Ponesrečeni planinci in gorsko obuvalo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ponesrečeni planinci in gorsko obuvalo.
Alojzij Knafelc
A. Knafelc.
Izdano: Planinski vestnik januarja 1906, letnik 12, št. 1, str. 11-12
Viri: dLib 1
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Gotovo je vsem znano, da je bil zadnji dan preteklega leta zelo mrzel. Ves dan je pihal oster, mrzel veter in toplomer je kazal 8° mraza. Sicer je bila ves december zelo mila zima; toplomer je kazal malo nad ali pod ničlo. Več planincev je obiskavalo tudi še decembra bolj ali manj pristopne gore. Posebno Golica je bila zelo prikladna za zimski obisk, ker stoji na vrhu z vsemi udobnostmi opravljena Kadilnikova koča. Lepi solnčni dnevi so vsak dan lizali sneg po prisojnih krajih, tako da se je črez noč strdil in je bilo lahko po njem hoditi.

Dva lahkomiselna nemška planinca sta hotela polesti na Silvestrov večer iz Beljaka do Bertine koče „Nemškega plan. društva“ pod Kepo (2144 m) v Karavankah. Pot drži po osojni strani gore. Preskrbela se nista z nikakršnimi pripravami za zimsko turo, in ker sta odšla šele proti večeru, ju je noč kmalu zalotila. Ko sta že mislila, da sta pri koči, je nista našla. Po globokem snegu z navadnimi črevlji se jima ni nič dobro godilo, zato sta se odločila, iti naravnost v dolino, da prej ko mogoče dospeta do ljudi. Mraz in mrzel veter sta vedno bolj pritiskala. Med potjo sta se pogreznila tudi v jarek ter na dnu prišla z nogami v vodo. Mokri črevlji so seveda začeli zmrzovati in ž njimi vred noge. Zelo obnemogla in trda od mraza sta prilezla po polnoči v vas Ovčeno. Usmiljeni ljudje so ju spravili v Beljak. Enemu so noge zmrznile do kolen ter trpi sedaj grozne muke; sedeti mora tako, da drži noge na kvišku privezane. Ni se še odločilo, ali izgubi noge do kolen ali le nekaj prstov. Njegov sodrug je manj ozebel.

Ob istem času je neki drug lahkomiselnež v čisto navadnih črevljih in s tankimi nogavicami silil na Dobrač. Prilezel je celo do koče na vrhu, a vanjo ni mogel in se je takoj vrnil. Temu so noge tako ozeble, da so se mu mehurji na njih naredili. Sedaj sicer hodi v prav debelih copatah, toda kakor lesen mož.

Ko bi bili drvarji, ki po celo zimo delajo v gorah, tudi tako slabo obuti, bi se jim tudi nič bolje ne godilo. A oni imajo močne črevlje ali škornje in debele nogavice. Dostikrat je videti tudi v mestih delavce, ki ves dan kidajo sneg in imajo noge ovite s cunjami ali s starimi vrečami. Če tem prav, bi bilo tudi planincu, ki hoče po zimi v snegu na goro.

Jaz sem to poskusil, in dobro mi je bilo: noge so bile gorke in črevlji suhi. — Ker se vsaka stvar da izboljšati, sem tudi to izboljšal. Kupil sem kos močnega platna in sem iz njega prikrojil nekake okorne nogavice, ki sem jih črez črevlje obul in jih prevezal črez spodnji rob dolgih lodnastih hlač. Platno je branilo snegu do črevljev, ki so bili od gorkih nog tudi gorki; tako se ni mogel sneg na njih tajati. Na ta način hodi planinec lahko po snegu do pasu globokem, pa so vedno gorke noge. Obuje naj le navadne, ne podkovane zimske črevlje ali čižme, pa celo raztrgane smejo biti, da so le podplati gladki, sicer bi debeli žreblji gorskih črevljev kmalu skozi platno pokukali.

Prav dobro so se mi obnesle take platnene nogavice dne 7. januarja na Golici. Sv. Treh kraljev dan na večer se je čisto slučajno sešla petorica slovenskih planincev v Kadilnikovi koči. Prav dobre volje smo bili pri zakurjenem ognjišču, čeprav je vihar grozno tulil okoli koče. Po noči smo se na svojih ležiščih dobro zavili v odeje in — bdeli. Vsak se je bal za kočo, da nas z njo vred ne odnese vihar na Koroško. Ali koča se ni genila z mesta. Vsi presenečeni smo bili v jutro, ko zapazimo, da je po noči zapadel do kolena visok sneg, ki ga bomo morali v dolino nazaj gredoč gaziti. Ko so videli tovariši, da sem jaz svoje platnene nogavice črez črevlje obul, bi si radi tudi oni s čim noge zavarovali, a niso imeli nobene take reči s seboj. Začela se je sedaj gonja po koči in vlekli so neporabne vreče skupaj, da so si ž njimi noge ovijali. Pri tem je bilo seveda tudi motvoza treba. Ali smo varčevali ž njim! Največ sem ga še jaz imel, čeprav ga nisem potreboval. Razdelil sem ga. Eden je celo od svojega nahrbtnika vezi porezal, da si je z njimi noge povezal. Planinci, vzemite drugokrat tudi motvoza s seboj namesto žganja! Na gori si ga še za drag denar ne morete kupiti, če ga potrebujete. — Tako obvezani smo se odpravili v dolino, in dobro nam je bilo, še burke smo grede uganjali. Gospodje, ki ste bili takrat z menoj, nikar ne zamerite, da sem vas izdal, da ste v Kadilnikovi koči žaklje jemali! V sili še hudič muhe žre. To je bilo le za zgled.

Tudi če si krplje na noge navežeš, je dobro take platnene nogavice črez črevlje natakniti. V takih nogavicah tudi ne drsi. Je celo bolje v njih nego v običajnih, težko podkovanih gorskih črevljih, kajti po ledu ni varno ž njimi hoditi. S platnenimi nogavicami ti ne bode drselo.