Ponesrečeni kres
| Ponesrečeni kres ... Šaljiva posvest. Josip Korban |
| |||||||||||||
Štefan Koruznik je bil najtežji in najdebelejši človek v trgu. Kadar se je spravljal na voz, da bi se kam odpeljal, tedaj je moral hlapec hitro skočiti na drugi konec voza, da se ni preobrnil. Mož je bil ves nesrečen, da ga je mati narava tako protežirala.
»Oh, ko bi mogel nekaj drugim odstopiti, ki imajo premalo,« vzdihoval je večkrat. Postal je torej nekak socialni demokrat. Opoldne ni več srebal »župce«, kruha ni jedel in za podraženje piva se ni zanimal, ker ga ni pil.
Da bi izgubil nekaj nadležnega špeha, izvolili so ga njegovi prijatelji, planinci, tajnikom tamkajšnje podružnice »Planinskega društva«.
»Boljšega sredstva pa ni zoper debelost, kakor laziti po planinah,« dejali so in mu toliko časa prigovarjali, da je nazadnje res prevzel tajništvo.
»Boš videl kake čudeže dela turistika. Enkrat na teden boš šel nadzorovat Kocbekovo kočo pod Ojstrico, dvakrat pa Cvekovo na Menino in kmalu boš tanek in vitek kakor jelka na zeleni gori!«
Novopečeni tajnik se je že parkrat odpravil na inšpekcijsko potovanje, kamor ga je klicala dolžnost, a do cilja ni prišel. Prvič ga je pregnala ploha, drugič pa – planinski bik, ki mu je bil ponosno zastavil gorsko pot.
En čas sta se gledala, a ker se žival ni hotela ogniti, mislil si je Štefan: Pametnejši odneha in jo je ubral nazaj v trg.
»Taka-le žival, ki ni izobražena, je od vraga,« dejal si je možak. Kaj nam koristi dresura levov in tigrov po menažerijah? Ukroti, hudič najprej planinskega bika, da ne bo nadlegoval mirnega turista, ampak mu nesel nahrbtnik na planino! Hic Rhodus, hic salta! Ali sem se za to redil, da umrem nesrečne smrti na koničastih rogovih neotesane mrcine? Ali sem mar kak diplomiran španski bikoborec, da bi tukaj tvegal življenje? Kdo mi more zameriti, da sem se vrnil?«
Našel pa se je človek v trgu, ki mu je to zameril.
»Vidiš, kakšno sramoto nam delaš, nahrulil ga je predsednik »Planinskega društva«. »Vse se nam smeja, da imamo takega tajnika, ki se ustraši vsake planinske krave.«
»Bika – prosim,« popravil je Štefan počasi in s primernim poudarkom.
»Bog ve, če je bil bik!«
»Tisoč cekinov stavim, da je bil. Saj sem ga pogledal z rešpetlinom. Čisto rdeče oči je imel.«
»Od joka,« seže mu predsednik hitro v besedo.
»Kdo bi se ne jokal, če vidi tako žalostno postavo!«
Na veliko srečo planinskega društva se Štefan Koruznik ni dolgo veselil tajniške časti.
Ali je mar zalila mast njegovo čuteče srce? Ali ga je zadel mrtvoud, ker se mu ni mogel pravočasno umakniti?
Veseli nas, da smo v srečnem položaju navesti drug vzrok.
Dva dni pred godom Janeza Krstnika je dejal predsednik podružnice – sedaj je že čas, da ti ga predstavimo, radovedna bralka – Peter Sušnik:
»Ti Koruznik, na Radoho boš moral danes stopiti in povedati pastirju, da nanosi grmado!«
»Kakšno grmado? Ali bomo copernice žgali?«
»Glej ga idijota! Ali ne veš, da bomo vkurili kres? Naša podružnica ima vendar vsako leto" svoj kres na Radohi. Vsi tukajšnji člani in mnogo gostov bo letos poletelo na goro. Glej, da spravita s pastirjem impozantno grmado skupaj, da se bomo postavili!«
»Tristo fotografiranih hudičev, slaba služba to, prokleto slaba! No, pa naj bo. Žrtvoval se bom, ker sem že tajnik društva.«
Z velikim trudom je lezel Štefan Koruznik na goro. Pet robcev je vzel s sabo in vsi so že bili premočeni od potu.
»Bo menda le res, da imam vodo v glavi,« jezil se je mož in si brisal v enomer rosno čelo. »Sušnik je od vraga, vse ve ta človek. Ko sem se ženil in sem si hotel dati srce preiskati, je precej rekel, da rajši glavo.«
Tako je prišel do Stunčnika, najvišjega kmeta v občini ...
Kaj pa je to? Veselo petje in ukanje mu vdari na uho, vmes pa hrešči harmonika.
»Kuretna, kuretna, cefcef, cefcef.«
Na pragu se prikaže rdečeličen kmet v praznični obleki.
»Gospod, zdaj pa le noter! Ženimo se, juhuhu! Tako prijetno nam še ni bilo nikoli. Juhuhu! Le urno v hišo!«
Koruzniku se je razjasnilo rejeno lice.
»Glej, žejen si bil in lačen, a napojili in nasitili so te dobri ljudje,« si je dejal in hitro stopil v sobo, kakor bi se bal, da se oni prijazni kmet premisli in prekliče svoje besede.
»Živio, gospod Koruznik! ... Pojte pit! ...
Le dobro ga potegnite! ... »Še k meni! Kar zvrnite ga, saj je dobre!« »Neža, ponudi gospodu bedro, kurjo namreč ...« »Pa malo vlečene potice, gospod! ...« »Vroče je vam, naj prinesem brinovca, da se ne prehladite!« ... »Gospod, ta le koš še!« ... »O, le pritisni se, Marička h gospodu, saj te ne bodo vgriznili!«
»Grizem pa ne,« je vzkliknil Štefan in je nalahko uščipnil brhko Maričko v polno lice.
»To je punčka,« je pomislil »takih pa ni pri nas v dolini.«
»Alo gospod, zdaj pa plesat!«
Štefan je prijel lepo gorjanko za roko in jo vlekel v sosednjo sobo, kjer so plesali.
»Marička, rad te imam! Tako si lepa kakor morska deklica,« je pošepetal svoji plesalki in jo pritisnil na svoje junaške prsi s tako silo, da je zavpila.
Gostija je trajala celo noč in še celi drugi dan ...
Štefan Koruznik je popolnoma pozabil na kres in pozabil tudi, da je pred kratkim izgovoril pred oltarjem neko kratko, a zelo nerodno in nepremišljeno besedo. Zavžita pijača mu je razburila živce. Kakor zbesnel medved je skakal po sobi in vrtel Maričko v krogu, da je reva plesala, kakor slamnata bilka v vrtincu. Tako je plesal Prešernov povodnji mož z Uršiko!
Proti večeru je že bilo, ko je Štefan vstal od mize in balansiral na prosto, da si ohladi vročo glavo. Vsede se na platanico in skuša zbrati misli.
»Svat sem, pa kako sem prišel do te časti,« ugiblje in napenja možgane.« Oče nisem nevesti, to vem, stric ženinu tudi ne ... Pa vendar nosim svatovski pušeljc in sem svat. Kako je to prišlo? ... Grmada ... da, tako je... grmado sem šel delat ... grmado ... Copernice bomo žgali..« Čudna reč to! ... Le dajmo jih! ... Marička, ti si ... kje te pa nosi vrag ... ti si tudi copernica. Marička, začarala si mi ... Zato pa boš ... prokleto, tako boš gorela kakor bencin!«
»A, tukaj ste, gospod Korunznik, naš izgubljeni sin? Mi vas pa iščemo po celi gori. Mislili smo, da ste padli v kak prepad.«
»O, lej ga hunevita ... Sam bog vas je k meni poslal, Jaka ... Tako sem nesrečen ... Kaj pa delate tukaj?«
»Kres smo vendar prišli žgat ... Lep kres to! Pastir ni nič vedel ... Kako bo vedel, če mu ni nihče povedal ... Sušnik je ves zelen od jeze in žalosti. On ne more verjeti, da bi se bili ponesrečili. Lepe litanije boste slišali!«
»Za vraga, kod ste pa vendar šli, da vas nisem nič videl?«
»Po novi poti, ki ni tako strma.«
Koruznik je srečno zbral svoje misli. Megla v njegovi glavi se je razkadila.
»O, jej, o jej, topot sem jo pa polomil. Kaj pravi družba? Jih je dosti?«
»Vsi člani in mnogo gostov. Pravijo, da vas bodo linčali.«
Štefan je stopil k ženinu.
»Eno prošnjo imam. Ali bi mi posodili godca, da bi me spremil na vrh, h koči? Prav hvaležen vam bom.«
Ko so bili vsi trije že blizu koče, je rekel tajnik:
»Zdaj si bomo pa obvezali roke z robcem. Jaka, glejte, da boste dobro švedrali ... Tako-le, kakor jaz ... Vi godec pa urežite: »Mlade vojake« ...«
»Dobro si jo sicer pogodil,« dejal je drugi dan Peter Sušnik svojemu prijatelju Štefanu »da si nas s svojim imenitnim prihodom spravil tako hitro v dobro voljo, ampak tajnik našega društva ne boš več. Odklenkalo ti je prijatelj ... Takega tajnika ne moremo več imeti.«
»Meni tudi prav,« zagodrnjal je Štefan Koruznik, »turistika je za nič. Za tri kile sem se zredil v svojem tajništvu.«