Ponočni znanec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ponočni znanec.
Peter Sova
Izdano: Slovenski narod 4. januar 1905 (38/3), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prestan je bil tudi Silvestrov večer. Vse se je izvršilo po stari navadi, lepo spodobno in dolgočasno. Voščili smo si drug drugemu srečno in veselo novo leto, trkali s kozarci in se potem razšli.

Noč je bila jasna in poetični ljudje bi bili gotovo kolikor toliko sanjarili o čaru mrzle zimske noči da jim ni za hrbtom žvižgala burja in jih podila naprej.

Ulice so bile zapuščene. Po hišah je bilo le jako malo oken razsvetljenih.

Kaj so ljudje izgubili že ves zmisel za važnost Silvestrove noči, kaj se že ne poslavljajo od starega leta in več ne pozdravljajo novega leta? Tako sem razmišljeval in pospešil svoje korake, da bi čim prej prišel v toplo sobo.

V Gospodskih ulicah sem došel človeka, kateremu se očividno ni prav nič mudilo domov, dasi niti zimske suknje ni imel. Roke je tiščal v žepih svojih hlač in se nekam negotovih korakov počasi premikal naprej. Časih je polglasno zapel refren kake stare pesmice, časih je polglasno sam seboj govoril.

Ko je za seboj začul korake je obstal in se naglo obrnil.

— Srečno in veselo novo leto, mi je zaklical, ko sem prišel do njega, da bi bili vedno dobre volje!

— To vam tudi jaz želim, sem mu odgovoril in hotel nadaljevati svojo pot, a že je bil neznanec tik mene in je pospešil svoje korake.

— Če vam je prav, vas malo spremim. Meni se namreč prav nič ne mudi. Saj je vseeno, kdaj pridem v posteljo.

— Vseeno Vam je? Kdaj pa spite?

— O, kadar je! Najraje od osmih zjutraj do petih popoldne.

— In kdaj delate?

— Samo kadar nimam nič denarja.

— Torej živite prav veselo.

— Kar se da! Vesel sem vedno! Ponoči in podnevi, pustni torek in velik petek, če sem sit ali če sem lačen.

— To je jako lepo! Vi ste, se mi zdi, nekaka prirodoslovna neverjetnost, zakaj lačni ljudje navadno niso veseli.

— Jaz jih obžalujem! Verjemite mi, jaz jih obžalujem. Ne ker so lačni, marveč ker niso veseli.

— Ali, dovolite, sem rekel tujcu, ki me je začel zanimati, to mi ne gre prav v glavo. Skrb za kruh je nekaj strašnega in jaz ne umejem, kako more lačen človek biti vesel.

— Vi tega ne umejete? Ker ne poznate življenja. Življenje je največji večji »špas«. Prav nič drugega ni »špas«. In na svetu je toliko lepih stvari, da človek časih lahko celo pozabi na svoj želodec.

— Jaz vas ne umejem.

— Seveda me ne umejete. Vi ete tudi eden tistih, ki hitro hodijo in gledajo samo predse. Taki ljudje ne vidijo tistih lepot, katerih je svet poln.

Jaz pa hodim vedno počasi in vidim toliko zanimivih stvari, da se Vam še ne sanja o njih. Danes sem stal celo uro pred Benediktovo izložbo in sem se izvrstno zabaval. Potem sem hodil po trgu. Oh, ko bi Vi vedeli, koliko sem se smejal figuricam pri Petričiču! Samo počasi naj hodi človek in videl bo toliko zanimivega, da bo vedno vesel. In okrog sebe naj gleda. Že ženski obrazki sami, če se jih dobro pogleda, vlijejo v srce neko toploto. In to so zabave, ki prav nič ne veljajo.

— Da, to je prav lepo, sem rekel svojemu spremljevalcu ali ljudje morajo skrbeti za življenje, morajo misliti na prihodnjost.

— No, tisti, ki mislijo na prihodnjost, so že izgubljeni, je rekel moj spremljevalec z odločnim poudarkom. Jaz ne mislim nikdar na prihodnjost; vedno samo na sedanjost.

— Ali — dovolite, sem ugovarjal, kam naj pa pride svet, če bi vsi tako mislili kakor vi.

— Kam pa pridemo če bodo ljudje samo delali, hranili in kupičili denar. Nazadnje bodo na svetu same cerkve in fabrike veselja pa nič. Nekaj ljudi mora vendar tudi biti, ki radi plešejo, postopajo, pijejo, kartajo in prepevajo. Taki ljudje so prava sol človeštva. Če bi takih ljudi ne bilo, bi svet samega dolgočasja izumrl!

— Vi ste res zanimiv človek sem rekel svojemu ponočncmu znancu in ga pri žarničnem svitu nekoliko natančneje pogledal v obraz. Bil je to kakih 35 let star mož, ne ravno slabo, pa tudi ne dobro oblečen. Vprašal sem ga: Kdo pa ste pravzaprav in s čim se bavite.

— Kdo sem? Nomina sunt odiosa. Filozof sem. Bil eem v lemenatu, pa so me spodili, ker sem bil brezverec. Bil sem na Dunaju, pa namesto da bi bil študiral, sem samo postopal. Moj ideal je bil vedno: dobro živeti pa nič delati.

— In s čim se pečate?

— Zdaj premišljujem o problemu, zakaj ljudje ne znajo biti veseli. Dva vzroka sem že našel. Eden je ta, da prehitro hodijo in nimajo časa gledati, kaj se godi okrog njih. Po mojem prepričanju je vsak človek po naravi nagnjen veselju, ljubezni in poeziji, samo hitra hoja, hlastno delo in nemir življenja so krivi, da se to nagnjenje tako hitro izgubi. Drugi vzrok je ta, da žive ljudje preveč blizu drug poleg drugega, da se preveč poznajo. To stvarja tesne, malenkostne razmere in v teh se zaduši vsako pravo veselje. Sploh so pa ljudje veliko preveč resni, veliko preveč pamtni in veliko preveč učeni.

— Ali si domišljate, da bodete popolnoma rešili problem, zakaj ne znajo ljudje več veseli biti?

— Upam! Če me prej ne dohiti smrt, upam trdno, da rešim ta problem, in če se bodo ljudje ravnali po mojih nasvetih, bo na svetu dosti bolje kot je sedaj.

Prišla sva do sv. Jakoba cerkve.

— Kam pa greste, gospa, me je tu ustavil moj spremljevalec. Saj je še zgodaj!

Slišal sem ga polglasno peti in zavidal sem ga, zakaj to je bil prvi človek, ki sem ga videl, da je bil resnično srečen.