je izvrševala. Vsaka stopinja, odtisnjena v pesku, vsak kamen ali kol, ležeč na poti, jo je iznenadil, dokler ni dospela na ovinek, kjer se odpre razgled na Zapotje.
»Tu smo se razstali,« – je pokazal Peter. – »Midva z Jernejem sva hitela proti domu, a Luka je ostal za nama.«
»Da, tukaj je bilo,« – je potrdil Jernej.
»Doslej je bila naša pot zastonj,« – je pravil Pelin, ker niso opazili nobene sumljivosti.
»Zapotčane boma prijeli,« se je popraskal Peter po dlani, ki ga je zasrbela po maščevanju.
»Fant, počasi!« – ga je miril Pelin. – »Nimamo dokazov. Začeti ne smemo naravnost, ampak z zvijačo in ovinki. Nastopiti moramo mirno, ker bi nam razburjenost vse pokvarila in izzvala zamero.
»Kar vi govorite, oče,« – so prosili Pelina vsi trije, ko so se približali Zapotju.
»Najprvo pojdemo k županu,« – je sklenil oče Pelin in fantje so mu sledili brez ugovora.
Nekako sredi Zapotja se je dvigalo Papeževo poslopje. Vstopili so v vežo, kjer so se srečali županom, kateremu je Pelin namignil, da mu hoče zaupati skrivnost. Odšla sta v pisarno, ostali trije pa so čakali pred vratmi.
Župana so iznenadile Pelinove besede in takoj je bil pripravljen poklicati nekaj domačih fantov, da se resnici čim preje odkrije, jasno lice.
Ko so jih pričeli loviti in izpraševati o dogodkih nedeljskega večera, tedaj so neustrašeno zahtevali, da naj se jim pove naravnost, kar jih dolže skrivaj. Župan jim je moral povedati, da je v noči od nedelje na ponedeljek nekje na Rebri izginil Remčev Luka in da so osumljeni uboja.
»Ali norite?« – se je raztogotil Plantarjev Janko in tudi njegove tovariše je razvnelo krivo sumničenje in neosnovana govorica.
»Mi ne norimo,« – ga je zavrnil Hribarjev Peter, – ampak zmešalo se je tistemu, ki je napadel Luka ...«
»In ta je bil ...? Povej, govori!« – so silili Zapotčani v Petra. – »Kogar si videl, tega si moral tudi poznati.«
»Tema je bila…« – se je izgovarjal Peter.
»Torej nisi videl nikogar ...« so se srdili fantje ter mu žugali s pestmi.
Župan in Pelin sta s pomirjevalnimi besedami ohladila razdraženo mlado kri, zakaj pravkar sta dospela pred hišo orožnika, ki sta z naglimi koraki zavila naravnost v vežo.
Zapotčani pa se tudi mož postave niso ustrašili. Osrčevala jih je zagovornica – mirna vest, ki jim je jamčila, da se jim ne more zgoditi hudega. Zavedali so se nedolžnosti, zato se niso marali preveč zagovarjati, saj bodo govorili drugi ter izpričali, kar se njim ne verjame.
Orožnika sta zahtevala dokazov, s katerimi so jim fantje lahko postregli. Povedali so, da so v nedeljo zvečer še pred mrakom odrinili v sosednjo vas, kamor so jih povabili prijatelji in da jim je popolnoma neznano, kdo je v njihovi odsotnosti prepeval po Zapotju, ker so se šele pozno v jutro vrnili domov. Svoje trditve so opirali na priče: krčmarico »Ančko« in druge Slivnjane, s katerimi so prepevali na Slivni.
Da se prepričajo o resničnosti teh izjav, so se podali vsi skupaj na Slivno, v vaško krčmo. Tam so čuli iz ust krčmarice same, da so fantje govorili čisto resnico. Orožnika sta sestavila zapisnik, priče so se podpisale in Zapotčani so si umili roke. Njih čast je bila rešena.
Hribčanom so se obesili nosovi. Poparjeni so se vračali proti domu, različni po mnenju, vsi pa so bili edini v misli, da je Luka žrtev roke brezvestnega morilca. Peter je še vedno trdil, da so Zapotčani v zvezi z njegovo usodo; pritrjeval mu je Jernej, Nace je molčal, Pelin pa je skomizgnil z ramo ter dostavil.
»Naj bo tako, ali tako, vse pride na dan! Če ne danes, pride čez deset, petnajst let ... Zločinca, ki je pred leti vrgel kamen v Mihčevo gostilno, tudi nismo mogli izslediti. A prišla mu je zadnja ura in na bolniški postelji je odkril svoj zločin ter nas je prosil odpuščanja… Smrt se pozabi in rane se zacelijo, vest pa ne utihne ...«
»Ne utihne ...« je polslišno ponovil Jernej. Hotel je še nekaj dostaviti, a posilil ga je kašelj, ki ga je vedno huje nadlegoval, Nace ga je mislil vprašati po bolezni, česar pa ni storil, ker je pravkar zagledal moža, prihajajočega po Rebri.
»Jaka je,« jih je opozoril Peter na prihajalca s krošnjo na hrbtu, ki se je krivil pod bremenom brezovih metel.
»Bog daj srečo!« ga je nagovoril Pelin, ko so se srečali. Jaka se je ustavil ter se je naslonil na palico.
»No, kako ste opravili?« je izpraševal radovedno prišlec.
»Slabo, Jaka, slabo,« je potožil Pelin, »Naša pot je bila zastonj.«
»Veste, li vi kaj o njem?« je vprašal Nace, misleč, da se je Luka morda le našel v njih odsotnosti.
»Ničesar,« je odvrnil odhajaje. »Pa se bo izvedelo, vse se bo izvedelo,« je ponavljal godrnjaje, dokler ni izginil za ovinkom, kjer se je ob pogledu na Zapotje zatopil z misli na kupčijo.
»Kako se mu mudi,« je omenil Peter, ki bi bil rad Jaku naročil, da naj še on poizveduje po Luku, po svojih potih.
»Pustimo ga,« je rekel Pelin in zopet so pričeli stopati po klancu. Le semintja so izmenjali kako besedo, zakaj globoko so čutili žalost Remčeve družine, kateri ne prinesejo tolažilnega sporočila.
V Zapotje je bil Jaka namenjen tisti dan. Povabila ga je Plantarica, naj ji prinese metel, česar Jaku ni bilo treba dvakrat reči. Pa tudi drugi so potrebovali njegovih izdelkov, zato mu je hitro pošla zaloga in krošnja je bila prazna. S kupčijo je bil Jaka zadovoljen; plačali so mu, kolikor je hotel in nihče se ni pogajal za ceno. Končno ga je Plantarica povabila v hišo, kjer ga je na mizi čakal polič mošta in velik kos kruha, kot nameček za kupčijo.
Jaka je ob pijači prezrl, da nastopa mrak. Prosil je za prenočišče, ki mu ga je Plantarica rada dovolila, v nadi, da jim bo pravil povesti, kakršnih zna le on, ki se je postaral v domišljiji.
Pri Plantarju se je zbrala malone vsa vaška mladina in »leseni« Jaka ji je prepeval ter ja zabaval s smešnicami in dovtipi. Pravil je o bogastvu Slivnjanov, ki imajo mesa kot drv, o revščini Srakarice in Seljanke, ki si šele zvečer na peči pogrejeta želodec, o skoposti Senčanov, ki berače z vodo polivajo ter jih pode od hiše. Končno je označil Remčevega Luka kot največjega navihanca na Hribcih; Remko, Hribarico in Čopkarico pa je primeril triperesni detelji, poudarjaje, da so si ženske povsod enake, kakor brezovo listje.
Ko se je zdanilo, je bil Jaka že pod Rebrijo. Namenil se je v Globočice, narezat metličevja, brezovih mladik, ki so rastle tamkaj v večji množini. Že je uzrl pred sabo brezov grm; odložil je krošnjo in pripravil nož, nakar se je lotil dela. Hitro je bilo porezano grmovje, za njim drugo in tretje in čim višje je lezel, tem bolj pripravne mladike so se mu klanjale s strmine. Kar mu je zastala roka in povezek metličja mu je zdrčal na tla. Njegovo oko je obstalo na groblji pod drčo, kjer je na kamenju ležalo moško truplo in neprijetni mrtvaški duh se je razširjal po okolici. Počasi se je bližal mestu ter se je sklonil nad mrličem. Spoznal je Remčevega Luka, in prav njemu je bilo usojeno, da najde mrtvega njega, ki ga je bil tolikokrat osmešil in osramotil. Zasmilil se mu je nesrečni sosed, in vest mu je šepetala: »Mrtev je, pozabi, kar je bilo ...«
Jaka je ob pogledu na mrliča spreletela groza. Spomnil se je vseh pripovedk, ki jih je znal o duhovih, zato je hitel, da čim preje izgine iz tega kraja. Urno je povezal metličje, povezke je zložil za skalo ter jih pokril z dračjem; nato je oprtal krošnjo in že se je spenjal po stezi, vodeči iz globine. Izbral si je bližnjico, da kar najpreje prinese na Hribce žalostno novico in otme prizadete mučne negotovosti. Mrliča pa so čuvali jastrebi in kragulji, ki so krožili visoko nad prepadom.
Vest o smrti Remčevega Luka je napravila na Hribčane globok vtis. Takoj so ostavili delo ter se pripravili za pohod v Globočice. Jaka jim je kazal pot. Za njim sla stopala Remec in Remka v spremstvu množice, ki je med potjo vedno naraščala, Pelin pa je vodil komisijo, sestavljeno iz župana, zdravnika in orožnikov. Na licu mesta se je dognalo, da je bil Luka v oni nesrečni noči stopil predaleč na rob poti, kjer je omahnil, ali pa se je pod njim udrla peščena zemlja, nakar je strmoglavil v globočino. Rane po rokah in obrazu mu je zadalo ostro kamenje, po katerem je padal v prepad. O kakem zločinu ni bilo govora, ker so se navzoči izvedenci izrekli proti vsakemu nasilnemu napadu.
Hribarjevemu Petru in Čopkarjevemu Jerneju, ki sta s Pelinovim Nacetom ter Gričarievim Jožetom pripravljala nosilnico, je izjava komisije ohladila srd na Zapotčane, obenem pa jima je zbudila zavest sokrivde, ker sta pustila Luka na nevarni poti samega. Tudi drugi so ju pikali s takimi očitki, ki jima večali prepozno kesanje. Molčal je le: »leseni« Jaka in Pelinovi. Nežka je pletla venec iz jelovih mladik in divjih rož, rastočih v prepadu, Nace pa je nabiral mah za nosilnico, kamor so položili mrliča. Pelin se je odkril in sprevod se je med glasno molitvijo počel pomikati iz globine.
Drugi dan so na Hribcih pokopali Remčevega Luka, mladeniča, čigar mladost je zastrupilo ponočevanje. Njegova smrt je bila mladini svarilen zgled in sveži grob resen opomin, kam pripelje lahkomiselnost in grešna navada.
Pa še drugo žrtev je zahtevalo ponočevanje. Jernej, ki se je tiste usodne noči prehladil na poti iz Zapotja, je čutil, kako mu dan za dnem izginja slast do jedi, da se ga večkrat polašča utrujenost, da ga zlasti po noči napada mučen kašelj. Da se je poslužil zdravil, bi mu bila v početku morda pomagala, toda Jernej je tajil in skrival svojo bolezen, dokler ni popolnoma opešal. Moral je v posteljo in vsa zdravniška pomoč je bila zaman.
Neozdravljiv! V naravi je umiralo življenje, žerjavi so kričali nad vasjo in z drevja je padalo listje, ki ga je veter, kakor poslovilne liste raznašal od drevesa do drevesa. Tudi Jernej se je poslavljal od sveta. Shujšan in bled je slonel v postelji ter je zrl skozi okno. Premišljeval je minljivost življenja in nestalnost vsega, kar živi na svetu. Komaj je preživel nekaj pomladi In že se mu ponuja jesen; le mimogrede se mu je nasmehnila mladost kakor deklica, ki se ob srečanju nasmehne in zbeži. Koliko starčkov je že leglo v hladno zemljo, za njimi so romali možje, za temi pa vriskajo fantje po isti poti, do istega cilja. Prišel bo novi rod in na Hribcih bodo donele nove pesmi; grobove na pokopališču pa bo preraščala trava… Nič ni na svetu bridkejega in bolj pretresljivega, kakor je misel na smrt, na ločitev, na konec. Če je človek v življenju kdaj potreben tolažila, tedaj ga je prav gotovo ob mračnem prepadu smrti, kadar smrti, kadar mu izginja zemlja in tone solnce življenja za goro večnosti.
Pelinov Nace je poznal nevarnost Jernejeve bolezni, obenem pa je opazil tudi spremembo njegovega srca. Zadnji dogodki so ju zbližali in od takrat sta si postala zaupna in odkritosrčna prijatelja. Jernej je krenil s poti pogube, Nace ga je pridobil za svoja načela; pregovoril ga je, da se je vpisal v pevsko društvo. Vaj ter poučnih sestankov pa se ni mogel več udeleževati, ker ga je bolezen z vso silo privezala na posteljo.
Nace pa ga tudi v bolezni ni zapustil. Cele večere je prečul ob njegovi strani; pravil mu je novice, svetovne in domače ter mu čital iz knjig, ki si jih je izposojal iz knjižnice. Njegovo obnašanje je bilo polno usmiljenja, sočutja in ljubezni, vsaka njegova beseda je prinesla bolniku tolažbe in razvedrila. Skoraj je včasih pozabil svoj nevarni položaj in večkrat se mu je zazdelo, da se mu povrača zdravje. V resnici pa se mu je naglo, z neslišnimi koraki bližala koščena smrt.
»Obupal sem,« je tožil nekega večera Nacetu po prestani slabosti, ki ga je proti koncu vedno huje napadala. »Za Lukom pojdem, vsako uro se čutim slabejšega.«
»Zaupaj,« ga je tolažil Nace, »ni še vse izgubljeno.«
»Ako ozdravim, bo drugače…« je sklepal Jernej. Mislil je namreč na svoje življenje, čigar prihodnost mora dobiti drugo lice, drugačno podobo.
»Spomladi se ti obrne na bolje,« je skušal Nace pomiriti tovarišu. Ta pa ni mogel verjeti njegovim besedam, ker je bil uverjen, da se mu bliža konec. Zima ga je izsušila kakor bilko, ki jo izsuše vetrovi in ko se je spomladi prikazalo zelenje, ga je zapustila zadnja življenska moč. Prvo cvetje je duhtelo ob njegovem mrliškem odru; pevski zbor pa mu je ob pogrebu zapel žalostinko kot svojemu članu, ki se je prvi preselil v deželo večnega petja, nevenljive pomladi.
Z Jernejem je izgubil Hribarjev Peter zadnjega tovariša, ki se mu je pa pred smrtjo izneveril s tem, da se je oklenil Načeta V njem bi bil našel tudi Peter vzornega prijatelja, toda njegove trme ni mogla majati prijazna beseda. Rajši se je dolgočasil v zakajeni Mihčevi pivnici pri čaši »kolenovca«, kar ga je odtujevalo pošteni družbi in resnemu mišljenju. Z mržnjo in nevoljo je opažal, da veje na Hribcih drugačen duh in vladajo drugi nazori: teh pa se ni maral oprijeti, ker sta mu ponočevanje in razuzdanost zamorila čut do vsega, kar je dobro in pošteno. Videl je, da se ga mlajši fantje ogibajo in to je žalilo njegov ponos. Želja po tujini se je oglasila raditega v njegovem srcu. Z zanimanjem je poslušal govorice, ki so proslavljale tuje kraje, ožarjene od sreče. Sanjal je o brezdelnem življenju, o visokih plačah, o krčmah in veselicah, kar ga je napotilo, da je ostavil svoj rodni dom. Gričarjev hlapec ga je videl nekega ranega jutra hitečega s kovčkom na bližnjo železniško postajo. Odšel je brez slovesa od svojih staršev in nikomur ni povedal, kam se je namenil.
Bridko je zadela Hribarico sinova ločitev. Cele noči je prečula v solzah in po dnevu je marsikako uro prejokala ob kapeli sv. Antona, odkoder so se videli sivi vrhovi daljnih gora, za katerimi si je predstavljala tujino. Žalovanje in visoka starost sta jo slednjič vrgla na bolniško posteljo, iz katere ni vstala več. Njena zadnja beseda je bila klic za zgubljenim sinom in prošnja, da naj se povrne k očetu v domačo hišo.
Želja umirajoče matere je ostala neizpolnjena. Hribar je izgubil na zemlji vso oporo, zakaj, sin se mu je izneveril in ničesar ni vedel o njem. Silno ga je bolela njegova nehvaležnost. »Nimam sina,« je tuhtal v svoji zapuščenesti, »nikogar nimam, ki bi užival sad mojih žuljev.« Njegovo žalost je povečalo pismo nekega rojaka, po katerem je izvedel, da delata v rudniku nekje na Nemškem s Petrom, ki zapije ves zaslužek ter da se ne misli več vrniti v domovino. To ga je navdalo z brezupom, postal je površen in brezbrižen, lotila se ga je lahkomiselnost iz mladostnih dni. Vdal se je popivanju: na njegov račun je pila cela vas in vsak, kdor se mu je znal prikupiti. Vidno je lezel v dolgove in premeteni Mihec mu je pognal iz hleva zadan rep, prodal pa mu je tudi žito na polju in krmo na travnikih, tudi v gozdu ie zapela njegova sekira.
Hribarjevo imetje se je manjšalo od dne do dne. Hlev je bil prazen, vrtovi zanemarjeni, njive neobdelane in še to, kar je zrastlo po sili, so spravili drugi. Hlapec in dekla sta gospodarila v svojo lastno korist: nihče ju ni nadziral ter jima gledal na prste. Pa tudi goljufati se je dal mož, oslabel vsled neobilne pijače, ki mu je povzročila pozabljivost in omračila razum. To njegovo slabost so izrabljali pivci v Mihčevi gostilni, Mihec sam pa mu je stregel z najmočnejšo pijačo z namenom, da mu okrajša živlienje ter si prejkoprej prilasti njegovo posestvo.
Postrežljivost lakomnega krčmaria je kmalu dosegla svoj zlobni namen. Hribar je nekega večera, ko se je vlačal pijan iz gostilne, padel v jarek za gnojnico, kier le utonil. Hlapec ga je drugo jutro našel mrtvega. Še tisti mesec se je na javni dražbi prodalo Hribarjevo posestvo, ki ga je Mihec smatral že davno za svojo last. A zmotil se je. Prezrl je Pelina, razpolagajočega z obilnimi denarnimi sredstvi; ta edini se ni ustrašil bogatega krčmarja ter se mu je postavil nasproti. Kupci, ki so prišli na dražbo od blizu in daleč, so videč Pelinovo razpoloženost, odhajali drug za drugim; ko je cena narastla do nenavadne višine, tedaj se je umaknil tudi Mihec. Upanje, da postane v vasi najimovitejši posestnik, se mu je izjalovilo.
Kupčija je bila po določenem času uradno potrjena in Hribarjevo posestvo je prišlo v Pelinovo oblast. Novi dom je dobila za doto Nežka, ki se je kmalu nato poročila s Plantarjevim Jankom iz Zapotja. Nace je namreč razširil svoje nazore tudi po Zahribju, kjer je pridobil zase najbolj ugledne mladeniče, med drugimi tudi Janka, ki ga je cenila vsa okolica. Vsak, kdor ga je poznal, je hvalil njegove vrline in razumni brat ni preje miroval, dokler ni nagovoril sestre, da je storila odločilni korak. Nacetu se ie izpolnila najiskrenejša želja; Janko ie zagospodaril na Hribarjevi kmetiji in s tem se je poravnal dolgotrajni spor,ki je razdvajal Hribško in Zapotsko vas.
Dvajset let je minulo po teh dogodkih. Marsikaj se je na Hribcih izpremenilo in predrugačilo. Kapelica sv. Antona se je prelevila v lično cerkvico in zidane hiše so nadomestovale prejšnje lesene koče. Največ izpremembe se je opazilo na prebivalcih samih. Sivolasi starčki so odromali v deželo večne mladosti: »leseni« Jaka je že zdavnaj povezal zadnjo metlo in stara Meta je odmolila svoj poslednji rožni venec; tudi Srakarica je ostavila svojo Tončko in skrbni Pelin je dogospodaril na svoji lepo urejeni kmetiji. Nadomestoval ga je Nace s svojo pridno in vzorno zakonsko družico; že sta ji pomagali pri gospodinjstvu petnajstletna Francka in štirinajstletna Milica, Rezika pa je še obiskovala vsakdanjo šolo. Sinova Nacek in Jakec, starejša od sestric, pa sta bila očetu v veliko oporo in pomoč. V hiši je prebivala ljubezen in božji blagoslov se je, zlival na družino.
Z odhodom Hribarjevega Petra je na Hribcih pojenjalo ponočevanje, prvi in glavni vzrok nekdanjih prepirov in nevolje. Novi, sveži duh je prešinjal sedanjo mladino, ki je vzljubila pošteno zabavo, stremila za vzori ter se zanimala za izobrazbo. Utihnili so nesramni pogovori in umazane pesmi so se umaknile ubranemu petju. Vsa vas je čutila z mladeniči, združenimi v pevskem zboru, izobraževalnem društvu in telovadnem odseku, kjer se jim je bistril um in razvijale telesne moči.
Neznanec, ki se je nekega jesenskega popoldne ob palici pomikal prot Hribcem, je obstal ob kapelici sv. Antona, mimo katere je vodila z drobnim peskom posuta cesta, nekdaj zanemarjena vozna pot. Začudil se je ob pogledu na prenovljeno vas in njegovo oko je venomer iskalo lesene koče med drevjem na Hribarjevem vrtu, kjer se je dvigalo prostorno zidano poslopje, krito z opeko. Presenečen je prestopil palico ter je lezel proti vasi.
Pridrsal je do gostilne. Mihec ga je opazil skozi okno, a se je brž odmaknil, ker je nerad imel opravka z ljudmi, od katerih ni pričakoval koristi. Skrivaj se je oziral za potnikom; tako znan se mu je zdel njegov obraz, pa se ni mogel spomniti, kdaj in kje ga je videl v življenju.
Tujec se je ustavil na Hribarjevem dvorišču. Z vsem zgornjim telesom se je naslonil na palico, z roko si je zasenčil slabotne oči. Vse, kar je videl, se mu je zdelo tuje in sam se je čutil tujega na domoči zemlji.
Na pragu v veži se je prikazala gospodinja; nežno štiriletno dekletce se je skrivalo v njena krila.
»Dorica,« jo je osrečevala mati pred neznanim možem ter ji je gladila kodraste lase.
»Dorica,« je ponavljal zase polslišno tujec, še bolj se je čutil tujega od tem gosposko zvenečem imenu, ki ga ni bil vajen slišati v svojem rodnem kraju, kjer je v svoje mladost poznal le Ančke, Nežke, Tončke in druga taka navedna imena. Vzravnal se je nekoliko ter se je pomaknil za korak proti hiši. Tam se je oprl ob palice, pozdravil gospodinjo ter ji podal svojo vele desnice.
»Peter!« je osupnila Hribarica in beseda ji je zastala na jezika.
»Nežika!« se je začudil neznanec Hribarjev Peter s slabotnim, utrujenim glasom. Oba sta bila presenečena ob tem nenavadnem svidenju ter sta se čudila eden drugemu.
Petra pa je čakalo še drugo, večje presenečenje. Iz sobe je pršel Janko, radoveden, s kom da se pogovarja njegova žena.
»Janko!« ga je prehitela, že preden je mogel izpregovoriti kako besedico. »Pridi, načudi se!«
»Plantarjev iz Zapotjad?« je ostrmel Peter. Skoraj mu je izpoddrsnila palica, na kateri je slonelo njegovo slabotno telo.
»Peter!« se mu je bližal Janko iznenaden. Prijel je siromaka za roko ter mu je pomagal po stopnicah čez vežni prag. Nežka pa je smuknila v kuhinjo in kmalu te prinesla jedil, ki jih je postavila na mizo, za katero je bil Janko posadil utrujenega popotnika.
Tolike gostoljubnosti se Peter od Janka in Nežke ni bil nadejal. Jed ga je okrepčala ter mu razvezala jezik. Pričeli so se razgovarjatl. Nežka mu je pripovedovala o smrti njegovega očeta, čigar posestvo je kupil na dražbi oče Pelin, ki ji ga ie dal za doto. Peter pa je opisoval svoje življenje v tujini, kjer se mu je sprva dobro godilo. Delal je v rudniku in tam ga je zalotila nesreča. Utrgala se je debela plast prsti in kamenja ter ga je zasula. Rešilcem se je posrečilo, da so mu oteli življenje. Spravili so ga v bolnišnico, kjer so ga odslovili že po enem mesecu, za spomin pa so mu dali beraško palico. Poslali so ga v domovino v svarilni zgled mladini in v nadlego pristojni občini. Svoje pripovedovanje je končal z besedami:
»Kar mi je ostalo od življenja, je uboštvo in mučna starost. Vlačil se bom od hiše do hiše, dokler ne pritisnem na zadnjo kljuko ter me polože v preprosto krsto in pokopljejo na občinske stroške ...«
»To se ne bo zgodilo,« mu je zatrdil Janko. »Moja hiša je tvoj rojstni dom; tu si se rodil, tu boš umrl. Od danes naprej si član moje družine z istimi pravicami, ki jih uživajo moja žena in otroci.« Namignil mu je, naj sleče svojo zakrpano suknjo, ker mu jo hoče zamenjati z boljšo obleko.
Solza hvaležnosti je spolzela Petru po velem licu. Spomnil se je svoje mladosti in vest mu je očitala, da ni vreden tolike dobrote, ki mu jo skazujeta Janko in Nežka, ki ju je sovražila po krivici.
Vest o povratku Hribarjevega Petra je povzročila na Hribcih različne govorice. Polpozabljeni spomini so se jeli oživljati in marsikaka ostra beseda je padla na njegov račun. Zagovarjal ga je Pelin, poln usmiljenja in sočutja ter ga je postavil mladini v svarilni zgled. Kadar ji je hotel podati sliko pogubnega ponočevanja, tedaj ji je povedal dolgo, resnično in zanimivo povest o ponočnjakih.