Ponesrečeni izlet
| Ponesrečeni izlet. T. |
| |||||||||||||
Zadnjič v nedeljo, ko se je stari Jupiter za en dan vštel in poslal jokavo vreme šele v ponedeljek, se je zbrala popoldne častita družba v novem šentpeterskem parku. Točno ob določenem času je sedel vitki Cenci p. d. Cene Longin na levem koncu klopi in vdano prihranil desno stran svojemu dražestnemu idealu. S palico je delal geometrične like po pesku, z desnico pa skrbno urejeval bujne čope las, ki so mu v ljubkem neredu padali preko oči, ter potrpežljivo krotil anarhistične brčice, ki se nikakor niso hotele privaditi disciplini in redu; tuintam je zamižal z enim očesom, napravil šobo in poškilil z drugim očesom pod nos, da bi videl svoje ljubljenke v originalu.
»O, srečne oči, gospod Cenci! Že tukaj! To ste pa pridni. Mi smo se pa nekoliko zamudili. Jaz sem bila že pripravljena na odhod, pa je prišla Pintarjeva Mara in me zadržala. Oh, ta gos, kako je neumna!«
Tako je začela in potem dolgo nadaljevala svoj pozdrav ljubezniva Vida, imenovana lepa Vida, baje čarobnih oči in polna drugih prelepih lastnosti; dražestni ideal Longinov, zraven tega najboljša poznavateljica slovenske literature, ki ji je bila – po njenem zatrdilu – knjiga toliko, kakor drugim žganci ali cmoki, liriku Iksu v sorodu, epiku Ipsilonu v svaštvu, z dramatikom Zetom sta si bila »per du«. Pri njej so se baje zbirali vsi mladi pesniki in pisatelji in ona je baje tista skrivna moč, ki je podala Slovencem vse najlepše bisere v najnovejši dobi slovenske literature.
»Srečen jezik, ki more pozdraviti mojo dražestno muzo,« hiti zmedeno Cenci, ki je bil mimogrede rečeno tudi pesnik, in ponudi svoji muzi prihranjeno desno stran klopi. Lepa Vida se začuti počaščeno in sede rekoč: »Vi ste vedno zamišljeni, gotovo ste zopet kaj posebnega spesnili. Smem pač pričakovati, da bodete meni prvi razodeli svoj umotvor?« »Da, moja vilinska, draga lepa Vida, ali moja jetra – pardon srce se boji, da morda nisem uganil prave vaše misli.«
»No, kaj ste spesnili?« »Če me moja muza priganja, moram na dan,« vzdihne Cenci Longin in izvleče iz žepa kos papirja, na katerem je bilo vse prečrtano in na novo prepisano in zopet prečrtano s popravili ob robu, s pikami, klicaji, vprašaji itd. Lepa Vida vzame papir in si natakne izvedeniški obraz ter bere:
Pijani klicaji.
Peščena ti Sahara tam leži ...
... Čuj!!... Glas strahotni čez ravan beži??! ..
Poslušam ... Nič!!!... Vse tiho naokrog!!!!
Nobenega duha !!! ... Puščava zbog!!!!!
... ... ... ... ... ... ... ...
Možgani moji, ah, Sahara so!!!!!!!!!!!!!!
Puščava prazna ....... Kdo razjasni to???
Kdo !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
»Ah, krasno, nedosežno! Častitam, gospod Cenci!« hiti lepa Vida s hvalo; »sam stržen, sam stržen! Vsaka beseda na mestu, nič preveč, nič premalo! Ta drzna domišljija, krepki izrazi! Izvrstna karakterizacija!«
»Mislite to resno, božanstvena Dulčineja? Bojim se, da ne mislite resno te hvale, ker je je preveč!«
»Da, da, resno, preljubi moj Longin pl. Sahara,« se oglasi sedaj za njegovim hrbtom pravkar došli Lojze, vodeč za roko svojo ljubico Anico; potem pa se pokloni lepi Vidi, ki ponudi došlecema z nedosežno gracijoznostjo roko v pozdrav.
Longin je čutil, da ga hoče prijatelj Lojze vleči in pravi: »Kar pa se tebe tiče in tvoje hvale, pa kar tiho bodi. Ti se na umetnost razumeš kakor zajec na boben. Če bi me imeli taki hvaliti, raje vidim, da me nikdar več lahkokrili pegaz ne posveti. Ne gre, da bi svinjam metali bisere!«
Longin se je pri tem dolgem govoru razgrel, razburjena rdečica mu je krasila pesniška lica, vrgel je glavo vznak in bil silno užaljen.
Tedaj pa stopi k njemu Lojze, mu položi roko na ramo in reče smehljaje: »Prijatelj Cenci, pl. Sahara, ali kakor se že izvoliš imenovati, nikar se ne jezi! Jeza škoduje zdravju, posebno pa tvoji nežni pesniški žilici. Pazi nanjo bolj, kakor na punčico svojega očesa. Ne maram ti škodovati niti na zdravju, niti na imetju, niti na pesniški slavi. Ampak mislim in upam, da bo to cenjena gospica naša, lepa Vida, potrdila — še vedno, kadar smo njenemu mnenju pritrdili, smo odvračali od tebe udarce nerazsodne mase in hudogledih kritikov. Zato bi mi moral biti prej hvaležen za moje pritrdilo, kakor da se drgneš ob mene in me primerjaš pesniški živali, ki je šla Minervo učit. Kaj ne, sladka Vida?«
»Res, res,« pravi Vida pomirjujoče, nikar se ne razburjaj, dragi Cenci, bodimo prijatelji, ko je tako lepa nedelja. Čas je, da se domenimo, kam pojdemo.«
»Še nismo skupaj vsi,« pristavi Anica in suče svoj zaročni prstan, da bi ga vsi opazili; »Franceta še ni, kod le hodi in nas pusti čakati?«
»Le ne jezi se, draga Anica, že gre, tam-le iz gostilne gre Zagloba. Ta revež ne more prestati pet minut žeje.«
»Servus kompare«, prisopiha France imenovan Zagloba in pozdravi Lojzeta, potem pa druge po vrsti: »No, kaj pa se držiš tako kislo, kakor da bi moral vse svoje pesmi na suhi vodi popiti, ti kumara krmežljava! Klanjam se, gospodična Vida, devica tridesetih križev! Pozdravljena lepa Ančka, ti sladkosneda princezinja tort. Klanjam se, klanjam se, vsakemu in vsem. Kam ste se namenili? Jaz sem žejen!«
»Saj si ravno iz gostilne prišel,« odvrne Anica, »sicer pa lepa hvala za poklon.«
»Si že pijan, goba,« odvrne nevoljna lepa Vida, ker je sirovo odkril število njenih križev.
Zagloba je bil daljni sorodnik obeh deklic, navdušen zagovornik gostilen in natakaric, brezobziren v besedah, ali drugače smešnozabaven človek, ki so ga povsod imeli radi v družbi.
»Kako bom pijan,« odvrne kričaje France, »saj še za kosilo nisem mogel použiti niti toliko, kakor se mi spodobi in je potrebno za moje zdravje. Sem vedno nervozen, če nimam niti za najhujšo žejo. Zato le glejte, da brž kam pridemo. Ala, pomaranča Lojzasta, kam gremo?«
Po dolgem prerekanju sklenejo napraviti izlet v Tomačevo, najbolj se je branil Zagloba, češ, da je predaleč, a se je vdal, ko so preverili, da je tam dobra pijača.
Lepa Vida in božanstveni Cenci jo udarita naprej in začneta imenitno razpravo, ali je bolha pesniški predmet ali ne. Lojze potegne iz žepa novi Merkurjev koledar in ga začne prebirati, njegova Anica pa se je kregala, naj se raje z njo pomeni o Zalaznikovih tortah. Zagloba pa se priporoči na Martinovi cesti rekoč, da mora nervoznost pregnati vsaj z enim vrčkom pri Tonetu, da pa bo takoj za njimi prišel.
Ko pridejo do tovarne za lep, zaslišijo za seboj neznansko vpitje: »Hoja, hoj, pomaranča limonasta, hudič, malora, počakajte no! Kaj pa tako hitite, kakor da bi zadnji sodček na svetu se že nagibal! Kumare, žirafe, zajci, ali mislite, da so moje noge avtomobil! Saj ti, Lojzasta pomaranča, bi moral imeti malo več ocvrtih možganov v buči, da bi me počakali!«
Tako se je jezil France Zagloba in prisopihal ves rdeč do družbe.
»No, kaj pa imate od tega, če ležete ven v zeleno travo, mislite, da bo sedaj rdeča postala! Tako sem moral leteti za vami, da mi je vroče, kakor tistim pekovskim mladeničem v ognjeni peči iz Makabejske dežele. Jezik bom kmalu molil ven do trebuha, žejen sem pa vsled tega postal, da bom umrl. Oh, oh!«
K sreči je ravno nasproti šole, ki stoji na samem za tovarno, Bog roko ven molil in rešil ubogega Zagloba žalostne smrt. Tam je srečno spravil zopet v usta dolgi jezik. Ker se je pa bal, da ga dražba zopet ne bi predaleč zadaj pustila, ni imel časa, da bi se skregal z natakarico, kar smatra za svojo dolžnost, hitro vstane in stopi na prste bosonogemu paglavcu, ki je prežal vanj, da je milo zatulil. Brž mu da krajcar za »flajšter« in hiti za družbo, ki mu je že precej daleč ušla.
Od daleč je zopet vpil in razgrajal, naj gredo vendar malo počasneje, in ko jih je došel, ga je zopet mučila žeja, ker se je pregrel.
»Kaj pa ostajaš vedno zadaj, kakor kužek,« mu oponese lepa Vida, »prav ti je, pa hodi žejen, zdaj boš pa gledal, kje boš dobil hitro kako gostilno.«
Prestrašen se opazi Zagloba sredi polja, daleč naokoli ni bilo nobene romarske cerkve, kakor imenuje ljubi Zagloba krčmo. Tedaj ga obide smrtni strah. In kakor otrok, ki še ni nikdar sam skrbel za kos kruha in je vsled tega navezan na druge, da mu ga dajo, tako je tudi ubogi Zagloba sedaj začel tugovati in vpraševati za svet zdaj enega, zdaj drugega. Nezaslišano jo bilo, da ni bilo nobene gostilne več noter do Tomačevega.
Ko bi že vsaj Tomačevo bilo blizu! Ali treba je bilo postavljati nogo pred nogo in to ni šlo več, kakor k večjemu po en meter in še to vsako sekundo tudi samo enkrat! Zagloba je začel priganjati k hitrici in zmerjal vse od kraja.
»O, ko pridemo do murvinega drevoreda, potem bomo kmalu na koncu!« ga tolaži Lojze.
Zagloba pa je le zdihoval. Slednjič pridejo do drevoreda in na koncu čita Zagloba: Zaloga piva!
»Tisočkrat bodi zahvaljen modri birt za te še modrejše besede,« pravi Zagloba, hiti k mizi na vrtu in tolče s palico po njej: »Hoja, hoj, pomaranča! Piva sem, da ne umrem. Kar en sod, da si ne boš nog zrabila, ti punca! Hoja, ali slišiš, butara! Kam pa greš! Čas je drag!«
Tedaj pristopi k mizi gospodar ali kaj in pravi: »Oprostite, gospoda, tu ni več gostilne. Spomladi me bo veselilo, če pridete. Oprostite!«
Oj, Zagloba!
Vsi so se spogledali. To je bil pa res hud udarec, najbolj seveda za nesrečnega Zagloba. Omahnil je na stolu, roke so mu odpovedale, usta pa je pozabil zapreti.
»Ni gostilne!« jeclja prestrašen. Prvi trenutek niti ni mogel spoznati vsega gorja, ki je treščilo tako nepričakovano vanj. Saj je bilo pa to tudi nekaj nezaslišanega, gorostasnega. Po kaj pa je prišel tako daleč iz mesta! O, ta banda, ki ga je speljala v tako puščavo! Mu pokvarila celo popoldne, ga oropala zdravja, vsega! O, le čakajte hinavci, vi ste to vedeli in me nalašč spravili sem!
Tedaj je deževalo kumar, pomaranč, limon, butar, cap, pegazov, tort, vatlov, prekelj, kislic itd. Zagloba so je znesel nad družbo, ki je morala seveda rebus infectis nastopiti umik proti beli Ljubljani.
France imenovan Zagloba se je znašal nad vsemi in jih kregal na vse mogoče načine. Pesnik se je plaho umikal in skrbno varoval, da ni prišel v preveliko bližino njegovo. Vida in Anica sta mu srdito odgovarjali, ker je bilo popolnoma pokvarjeno vsako veselo razpoloženje. Le trezni Merkurjev sin Lojze je obdržal še nekoliko zavesti in svetoval Zaglobi za prvo pomoč vodo. Tedaj pa je slabo naletel.
»Ali se ti meša! Bog pomogaj! Ravno zadnjič sem v »Katoliškem domu« videl pod mikroskopom, koliko žab in kač je v vodi, ta pomaranča limonasta mi pa pravi: vodo pij! Tu se pa vse neha! Ti nisi več moj prijatelj; Že vidim, da je ves svet en sam hinavec! Pij vodo, če jo dobiš! V tej zakleti okolici še vode ne dobiš!«
Šele v Ljubljani, ko so sedeli pred cekinasto pijačo, se je prijela družbice polagoma dobra volja. Zagloba je pravil vsem, ki so ga hoteli poslušati, koliko je celo popoldne moral pretrpeti, zabavljal, da se je bliskalo, da v tej okolici še kristjani niso, ker tako grozno malo skrbe za romarje, in se zaklinjal, da se ne gane nikdar več iz Ljubljane, ko ima tu vendar pri roki romarskih cerkva, kolikor hoče, dočim bi moral zunaj skoraj od žeje umreti.
Lepa Vida in Cenci sta si solznih oči tožila, da vsled Zaglobovih robatosti nista mogli posvetiti se pesništvu, ker bi bi bila drugače gotovo med potjo katero »zgruntala«, Anica je tožila, koliko kosov bi bila lahko celo popoldne pozobala pri Zalazniku, Lojze pa je premišljeval, koliko bi stržil, če bi mogel prodati vse tiste kumare, pomaranče, limone in butare, ki mu jih je Zagloba v svoji jezi zabrusil v obraz.
Edini Zagloba se je drugo jutro lahko pohvalil, da je zgubljeno popoldne vendarle »not prinesel«, kajti imel je takega mačka, ki se je lahko meril z največjimi svojimi predniki v Zaglobovi zbirki.