Pomladnji cvet
| Pomladnji cvet. 1. postna podoba. Anonimno |
| |||||||||||||
V hiši gospoda Balbina v Londonu je vladalo
veliko veselje; oče, general v angleško-indijski vojski,
prišel je čez dve leti zopet domu, da bi nekaj tednov
preživel v domači družini ter se odpočil od velikih
naporov vojaškega življenja. Bogata hiša se je svetila
v svetlih lučih, in dasi je zunaj gospodovala ojstra
zima odeta v gosto neprozorno meglo, bilo je vendar
v hiši vse v zelenju in cvetjo.
Zvečer sedi družina pri večerji; na prvem mestu oče, okrog 50 let star, poleg njega žena, okoli pa osemletni sinko, 19letna Marija, 16letna Eliza in manjša 13let stara Ana.
»Kako to,« pravi oče, »da me nič ne vprašate, kakošne odpustke da sem vam prinesel iz Azije?«
»Oče, da ste se le vi vrnili zdravi, da imamo le vas zopet v svoji sredi, drugega ne potrebujemo,« odgovarjajo v eni sapi otroci eden za drugim veseli, da je oče nocoj ž njimi čez navado domač in prijazen.
»Veseli me, in vem, da me imate radi, vendar vaša skromnost tudi zasluži plačilo. Prinesel sem vam posebno lepih nenavadnih daril, pa jih najbrže še par dni ne bo z blagom za menoj; med tem pa nocoj dam vsakemu pravico, da si izprosi od mene, kar želi, in jaz mu rad spolnim prošnjo. Marija, kar začni. —«
»Najrajše bi jaz imela,« spregovori po kratkem premisleku Marija, »ko bi smela kedaj popotovati čez morje na Nemško in po drugih krajih Evrope.«
»Jaz tudi — jaz tudi« — vsklikne ob enem bratec in Ana.
»Le mater prosite, da vas spremlja, jaz vam potem prošnjo rad uslišim.« Gospa prosečim otrokom to precej obljubi.
»Kaj pa je tebi, Eliza, da tako molčiš in se ne pridružiš veselju tvojih sester in brata,« vpraša general 16letno svojo hčerko. — Ta pa resna vstane, vpre svoje lepe oči v očeta ter proseč prime za njegovo roko. S strahom so drugi opazovali, kaj da oče poreče na prošnjo Elize. — »Oče, začne deklica drhtečim glasom, »pred vsem vas prosim odpuščanja.«
»Kaj si pač zakrivilo, blago dete,« reče oče hčeri, jo pogladi po licu v znamenje svoje ljubezni ter vesel gleda nedolžni obraz svojega najboljšega otroka — »Storila sem nekaj, kar jo zelo važno, odločilno za moje življenje,« pravi Eliza.
»No, pravi oče, pa ne, da si se med tem časom zaročila s kakim ženinom; malo zgodaj bi bilo to za-te po mojih mislih.«
»Ne, oče, tega nisem storila; pač pa sem, ko vas ni bilo doma z maternim dovoljenjem — oče, ne odtegiite mi svoje roke — pač pa sem prestopila v katoliško cerkev.«
Visok stol-naslonjač se preobrne, tako hitro je skočil genral po koncu; strogo, prav kakor je imel pri vojakih navado, reče Elizi: »To je bila slaba burka, pusti to!«
»Ne, oče, jaz si ne upam z vami uganjati burk, kar sem povedala, sem res storila in prosim vas za to edino milost, da zaradi tega ne boste na-me nejevoljni, obetam vam, da hočem tudi v prihodnje ostati vam pokorna in vdana hči.«
Resen se obrne oče k materi: »Ali je to res, kar Eliza govori?« — Žena s strahom pritrdi, da je res in hoče vstati, da bi tudi prosila za hčer. Toda mož jo posadi nazaj na stol in reče Elizi: »Kar si storila, precej moraš preklicati.«
»Oče, tega ne morem, tega ne smem storiti, tega ne bom storila nikoli,« odgovori hčerka odločno.
General namigne ženi in ta, ki je poznala, kako nagel in ojster je mož, da bi bila sedaj vsaka beseda zastonj, gre hitro z otroci v drugo sobo in Eliza ostane sama z očetom; čakal jo je hud boj, šlo ji je za najsvetejše, boriti se je imela za svojo vest, za svoje versko prepričanje. Bili so trenotki, katerih ni Eliza nikoli pozabila.
General Balbin pozvoni in služabniku nekaj naroči, precej se sluga umakne in ž njim tudi hčerka. Kmalu za tem, ko se je polegel vihar, stopi v sobo gospa.
»Kje je Eliza?« vpraša urno žena.
»Na moje povelje je zapustila hišo, ona ni več moj otrok in jaz nečem, da bi se v naši družini še kedaj imenovalo njeno ime!« Te strašne besede zgovori oče s toliko odločnostjo in tako strogo, da ni bilo nobenega ugovarjanja. Žena vsa zbegana išče v trenotku pomoči okoli sebe, a ko upre svoje oči v resnega moža, ki razjarjen ne pozna nobenega usmiljenja, omahne omamljena — izgubila je najboljšega otroka; take izgube ne prenese rahločutno materino srce.
Pol ure pozneje zavladala je smrtna tišina v Balbinovi hiši; general še hodi po svoji spalni sobi. »Bil je moj otrok, torej moja last; in drznila si je vzdigniti se proti meni in nasprotovati mojim ukazom — proč z njo, zaslužila je kazen, jaz je več ne poznam.« Tako je govoril oče in sam sebi opravičeval svoje neočetovsko ravnanje. Tega pa ni hotel vedeti, da prvo pravico do človeka ima Bog, in da je človek dolžan Bogu bolj pokoren biti, kakor ljudem.
In Eliza?
S silo je po ukazu generalovem služabnik pahnil Elizo, rahlo za gorko sobo napravljeno, skozi hišna vrata in Eiiza je ostala sama na sredi ceste; strahu in mraza se je tresla uboga revica, ki je storila prvo stopinjo na križevem potu za Gospodom. Srce ji je hotelo počiti. Domača hiša in domači njeni, to je bilo do sedaj njej vse, to je bil njen raj. In sedaj je naenkrat vržena iz svojih nebes; dušna britkost jej trga srce in skrb, kam da se hoče obrniti v temni noči, jo vznemirja. Najraje sevéda bi bila počakala pred vrati drugega dne ter še enkrat pokleknila pred očeta, a poznala ga je, vedela je, da je saj za prvi začetek pri njem vsaka beseda brez vspeha. — Kam pa sedaj, v pozni noči, kam v mrzli zimi ubogo dekle, ki je vajeno mehke gorke postelje? Pač bi bila Eliza obupala, da je ni s čudovito močjo podprl Oni, ki ga je ravnokar tako srčno spoznala očitno pred svetom.
»Bog je pripustil, da sem ločena od svojih; hoče me torej za-se imeti, k njemu pojdec tje, kjer prebiva v cerkvi. In urnih korakov jo zavije po cesti proti mestu, kjer stoji katoliška cerkvica. Kako ljub jej je bil ta kraj; tu se je odpovedala svoji krivi veri: tu je prejela prvo sv. obhajilo. A cerkev je bila seveda ob pozni uri zaprta. Pred vrata se torej sklone ubogo dekle in prosi Boga posebne pomoči v posebni potrebi. Moli dolgo, in še bi molilo, ko bi je ne mučil silen mraz. Poslovi se torej od cerkve ter stopi k bližnji duhovnikovi hiši; pri njem, ki jo je podučeval v katoliški veri, upa najti zavetje to noč. Pri vratih pozvoni in čaka, a nobenega ni, da bi ji odprl; čaka dolgo in zvoni, a nihče neče priti; slednjič Eiizo prevzame mraz, da se nezavestna sklone na prag, kjer jo bo kmalu rešil vsega trpljenja angelj smrti, ako kmalo ne dojde kaka človeška pomoč.
Kake pol ure pozneje pride duhovnik od obhajila domov ter se čudi, ko zagleda nekoga ležati na pragu njegove hiše; še bolj se pa čudi, ko spozna svojo blago učenko Elizo. Hitro jo vzdigne ter nese v svojo sobo; kliče jo in oživlja. Po dolgem času spregleda Eliza, gleda zvedavo okoli sebe, a besede ni nobene iz njenih ust; moči življenja se počasi vračajo; globoko vzdihne in zopet je nezavestna. — Drugi dan izroči duhovnik bolnico sestram-redovnicam, ki so imele blizo cerkve svoj samostan; lepo so jo oskrbovale in čez malo dni je bila Eliza iz nevarnosti.
Kako pa, da je Eliza iz protestanške prestopila v katoliško cerkev?
Slišala je mnogo o sedanjem kardinalu Manningu; tega blagega, apostolskega škofa v Londonu vse pozna in ljubi, ker j e res duhovnik po volji božji, živi namreč le za srečo svojega bližnjega. Čisla ga kraljica angleška in ubogi delavci stavijo pri vsaki težavi nanj vse svoje zaupanje. Zvedela je Eliza, da je bil tudi ta škof poprej protestant, a da je spoznal resnico in prestopil; poslušala je večkrat njegove govore in segali so ji do srca, videla je njegova dobra dela, bila je premagana; prepričana je bila, da vera, ki vstvarja take junake, mora biti edina prava. V blago nedolžno srce pač najložje posije žark milosti in resnice - Eliza je prestopila v pravo cerkev in od tedaj je bila res pravi angelj v hiši, srečna je bila in osrečevala je tudi svoje domače. V tem pa se zgodi, da pride oče domov, kateremu tega pismeno niso upali naznaniti in Eliza je bila zavržena; spoznala je, da učenec ni večji od Učenika in le da trpljenje vodi do večne slave.
Duhovnik, ki je tako lepo poskrbel za ubogo Elizo, poskusil je vse, da bi potolažil razjarjenega očeta, a ni nič opravil. Kar je general rekel, pri tem je ostal, »dokler se ne odpove rimski veri, ona ni moja hči.« A Eliza je ostala njegova hči, spominjala se je očeta vsaki dan in izgovarjala ga je, da oče dela po svojem prepričanju in živela je v upanju, da mu Bog tega zameril ne bo.
General se je zopet vrnil v Indijo; njegova gospa popotuje s hčerkama in sinom po Belgiji, po Nemškem in pride tudi na Švajcarsko. Minulo je blizo poldrugo leto, odkar se je dogodilo, kar smo pripovedovali. Mesec majnik je bil posebno krasen v tej deželi leta 18.. Gospa Balbinova se je pridno sprehajala s svojimi po zelenih tratah ter iskala zdravila svojemu bolnemu srcu. Odkar je bila namreč Eliza zavržena od očeta, mati ni bila več vesela.
Ko se neki večer vračajo iz sprehoda domov, hiteli so ljudje v cerkev redovnic sv. Frančiška k Šmarnicam. Tudi Ana je hotela enkrat videti, kako katoliki obhajajo Šmarnice: zato gre v cerkev in ž njo tudi mati in sestra.
»Kako lepo petje, kako veseli obrazi,« reče Ana materi, ko pridejo iz cerkve, »pač srečne sestre!«
»Oh, kje pač prebiva sedaj moja Eliza?« vzdihne mati; zvedela je namreč, da živi tudi v nekem samostanu. a ni zvedela kje. V tem pride redovnica memo in ko vidi, da ima tujo gospôdo pred seboj, reče prijazno: »Ako si hoče gospôda ogledati tudi samostan in vrt, prosim, kar vstopiti.« — Kmalu so se sprehajali po prijaznem vrtu; prijetno pihlja večerni vetrič in zazibava lepo-dišeče cvetice, da se odpočinejo v nočnem miru.
»Kaj pa je tam doli na koncu vrta?« vpraša Ana spremljajočo redovnico.
»Tam imamo svoje pokopališče; vsaki dan se ondi zbiramo in molimo za pokoj naših umrlih sester.«
»Tako priprosti in vendar tako lepi križi,« omenja Ana, ko hodi od križa do križa in prebira imena pokojnih redovnic. Naenkrat vskrikne Ana in gleda srpo na neki križ. Mati misleč, da je Ani slabo, prihiti še v pravem trenotku, da omahujočo vjame v svoje naročje, kjer se razjoka na maternem srcu. Potem pokaže materi križ, kjer so zapisane besede: Eliza Balbinova, rojena v Londonu dné .. umrla dné 20. decembra 18..
Tako so se našli ločeni po sili, a vedno združeni v ljubezni ...
Sestra redovnica, ki ni vedela, kaj vse to pomeni, začne pripovedovati: »Ta sestra bila je pravi nebeški angelj; pripeljali so jo bolno k nam iz Angleškega, da bi se v našem zdravem planinskem zraku pozdravila, a bilo je prepozno. Umrla je, toda smrt njena bila je nebeško lepa; trpela je veliko, kakor so pripovedovali, a zato sedaj vživa tudi veliko plačilo.«
Bridka žalost je grozila podreti ubogo mater, a cvetice, tako bujno cvetoče na grobu nje ljubljenca-otroka pričale so ji, da hčerka ni umrla, da je le po prestani hudi zimi in silnih viharjih kot pomladnja cvetka vscvetela — v pomladi večno mladi. Odtrgala si je v spomin cvet iz milega ji groba, šepetajoč: »Prestala si uboga Eliza in srečna si! ... In mi? ...«