Ponesrečena vožnja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ponesrečena vožnja
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Ponesrečena vožnja, str. 24-26, Pustov god, 1965.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vpregli murna so v kočijo,
v prazno orehovo lupino,
in zaklicali: »Adijo,
zdaj se peljemo v dolino.«

Zbrali so si za kočijaža
suhca pajka Križa-Kraža,
ker znal spresti najbolj fine
vajeti je iz pajčevine.
Zgnetel v čudni kamion
se komarjev je milijon.

Niso pa imeli biča,
da pognali bi konjiča.
Brzojavili po žici
poštarici so mušici:
»Pošlji hitro kar se dá
brž za nami z bičem sla!«

Polžka, ki ga je poslala
poštarica Lila Lala,
so čakali sedem dni,
sedem dni in šest noči.

Ko ob zori se prikazal,
z bičem murenčka je oplazil,
ki kot strela jo je ubral
v prvo luknjo sredi trav …

To bila je polomija!
Resk! je v dvoje šla kočija,
piškava se je razklala,
vse pod sabo pokopala.

Bogme, ni zastonj bil jok!
Pajku zmanjkalo je nog,
od komarjev pa ostalo
je sledu le bore malo.

Samo polžek, ta lenuh,
za nesrečo slep in gluh,
se je v svojo hiško skril
in ostal do danes živ.

Opombe urednice[uredi]

  1. Pesem je bila objavljna tudi v antologiji pesmi za otroke: Vera Albreht, Ponesrečena vožnja, str. 153-155, Sončnica na rami, 1996, izbral in uredil Niko Grafenauer, tretja, dopolnjena izdaja.