Pomoč Božja
| Pomoč Božja Iv. Kiferle |
| |||||||||||||
Bilo je uprav sv. Tomaža dan, t. j. 21. decembra l. 1877. Snega ni bilo, a bilo je deževno vreme, in Ljubljanica je bila zelo narasla. Pod mostom, čez katerega pelje železnica iz Ljubljane proti Borovnici in dalje proti Trstu, bil je privezan čoln, ker večkrat popravljajo večinoma leseni most.
Pod Žalostno goro bival je železnični pomožni čuvaj, kateri je rad zahajal na Goro k sv. maši, kadar mu je dopuščal čas. Le ta čuvaj je bil omenjenega dne v službi pri mostu. Ker je voda vedno naraščala, bil je čoln že daleč od brega. Čuvaj gre po brunih, ki so kot vezi pribiti mej stebri, odveže čoln in ga vleče proti kraju. Ker pa so bila bruna mokra, zdrsne čuvaj in – pade v vodo. Čoln mora pustiti oblastnej vodi ter skuša rešiti sebe. Prime se za jedno bruno in se hoče dvigniti nanj, toda ne gre. Čevlji in zimska obleka je polna vode, mož ni več mlad, in voda pod njim in kraj njega mogočno drvi naprej. Poskuša večkrat, toda vselej smukne nazaj. Kliče pomoči, a nikogar ni. Moči mu pojemajo. Kliče Boga, kliče Mater božjo Marijo! Ga bode li »Pomoč kristijanov« vslišala in mu poslala rešilnega angelja?
Istega dne zjutraj je bil v Ljubljani mladenič po opravilih. Kupil je več potrebnih reči. Ostalo mu je še za vožnjo po železnici do Borovnice. Mladenič gleda denar in si misli: Za ta denar raje še kaj kupim, pa grem na »štitletelcug«. Tako tudi stori. Po sv. maši jo mahne po tržaškej cesti. Ob 10. uri je bil na Brezovici. Tu se oglasi pri svojem botru. Le ta ga ustavlja, naj počaka kosila. Mladeniča pa so podplatje srbeli, zahvali se in ide dalje. Dež pada. Naš popotnik ima še četrt ure do Ljubljanice. Ker pa ima cesta tu zelo velik ovinek, reže jo po železnici proti mostu, ki drži čez Ljubljanico. Čez ta most hoditi je sploh prepovedano. Vsakdo pa išče krajše poti in tako stori tudi naš popotnik.
Pred več leti je bil tu neki čuvaj, kateri je bil jako strog. Nikogar ni pustil čez most. Pripeti se pa da pride nek korenjak iz Kotov pri Borovnici in hoče čez. Čuvaj ne pusti in ga hoče se silo obrniti. Mož pa ga zgrabi in – smuk – v Ljubljanico ž njim. Mož jo hitro popiha. Čuvaj se sicer reši, toda pozabil ni, da je voda mrzla. Od tedaj čuvaji menda niso tako strogi. Pa to bodi le mimogrede omenjeno. Vrnimo se k naši povesti.
Mladenič koraka po železnici in si misli: »Bode-li čuvaj kaj godrnjal, ko bom šel čez?« Čuvarnica pri mostu je prazna. Nikjer nobenega človeka. Mladenič stopi na most – toda vstavi se. Kaj je to? Čuje se obupno vpitje: O Bog! O Marija! O joj! O joj pomagajte!« Mladenič posluša. Vpitje je pod mostom. Obrne se in teče po stopnicah navzdol. Kaj vidi? Precej daleč od kraja bori se skoro ves v vodi nesrečni čuvaj. Z rokami se drži za bruno, ki veže stebre, in že se slabim glasom prosi pomoči. Mladenič hiti po jednem brunu proti njemu, po drugem pa, ki je zelo ozko, si ne upa. Misli si: ,Ako še jaz smuknem v vodo, potem sva oba v vodi, a – pustiti ga ne smem.« Obrne se in teče nazaj na most. Čuvaj misleč, da ga pusti, obupno zakliče: »Ali me boste pustili?«
Mladenič se hitro vrne in privleče seboj močan, širok hlod (ploh) in si naredi nekako brv do čuvaja. Sam v nevarnosti, zgrabi ga za obleko na hrbtu, potem za hlače in – čuvaj je na hlodu. Ko se nekoliko oddahneta, odlezeta počasi na suho. Čuvaj pripoveduje, kako se mu je zgodilo – kar mi že vemo – in se mladenču srčno zalivali. »Sam Bog Vas je poslal in Mati Božja,« reče še, »skoro vse moči so mi bile že pošle in zdaj bi bil že gotovo utonil.«
Mladenič vesel, da je rešil človeku življenje, ide dalje. Nikjer ni tega pravil, tudi nagrade ni iskal, misleč si: »Bil sem le orodje v rokah božjih. Čudno pa je res, da nisem prišel ne prej ne pozneje, temveč prav isti čas, ko je bilo pomoči treba. Gotovo je bila tu roka božja in pomoč Marijina!«