Ponočnjak (France Prešeren)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ponočnjak
Nezbrane balade in romance
France Prešeren
Parizina
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil korenjak je razujzdán,
devištva tat, vasvávc,
nobeno božjo noč ugnan,
dekličov zapeljvávc.

Iz zibelk treh nedolžen jok
je kričal do nebés
treh nezakonskih mamic stok
se je razlegal vmes.

Večkrat ga fajmašter svaril
ga strášil s peklám.
Je bil skopán, pod koš je bil
djan obložén s kamenjám.

Al samopaš, svarjenju gluh
razgraja po vaséh
ostane stari potepuh,
nakláda greh na greh.

Stoji, stoji samoten kraj,
soseska iz treh hiš,
stoji vas Mošna, kjer do zdaj,
ni znan bil fantov vriš.

In tam cveté ko lije cvet
nevidene ljedém,
Alenčica, roža deklet,
le znana mal’ očém.

V Radólco grè nedeljski dan,
nebeški kruh užit,
zagleda fant moj razujdan’
lepote njene svit.

Brž spraša, kdo je lepa hčer,
kje spi, in druj’ga več,
čez Save most hiti zvečer
od hudih želj gorèč.

Prikláti k njemu se pajdaš,
pridruži čuden brat,
oblečen ko turški mejaš,
v obrázi ves kosmat.

»Le brž, le brž, prijatelj moj!
je hitro z mano zdaj,
imela bova vkup nocoj
vesela direndaj!«

Ko reče to, zažene smeh,
zažene strášen glas,
de zmrzne muzik po kosteh,
ni suh nobeden las.

»Le brž, le brž, prijatelj moj!
Brž v svate, brž v semènj!
Alenčico možim nocoj,
Poln godcev je skedènj.«

Ker reče to, se sliši vriš
volkóv, in sov, in vran,
ták, ko zarjove tákrat piš,
bo rjul na sodni dan.

»Le brž, le brž, prijatelj moj!
lej svatov in družic,
od njih kaj slišal boš nocoj
kosmatih govoric!«

Ker reče to, iz golih pléš
se Kleka grd oblak
uzdigne poln negodnih véš
in poln peklenskih spak.

»Le hitro, hitro, ženin moj!
nevésten slišim vóz
pri nji boš spaval ti nocoj,
le glej, de ji boš kós!«

Pripelježenski se rogáč,
ostudno nepošten,
iz gadov in vse sorte kač
je čudno voz spleten.

»Le stoj, le stoj, zdaj ženin moj!
al ti deklè bo všeč?
Z Alenčico lepó nocoj
kdo bi ne šel rad léč?«

Prišla sta na moriša kraj,
tam satan ž njim vesél,
imel vso noč je direndaj,
dokler ni zvon zapél.

Ležalo truplo drugi dan
je na mriši znak;
tak konec vzel je razujdán
pregrešen ponočnjak.

V izglèd in nauk, fantje! Vam
zložena je povest,
kdor hodil v vas bo k deklicam,
prišel bo zlódju v pest.